MATI VSEH POLITICNIH NEKOREKTNOSTI

Vsak splav stane 622 oz. 428 EUR in prav vsak evro zanj pride iz zdravstvene blagajne. Preračunano smo slovenski davkoplačevalci za neodgovorno spolnost in odločitev za “prekinitev nosečnosti” v enem letu plačali 1.717.092 EUR.

Število “prekinjenih nosečnosti” (in njihov strošek) pa je žal še veliko višji. K tej številki bi morali namreč prišteti še vsaj dve postavki:

a.Zadnjih nekaj let je zdravniška stroka splav v najzgodnejšem obdobju nosečnosti preimenovala v “manjši operativni poseg”. Teh splavov zato v uradni statistiki ni. Predvidevamo lahko, da se štejejo med “ostale posege na maternici, jajčnikih in jajcevodih zaradi nemalignih tvorb” (5.123 posegov) ali med “ostale posege v operacijski dvorani na ženskem reprodukcijskem sistemu brez malignih obolenj in brez spremljajočih bolezenskih stanj in zapletov” (3.486 posegov). S tem vprašanjem sem pisal na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar odgovora še po nekaj tednih nisem prejel.

b.Druga dodatna postavka so kontracepcijska sredstva. Za hormonsko kontracepcijo naša zdravstvena blagajna vsako leto nameni 7,3 milijona evrov. Kar nekaj tabletk je sicer predpisanih na recept zaradi resničnih zdravstvenih razlogov, za vse ostale pa velja, da so namenjene izključno za omogočanje “svobodne” spolnosti. Poleg tega se je potrebno zavedati, da večina hormonske kontracepcije lahko pripelje do smrti zarodka (če zataji njena primarna funkcija preprečevanja oploditve). Davkoplačevalci torej na svojih plečih ne nosimo le luksuza nekaterih, da so “zaščiteni” pred neželeno nosečnostjo, temveč tudi strošek uničenja človeških življenj – vse pa v korist farmacevtskih gigantov, ki si pridno polnijo žepe.

Zid politične nekorektnosti

Moram reči, da mi nikoli ni bilo jasno, po kateri logiki splav uvrščamo med “zdravstvene” storitve. Splav dokazano škoduje duševnemu zdravju staršev, z duševnimi posledicami se sooča tudi zdravstveno osebje, da njegovega vpliva na “zdravje” splavljenega otroka raje ne omenjam.
Toda pri nas je govoriti o splavu politično in ideološko skrajno nekorektno. To je tabu tema, o kateri se ne sme govoriti niti v medijih – čeprav je v tujini debata o splavu nekaj povsem normalnega. Mimogrede: v Španiji ravno v teh dneh razmišljajo o omejitvi zakonodaje o splavu na način, da bi bil dovoljen le v primeru posilstva ali resne materine zdravstvene ogroženosti.

Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš v Sloveniji, pa si v trenutku diskreditiran in stigmatiziran. To se je lepo pokazalo ob predlogu Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji, ki jo je leta 2005 predstavil takratni minister za družino Janez Drobnič. Dokument je med mnogimi drugimi ukrepi, opisanimi na 30 straneh, v 4 vrsticah predlagal tudi plačljivost splava. In glej ga zlomka, ravno v to so se ob Strategiji zapičili mediji, politiki in komentatorji. Le omemba – ne prepovedi, ampak – plačljivosti splava je bila dovolj, da se je zavrnilo celotni predlog (in se o čem podobnem še danes ne drzne govoriti noben politik ali medij). Čeprav bi bil to lahko prvi korak k okolju, spodbudnejšemu za odločitev za otroka.

Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš, si v Sloveniji v trenutku diskreditiran in stigmatiziran.
Na zid politične nekorektnosti smo naleteli tudi na iskreni.net, ko smo pred dvema letoma na vlado podali predlog o uvedbi plačljivosti kontracepcijskih tablet in umetnega splava. Po naših informacijah je takratna vlada našemu predlogu nekaj besed na svoji seji sicer namenila, a ga je hitro zavrnila, češ da gre za preveč »ideološko temo«.

Še zanimivejši je bil odziv na naše rezultate ankete na temo posveta pred splavom, ko smo jo predstavili medijem. Večina medijev jo je ignorirala, nekaj pa jih je v stilu navijaštva dejala, da je področje svetovanja pred splavom v Sloveniji idealno urejeno, kar je seveda čista neresnica. V državah, kjer je urejeno strokovno neodvisno svetovanje pred splavom, se po posvetu premisli 80 odstotkov kandidatinj za splav. V Sloveniji ta delež znaša okrog 10 odstotkov.*

Dva predloga

Kljub politični nekorektnosti si bom vseeno drznil prekršiti molk o splavu z dvema preprostima predlogoma, ki nikakor ne bi posegla v »pravico« do splava, a bi zagotovo zmanjšala njihovo število. To naj bi bila navsezadnje želja vseh, tudi najbolj gorečih zagovornikov splava …

1. Za vsako odgovorno odločitev je pomembno, da imamo o njenih posledicah in vseh možnostih na voljo čim več informacij. Žal se zdi, kot da to pravilo ne velja za odločitev za spolnost in za splav. Tako se dogaja, da se mladi spuščajo v spolnost, ne da bi imeli celostne informacije o delovanju ženskega in moškega telesa, o naravi spolnega odnosa in o vseh njegovih posledicah. Mnoge matere pa se odločajo za splav brez temeljnega znanja, kako splav sploh poteka, kakšne posledice lahko pusti na njihovem duševnem in fizičnem zdravju ter kakšne so druge možnosti (posvojitev itd.).
Ali niso s tem kršene človekove pravice, zlasti žensk? Ženske (in moški) imajo pravico poznati vse te informacije, zato bi morale biti vključene v izobraževalni sistem na področju spolne vzgoje, ki ga izvajajo šole in zdravstveni domovi, ter v svetovanje pred splavom. V nasprotnem primeru mladi (in stari) ne morejo sprejeti svobodne in odgovorne odločitve za spolnost in za splav ter obstaja veliko več verjetnosti, da svojo odločitev kasneje – ko je prepozno – obžalujejo.
Kako to, da se v Sloveniji vsako leto posvoji le 20 otrok, nanje čaka 400 parov, hkrati pa jih splavimo več kot 3.000?

2. Kako to, da se v Sloveniji vsako leto posvoji le 20 otrok, nanje čaka 400 parov, hkrati pa jih splavimo več kot 3.000? Prepričan sem, da bi se ob ustrezni zakonodaji in spodbudi mnogo mater, ki sicer naredijo splav, odločilo, da otroka donosijo in ga dajo v posvojitev. Namesto tega imamo skrajno zapleteno posvojitveno zakonodajo oz. postopek (kot toliko drugih stvari v naši zbirokratizirani domovini) ter nikakršnih spodbud za izbiro splavu logične alternative. Zgledov in dobrih praks je v tujini dovolj, je pa zato očitno toliko manj naše (politične) volje …

Ne gre za majhen znesek …

In če se ob koncu vrnem še k stroškom splava … V zadnjih letih veliko govorimo o varčevanju države in o obubožani zdravstveni blagajni. Vedno več resnično potrebnih zdravil in zdravstvenih storitev postaja plačljivih. Zakaj je ravno splav, ki pravzaprav ni zdravstvena storitev, saj nosečnost ni bolezensko stanje, in ki je mnogi državljani zaradi etične spornosti ne želimo plačevati (ustavno zagotovljena svoboda vesti!), zaščiten kot kočevski medved? Zakaj lahko nekdo brezplačno splavi tudi 20-krat, oploditev z biomedicinsko pomočjo pa je brezplačna samo v treh poskusih? Sploh glede na to, da strošek posameznega splava ni tako velik, da si ga posameznik ne bi mogel privoščiti …

Navsezadnje 1,7 milijona evrov ni majhen znesek. Je na primer 4,6-krat toliko, kolikor ministrstvo za družino letno podeli programom v podporo družini in celo pol več sredstev, kot jih ministrstvo za zdravje predvidi za vse programe varovanja in krepitve zdravja za dve leti!**

* Podatek svetovalne delavke, ki svetuje pred splavom v sklopu ljubljanske porodnišnice.

** Skupna vrednost javnega razpisa ministrstva za družino za sofinanciranje programov v podporo družini v letu 2014 znaša 368.557,46 €. Skupna vrednost javnega razpisa ministrstva za zdravje za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja za leti 2013 in 2014 znaša 1.280.000 €.

Vir: Tilen Mlakar; iskreni.net

Vprašanje družine je temeljno vprašanje vsake družbe

Jabolko spora je opredelitev družine in mesto, ki jo imajo v družini otroci.

Predlagani zakonik družino opredeljuje kot življenjsko skupnost otroka s staršema ali enim od njih – v nadaljevanju pa tudi kot skupnost otroka z drugo odraslo osebo, ki ima do otroka določene obveznosti in pravice. V tem je jedro problema. Zakonik namreč za družinsko skupnost razglaša tudi skupnost otroka z dvema istospolnima odraslima oseba. V tem primeru bi torej otrok praktično imel ali dva očeta ali dve materi – s tem, da je otrok biološki potomec enega od njiju. Z drugimi besedami, moški, ki se odloči, da bo živel z drugim moškim, lahko v to skupnost pripelje svojega otroka; isto velja za žensko, ki se odloči, da bo živela z drugo žensko.

Seveda ima vsaka odrasla oseba vso pravico, da se odloči, kako bo živela: ali sama ali v zvezi z osebo drugega spola ali v zvezi z osebo istega spola. Tudi zveza z osebo istega spola ni sporna. Temu nihče ne nasprotuje. In prav je, da se tudi zvezo z osebo istega spola s pravnega vidika uredi do mere, kakor to zahtevajo sodobne civilizacijske norme, ki so na strani človekovih pravic in posameznika. Vsako nasprotovanje temu je nestrpnost do drugače mislečih in čutečih.

Problem pa se odpre ob vprašanju, ali lahko v tej skupnosti živi tudi otrok in zato tudi takšna skupnost dobi status družine. Odpre se torej vprašanje: Kaj je družina? In tu se začnejo razhajanja ter ideološke delitve! Kako razumeti družino? Družina – smo rekli – je lahko skupnost otroka z obema ali samo enim od staršev; družina je tudi skupnost otroka s tujo odraslo osebo – če na primer otroka posvojita ali sprejmeta v rejništvo zakonca ali, če je to v korist otroka, samo ena odrasla oseba. Vse takšne oblike skupnosti iz preteklosti poznamo in se tudi imenujejo »družina«.

Novost je torej v tem, da poskuša zakonik na normativni, zakonski ravni – v sami opredelitvi pojma »družina« – uveljaviti idejo, da za družino velja tudi skupnost otroka v istospolni zvezi.

Tu se začnejo argumenti razhajati v dve povsem nasprotni strani. Prvi zahtevajo, da se v imenu človekovih pravic, ki enako pripadajo istospolnim, pojem družina uporabi tudi za njihove skupnosti. Drugi temu oporekajo z argumenti, da so takšne skupnosti v škodo otroka.

Slednji, ki menijo, da otrok ne more živeti v istospolni skupnosti, navajajo naslednje razloge in raziskave: za otroka najboljše okolje je življenje v skupnosti z biološkim očetom in materjo; družbeno okolje ni naklonjeno istospolnim skupnostim in bi torej otroci iz takšnih skupnosti bili stigmatizirani, zaznamovani; istospolne skupnosti so manj stabilne kakor drugospolne skupnosti; v njih je več nasilja, obstaja večja verjetnost bolezni in menjave partnerjev. Proti tem argumentom nastopa druga skupina, ki podpira istospolne družinske skupnosti. Ta skupina pravi, da raziskave kažejo prav nasprotno: da naj otroci v istospolnih skupnostih ne bi bili v ničemer prikrajšani. Skratka, okoli istega problema sta se ustvarili dve skupini, ki ponujata dvoje povsem nasprotnih argumentov in zatrjujeta, da so ti argumenti podkrepljeni »z najnovejšimi psihološkimi in sociološkimi meta-študijami in raziskavami«.

Kaj naj si ob tem mislimo tisti, ki nismo doma niti na področju psihologije niti na področju sociologije. Starosta slovenske psihologije prof. dr. Janek Musek je vse takšne ali drugačne argumente označil za »psihološke in sociološke akrobacije«. S tem je hotel povedati, da je v teh raziskavah veliko več domišljije kakor pa resnice. To ne nazadnje pomeni, da argumenti največkrat niso v službi resnice, ampak takšnih in drugačnih ideologij. Vprašanje je prejkone ideološke, in ne znanstvene narave. O njem se bomo torej morali odločati na podlagi naših vrednot in zdravega občutka za stvarnost. O samem vprašanju, ali bi istospolne družinske skupnosti na otroka delovale pozitivno ali negativno, se znanstveno tako ali tako ni mogoče izrekati, saj primerov, ki bi jih znanost lahko sociološko ali psihološko raziskala in prišla do jasnih ugotovitev, verjetno ni veliko. Vsekakor premalo!

Vprašanje družine ni obrobno, ampak temeljno vprašanje vsake družbe.

V njeni definiciji se kaže tudi to, kako družba vidi samo sebe in svojo prihodnost. Prihodnost je odprta le tistim družbam, ki bodo zmožne preživeti. To pa predpostavlja občutek za stvarnost, za realnost. Zagovorniki istospolnih družin poudarjajo pravice istospolnih in manjšin. To je človeško, humano in nujno, a nesmiselno v primerih, ki nimajo svojega realnega temelja. Seveda smo vsi enakopravni, a nismo vsi enaki. Kar mi po naravi ni dano, mi ni dano, zato pa nisem manj enakopraven od drugih, čeprav sem različen in moram to različnost tudi sprejeti. Zelo preprosto: istospolne družine ne bi bile zmožne reprodukcije, samoobnavljanja. Zato njihovi zagovorniki zahtevajo nekaj, kar ni stvarno mogoče. Gibljemo in živimo lahko le v območju stvarnega, mogočega. Ne morem zahtevati zase nečesa, kar ni mogoče; kar mi ni dano. Zahtevati zase nekaj, kar zame ni dosegljivo, ker mi to ni dano po naravi, pomeni, izgubiti občutek za stvarnost, pomeni izigravati stvarnost.

Prav izigravanje stvarnosti je eden temeljnih problemov sodobnega sveta. Človek se je preveč objestno obnašal na področju ekonomije, sedaj to objestnost plačuje ves svet z eno najglobljih ekonomskih kriz. Objestno se je začel obnašati tudi v razmerju do narave; to obnašanje se mu sedaj kakor bumerang vrača v obliki škodljivih in nevarnih podnebnih sprememb. Objestno se je začel obnašati do življenja; in ta lakomen odnos, ki zase ne vidi nobenih meja, danes plačuje z izpraznjenostjo življenja, z depresijami in občutkom potopljenosti v nič in nesmisel. Že stari Grki so se zavedali nevarnosti, ki jo prinašajo nezmernost, lakomnost in objestnost. To nevarnost so imenovali hybris. In prav hybris – nezmernost, nepriznavanje naravnih meja – je po njihovem prepričanju zametek vsake človeške tragedije. Njihova diagnoza je bila čisto pravilna. In velja tudi za današnji čas.

Na ta način razmišlja tudi profesor Musek. Tako pravi: »V vseh človeških kulturah se družina pojmuje kot osnovna enota družbe, torej družba v malem, kar logično pomeni skupnost, v kateri sta združena dva temeljne segmenta vsake družbe, torej dve generaciji in dva spola… Kot ni družbe, ki ni presečišče obeh spolov in raznih generacij, tako tudi ni enote družbe brez tega. Praktično vse oblike družine, ki se pojavljajo v različnih človeških kulturah, ustrezajo tej definiciji.« Dolga zgodovina človeških kultur, ki je zakone življenja spoznavala iz narave, je najboljša učiteljica tudi za prihodnost. Vredno je še enkrat poudariti: družba je presečišče različnih generacij; in je tudi presečišče različnih spolov. V tem je bistvo družine: povezuje različne generacije in različne spole. »Sonaravnost je torej dolgoročni pogoj za preživetje katerekoli družbe in to je seveda načelo, ki ga je treba upoštevati tudi pri oblikovanju zakonodaje. Upoštevanje naravnih prioritet je temelj mnogih zakonov in nikomur niti na misel ne pride, da so s tem kršene človeške pravice. Pa vendar se otroci ne morejo poročati s starši in obratno, ne morejo se poročati med seboj, tudi ožji sorodniki ne morejo sklepati zakonskih zvez itd. Pa niso njihove človeške pravice nič manj vredne kot tiste pri homoseksualnih parih.« Tako, čisto preprosto, z zdravim občutkom in na podlagi zgodovine človeške kulture razmišlja profesor Musek.

Nasprotovanje predlaganemu družinskemu zakoniku, ki poskuša opredeliti skupnost otroka v istospolni zvezi kot družino, torej ni nestrpnost in ni kulturna blokada. Nasprotno, je želja, da bi trasirali pot v čim bolj varno, človeku prijazno prihodnost v okviru stvarnih možnosti. Znanstveniki nenehno odkrivajo čudovite zakonitosti narave in ugotavljajo, kako te zakonitosti neznansko presegajo človeški um. Če bi bila torej istospolna družina po naravi možna, bi – verjemimo! – narava to odkrila že zdavnaj pred našimi sociologi in psihologi!

Okuženost s HIV v Sloveniji raste; najbolj rizična skupina še vedno homoseksualci

»Največ, kar 80 odstotkov novoodkritih oseb z okužbo HIV, je med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, torej homoseksualci oziroma geji. Nekateri od teh so biseksualci, torej imajo spolne odnose tudi z ženskami. Letos sta bili okuženi tudi dve nosečnici. Okužili sta se heteroseksualno, nista narkomanki ali kaj podobnega. Zdraviti smo ju začeli takoj, ko je bilo mogoče. Pri novorojencih obeh žensk nam je uspelo doseči, da nista okužena,« je za Ono povedal dr. Vidmar.

»Glavni vzroki za povečanje števila okuženih s HIV prav med populacijo gejev so neustrezno zaščiteni spolni odnosi in zmanjšan strah pred boleznijo aids, ker imamo zdaj na voljo uspešno zdravljenje, kar pa ne pomeni, da lahko bolnika tudi dokončno ozdravimo. Pomembna je zlasti promiskuiteta, torej pogosto menjavanje partnerjev, ki je v tej rizični populaciji precej pogosta. To dokazuje tudi dejstvo, da pri osebah iz te skupine, ki jih že zdravimo, opažamo izredno povečevanje sifilisa. Zvestoba večinoma ni več vrednota. Okužene osebe sicer sam virus HIV težko širijo, če so na terapiji, ni pa nemogoče. Nekaj odstotkov možnosti za prenos na drugo osebo še vedno obstaja.«

Povzeto po: »Stanje je alarmantno«, intervju z doc. primarijem dr. Ludvikom

Vidmarjem v Delovi prilogi Ona, 16.08.2011

Vir:www.kul.si

Nov računalnišk program kot visoko tehnološka rešitev za naravno načrtovanje družine

Kot visoka tehnološka rešitev pa poenostavi zapisovanje znakov za pare, ki se pogosto prestrašijo standardnega zapisovanja na papirju, kakor ga poučujejo v večini tečajev za naravno načrtovanje družine.
»Ljudi lahko naučimo našo metodo dobesedno v 45 do 50 minutah,« je dejal Boh. Sestava programa na osnovi lastne izkušnje mu je prišla na misel ob tem, ko sta z ženo učila naravno načrtovanje družine.

»Posumil sem, da se naravno načrtovanje družine zdi večini parov preveč zapleteno,« je dejal Boh za The Denver Catholic Register leta 2008, ko je začel svoje podjetje. »Gnalo me je, da bi našel način, da bi tako poenostavil metodo, da bi bila dostopne čim več parom vsepovsod.«

Boh se je za vzpostavitev in trženje FertileViewa povezal s sožupljanom Tonyjem Janosom, ki razvija programsko opremo. Pravi, da ga je presenetil učinek programa na sodelovanje možev pri zapisovanju znakov.

»Zdaj odkrivamo, kako možje uživajo pri tem, da so udeleženi,« je dejal za CNA. »Možje v resnici uživajo pri zapisovanju cikla svojih žena. Večini moških je delovanje ženskega telesa uganka.«

Novuscor na svoji strani piše, da je prednost te metode, da nima neželenih stranskih učinkov, kakor kontracepcijska sredstva.

Študije slednje povezujejo s škodovanjem okolju, neplodnostjo in povečano tveganostjo za raka, srčno-žilne bolezni in smrtno nevarnimi strdki.
Podjetje se tudi pohvali z optimalnostjo stroškov za svoj program kot enkratnim zneskom, ter pripominja, da pari, ki uporabljajo hormonska protispočetna sredstva, porabijo za to letno okrog 840 ameriških dolarjev na leto.

Vir: LifeSiteNews.com

Zakaj nas preseneča pritisk za ‘pedofilske pravice’?

Poročilo APA je bilo tako vznemirljivo, da je izzvalo uraden ukor kongresa, vendar se pritisk pro-pedofil (ali "pro-pederast") nadaljuje. Dejansko se nekateri psihiatrični voditelji, kot je dr. Richard Green, ki so pripomogli k odstranitvi homoseksualnosti s seznama APA o mentalnih motnjah leta 1973, borijo za to, da bi odstranili s seznama tudi pedofilijo.

Premislite na primer tole izjavo pokojnega profesorja Johna Moneyja z /univerze/ Johna Hopkinsa: »Pedofilija in efebofilija (ki se nanaša na spolno privlačnost odraslega do mladostnika) nista nič bolj zadeva prostovoljne izbire kakor levičarstvo ali barvna slepota. Ni znane metode zdravljenja, po kateri bi ju mogli učinkovito in trajno spremeniti, zatreti ali nadomestiti. Kaznovanje je nekoristno. Ne obstaja zadovoljiva podmena, razvojna ali kakšna druga, zakaj prihaja do njih v celotnem sistemu narave. Preprosto moramo sprejeti dejstvo, da pač so in potem z optimalnim razsvetljenjem oblikovati taktiko, kako bomo s tem ravnali.«

Zdaj se vrni in znova preberi odstavek ter nadomesti besedi »pedofilija« in »efebofilija« z besedo »homoseksualnost« Kako zanimivo!
V pomoč, da to utelesimo, si naslikajmo homoseksualca, ki brani svoje stališče pred heteroseksualcem:

1 Moja homoseksualnost ni spolna nagnjenost, ampak spolna usmerjenost, prav toliko kakor tvoja heteroseksualnost ni spolna nagnjenost, ampak spolna usmerjenost.

2 Moja homoseksualnost je prav tako normalna kakor tvoja heteroseksualnost.

3 Ker je moje vedenje gensko določeno in ni izbira, je nestrpno in sovražno reči, da je napačno. In imenovati moje spolno vedenje nezakonito ali nemoralno ali ne hoteti uzakoniti istospolnih razmerij/zvez se pravi biti moralen fanatik najvišje stopnje.

4 Zelo ti zamerim poskuse, da bi istovetil način moje vzgoje in vpliv okolja za domnevna vzroka moje homoseksualnosti.

5 Brezpogojno zavračam izmišljotino, da lahko nekdo spremeni svojo spolno usmerjenost. Takšne izjave prej povečujejo tesnobo in trpljenje gejev in lezbijk in poskusi, da bi nas spremenili, pogosto vodijo do katastrofalnih posledic, med njimi do depresije in samomora.

Zdaj pa to obrnimo okrog in si zamislimo pederasta, ki zagovarja svoje nasproti homoseksualcu in temu primerno nadomestimo besede. (takole: »Moja pederastija ni spolna nagnjenost, ampak spolna usmerjenost, prav toliko, kakor tvoja homoseksualnost ni spolna nagnjenost, ampak spolna usmerjenost.«

Pravzaprav uporabljajo vse načelne razloge, ki jih uporabljajo za normaliziranje homoseksualnosti, tudi za normaliziranje pedofilije in pederastije, kakor sem dokumentiral v trudapolnem članku Ameriki se je pripetilo nekaj čudnega/A Queer Thing Happened to America/, v katerem sem tudi pojasnil, da homoseksualnosti ne enačim s pedofilijo, ampak primerjam razloge, ki jih uporabljajo, da bi oboje normalizirali.

Tukaj je osem poglavitnih razlogov, ki jih vse (v prilagojeni obliki) običajno uporabljajo v podporo homoseksualnosti:

1 Pedofilija je prirojena in nespremenljiva.

2 Pederastija je bogato izpričana v veliko različnih kulturah skozi vso zgodovino.

3 Trditev, da povzročajo spolni odnosi med odraslim in otrokom škodo, je strašansko pretirana in pogosto popolnoma netočna.

4 Sporazumna spolnost med odraslim in otrokom je lahko za otroka dejansko dobrodejna.

5 Pederastije ne smemo uvrščati med duševne motnje, saj pederastu ne povzroča stiske, da ima te želje, in ker lahko pederast deluje kot normalen član, ki daje svoj delež družbi.

6 Mnogi slavni homoseksualci v preteklosti so bili dejansko pedofili.

7 Ljudje so proti medgeneracijski intimnosti zaradi zastarelih družbenih standardov in puritanskih spolnih strahov/fobij.

8 Pri vsem tem gre za ljubezen iz za enakost in osvoboditev.

Vendar nas ne sme presenetiti nobeden teh razlogov. Navsezadnje je doba vedno večjega spolnega nereda/anarhije, v katerem živimo, plod spolne revolucije iz 60-ih let prejšnjega stoletja. Seme spolnega nereda pa je konec 40-ih let sejal že Alfred Kinsey, kakor neutrudno dokumentira profesorica Judith Reisman. In slednjič se je prav Kinsey pri dokumentiranju spolnih odzivov mladoletnih in otrok opiral na raziskovanje pedofilov.

Vse to je zanesljivo do skrajnosti neizrekljivo. Zagotovo pa ne sme priti kot presenečenje. Dejansko moramo pričakovati to in še več.

Vir: LifeSiteNews.com

16-letni pop zvezdnik Justin Bieber: splav je, kakor da bi ubili otroka

Prepričanje po rodu Kanadčana Bieberja očitno nima nič skupnega s strankarsko politiko, saj je na vprašanje, koga bo podprl, ko bo dovolj star, da bo lahko volil, razkril: ‘Ne razumem se na stranke. Ampak vse, kar imajo v Koreji, je slabo.’
Erik Whittington pri organizaciji za življenje Rock for Life je dejal, da so Bieberjeve besede pomembna novica, saj ima velikanski vpliv na mlade.

Obenem pa postavlja pod vprašaj Bieberjevo izmikanje ob vprašanju posilstva. ‘Justin, mislim, da si rekel, da je kakor bi ubil otroka. Če je tako, v čem je potem težava? Čemu obotavljanje’ Kako to, da je prav soditi druge položaje, tega pa ne?’
Bieber je tudi dejal, naj njegovi mladi navdušenci počakajo s spolnostjo. ‘Mislim, da je bolje, da spolno ne občujete z nekom, če ga ne ljubite. … Mislim, da pač počakate na človeka, … v katerega ste zaljubljeni.’

V nedavnem pogovoru za Catholic Online je Justinova mama Pattie Mallette povedala, da je ‘Justina vzgajala v veri’ in da je njen sin obiskoval katoliško šolo. Nekdanja katoličanka Mallettova se opredeljuje za nekonfesionalno kristjano.
Krščanske oboževalce svojega sina je prosila, naj molijo za mladega pevca, ki je šinil v zvezdništvo pri zreli starosti 15 let potem, ko je s svojo pesmijo prišel na 12. mesto na kanadskih vročih 100 in je zabavno industrijo imenovala temni posli. Molim, da bi bil Justin obvarovan skušnjav te industrije,’ je dejala mama.

Mladostnost ameriškega gibanja za življenje – letošnji pohod za življenje v Washingtonu, je veliko svojega obsega dolgoval vojski mladih ljudi – so opazili tudi voditelji lobija za splav. ‘Pomislila sem, moj Bog, kako so mladi. Toliko jih je in tako mladi so,’ je vzkliknila lani ob gledanju pohoda ameriška predsednica NARAL za izbiro Nancy Keenan

Vir: LifeSiteNews.com

Neverjetno pričevanje Gianne Jessen

Zavedam se, da sem v zelo lepi zgradbi Vlade in ljubim vašo domovino kot svojo lastno. Toda vem, da v času, v katerem živimo, nikakor ni politično modro izgovarjati imena Jezusa Kristusa na takem mestu in Ga povabiti na taka srečanja, kajti Njegovo ime lahko povzroči, da se ljudje počutijo grozno nelagodno. Toda jaz nisem preživela zato, da bi pripomogla k temu, da bi se vsi ljudje počutili prijetno. Preživela sem, da bi malo razpihala stvari. In v tem uživam.

Kot sem že povedala, sem se rodila živa po 18 urah. Morala bi biti slepa, morala bi biti izžgana, morala bi biti mrtva. Toda nisem! Veste, kaj je fantastično? Dejstvo, da je izvršitelj splava moral podpisati moj rojstni list! Zato vem, kdo je. In za vse skeptike, ki me poslušajo: v mojem kartonu piše »Rojena v času abortusa s solno raztopino.« Ha! Niso zmagali. Pozanimala sem se, kdo je človek, ki je opravljal moj splav. Njegove klinike so del največje verige klinik v ZDA in letno zaslužijo 70 milijonov dolarjev. Prebrala sem neki njegov citat izpred nekaj let: »Abortiral sem več kot milijon otrok in to smatram za svojo strast.« To vam govorim zato, ker se, dame in gospodje, nahajamo v zanimivi bitki v tem svetu, pa če to dojamemo ali ne. To je bitka med življenjem in smrtjo. Na kateri strani ste?

Medicinska sestra je poklicala nujno medicinsko pomoč, prepeljali so me v bolnišnico, kar je resnično čudež. Kajti v tem času pa vse do leta 2002 je bila v moji domovini navada, da so tistemu, ki je preživel splav, končali življenje, pa najsi je bilo to z davljenjem, dušenjem ali s tem, da so ga pustili umreti ali da so ga odvrgli. Toda 5. avgusta 2002 je predsednik Bush uzakonil akt o zaščiti živorojenih otrok, da bi to preprečil.

Vidite, mi smo resni. Upam, da me bodo zasovražili do smrti, da bom tako lahko občutila Boga in tako razumela, kaj pomeni biti osovražen. Kajti On je bil osovražen! Kristus je bil osovražen! In ne veselim se tega, da bom osovražena, saj vem, da sem že osovražena, ker razglašam življenje! In pravim vam: »Niste me ujeli! Tihi holokavst me ni premagal!« In moje poslanstvo, dame in gospodje, izmed mnogih stvari je vnesti humanost v razpravo, ki smo jo enostavno zavili, postavili na polico in dejali: »To je problem!« Odstranili smo svoja občutja, postajamo trdi. Mar resnično želite to? Koliko ste pripravljeni tvegati, da bi govorili resnico v ljubezni in usmiljenju, da bi vstali in bili pripravljeni na to, da boste osovraženi? Ali se končno vse vrti okrog vas? Ali mene?

Po vsem tem sem bila nameščena v dom za nezaželene nujne primere, kjer so se odločili, da me ne marajo. Ob tem rada rečem: »Ne vem, kako me niste mogli vzljubiti že vse od začetka?! Kaj ni v redu s temi ljudmi?« Pa me niso marali. Vidite, jaz sem osovražena že od spočetja. Od mnogih. In ljubljena od še več drugih, posebno od Boga. Jaz sem Njegova deklica.

In Božji deklici se ne smete zameriti. Na mojem čelu piše: »Bolje zate, da si dober do mene, ker moj Oče vlada svetu!«

Torej po tem, ko sem bila v slabem domu, so me namestili v drugi dom, v prekrasni dom, v Pennyjin dom. Penny mi je povedala, da sem imela 17 mesecev, 14 kg in diagnozo cerebralne paralize (smatram jo za dar), ki je bila neposredno povzročena zaradi pomanjkanja kisika v možganih, ko sem se borila za življenje. Prisiljena sem, da vam rečem naslednje: če je splav pravica ženske, vas sprašujem, katere so moje pravice? Tistega dne ni bilo niti ene radikalne feministke, ki bi vstala in kričala, kako teptajo moje pravice. Pravzaprav je moje življenje ugašalo v imenu pravic žensk. In, dame in gospodje, jaz ne bi imela cerebralne paralize, če ne bi preživela vsega tega. Zato, kadar slišim grozljiv, odvraten argument, kako potrebujemo splave, ker bi bil otrok lahko invalid … Ah! Občutim grozo, ki mi napolnjuje srce! Dame in gospodje, obstajajo stvari, ki se jih morete naučiti samo od najslabotnejših med nami. In kadar jih ubijete, ste vi tisti, ki izgubljate! Gospod skrbi zanje, toda vi ste tisti, ki boste večno trpeli! In kakšna aroganca, kakšna absolutna aroganca – to je bil argument v tem mestu, kjer živimo –, da morajo močnejši dominirati nad šibkimi, da morajo odločiti, kdo živi in kdo umre! Kakšna aroganca. Mar ne razumete, da ne morete povzročiti niti tega, da vaše srce bije? Mar ne razumete, da v resnici moči, za katero mislite, da jo imate, ni, da v resnici pravzaprav ne posedujete ničesar! Božje usmiljenje je tisto, ki vas ohranja, tudi takrat, ko Boga sovražite!

Pogledali so mojo drago Penny in rekli: »Iz Gianne nikoli nič ne bo,« kar je vedno opogumljajoče. Toda ona se je odločila, da jih bo ignorirala, in delala z menoj trikrat dnevno. Začela sem držati glavo, oni pa so govorili: »Gianna nikoli ne bo zmogla tega in onega …« Da skrajšam zgodbo: s tremi leti in pol sem hodila s pomagalom in protezami za noge. Danes stojim tukaj rahlo šepajoča, brez pomagala in protez za noge. Včasih padem graciozno, včasih zelo nerodno, odvisno od situacije. Toda vse to v Božjo slavo! Vidite, dame in gospodje, slabotnejša sem kot večina od vas, toda to je moj govor. Kako majhna je cena, ki jo plačujem za to, da sem lahko luč v svetu in mu ponujam upanje. Mislim, da v našem napačnem razmišljanju, o načinu, kako stvari stojijo, ne razumemo, kako lepo je lahko trpljenje! Ne javljam se zanj prostovoljno, toda kadar pride, pozabljamo, da je Bog tisti, ki vse vodi, in da je On tisti, ki lahko najbolj nesrečne stvari naredi prečudovite!

Spoznala sem svojo biološko mamo. Odpustila sem ji. Kristjanka sem. Ona je zelo zlomljena ženska. Prišla je na dogodek, ki sem ga imela pred dvema letoma. Nenajavljena se je pojavila pred mano in rekla: »Pozdravljena, jaz sem tvoja mama.« To je bil zelo težak dan, pa vendar; medtem ko sem trpela vse to – verjetno mislite, da sem smešna – sem sedela tam in premišljevala: »Jaz ne pripadam tebi. Jaz pripadam Kristusu. Jaz sem njegova deklica in jaz sem princesa. Tako da brez ozira na to, kaj govoriš, in na vso tvojo jezo in zlomljenost in gnev, ni moja stvar, da to nosim. In tudi ne bom.« Vse to sem govorila sama v sebi. Torej, dame in gospodje, imate možnost.

Samo na kratko bi se želela v svojem govoru neposredno obrniti na moške v tem prostoru in storiti nekaj, kar se še ni storilo. Možje, ustvarjeni ste za velike stvari! Ustvarjeni ste, da vstanete in da ste resnično možje. Ustvarjeni ste, da branite žene in otroke, ne pa da stojite ob strani in obračate glavo vstran, ko se zavedate, da se dogaja umor, ter da ne napravite nič v zvezi s tem vprašanjem. Niste ustvarjeni zato, da izkoristite ženske in da nas pustite same. Ustvarjeni ste, da ste plemeniti in čudoviti, usmiljeni in močni ter da se zavzamete za to. Ker, poslušajte me, možje, preveč sem utrujena, da bi še naprej namesto vas opravljala vaše delo. Žene, niste ustvarjene za to, da bi z vami grdo delali. Niste ustvarjene za to, da bi sedele in ne bi vedele, koliko ste vredne. Ustvarjene ste za to, da se za vas borijo. Za vedno.

Sedaj je vaš trenutek. Kakšni ljudje boste? Verjamem, da neverjetni. Verjamem, možje, da se boste soočili z izzivom. Vsem politikom, ki me poslušajo, posebno moškim, bi rekla naslednje: »Ustvarjeni ste za velike stvari, ustvarjeni ste, da branite to, kar je pravično in dobro.« To goreče mlado dekle je stalo tukaj in dejalo: »To je vaš trenutek. Kakšni možje želite biti? Možje, obsedeni z lastno slavo, ali možje, obsijani z Božjo slavo?« Čas je, da se opredeliš, dežela Viktorija. To je tvoja ura. Bog ti bo pomagal, Bog bo s teboj. Možnost imaš, da proslaviš Boga in mu izkažeš čast v letu 2008.

Naj končam … Nekatere izmed vas morda moti, ker ves čas govorim o Bogu, o Jezusu. Toda kako bi sploh mogla hoditi okrog, ‘šepati’ po tem svetu in ne dati vsega svojega srca in pameti in duše in moči Kristusu, ki mi je podaril življenje!? In če mislite, da sem neumna, je to samo še en dragulj v moji kroni. Ves namen mojega življenja je storiti, da se Bog smehlja.

Upam, da je vsaj kaj od tega imelo smisel. Enostavno je prišlo iz mojega srca. Naj vas Bog blagoslovi in varuje.

Posnetek govora:

DVANAJSTLETNA BORKA ZA ŽIVLJENJE Z MILIJON KLIKI NA YOUTUBE-U

Zmaga na tekmovanju

Ko je Lia svoj govor povedala pred razredom, je na učiteljico naredila takšen vtis, da si je premislila in jo vseeno priporočila za vstop v tekmovanje. Od nje je zahtevala le še, da iz govora črta stavek, ki se je nanašal na Boga. Tudi tokrat je Lia vztrajala, da se ne bo podvrgla cenzuri, in učiteljica je presenetljivo popustila.

Sledilo je tekmovanje, na katerem sodniki sprva niso bili tako usmiljeni. Po govoru so razočarani Lii povedali, da je zaradi izbrane teme diskvalificirana. A stvari so se vseeno obrnile drugače. Naslednji dan so ji sporočili, da so si sodniki po vroči razpravi premislili, priznali njen govorniški talent in jo razglasili za zmagovalko.

Možnosti moderne tehnologije

S ponosnimi starši je Lia svoj govor nato posnela in ga naložila na YouTube. Ni pa bila pripravljena na njegov učinek. Ogledi videa so se začeli množiti neizmerno hitro in presegli milijon klikov, med komentatorji pa se je razvnela tako vroča razprava, da so morali Millsovi komentiranje onemogočiti. Mali govorki so namreč začeli celo groziti s smrtjo.

Vse to dvanajstletnice, ki svoje govore pripravlja sama, ni prestrašilo. Opogumilo jo je pričevanje, da je njen posnetek od splava odvrnil eno izmed gledalk. Zato se je odločila, da posname še več videov, v katerih obravnava različne vidike splava in drugih vprašanj. Opazili so jo tudi voditelji "pro-life" gibanja, ki se bori proti splavu in evtanaziji, in Lio povabili, da bi imela govor na lanskoletnem kanadskem "Pohodu za življenje".

Zrelost in odgovornost

Tam je pred množico zbranih povedala: »Česar se zavedam zdaj, je, da ko sem se odločila spregovoriti o splavu, nisem naredila le odločitve o svojem govoru. To je bila odločitev za vstop v duhovno bitko, bitko, za katero se nisem niti najmanj zavedala, da obstaja, in bitko, ki je rasla v svoji intenzivnosti … Še vedno ne vem, zakaj me je Bog izbral za to, kar sem naredila, vendar se učim, čeprav počasi, poskušati sprejeti konflikt, se poskušati zavedati, da se bodo nekatere stvari spremenile le, če si se pripravljen postaviti po robu brezbrižnosti, tako kot sem bila sama pripravljena iti preko svoje potrebe po miru in varnosti, stopila ven iz čolna in naredila nekaj valov.«

Liina mama Kimberley pa zagotavlja: »To je bila lahko le Božja stvar, saj je tako neverjetno. Lia je naredila preprosto odločitev, da bo spregovorila o temi, za katero je čutila, da jo zanjo nagovarja Bog in od tam naprej je prevzel On.«

Vir: kul.si, druzina.si

PREDSEDNIK SAZU JOŽE TRONTELJ O NEKATERIH IZHODIŠČIH DRUŽINSKEGA ZAKONIKA

Nekaj drugega pa so otroci v istospolnih zvezah in zakonodajalčev pogled nanje.

Spominjam se razprave v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (CDBI) pred 10 leti. Odbor za enakost med spoloma je dal v oceno predlog priporočila o pravici do svobodne izbire v zadevah spolnosti in reprodukcije. V CDBI smo ugotovili, da se glede otrok priporočilo presenetljivo ozira predvsem na interese homoseksualnih in lezbičnih parov, malone šokantno pa ignorira pravice in koristi otrok, ki naj bi jih taki pari posvojili ali pridobili s pomočjo tehnik zunajtelesne oploditve. Predlog priporočila je CDBI zavrnil. Posebna mnenja je prispevalo nekaj držav posamič – med njimi najbolj glasno Francija in Britanija. Kritiki priporočila so poudarjali, da ima otrok legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da dva očeta ali dve materi ali samski roditelj oz. posvojitelj tega interesa ne morejo zadovoljiti. Slišali pa smo tudi opozorila, da so istospolne zveze manj stabilne, da je med istospolno usmerjenimi več promiskuitete in da so partnerji neprimerljivo bolj ogroženi s spolno prenosljivimi boleznimi. Francozi so poudarili, da pravica do biomedicinske pomoči pri spočetju ni kakšna splošna človekova pravica. Navajali so svoj zakonik o javnem zdravstvu, ki dovoljuje dostop do spočetja z biomedicinsko pomočjo samo neplodnim parom, pri katerih je vzrok neplodnosti bolezenske narave in je ugotovljen z zdravniškim pregledom. Do te pomoči sta upravičena samo moški in ženska, ki sta pred tem sklenila družinsko zvezo.

Tudi v britanskem komentarju je poudarjeno, da svobodna izbira v zadevah spolnosti in reprodukcije ne more biti neomejena. Številne omejitve so potrebne in uveljavljene zaradi varstva interesov otrok, posameznikov in družin.

Pri nas smo imeli pred leti razvneto razpravo o tem, ali naj z zakonom omogočimo dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP) reproduktivno zdravim ženskam brez moškega partnerja. Komisija za medicinsko etiko je razsodila, da bi bilo to neprimerno, saj bi se zavestno odločili, da bomo prihodnjega otroka prikrajšali za očeta. Poleg tega bi to pomenilo zlorabo medicinskega posega za nemedicinski namen – posega, ki ima že po svojem cilju daljnosežne, nepredvidljive posledice. V državi z verjetno najliberalnejšo zakonodajo v zdravstvenih rečeh, na Nizozemskem, imajo državno komisijo za enakost pravic v zdravstvu. Ta je na lastno pobudo raziskala, ali pri opravljanju OBMP v državi prihaja do neupravičene diskriminacije. Pokazalo se je, da nekateri centri v državi zavračajo pomoč ženskam, ki nimajo partnerja, ker ne želijo ravnati v nasprotju s koristmi otroka. Komisija je ocenila, da je to “primer objektivno upravičene diskriminacije, saj ni dokaza, da odraščanje v enostarševski družini za otroka ni škodljivo”. Tako se je strinjala z načelom centrov: “Če si v dvomu, teh stvari ne delaj.” V ZDA so objavili osupljive podatke o tem, s kakšnim tveganjem je povezano odraščanje v družini brez očeta (iz takih družin je 63 % samomorilnih mladostnikov, 80% maščevalnih posiljevalcev, 75 % mladostnikov v centrih za zlorabo drog, 85% mladeničev v zaporih.

Zakaj razširjam razpravo o posvojitvah otrok v istospolne skupnosti z razmisleki o biomedicinski pomoči pri rojstvu otrok v take zveze? Pritiski za tako pomoč so že bili. A bili so zavrnjeni prav z argumentom, da istospolnim parom ni mogoče posvojiti otrok – ne zaradi česa drugega, zaradi spoštovanja najboljšega interesa otrok. Če bo enkrat ta argument umaknjen, ker bo taka posvojitev dovoljena, se bodo na široko odprla vrata tudi za naslednji korak, za postopke OBMP za istospolne pare. To pa zbuja nadaljnje skrbi.

OBMP sicer ni omenjena v predlogu zakonika, je pa pomembna tema v ozadju. Predlagatelj oz. zagovorniki so kot razlog za uvedbo pravice do posvojitve otrok navajali, da je treba urediti status nekako 100 istospolnih skupnosti, v katerih že živijo otroci. Ti lahko izvirajo tudi iz postopkov OBMP. Pri lezbičnih parih gre najbrž večinoma za umetno inseminacijo z anonimnim kupljenim semenom, lahko pa gre za dobrega znanca, ki prijateljici naredi uslugo, s tem da se odpove očetovskim pravicam. Nekateri si potem premislijo, kar utegne biti vir zapletenih emocionalnih in pravnih problemov. Nekateri lezbični pari se odločijo še za drugo varianto: ena od partneric daruje jajčno celico, zarodek, pridobljen po zunajtelesni oploditvi, pa se vsadi v maternico druge partnerice. Tako je ena od obeh gospa genetska, druga pa gestacijska mati novemu otroku.

Pri gejevskih parih pa je potrebna kupljena ali darovana jajčna celica in najeta nadomestna mati, ki bo otroka donosila. Seme prispeva eden od partnerjev ali pa se pridobi od darovalca. Nadomestna mati lahko samo posodi svojo maternico, lahko pa je tudi otrokova prava biološka mati. Ponekod je mogoča tudi uporaba darovanega zarodka iz klinike za umetno oploditev. Tudi tu so možni hudi čustveni in pravni zapleti.

Če bi želel priti do otroka samski moški, bo morda kmalu lahko zahteval izdelavo kloniranega zarodka s postopkom prenosa jedra. Tehnologija za to obstaja, ta čas se v Britaniji že pridelujejo človeški zarodki nove vrste (»human admixed embryos«). V jajčno celico krave se po odstranitvi njenega jedra vstavi jedro človeške celice, npr. iz kože človeškega starša, ki bo temu zarodku hkrati oče in mati. To se zdaj dogaja za namene znanosti. Ko bo šlo za pridobivanje zarodkov za rojstvo otrok, bo bolj varno priti do darovanega ali kupljenega jajčeca ženske. To pa je etično sporno, saj ni brez tveganja za zdravje ženske.

Ni podatkov, koliko imamo pri nas otrok posameznih vrst. Dejstvo pa je, da OBMP po veljavnem zakonu za take namene pri nas ne prihaja v poštev, taka raba je izrecno prepovedana.

Zdi se, da si lezbijski, gejevski, biseksualni in transseksualni pari bolj kot posvojitve tujih otrok želijo otrok, ki bi bili tudi biološko njihovi.

V opisanih primerih lezbičnega in homoseksualnega para je genetski roditelj le eden od obeh partnerjev. Drugi je neke vrste posvojitelj. Predlani pa je tudi Delo objavilo poročilo, da bo morda že čez 5 let mogoče pridelati umetne spermije ali jajčeca iz kožnih celic oseb, ki so nasprotnega spola, torej spermije iz kože ženske in jajčne celice iz kože moškega.

Skupina biologov, bioetikov, odvetnikov in urednikov revij je preučila stanje na področju raziskav, katerih cilj je izdelati takšne »umetne« spermije in jajčeca. V sklepnem poročilu so opozorili, da je treba vzpostaviti »nadzorne mehanizme«, preden bi to tehnologijo uporabili za rojevanje človeških otrok. Embrionalne matične celice je danes mogoče s tehniko prenosa jedra somatskih celic in zatem s kloniranjem in ustreznim preprogramiranjem prisiliti, da se spremenijo v umetne jajčne celice ali v spermije.

Kožne celice lezbične ženske bi bilo torej mogoče spremeniti v spermije. Tako bi lezbični par dobil otroka, ki bi eno gospo imel za biološko mater, drugo pa za biološkega očeta. S podobno tehnologijo bi iz celic enega moškega homoseksualnega partnerja pridobili jajčne celice, drugi bi prispeval spermije. Po zunajtelesni oploditvi bi uporabili nadomestno mater, ki bi donosila otroka – prvi od partnerjev bi bil biološka mati, drugi pa bi bil otrokov oče. Poskusi so že precej daleč na živalih, v nekaj letih bi bili izvedljivi na ljudeh. Takšne biološke virtuoznosti bi bile za zdravje prihodnjega otroka precej tvegane. Vsekakor bi storili še en velik korak v etično in pravno prepovedano smer.

Omenjene biomedicinske »akrobacije« bodo ustvarjale nove situacije, nove vrste otrok. Kako bomo poskrbeli, da ne bodo izpostavljeni diskriminaciji? Prav prva obdobja odraščanja, vrtec in osnovna šola, ko je otrok tudi najobčutljivejši, utegnejo biti najtežje. Otroci, vrstniki, so med seboj pogosto celo okrutnejši od odraslih. Današnje družbe so marsikje tolerantne, a tudi med odraslimi nismo brez težav. In v svetovnem merilu, ali smemo računati z naraščajočo tolerantnostjo v prihodnosti? Izkušnje kažejo, da o tem odloča vrsta dejavnikov. Strpnost mogoče še najbolj pospešujejo zmeren, vzdržen ekonomski razvoj, ki ne povzroča razslojevanja, mir, naraščajoča kultura medosebnih odnosov. Ali na vse to lahko računamo? Ni gotovo. Sedanja kriza ne vliva optimizma. Vsekakor pa uporabljeni postopki lahko povzročijo resne čustvene in druge zaplete, ki utegnejo negativno vplivati na odnos do otroka in na njegovo prihodnost.

Drugo težavno vprašanje je, ali istospolni par res lahko enako dobro poskrbi za vzgojo otroka kot prava družina, v kateri sta oče in mati. O tem zagotovo ne vemo dovolj. Sam se na nekatere sociološke študije ne zanesem – rezultati so preveč odvisni od pomembnih, težko ocenljivih danosti, žal pa tudi od želje, kaj naj bi se dokazalo. Poleg tega skoraj ni zares neoporečnih, dolgotrajnih študij, na katere bi se človek lahko oprl.

Pogosto slišimo ugovor, češ da je vsakdanje življenje polno primerov prikrajšanosti za enega od roditeljev. To je res. Vendar to ne more biti argument, da bi k množici prikrajšanih otrok namerno dodajali še nove.

Kaj bi sicer rekli o pojasnilu zakonodajalca, da je samo poskušal urediti že obstoječo situacijo, v kateri se je znašlo sto ali dvesto parov, ki so si s pomočjo iz tujine že pridobili otroka? Gotovo je treba poskrbeti za te otroke in storiti vse, da ne bi trpeli neupravičene diskriminacije. Vendar, ali je res edina pot za to daljnosežna sprememba zakonodaje?

Zakonodajalec bi moral zmeraj imeti pred očmi nenačelni mehanizem, kako se določena družbena norma iz prepovedanega spremeni v dovoljeno: Najprej imamo izjemen primer, ki naravnost terja, da zaradi njegove posebnosti dovolimo nekaj, kar je sicer prepovedano. Pojavijo se podobni izjemni primeri; ker smo popustili prvič, moramo tudi pri vseh naslednjih. Izjema preneha biti izjema, postane bolj ali manj običajna praksa, ki se uporablja tudi za neizjemne primere. Nazadnje je treba spremeniti zakon. Temu v etiki rečemo hoja po spolzkem klancu.

Pred leti sem sodeloval v širši skupini, ki je pripravljala zakon o OBMP. Skupino je vodil ugleden strokovnjak za družinsko pravo, prof. Karel Zupančič. Njegovo modro vodilo pri postavljanju načel je bilo: Procreatio arteficialis imitetur naturam – posegi medicine in prava v družino in rojevanje otrok naj kolikor mogoče posnemajo naravo. To žlahtno konservativno vodilo je bilo res v veliki meri vgrajeno v zakon. Zakonodajalcu bi svetoval, da se ga drži tudi pri družinskem zakoniku.

Vir: 24KUL.si

DRUŽINSKI ZAKONIK JE EKSPERIMENTIRANJE Z OBSTOJEM NARODA

Psihoterapija je usmerjena v pomoč posamezniku v stiski, ne glede na njegovo nacionalno, rasno, versko, spolno, politično ali kakršnokoli pripadnost ali opredelitev. Če hoče psihoterapija biti odprta, se ne sme opredeljevati do vprašanj, ki bi lahko bila razumljena kot poniževanje, razvrednotenje … določenih posameznikov ali skupin. Ko govorimo o širitvi definicije družine na istospolne skupnosti, o posvojitvah istospolnih parov in podobno, pa se zelo hitro znajdemo v polju takšnega vrednotenja ali se vsaj zelo hitro neko pojasnjevanje lastnih stališč interpretira kot vrednotenje. Dejansko se psihoterapevti zelo malo vključujejo v te naše razprave ob predlogu novega družinskega zakonika. Toda sam tega ne razumem kot neko brezbrižnost ali mlačnost psihoterapevtov, ampak kot vztrajanje na načelih strokovne etike!

Zato se bom tudi sam v nadaljevanju trudil spoštovati ta etična načela. Ne bom skliceval na svojo psihoterapevtsko stroko, sem si pa nabral kot psihoterapevt kar nekaj izkušenj in spoznanj, ki se mi zdijo pomembna in uporabna tudi pri opredeljevanju ob tem predlogu zakona. Morda bo tudi kak poslanec, ne glede na svojo politično pripadnost, prebral ta razmišljanja in jih uporabil pri oblikovanju svojih stališč.

Ker pa se – žal – večina razprav okrog novega predloga družinskega zakonika vrti okrog vprašanj istospolnih partnerjev, želim najprej razjasniti nekaj svojih stališč in pogledov na ta vprašanja.

Kot psihoterapevt se trudim v vsakem človeku najprej videti – človeka, sebi enakovrednega. Kot kristjan grem še korak dlje in poskušam v vsakem človeku videti bitje, ustvarjeno po božji podobi. In, če sledim še naprej krščanskemu izročilu – v vsakem človeku videti odsev Boga. Posameznikove stiske, težave, problemi …, pa naj bodo še tako veliki, hudi, te podobe ne morejo spremeniti – ostaja pač človek s svojimi stiskami. Tudi posameznikove zavestne opredelitve (ideološke, politične, verske, nazorske ali kakršnekoli pač že) te podobe ne morejo spremeniti. Lahko se ne strinjam s kakšno posameznikovo odločitvijo, izbiro, opredelitvijo – a jo sprejemam kot njegovo izbiro. Sem prištevam tudi vprašanja spolne usmerjenosti, še posebej zato, ker ostaja še vedno nejasno, kolikšen delež imajo pri tej spolni usmerjenosti človekovi geni, kolikšen delež vplivi okolja (vzgojni in drugačni) ter kolikšen delež posameznikova zavestna izbira.

To so seveda načelna stališča, pa tudi konkretna, povezana z vprašanji, ki jih odpira predlog družinskega zakonika, niso nič drugačna. V svojem življenju se srečujem z istospolno usmerjenimi ljudmi na različnih področjih – in vedno znova mi ta srečanja potrjujejo moje prepričanje, da spolna usmerjenost sama zase ne vpliva na to, kako »dober človek« je posameznik.. Srečal sem učitelje, vzgojitelje, zdravnike, psihoterapevte … obeh spolov, ki zelo kakovostno opravljajo svoje delo in jim lahko brez zadržkov zaupam. Tudi duhovnike z istospolno usmeritvijo sem srečal, ki so dobri duhovniki, zaupanja vredni! Pa tudi to so še vedno bolj splošne izkušnje! Srečal sem starše z istospolno usmerjenostjo – ki jih cenim in spoštujem kot dobre starše. Seveda so med njimi tudi taki, ki bi jih lahko označil kot »slabe« starše – a taki so tudi med heterospolno usmerjenimi.

Kljub vsemu najdemo kar nekaj raziskav in študij na temo spolna usmerjenost – starševstvo – vzgoja. Toda – že dosedanje razprave so pokazale, da so vse te študije in raziskave bolj ali manj nekoristne. Služijo le za dodatno prepričevanje že prepričanih, saj jih tako ali tako razume in razlaga lahko vsak po svoje, kot se mu pač glede na njegova stališča do teh vprašanj zdi primerno!

In vendar si bom postavil nekaj vprašanj ter poskušal nanje odgovoriti, pač s pomočjo svojih znanj, strokovnih in življenjskih izkušenj!

Ali je lahko istospolno usmerjen oče dober oče? Lahko, v to sem prepričan, dovolj takih primerov sem že srečal, da to možnost dopuščam.

Ali je lahko istospolno usmerjena mama dobra mama? Tudi tu je moj odgovor lahko samo pritrdilen.

Seveda ne pomeni, da so vsi istospolni moški dobri očetje in vse istospolne ženske dobre mame – ampak tudi vsi heterospolno usmerjeni moški niso dobri očetje in niso vse heterospolno usmerjene ženske dobre mame. Ali si lahko pomagamo kaj vsaj s statistiko, s statističnimi podatki – žal ne! Tudi če bi imeli zelo verodostojne podatke – bi jim pač tisti, ki vanje nočejo verjeti, ne verjeli, in bi mahali z nasprotnimi podatki!

Ampak – to zgornje pravzaprav niti ni ključno! Ključno je nekaj drugega!

Otrok potrebuje za zdrav razvoj očeta in mamo. To je – upam vsaj, da je tako – nesporno. In zgornji vprašanji je zato potrebno postaviti drugače, obrnjeno:

Torej: Ali je lahko istospolno usmerjen moški dobra mama? In moj odgovor bo, jasno in odločno – NE! Preprosto pač zato, ker NI mama!

Pa še naprej: ali je lahko istospolno usmerjena ženska dober oče? In moj odgovor bo spet, jasno in odločno – NE – pač zato, ker NI oče!

Seveda določen del otrok odrašča brez enega od staršev ali celo brez obeh in kljub temu odraste v zdravo osebnost. Lahko odrašča ob rejnikih, celo samo ob nekih vzgojiteljih v zavodih, lahko ob posvojiteljih – in kljub temu odraste v zdravo osebnost. Vendar pa je verjetnost in tudi pogostost nekih osebnostnih težav pri takem odraščanju večja kot pri odraščanju v popolni, pravi družini. Nisem raziskovalec in ne vodim statistike svojega terapevtskega in svetovalnega dela, sem pač praktik. Vendar, če bi poskušal dati neko zelo grobo oceno svojih lastnih izkušenj iz dela z več tisoč otroki in družinami, iz katerih prihajajo, bi bila ta naslednja: nad dve tretjini otrok, s katerimi sem se srečal zaradi njihovih težav, prihaja iz razbitih, enostarševskih, rejniških, posvojiteljskih ali kako drugače nepopolnih družin. Seveda vemo, da dve tretjini današnjih otrok, ne glede na krizo družine, o kateri tako radi govorimo, še vedno živi v popolnih družinah. Razlika je dovolj zgovorna in ne rabi komentarjev!

In zato bom, z vsem spoštovanjem do istospolno usmerjenih, jasno zapisal: tisto, kar želim našim otrokom za zagotavljanje njihovega zdravega razvoja, je zdrava popolna družina! So otroci, ki so za to družino že tako ali tako prikrajšani iz različnih razlogov. Dolžnost družbe, države je, da jim pomaga čim ustrezneje zapolniti ta primanjkljaj – ne pa da določa okolje, ki je samo po sebi nepopolno, za – popolno!

In tu smo pri pravzaprav ključnem problemu – definiciji družine.

Zakonodajalec nam ponuja novo definicijo družine, ki pojem družine razširja na praktično vsako življenjsko skupnost, v kateri živi otrok. Zakonodajalec to utemeljuje s tem, da je potrebno definicijo družine posodobiti, razširiti na nove oblike življenjskih skupnosti z otrokom, in kot potrebo po zagotavljanju in izenačevanju otrokovih pravic.

V ozadju takšnih stališč je spoznanje, da je družina v krizi, da se dogajajo sociološke spremembe, in da se je potrebno temu prilagajati.

O tem imam svoje mnenje, svoje poglede. Najprej vprašanje »krize«. Ali je res družina v krizi šele zadnja desetletja, kot nas kar naprej prepričujejo? V čem je ta kriza? Če gre za krizo odnosov med družinskimi člani – med zakoncema, med starši in otroki – potem ni potrebno biti preveč razgledan za spoznanje, da se je človeštvo soočalo s temi krizami družinskih odnosov od pradavnine, to ni nič novega! Od vedno so bile krize v odnosih med zakoncema (danes jim rečemo partnerske krize), od vedno so bile krize zakonske zvestobe, od vedno so bili zakonski odnosi, ki so pravzaprav razpadli, niso več delovali, od vedno so bili tudi izvenzakonsko rojeni otroci in tako naprej. Da ne govorim o čisto posebnih krizah, ki so jih povzročale vojne (odhodi mož na vojsko …), bolezni, naravne in druge nesreče, ki so povzročale, da so družine tako ali drugače trpele, celo razpadale …

Zato tako trmasto vztrajam na stališču, ki se sicer močno razlikuje od splošno veljavnega – da v naši dobi ni neke posebne krize družine – oziroma, ta »kriza« ni nič bistveno drugačna, kot je bila od pradavnine. Gre pač za dejstvo, da družina ni nikakršna idilična skupnost, kot jo včasih slikajo pravljice in opevajo pesniki, ampak skupnost ljudi z vsemi človeškimi lastnostmi, razlikami, razhajanji – in problemi ter težavami, ki jih to prinaša.

Razlika, in to bistvena, je v odzivanju na to »krizo«. V preteklosti so se vsi družbeni sistemi s to krizo soočali tako, da so poskušali družino ohraniti – zavedajoč se, da je družina »osnovna celica družbe«, kar je že tako zelo nesporno stališče, da o njem ne kaže izgubljati besed. Zavedali so se, da razpad družine pomeni razpad družbe, razpad naroda …

No, v teh prizadevanjih za ohranitev družine oblasti – naj so bo svetne ali verske – niso vselej izvirale samo dobrih ukrepov, bodimo pošteni. Zagotovo najpomembnejši pozitiven ukrep, če ga tako označim, je dodelitev statusa nekake svetosti družini – statusa, da je družina sveta, nadvse pomembna, nedotakljiva. Med škodljive (vsaj gledano z zornega kota današnjega vedenja) pa bi brez dvoma lahko šteli neko bolj ali manj očitno toleranco za nasilje v družini.

Oboje sem omenil zato, ker je pomembno za razumevanje današnje situacije!

Dvajseto stoletje je stoletje velikih sprememb. Vojne, nagel gospodarski, tehnološki in nasploh znanstveni razvoj, s katerim je povezano razslojevanje družbe, blagostanje in potrošništvo, razvoj svoboščin, človekovih pravic, pa individualizem … in še marsikaj bi lahko našteli kot pomembno za razumevanje odnosa do družine. Z razslojevanjem, zaposlovanje in preseljevanjem se je najprej pričel razpad velike družine, ki so jo poleg otrok in staršev sestavljali še stari starši, pa tudi še drugi člani (strici, tete …). Tako je družina dejansko začela postajati bolj ranljiva, obenem pa so notranje težave, pri reševanju katerih so prej sodelovali tudi drugi člani te velike družine, postajale večje, težje rešljive.

Ta problem se kar vleče. Prve družinske zakonodaje so nastajale v obdobju indivudualizma moderne dobe in v duhu zgoraj zapisanega že v začetku pravnega urejanja izrinili stare starše iz družine. Ne glede na to, kaj se dogaja v resničnem življenju, ne glede na pomembno vlogo starih staršev tudi še danes, in ne glede na še tako zajetne kupe tehtnih, zelo strokovnih raziskav, ki kažejo na pomemben delež starih staršev v ohranjanju družine in v vzgoji – tudi sedanji predlog družinskega zakonika sledi starim modnim trendom, in stare starše ponovno izključuje. In tako izpušča pomembno možnost, ki bi brez obremenjevanja družinskega proračuna pomembno prispevala k ohranjanju družine!

V dvajsetem stoletju so se pričele oblasti drugače odzivati na družinske težave. Najprej, kar je dobro, s povečevanjem skrbi za otroka in njegove pravice, kar je pomenilo, da družba (država) vse bolj »kuka« tudi v do sedaj pogosto nedotakljivi prostor družine. Vzporedno, zlasti z individualizmom, pa so se začele postavljati v ospredje pravice posameznika. Začele so se postavljati zahteve po razvezi, po tem, da bi država naredila družino bolj »ohlapno« – in države zahodnega demokratičnega sveta so začele tem zahtevam slediti, sklicujoč se na demokracijo. No, pomemben vpliv na to je prihajal, se ve, tudi iz držav vzhodnega, komunističnega sveta, kjer je bila družina že tako ali tako zaradi ideoloških razlogov obsojena na uničenje. Torej: to, čemur danes pravimo »kriza družine« je posledica ukrepov, ki so jih sprejemale oblasti!

In sedaj k našemu novemu predlogu zakonika in redefiniranju družine. Kaj pravzaprav ta »redefinicija« pomeni? Pomeni, da je družina po tej novi definiciji pravzaprav kakršnakoli skupnost z otrokom. Ko bo zakon sprejet, če bo, torej v trenutku – krize družine ne bo več! Saj bo vendar prav vsaka skupnost z otrokom družina, vsaka bo dobra, zdrava … Pa tu sploh ne karikiram stvari!

Da bi to še nekoliko pojasnil, si bom pomagal z nekim drugim primerom, resničnim, iz naše stvarnosti!

Poleg krize družine imamo tudi gospodarsko krizo, ki povzroča revščino. Vse več ljudi je, ki živijo v revščini – in vlada se je morala na to odzvati. Naročila je izračun minimalnih življenjskih stroškov – in študija je pokazala, da je minimalna plača nižja od minimalnih življenjskih stroškov. Vlada je zato predlagala sprejem zakona o povečanju minimalne plače, kar je razumljivo, če naj pomaga ljudem v revščini, pa čeprav si je s tem nakopala nezadovoljstvo in kritike delodajalcev.

Pa, bi se lahko vlada odločila za drugačno pot? Seveda, in še zelo enostavna bi bila ta pot! Pojem »minimalnih življenjskih stroškov« namreč ni nekaj absolutnega, »svetega«! Saj – to je vendar vsakemu jasno! V deželah z lakoto pomeni pojem »minimalnih življenjskih stroškov« – pest riža na dan! No, pri nas ni lakote, pest riža ne zadošča – pa kljub temu je zbir izdatkov, ki so vključeni v metodologijo, tako ali drugače nek dogovorjen zbir, ki ga je mogoče tudi spremeniti! Če bi vlada torej spremenila metodologijo, bi, recimo, ugotovili, da dosedanja minimalna plača celo presega minimalne življenjske stroške. Revščine nenadoma ne bi bilo več, delodajalci in država bi prihranili … Le da bi tak manever vsak takoj spregledal, in si ga nihče ne upa niti predlagati!

Pa vendar: pri družini je država naredila prav to! Ob ugotovitvah, da se z našo družino dogaja nekaj slabega, nezdravega, da je potrebno ukrepanje države – je država svoj ukrep predvidela tako, da spremeni definicijo družine – in problemov ne bo več!

Toda, vse to, kar sem napisal, pravzaprav ni najpomembnejše! Najpomembnejše, jaz bi dejal, najbolj tragično, je, da se država s takšno redefinicijo družine spušča v nov eksperiment, ki je lahko usoden za obstoj naroda!

Zavedam se, da bo ob gornji trditvi večina ljudi omalovaževalno zamahnila z roko. Zato bi rad spet pogledal v našo bližnjo preteklost.

Dvajseto stoletje sem zgoraj predstavil kot stoletje velikih sprememb. Dvajseto stoletje pa je bilo tudi stoletje velikih eksperimentov, ki so se nekontrolirano izvajali kar na celi populaciji, kar z načinom velikih revolucij. Veliko je bilo takih eksperimentov, pa bom za zgled navedel le dva!

Prvi tak eksperiment je s področja kmetijstva. Znanost je izumila umetna gnojila, kemična sredstva za zatiranje škodljivcev in zdravljenje bolezni rastlin, kmetijske stroje … Zelo obetavni izumi – zagotovo sami na sebi resnično dobri! In pojavila se je ideja, da bi z uporabo vseh teh izumov enkrat za vselej odpravili lakoto s tega sveta! Kako lepa, plemenita ideja – kdo ji ne bi prisluhnil! Politiki si ji prisluhnili – in pričela se je »kmetijska revolucija«. No ja, res je nekaj malih kmetov propadlo, obubožalo – a države so jim pomagale. Oglašali so se tudi nekaki naravovarstveniki – a kdo bi poslušal te nazadnjaške zanesenjake! Pomembno je bilo, da so na trg pričeli prihajati lepi, zdravi in poceni kmetijski pridelki! Očitno je postajalo, da je iztrebljenje lakote le še vprašanje časa … Toda … Voda je čedalje bolj onesnažena … humuzna plast v zemlji siromaši … Ekološko uničenje planeta, ki je bilo še pred nekaj desetletji le neko brezvezno govoričenje nazadnjaških zanesenjakov, ki ne razumejo razvoja – postaja stvarnost. In, kot v posmeh – je lakote na svetu le čedalje več …

Pa še drugi primer, iz področja vzgoje. V sredini dvajsetega stoletja se je pojavila ideja permisivne vzgoje. Mamljiva je bila, posebej za prebujajoče se zavedanje o otrokovih pravicah … Obetala je vzgojo brez nasilja, brez prisile, obljubljala je vzgojo zdravih osebnosti, brez travm, zavor in motenj, polne življenjske energije in ustvarjalnosti … Kdo ne bi verjel tako prepričljivim ponudbam, pa še tako zelo »v duhu časa« je bilo vse to! In tu je bila »vzgojna revolucija«, ki je v hipu pometla z vsem, kar je dišalo po »nazadnjaški«, »temačni«, »mračnjaški« … preteklosti … Toda … o rezultatih ne bom pisal, saj so očitni!

Izbral sem ta dva primera tudi zato, ker sem se tudi sam z obema poistovetil. Ker sem doma s kmetov, sem se navduševal nad kmetijsko revolucijo. Že kot študent psihologije sem se začel navduševati nad permisivno vzgojo in vanjo neomajno verjel!

Toda, ko je prišel »čas streznitve«, sem se bil pripravljen iz teh dveh »revolucij« nekaj naučiti.

Ljudje smo učeča bitja. Še največ se naučimo iz svojih lastnih napak.

Pa poglejmo, kaj smo se kot družba naučili iz teh dveh eksperimentov, ki sta se pokazala kot katastrofalni napaki, zmoti!

Saj se v resnici danes že vsi zavedamo, kako kruta zmota sta bila oba eksperimenta. Pa vendar se skoraj nič ne spremeni – ali vsaj, spreminja se izredno počasi, s težavo. Saj je to tudi razumljivo – poti nazaj ni več, kako naprej, pa ne vemo zagotovo! Ali naj drvimo v nove eksperimente? Ali naj gremo počasi, da ne bi delali novih napak! Toda, kako počasi je pa sploh dovolj hitro, da ne bi bile posledice eksperimenta dolgoročno preveč usodne …

To, čemur smo priča ob predlogu novega družinskega zakonika, je – spet nov eksperiment, ki ga ideologi pospremljajo na pot z zelo lepimi besedami – tako kot je veljalo prav za vse druge podobne eksperimente v naši bližnji preteklosti: enakost, enake pravice …

Mar se res nismo ničesar naučili iz teh dosedanjih kritih eksperimentov? Mar se tudi iz eksperimenta, ki mu rečemo komunistična revolucija, nismo nič naučili?

No, morda pa se je Evropa vendarle nekaj naučila! In, kot vse kaže, Evropa vendarle ni pripravljena na tako krute eksperimente. Ni pa pripravljena lepih idej tudi zavrniti. In, morda je majhen narodek, kakršen smo Slovenci, ravno pravšnji, da se uporabi za eksperiment, za »poskusnega zajčka«! Če eksperiment pripelje do degeneracije, do propada takšnega narodka, za Evropo pač to ne bo posebno velika škoda. Če se bo Evropa iz tega nekaj pomembnega naučila, to pač ne bo pretirano visoka cena.

Ostaja le eno vprašanje, za vse nas, in še posebej za naše poslance: smo res pripravljeni biti poskusni zajčki?

Vir: 24KUL.si