Tumor in nosečnost

To je bil čas, ko smo v družini pričakovali četrtega
otroka, ki je s svojim prihodom nekoliko prehitel najine načrte. Moram
namreč povedati, da sva prve tri otroke s pomočjo Billingsove metode zelo
načrtno »povabila« v najino življenje, četrtega pa je poslal Bog in on je že
vedel zakaj.

V prvi polovici nosečnosti sem bila precej utrujena, vendar, kakšna pa naj
bo mama, ki ima ob sebi ves dan tri male kričače in še enega pod srcem. V
drugi polovici sem v prsih čutila topo bolečino, ki jo je spremljalo oteženo
dihanje in močan kašelj. Zdravnik je postavil diagnozo: atipična pljučnica.
To je bilo obdobje, ko sva z možem hodila vsak svojo pot, oddaljena drug od
drugega. Ni bilo to vprašanje zvestobe ali če bova ostala skupaj, bil pa je
prepad med dušama, ki nista imeli ne volje ne moči poiskati druga drugo.

Zapis iz dnevnika: »Marko, vse na svetu lahko mine, moja ljubezen do tebe
nikdar. Trenutno res nima čustvenega naboja, a vem, da obstaja, saj jo je
nekoč sam Bog blagoslovil…«

Tako je bilo tisti čas moje čustveno razpoloženje, ki sem ga z Božjo pomočjo
držala nad gladino, telesno pa sem bila iz dneva v dan slabotnejša. V prvi
polovici osmega meseca nosečnosti sem spala samo še sede, ker v ležečem
položaju nisem mogla več dihati. Zdravniki v Novem mestu so še vedno
postavljali diagnozo atipične pljučnice, vendar je moja ginekologinja
vztrajala, da brez odlašanja odidem v ljubljansko porodnišnico.

Po temeljiti preiskavi so postavili diagnozo: hitro rastoči tumor v prsnem
košu, premera 18 cm. Postalo je jasno, zakaj nisem mogla dihati. V tistem
trenutku sem izgubila ves pogum, le v srcu je živelo tiho upanje, da bom
lahko dala življenje temu otroku. Mariji sem tudi povedala, da je nisem
prosila za tak križ, ampak za enega majhnega, praktičnega, takega, ki bi ga
nosila jaz, sama, ne pa vsa moja družina.

Z možem sva odšla v porodno sobo in v jutru 23. avgusta 2001 je na svet
prijokal najin Janez-Marija Anej. Takrat mi je Marko dejal: »Poglej , Maja,
kako Bog vse čudovito vodi!«

Nisem ga razumela, sem si pa te besede in ta sveti trenutek vtisnila v srce
za vse življenje.

Če bi namreč zdravniki že v začetku ali na sredini nosečnosti ugotovili
pravo diagnozo, bi gotovo pritiskali na naju, da splavim tega otroka. Jaz ga
verjetno ne bi hotela in do konca bi živeli pod hudim stresom. Tako pa se je
Anej rodil ravno pravi čas, s sedmimi meseci in pol, ko so bila tudi njegova
pljučka toliko razvita, da ni potreboval niti inkubatorja, zame pa je bil še
čas, da sem se borila za svoje življenje. Takoj po porodu, sem spet lahko
normalno dihala in zdravnik je predvideval, da me je nosečnost obvarovala
pred tem, da bi raka odkrili prepozno. Tumor je namreč pritiskal na pljuča
od zgoraj, otrok pa od spodaj, ko pa sem rodila, je pritisk od spodaj
popustil in tako praktično nisem imela več nobenih težav.

Moje zdravljenje je potekalo po običajni poti kemoterapije z vsemi
nevšečnostmi, ki spadajo zraven, pomembneje pa se mi zdi to obdobje za rast
najinega odnosa. Ko se namreč tako od blizu srečaš z možnostjo, da se bo
treba ločiti, se stvari v trenutku postavijo na svoje mesto, v trenutku je
jasno, kaj je tisto bistveno, kaj pa je za naše življenje zares čisto
nepomembno, postavi se nova lestvica vrednot in vrednost časa, ki ga imaš še
na razpolago, je neprecenljiva.

Sedaj tudi vem, da bi bilo takrat na Žežlju veliko bolj modro, če bi molila
zase, za svojo spreobrnitev, a Gospod na srečo ve, kaj v resnici
potrebujemo. Sedaj imam z Jezusom zelo živ odnos.

Zapis iz dnevnika: »Gospod, danes sem bila žalostna. Od Marka sem
pričakovala čisto ljubezen.« Potem pa si mi dejal: »Maja, JAZ sem ljubezen.
JAZ te velikokrat ljubim preko Marka. Vendar, ker on sedaj ni odprt za
Ljubezen, te preko njega ne morem ljubiti. Zato te ljubim *direktno.* Obrni
se k meni in se sonči v moji ljubezni…«

Ko sem zdravnico na onkološkem oddelku vprašala, če lahko imava še otroke,
me je nejevoljno pogledala: » Gospa, saj imate že štiri!« Jaz pa v srcu
čutim hrepenenje, da bi zopet postala mamica. Nimava poguma, vendar sedaj
veva, da lahko Bog, če je taka njegova volja, to stori tudi »mimo naju«.

Včasih rečem v šali, mislim pa tudi zares, da nama je Bog poslal »duhovne
vaje na dom«, v prsnem košu pa mi je pustil še ostanek tumorja, ki me
večkrat spomni na to, kaj je bistveno.

Konca zgodbe ne vem. Mogoče še kdaj postanem mamica, mogoče bo ostanek
tumorja zopet začel rasti, eno pa je gotovo: »POMEMBNO JE, DA DOBRO ŽIVIM
SEDANJI TRENUTEK!«

Maja

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *