maj99

Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem kaj bodo rekli v službi, ko bom spet “težila” za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok … skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino …

In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama.

V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce … ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav.

Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje … Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob Božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi – Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama.

Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trplenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.

RESNICA JE ZELO KRUTA, vendar se z njo moramo soočiti!

Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, ko se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo.

Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine, ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim.

V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Meddrugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z Njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganju najglobljega človeškega hrepenenja, po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev.

Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj.

Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Vsega česar naj bi bila odrešena sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela.

S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava! Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.
Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti po tej poti zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.

Zalostna mamica

Štirje carski rezi? Seveda je mogoče!

Njegove besede sem si dobro zapomnila, a želja po še enem otroku se je oglašala. Iz dneva v dan, kot da moje materinstvo še ni izpolnjeno.
Oklevala sem in malo me je bilo strah, zato sem odšla na posvet še k priznanemu strokovnjaku, ki pa me sploh ni hotel pregledati, ko sme mu povedala, da sem imela v drugi nosečnosti predležečo posteljico, v tretji pa krvavitve in vmes še en spontani splav.

A poiskala sem še nekaj mnenj in ugotovila, da so se v Sloveniji doslej vsi četrti carski rezi srečni iztekli, da jih ponekod opravijo tudi več … predvsem pa sem se zanesla na nek ženski notranji čut, na intuicijo, saj sem globoko v sebi čutila, da ne gre za igro z ognjem, ampak da bo vse v redu, če se odločim še enkrat okusiti materinstvo.

Ko sem zanosila, se mi je zdelo, da sem odvrgla težko breme odločanja. Mirno sem odšla na pregled, malo osupnila svojo ginekologinjo, a mi je zagotovila, da bo vse sile vložila v ugoden razplet nosečnosti. Ta je potekala mirno, morda še najlepše od vseh, dokler se nisem odločila za nuhalno svetlino.

Še danes mi je žal! Že ko sem se naročala po telefonu, sem že spet intuitivno slutila, da izvid ne bo okej, in namesto da bi na dan pregleda odkorakala iz čakalnice, sem kar čakala in vedela … Da bo izvid slab, tveganje je znašalo kar 1:78. A spet sem vedela, da slaba napoved v mojem primeru ne pomeni tako rekoč nič. Spet ta intuicija! Ki pa je resni zdravnici nisem mogla razlagati, ko me je ogorčeno prepričevala, naj grem na amniocentezo. A kaj bi ta spremenila? Morda bi se končala zaželena nosečnost, zadnja možnost za otroka.

Nosečnost je hitro tekla in v 30. tednu so se nekega večera nenadoma pojavili popadki. Skušala sem jih ignorirati, upala sem, da se motim, a ko so se pojavljali že na sedem minut, so mi v ušesih še bolj odzvanjale besede o tem, da ne bi smelo priti niti do enega. Predvsem pa ne deset tednov prezgodaj! Za namenček je eden od otrok bruhal kot za stavo in ker nimamo babi servisa, sem se sama odpeljala z avtom v dvajset minut oddaljeno porodnišnico. Spet povsem mirna, saj sem vedela, da bo vse v redu. To sem preprosto čutila in tako je bilo. Popadke so zaustavili.

Z ginekologinjo sva se dogovorili, da izvede carski rez pri dopolnjenih 38. tednih nosečnosti. Bila je napeta, jaz pa mirna. Če se samo spomnim prvega carskega reza! Bil je tako hud, da še štiri dni nisem mogla vstati iz postelje, kdaj sem otroka prvič videla, se niti ne spomnim. Pri drugem, ki je potekal s spinalno analgezijo, mi je ta popustila sredi poroda. Tudi v tretje … Četrti carski rez pa je bil zame od vseh najlažji! Nagrajena sem bila s krepkim novorojenčkom, ki je že dva tedna pred rokom tehtal štiri kilograme in že isti večer po operativnem porodu sem naredila nekaj korakov po sobi!

Ko sem domov odnesla našo štručko, sem se večkrat spomnila na nihanje med pogumom in strahom. In na čudeže, ki se včasih zgodijo. Eden od skrbnih zdravnikov, ki so spremljali četrto nosečnost, je večkrat meril maternično steno. Tisto, ki je bila po tretjem carskem rezu tanka kot celofan. Tisto, ki je vzdržala nekaj ur prezgodnjih popadkov. Tisto, ki je proti koncu nosečnosti na mestu reza merila neverjetnega 1,2 milimetra in se med nosečnostjo odebelila namesto stanjšala.

Mami na četrto potenco

Ko bi me le kdo ustavil

Ginekolog štiridesetih let kaže svoje kosmate roke izza bele uniforme kratkih rokavov. Še pogledal me ni. Povsem običajno se pogovarja s sestro. Nekaj o kreditih in o novem avtu. Pravzaprav se pogovarja tako strastno, kot da mene s tistimi razkrečenimi nogami sploh ni tam in kot da ravnokar pije kavo v lokalu bolnišnice. Zasovražim ga. Pravzaprav oba, predvsem pa samo sebe.
-Kaj naj storim, kaj naj storim, mi z divjo naglico brni po glavi. -Pa ga je ne bom že spet ubila…

“Saj vas ni strah? Nič ne bo bolelo. Kako lepe lase imate, kaj so naravni?”, je končno nekaj pozornosti pokazala sestra.
Nasmehnem se ji. – Zmešana ženska, pomislim, kaj ne vidi v kakšni stiski sem?! Kaj vendar govori! O mojih laseh, kaj pa mali otrok, ki čaka na smrt?
“Zdaj vas bom polila z vodo, ne se ustrašit, nič ne bo bolelo.”

– Bliža se torej. Daj, naredi kaj! Povej jim, da si se premislila! Ali si
prepričana! Saj vendar nočeš imeti otroka z Matevžem! In kje boš stanovala?
Pri njegovih starših? Groza, še huje kot doma! In faksa sploh še nimaš
narejenega. Ampak, moj mali otrok! Saj je vendar samo moj! Saj si vendar želi
živeti! Kako lepo je imeti otroka, skrbeti zanj! Pa saj ga ne morem vendar kar
ubiti! Saj ga nimam pravice ubiti!

“Tole krpo vam bom dala na nos. Ko boste preštela do tri, boste zaspala.”Ne,ne,ne!O,groza, ne! Saj nočem! Moj otrok, moj mali…
Nekdo me udarja po obrazu. Spim, tako lepo je spati. Nočem se zbuditi, spala bi, spala. Čisto nič drugega si ne želim, kot spanja.
“Zbudite se, vsega je konec”, odprem oči in zagledam očala in kosmate roke.
– Ah ne, pa saj ni mogoče! Mojega malega ni več! Želim si spati, izginiti, pozabiti. Prosim, pustite me spati! Nočem biti budna, nočem vedeti, da ga ni več!

Strežnica me odpelje iz operacijske sobe na oddelek. Na hodniku je veliko moških bolnikov. Z zanimanjem si me ogledujejo. Mislijo si, Bog ve, kaj je s to? Pa tako mlada! Sram me je, počutim se zelo ponižano, ko sem tako nemočna, kot bi bila razstavni predmet.

Strežnica odpre vrata v sobo, tam je že pet žensk.
Prekineva jih v glasnem pogovoru. Za trenutek pomolčijo. Malce se me ogledajo, morda so razočarane, ker sem mlada in ne spadam v njihovo družbo. One so vse v poznih srednjih letih. Nič ne rečejo, nič me ne vprašajo. Strežnica takoj odide. Ženske nadaljujejo pogovor o svojih boleznih. Prednjači ena, ki je šla že skozi celo vrsto operacij in do potankosti razlaga, kako so potekale. Ženske glasno vzdihujejo in se obračajo. Postelje pod njihovo težo glasno škripajo. Ko izčrpajo priljubljeno temo o boleznih, se začnejo pogovarjati o naslednjem obroku – “Bog ve, kaj bo za večerjo? Kaj je bilo že včeraj? Kosilo ni bilo prav dobro. Tako sem lačna.” Nato se sprašujejo kakšno bo vreme. Ko to izčrpajo, pa spet o svojih boleznih. To je njihova najljubša, neizčrpna tema.

Ignoriram jih, njihov pogovor mi gre na bruhanje. Zelo mi je žal, da nisem od doma vzela zamaškov za ušesa, da jih sploh ne bi slišala. Nato se spomnim, da imam v torbi knjigo “Slika Doriana Greya”. Poskusila bom brati in pozabiti. Preberem en stavek. Ne gre. To, o čem govori, je tisoč let oddaljeno od moje stiske.

– Kaj sem storila! Ko bom stara petintrideset let, bi jih imel deset! Bog ve, ali
bi bil fantek ali punčka? Kakšen bi bil?
Nekdo potrka. Prepričana sem, da je sestra ali sobarica. Vstopi Matevž. Zelo
sem presenečena.
“Tako hitro?” Kar naenkrat bo mojih muk konec, samo da grem stran od tod.
“Skrbelo me je zate.”

“Oh, samo da si prišel! Tako sem srečna! Prosim te, pomagaj me spraviti stran od tod! Pojdi po sestro! Grozno mi je, grozno!”

Sestra pride in pravi, da lahko odidem le na lastno odgovornost, po vseh pravilih bi morala ostati še dva dni. Zmešalo bi se mi! “Tu podpišite!” Oddahnem si. “Tu je vaša obleka.”

Zelo težko se oblačim. Ker si želim čim prej stran, me gibi mojih rok in nog
ne ubogajo. Drgetam po vsem telesu. Matevž mi pomaga in končno se
oblečem.
“Tako mi je grozno, skoraj sem si premislila…”
“Saj veš, da ga ne bi mogla obdržati, nimava pogojev…”
“Prosim ne govori o tem, lahko je tebi. Izrezali so ga iz mene, Bog ve, kam
so ga vrgli – v stranišče?”
“Blede se ti.”
“Matevž, prosim pokliči taksi in potem me ne sprašuj več, ne morem več
govoriti!”

Čakava pred vhodom, zunaj je siv januarski dan. Na tleh je brozga, vlažno je. Pravzaprav ob takih dnevih ne moreš povedati, koliko je ura.
– Ubila sem ga! Občutek imam, kot da je polovica mojega telesa nekam
izginila. Občutim strahovito žalost, strahovito izgubo.
Prideva domov. Tam so vsi.
Mama reče: “Kakšna pa si, pa ja nisi…delala splav?”
– Le kako je to možno, da ta ženska vedno ugane, ko se ji hočem zlagati??!
Sicer pa je ženska, intuitivno ve, tudi ona je mati.
“Si nora, kaj pa, če te Matevž pusti? Kaj boš pa potem?”
– Najmanj, kar si zdaj želim, je poslušati njene pridige. Nikogar ne morem
prenašati!

Sestra je veliko prijaznejša, pokaže sočutje: “Zakaj pa nisi povedala? Peljala bi
te…”

– Saj je vseeno, tako ali tako je prepozno. Da bi obdržala detece, si pa sploh
ne morem predstavljati. Kje pa bi živel? Tu še sama ne zdržim. Še čudno, da
nisem končala v norišnici!

“Prosim Matevž, naj nihče ne hodi v mojo sobo, prosim pustite me na miru”, so besede, ki jih izdavim.
“Ja, hočeš, da ti prinesem mačka, morda ti bo lažje!” Še nikoli se ni zgodilo, da ne bi hotela božati mačka.
“Ne, nikogar sploh ne morem prenašati. Prosim, odidi tudi ti. Hvala.”

Dajana.blog.siol.net

Tumor in nosečnost

To je bil čas, ko smo v družini pričakovali četrtega
otroka, ki je s svojim prihodom nekoliko prehitel najine načrte. Moram
namreč povedati, da sva prve tri otroke s pomočjo Billingsove metode zelo
načrtno »povabila« v najino življenje, četrtega pa je poslal Bog in on je že
vedel zakaj.

V prvi polovici nosečnosti sem bila precej utrujena, vendar, kakšna pa naj
bo mama, ki ima ob sebi ves dan tri male kričače in še enega pod srcem. V
drugi polovici sem v prsih čutila topo bolečino, ki jo je spremljalo oteženo
dihanje in močan kašelj. Zdravnik je postavil diagnozo: atipična pljučnica.
To je bilo obdobje, ko sva z možem hodila vsak svojo pot, oddaljena drug od
drugega. Ni bilo to vprašanje zvestobe ali če bova ostala skupaj, bil pa je
prepad med dušama, ki nista imeli ne volje ne moči poiskati druga drugo.

Zapis iz dnevnika: »Marko, vse na svetu lahko mine, moja ljubezen do tebe
nikdar. Trenutno res nima čustvenega naboja, a vem, da obstaja, saj jo je
nekoč sam Bog blagoslovil…«

Tako je bilo tisti čas moje čustveno razpoloženje, ki sem ga z Božjo pomočjo
držala nad gladino, telesno pa sem bila iz dneva v dan slabotnejša. V prvi
polovici osmega meseca nosečnosti sem spala samo še sede, ker v ležečem
položaju nisem mogla več dihati. Zdravniki v Novem mestu so še vedno
postavljali diagnozo atipične pljučnice, vendar je moja ginekologinja
vztrajala, da brez odlašanja odidem v ljubljansko porodnišnico.

Po temeljiti preiskavi so postavili diagnozo: hitro rastoči tumor v prsnem
košu, premera 18 cm. Postalo je jasno, zakaj nisem mogla dihati. V tistem
trenutku sem izgubila ves pogum, le v srcu je živelo tiho upanje, da bom
lahko dala življenje temu otroku. Mariji sem tudi povedala, da je nisem
prosila za tak križ, ampak za enega majhnega, praktičnega, takega, ki bi ga
nosila jaz, sama, ne pa vsa moja družina.

Z možem sva odšla v porodno sobo in v jutru 23. avgusta 2001 je na svet
prijokal najin Janez-Marija Anej. Takrat mi je Marko dejal: »Poglej , Maja,
kako Bog vse čudovito vodi!«

Nisem ga razumela, sem si pa te besede in ta sveti trenutek vtisnila v srce
za vse življenje.

Če bi namreč zdravniki že v začetku ali na sredini nosečnosti ugotovili
pravo diagnozo, bi gotovo pritiskali na naju, da splavim tega otroka. Jaz ga
verjetno ne bi hotela in do konca bi živeli pod hudim stresom. Tako pa se je
Anej rodil ravno pravi čas, s sedmimi meseci in pol, ko so bila tudi njegova
pljučka toliko razvita, da ni potreboval niti inkubatorja, zame pa je bil še
čas, da sem se borila za svoje življenje. Takoj po porodu, sem spet lahko
normalno dihala in zdravnik je predvideval, da me je nosečnost obvarovala
pred tem, da bi raka odkrili prepozno. Tumor je namreč pritiskal na pljuča
od zgoraj, otrok pa od spodaj, ko pa sem rodila, je pritisk od spodaj
popustil in tako praktično nisem imela več nobenih težav.

Moje zdravljenje je potekalo po običajni poti kemoterapije z vsemi
nevšečnostmi, ki spadajo zraven, pomembneje pa se mi zdi to obdobje za rast
najinega odnosa. Ko se namreč tako od blizu srečaš z možnostjo, da se bo
treba ločiti, se stvari v trenutku postavijo na svoje mesto, v trenutku je
jasno, kaj je tisto bistveno, kaj pa je za naše življenje zares čisto
nepomembno, postavi se nova lestvica vrednot in vrednost časa, ki ga imaš še
na razpolago, je neprecenljiva.

Sedaj tudi vem, da bi bilo takrat na Žežlju veliko bolj modro, če bi molila
zase, za svojo spreobrnitev, a Gospod na srečo ve, kaj v resnici
potrebujemo. Sedaj imam z Jezusom zelo živ odnos.

Zapis iz dnevnika: »Gospod, danes sem bila žalostna. Od Marka sem
pričakovala čisto ljubezen.« Potem pa si mi dejal: »Maja, JAZ sem ljubezen.
JAZ te velikokrat ljubim preko Marka. Vendar, ker on sedaj ni odprt za
Ljubezen, te preko njega ne morem ljubiti. Zato te ljubim *direktno.* Obrni
se k meni in se sonči v moji ljubezni…«

Ko sem zdravnico na onkološkem oddelku vprašala, če lahko imava še otroke,
me je nejevoljno pogledala: » Gospa, saj imate že štiri!« Jaz pa v srcu
čutim hrepenenje, da bi zopet postala mamica. Nimava poguma, vendar sedaj
veva, da lahko Bog, če je taka njegova volja, to stori tudi »mimo naju«.

Včasih rečem v šali, mislim pa tudi zares, da nama je Bog poslal »duhovne
vaje na dom«, v prsnem košu pa mi je pustil še ostanek tumorja, ki me
večkrat spomni na to, kaj je bistveno.

Konca zgodbe ne vem. Mogoče še kdaj postanem mamica, mogoče bo ostanek
tumorja zopet začel rasti, eno pa je gotovo: »POMEMBNO JE, DA DOBRO ŽIVIM
SEDANJI TRENUTEK!«

Maja

Nikar se ne jezite

V letu 2004 smo preživljali pasje leto – mož je ostal brez službe, jaz sem po treh letih končno dobila službo, med drugim naj povem še to, da je bil mož zaradi izgube dela tako apatičen, oz. če se malo grše izrazim, postal čisto pasji – nesramen, len, zadirčen,… In v enem takih trenutkov (zame) neprostovoljnega sexa se je spočelo novo življenje. Ko sem to ugotovila, sem si sama pri sebi obljubila, da če bo šlo vse v redu, bom še nekako potrpela, če pa se bodo začele krvavitve, bom premislila o drugi možnosti, ker enostavno nisem imela več poguma se v to podajat, zlasti v takih razmerah, kot so vladale doma. Žal se je zgodilo slednje in v juliju 2004 sem se odločila za dejanje, ki je spremenilo moje življenje.

Časa ne morem obrnit nazaj, žal mi je, ne morem ti povedat kolikokrat, ampak vem, da mi je bila takrat to ‘rešitev’. In ko mi kdo reče, kdaj bom deklicam pridružila še bratca, se spomnim… In nimam ne korajže ne volje, da bi se spet podala v to, čeprav so zdaj razmere pri nas super – od zaposlitev do razumevanja – korajže pa nimam zato, ker se bojim, da bom bila za to moje dejanje kaznovana in bo posledice nosil otrok!

Zato, jarem in kazen smo si zadale same, ampak je treba včasih tudi razumet, zakaj smo se za to odločile.

Alja

Stvari niso nikoli črno bele

Odločila sva se za splav. Še zdaj se spomnim strašnih muk v času odločitve. Peljala sem se z avtobusom proti bolnici in na vsaki postaji skoraj izstopila. Sedela sem pred operacijsko in jokala in še kar razmišljala, kaj naj naredim. Otročka se spomnim vsak dan, spomnim se na dan, ko naj bi imel rojstni dan.

Čez dve leti sem načrtno zanosila in imela spontani splav oz. odmrtje ploda.

Čez pol leta sem spet zanosila, bila sem presrečna, veselila sem se novega otročka… nakar so ugotovili hudo okvaro na možganih in otročiček je bil takoj po rojstvu 4x operiran. Vse to so hude življenjske preizkušnje. Še zdaj obžalujem svoj splav, ampak mislim, da ljudje za svoje napake moramo plačati tako ali drugače in da stvari enostavno niso nikoli črno bele in da je potrebno razumeti stisko soljudi, ki naredijo kako usodno napako.

Maša

Bilo mi je 18 let

Pod prisilo sem odšla od doma in nisem bila v stiku z njimi 5. mesecev. Po tem času so me le obiskali in sprejeli mojo odločitev. Med tem sem hodila na redne ginekološke preglede in opazovala rast otroka in mojega trebuha.

Končala sem tudi drugi letnik srednje šole in pričela s tretjim. Po prvi konferenci tretjega letnika sem zapustila šolo in šla na porodniški dopust. V tem času sem se pripravljala na porod in na poslanstvo mame. Porod je bil zelo dolg in boleč, trajal je 18 ur. Toda na vse bolečine pozabiš takrat, ko dobiš v roke otroka.

Postati mama je nekaj najlepšega in tega ne moreš opisati. Moja punčka je napolnila 5. mesecev in se z dneva v dan zelo spreminja. Ob njej mi nič ne manjka, ne nočno življenje in ne zabave. Otrok me je spremenil, postala sem bolj odgovorna . Sem srečna mlada mama.

Skupaj z otrokom živim pri fantu in kmalu se bom poročila. Lepo nam je.

Srečna mamica

Moja zgodba, Ines

Sam ali pod pritiskom okolice… Dejstvo pa je, da ti nihče ne more odvzeti te izbire, ker je telo tvoje in ker samo ti čutiš, kaj v resnici pomeni ta izguba… Zato pa smo potem včasih jezne na cel svet… Ker vnaprej vemo, da bomo same v prebolevanju, ker ne zadostuje, če ti nekdo samo reče, da boš že pozabila in ker smo bile konec koncev tudi same, ko smo se dokončno odločile… Svoboda izbire je včasih tudi neizmerna bolečina ampak sem pa kljub temu vesela, da imam to možnost in da ga ni človeka na tem svetu, ki bi namesto mene sprejemal odločitve o mojem telesu in moji bolečini… Jaz sem se tolažila, da to moram narediti, ker nimam izbire in zagotovila, da bo z otrokov vse v redu… In sem bila pri tem nekako čustveno hladna… Ti jo pa včasih telo samo zagode… Saj vse ženske vemo, da nosečnost ni samo sprememba v velikosti trebuha in nekaj kilogramov več… Zaradi velike količine hormonov postanemo srečne, nekatere bolezni se za določen čas umirijo in narava že poskrbi, da smo pozitivno naravnane in tudi s tem ščitimo plod… Ko pa to veliko hormonsko dogajanje nenadoma prekineš, se telo sesuje… Normalno je, da smo zaradi šoka nekaj časa bolj čustveno izpostavljene… Ne boli nas nekaj, kar je ampk nekaj, česar ni več….nikoli ni čisto preprosto… Proti naravi pač ne moreš… Čeprav si s tem rešiš življenje…vedno pa ostane nekje misel… Kaj bi bilo, če bi bilo…..in zaradi tega se mi zdi, da je to izključno ženska zadeva… Moški je sicer lahko tudi prizadet zaradi izgube potomca, ampak čustveno in samo nekaj časa… Me pa čutimo tudi telesno izgubo, ki sproži vse procese, zaradi katerih prebolevamo izgubo… Zato mislim, da nas nihče ne more potolažiti ampak lahko samo prebolimo…

Ines

Vztrajam, čeprav sama

Jaz sem, kljub mojim letom, takoj zanosila, moj partner pa je kar naenkrat ugotovil, da se ne more ‘ločiti’ od svojih dveh otrok, ki sta se rodila v teh vmesnih letih v zakonu z drugo partnerko, čeprav stanujemo zelo blizu in mu nikoli nisem branila vsakodnevnega ukvarjanja z otrokoma. Sama še predobro vem, kako je hudo, če se oče ne briga za svoje otroke!
Lahko vam povem, kako veliko je bilo moje razočaranje in žalost! Vse skupaj še povezano s hormoni, me je skoraj pokončalo. Ko pa je še rekel, da bi bilo bolje, da splavim, se mi je ‘utrgalo’. Da bi bilo še huje, sem se še selila, ker v prejšnjem stanovanju ne bi mogla niti otroške posteljice postaviti. Kar naenkrat pa sem bila SAMA, z dvema mladoletnima hčerama, enim ‘trebuhom’ in velikimi dolgovi oz. krediti! Solze bi zadostovale za en velik ocean, edino kar me je držalo pokonci, je bila moja tretja hčerka, za katero ob vsakem pregledu dobim zagotovilo, da je primerno velika in brca nepretrgoma vse dneve v mojem trebuhu. Vem, da mi bo hudo zopet sami čez vse skupaj in moja starost mi ne bo ravno v pomoč, a če malo bitje vztraja tako vzpodbudno, bom tudi jaz zdržala. Verjetno sva si usojeni… Zagotovo pa vem, da bi mi bilo danes 100x huje, če bi šla delat splav, tudi zato, ker so se težave začele počasi reševati. Pa tudi ‘gospod’ se pojavi vsake toliko. Lahko bi se reklo, da mi na svoj način stoji ob strani (tudi grozen občutek krivde ima, ker mi je takrat v paniki predlagal splav!), vem pa, da bo kljub temu v glavnem vse moja skrb. Pa naj bo, zame ni lepšega trenutka v življenju, kot ko pogledaš svojemu otroku prvič v oči, to je največja ljubezen tega sveta!

Julči

Pogled zdravstvenega osebja

Dekle v sobi, se sleče, medtem ko jo med. sestra ali zdr. tehnik (jaz) umije dobi ene vrste narkozo, zraven pride zdravnik in v roku 15 minutk je zadeva opravljena, še eno uro počaka in odide v spremstvu domov. Dobesedno je zadeva šla kot po tekočem traku. Kot sem rekla, ko so možgani začeli procesirat to kar sem videla, niso bila vsa ta dekleta (v večini okoli 18 let) samo “morilke otrok” ampak punce ki so eno uro zunaj jokale, prišle objokane v ordinacijo in naslednjih 6 mesecev hodile objokane na preglede.

Kaj se je dogajalo? Mogoče 40% teh deklet in žensk je šlo splav delat zato ker se je “zalomilo” (kot opisano nekaterim tudi večkrat) vse ostale so bile ali mladoletne in šle vse to delat pod “prisilo ” staršev, ki (citiram:”nočem biti babica”) niso hoteli biti stari straši, nekaj je bilo posiljenih, veliko preveč pa je bilo takih ki so prišle v spremstvu socialne delavke, saj zase niso mogle skrbeti ali pa situacija ni dovoljevala da bi donosile. Slaba stran teh vaj je bila da sem morala vsako od teh deklet vprašati o vzroku (seveda če so hotele povedat), vse skupaj pa brez imen napisat v poročilo. Kaj vse je bilo tam napisano. Veliko pa je bilo tudi takih…donosila bi ČE….bi bila prepričana da ga bodo posvojili, bi bila prepričana da bo zdrava, bi bila prepričana da me fant ne bo tako pretepel da bom pristala v bolnišnici, bi bila prepričana de me oče ne bi poslal od doma…teh ČE – jev je bilo kar nekaj in ti ČE-ji bi marsikateri slovenski družini prinesli srečo v dom. A žal.

Natalija