O zlorabah medicine

V Britaniji vas ne bodosežgali na grmadi, če boste pridelali zarodek iz kravje jajčne celicein jedra celice iz človeške kože. Izdelavo cibridov, embrijev sčloveškim jedrnim in živalskim citoplazemskim genomom, torejcitoplazemskih hibridov ali »human admixed embryos«, dovoljujenovi britanski zakon iz leta 2008, zanj je lobiral celo premier.Škotski nacionalni svet za medicinsko etiko pa se je zamislil.
Med novimi bitji so tudi mešanice človeka in ovce, človeka insvinje, človeka in šimpanza in druge. To so bodisi hibridi (vsakacelica ima gene obeh vrst) ali himere (organizem sestavljamešanica celic z genomom ene oz. druge vrste). Za sedaj je
resda dovoljeno omogočati razvoj teh bitij samo do 14. dneva, a nekateri že napovedujejo možnost rahljanja te meje z dopustitvijovnosa takih zarodkov vteloženske ali živalske samice inrojstva novih bitij. V ZDA je bil odobren projekt ustvarjanja
miši s povsem človeškimi možgani, zraslimi iz matičnih celic človeškega zarodka. Ad hoc etična komisija je izdala pozitivno mnenje s pogojem, da raziskovalci miši takoj pobijejo, če bi se začele obnašati preveč človeško.

Večina evropskih držav tako početje znanstvenikov prepoveduje z zakonom, med njimi je tudi naša. Pojav osebkov novih vrst bi odprl vrsto novih etičnih, pravnih in socioloških vprašanj. Kakšen status bo človeštvo priznalo novim bitjem, če se bodo rodila in odrasla? Ali jih bomo vključili v človeško družbo? Kakšne bodo njihove pravice, kako se bomo izognili diskriminaciji? Na poziv škotskega etičnega sveta, da potrebujemo razpravo, je bilo presenetljivo malo odmeva. Medtem pa se nekateri filozofi in etiki nove, utilitarne vrste že navdušujejo nad družbo prihodnosti, v kateri bi križance med ljudmi in živalmi – nova bitja z novimi sposobnostmi in manj pravicami – koristno porabili v industriji, vojski in za druge namene. Kot inteligentni bio-roboti,podobni ljudem, bi bili odlični tudi za igro, služili bi kot seksualni sužnji in sužnje. In seveda kot laboratorijske in farmske
»živali« – sicer morda z razumom, čustvovanjem in dušo, kar pa nas ne bo zanimalo, ker bomo porabili le telesa kot vir biološkega materiala za raziskave in žive shrambe »rezervnih delov«, toje tkiv in organov za presaditve oz. celično zdravljenje.

Nove, doslej neslutene možnosti se napovedujejo s pridelovanjemmoških in ženskih spolnih celic iz kože posameznika (ali posameznice) – npr. za partenogenetsko ali istospolno razmnoževanje lezbičnih partneric in sčasoma celo homoseksualnih
moških partnerjev, ki bi si hoteli omisliti otroka.

Spominjam se razprave v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (CDBI) pred 10 leti. Odbor za enakost med spolomaje dal v oceno predlog priporočila o pravici do svobodne izbire v zadevah spolnosti in reprodukcije. V CDBI smo ugotovili,
da se glede otrok priporočilo presenetljivo ozira samo nainterese homoseksualnih in lezbičnih parov, skoraj ignorira pa pravice in koristi otrok, ki naj bi jih taki pari posvojili ali pridobili s pomočjo tehnik zunajtelesne oploditve. Predlog priporočila
je CDBI soglasno in energično zavrnil. Posebej se je oglasilo še nekaj držav – med njimi najbolj glasno Francija in Britanija. Kritiki priporočila so poudarjali, da ima otrok legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da ni dokazov,
da bi dva očeta ali dve materi ali samski roditelj oz. posvojiteljta interes lahko zadovoljili. Opozorili so na manjšo stabilnost istospolnih zvez, na večjo promiskuiteto in večjo ogroženost istospolnih partnerjev s spolno prenosljivimi boleznimi. Francozi so poudarili, da pravica do biomedicinske pomoči pri spočetju
ni kakšna splošna človekova pravica. Citirali so svoj zakonik o javnem zdravstvu, ki dovoljuje dostop do spočetja z biomedicinsko pomočjo samo neplodnim parom, pri katerih je vzrok neplodnosti bolezenske narave in je ugotovljen z zdravniškim pregledom. Do te pomoči sta upravičena samo moški in ženska,
ki sta pred tem sklenila družinsko zvezo. Tudi v britanskem komentarju je poudarjeno, da svobodna izbira v zadevah spolnosti in reprodukcije ne more biti neomejena.
Številne omejitve so potrebne in uveljavljene zaradi varstva interesov otrok, posameznikov in družin.

Pri nas smo imeli pred leti razvneto razpravo o tem, ali naj z zakonom omogočimo dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo genitalno zdravim ženskam brez moškega partnerja. Komisija za medicinsko etiko je menila, da bi se s tem zavestno odločili, da bomo prihodnjega otroka prikrajšali za očeta.

Poleg tega bi to pomenilo zlorabo medicinskega posega za nemedicinski namen – posega, ki ima že po svojem cilju daljnosežne, nepredvidljive posledice. V državi z verjetno najliberalnejšo zakonodajo v zdravstvenih rečeh, na Nizozemskem, imajo državno komisijo za enakost pravic v zdravstvu. Ta je na lastno pobudo raziskala, ali pri opravljanju OBMP v državi prihaja do neupravičene diskriminacije. Pokazalo se je, da nekateri centri v državi zavračajo pomoč ženskam, ki nimajo partnerja, ker ne
želijo ravnati v nasprotju s koristmi otroka. Komisija je ocenila, da je to »primer objektivno upravičene diskriminacije, saj ni dokaza, da odraščanje v enostarševski družini za otroka ni škodljivo«. Tako se je strinjala z načelom centrov: »Če si v dvomu, teh stvari ne delaj.«

Omenjal sem etiko, ki naj bi preprečila vsaj najhujše in množične zlorabe. A pogum jemljejo prav zgoraj omenjeni libertarni filozofi, ki sami sebe imenujejo praktični ali utilitarni etiki. Med njimi so taki, ki se zavzemajo za uzakonitev evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo, za sprostitev trgovine s človeškimi organi, izrezanimi iz teles živih »darovalcev«, za svobodno prostitucijo, za odpravo človeškega dostojanstva kot podlage za človekove pravice, za izgon etike iz medicine in kazensko sankcionirano prepoved ugovora vesti. Kot rečeno, so med temi
tudi zagovorniki ustvarjanja novih vrst bitij, človeško-živalskih hibridov in himer.

Enaindvajseto stoletje smo začeli s poglobljeno vrednostno, ekonomsko in okoljsko krizo globalnega obsega. Nadaljevanje utegne prinesti pokop civilizacije, kot smo jo poznali doslej, s človekovimi pravicami vred – če bomo dovolili, da se nevarna
erozija etike in vrednot nadaljuje. Ključno je seveda sebično, neodgovorno človekovo vedenje. Usodno moč pa sta tej sebičnosti in neodgovornosti podelili znanost in tehnologija. Duh našega časa učinkovitim omejitvam neupravičenih rab in zlorab dosežkov znanosti ni naklonjen. Zdi se, da pravega recepta za dobro prihodnost ne premore nihče. Človeški voz drvi po strmi, nevarni in žal napačni cesti. A danes težko storimo kaj več, kot da ga po najboljših močeh vsaj nekoliko zaviramo in ga v najnevarnejših ovinkih skušamo obdržati na cestišču. Morda bodo naslednje generacije premogle dovolj pameti in modrosti, da ga še pred katastrofo ustavijo in se mirno, brez vojn in revolucij dogovorijo za boljšo pot, za drugačen svetovni red. Časa pa ni
več na pretek.

Vir:Revija ISIS – Januar 2010

Pornografija na internetu

Vsak dan se na internetu odpre 200 novih strani, ki ponujajo seksualno eksplicitne vsebine. Industrija seksa predstavlja enega od treh največjih sektorjev na spletu. Poleg industrije seksa sta tu še računalniška industrija in programska oprema. Najnovejše tehnološke inovacije na spletu pa so povezane prav z industrijo seksa. Raziskava dr. Cooperja v ZDA kaže, da se 8,5 % vseh uporabnikov interneta vede kompulzivno na področju seksualnosti ali pa je s seksom dejansko zasvojenih, povprečna starost ob prvem stiku s spletno pornografijo je 11 let, 70 % vseh najstnikov poroča, da so dostopali do pornografskih vsebin na svetovnem spletu, 30 % obiskovalcev pornografskih spletnih strani naj bi bilo ženskega spola.

Ljudem, ki sprva v spletnih klepetalnicah in na pornografskih straneh morda iščejo le informacije ali poskušajo potešiti svojo radovednost, pa anonimnost in dostopnost interneta omogoča, da počno tudi stvari, ki jih sicer ne bi nikoli počeli. Podatek iz leta 2000 kaže, da od približno 322 milijonov uporabnikov interneta 40 milijonov odraslih redno obiskuje spletne strani s pornografsko vsebino. Aktualno število uporabnikov svetovnega spleta je danes petkrat višje in znaša približno 1.6 milijarde ljudi. Na osnovi teh podatkov lahko sklepamo koliko je takih, ki obiskujejo spletne strani s pornografsko vsebino. Ni presenetljivo, da je pornografska industrija v takem porastu, saj je več kot očitno izredno donosen posel, ki pa ni brez žrtev.

Pornografska industrija objavlja gradiva, ki jih lahko prenesemo neposredno na mobilni telefon ali iPod. Ciljna skupina je tu seveda mlajša populacija, ki je tudi najbolj ranljiva. Tehnologija omogoča vedno več … kot izrazito potrošniška družba pa pornografski industriji dobesedno ponujamo roko. Nekateri strokovnjaki s področja zasvojenosti trdijo, da del populacije nikoli ne bi postal zasvojen s seksualnostjo, če ne bi bilo interneta. Zadržki, ki ljudem v realnem svetu preprečujejo, da bi počeli nekatere stvari, na internetu preprosto izgubijo svojo moč. Tako jim anonimnost in omama v virtualnem svetu praktično čez noč zraseta čez glavo in ne morejo se več ustaviti.

Povezanost pornografije in voajerizma

Kako ima lahko ena sama slika tako močan vpliv na človeka? Pornografija in voajerizem sta tesno povezana. Opazovanje striptiza, obiskovanje videotek s pornografskim materialom, gledanje filmov in pornografskih revij ali zbiranje pornografskih vsebin na delovnem mestu in doma, vse naštete dejavnosti so povezane z voajerizmom. Vse to so oblike vizualnega seksa.

Do seksa na internetu lahko posameznik dostopa na različne načine in ga tudi različno doživlja. Vsaka od oblik pa ima lahko za posledico težave ali celo vodi v tvegane situacije. V zelo kratkem času lahko postane posameznik osredotočen na določeno značilnost ali vedenje, ki ga je opazoval na internetu, nekaj, kar težko prežene iz svojih misli. Podobe, ki jih posameznik vidi na internetu se preoblikujejo v vsiljive misli, ki mu neprestano vdirajo v zavest in motijo običajni miselni tok. Zasvojeni pogosto opisujejo, da ne morejo prenehati razmišljati o vedenjih za katera sploh niso vedeli, da obstajajo, dokler jih niso našli na internetu.

Očitno razlaga Johna Moneya, da se vzorci spolnega vzburjenja trajno formirajo nekje med petim in enajstim letom starosti, ne drži več. O težavah z internetno pornografijo poročajo tudi ljudje, ki so stari šestdeset in več let in so se v tej starosti prvič srečali z internetno pornografijo. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se le-ta nekako vklopi v del posameznikove nerazrešene izkušnje iz preteklosti. Kot kaže ljudje na spletu najdejo podobo ali zgodbo, ki je popolna kopija nečesa nerazrešenega iz njihovega otroštva ali najstniškega obdobja. Podobne izkušnje opisujejo ljudje s post-travmatskim stresnim sindromom. Opisujejo podobe, ki se jim vsiljujejo v vsakodnevnem življenju, podobe, ki jih spominjajo na travmatično izkušnjo.

Enako trdijo zasvojeni z internetnim seksom, da se ne morejo se več izogniti določeni sliki, prizoru, zgodbi ali aktivnosti, ki so jo našli na internetu. Zato se vedno znova vračajo k določeni sliki in iščejo nove, ki so ji podobne. Tako vedenje se lahko kaj hitro prenese tudi v realni svet. Tako lahko že običajen sprehod po mestu postane resen problem. V mimoidočih zasvojeni lahko vidijo le še tisto kar so prej opazovali na internetu. Predstavljajte si moškega, ki se sprehaja po mestu, v vsaki ženski, ki pride mimo, pa vidi le seksualni objekt. Vendar niso le moški tisti, ki se poslužujejo internetnega seksa. Voajerizem je v preteklosti veljal predvsem za domeno moških. Danes je slika precej spremenjena. Ženske za moškimi na tem področju skoraj ne zaostajajo več.

Kaj loči človeka, ki išče užitek od nekoga, ki je zasvojen?

Človek, ki se omamlja s kemičnimi snovmi kot so alkohol in prepovedane droge od njih postane tako telesno kot psihično odvisen. Zasvojeni z omamljanjem poskušajo obvladovati svoje čustveno življenje in odnose z drugimi. Ljudje se lahko enako kot s kemičnimi snovmi omamijo tudi z vedenji ali rituali s katerimi sprožijo določeno reakcijo v možganih. Zasvojenost ne pomeni samo telesne odvisnosti od nekega kemičnega sredstva, ki deluje na zavest. Kot omama lahko služijo igre na srečo, seks, nakupovanje, odnosi, delo, hrana in v to kategorijo sodi tudi ogledovanje spletne pornografije oziroma seks preko interneta – cybersex.

Vse značilnosti nekemičnih zasvojenosti, ki jih Sanja Rozman navaja v knjigi Peklenska gugalnica opazimo tudi pri zasvojenih s seksom: škodljivo vedenje oz. omamljanje, ponavljanje in potreba po povečanju odmerka, čustvena gugalnica in začaran krog sramu, kompulzivnost in abstinenčna reakcija ob poskusu prenehanja. Zasvojeni s seksom svoje seksualne aktivnosti ne zmorejo prekiniti brez zunanje pomoči in podpore. Zasvojeni z internetno pornografijo so ljudje, ki nadaljujejo s svojo aktivnostjo na internetu kljub posledicam.

Brez zunanje pomoči se izživljanje večine zasvojenih s seksom stopnjuje in ne zmanjšuje. Ne glede na posledice ostajajo aktivni v svoji zasvojenosti. Tisti, ki se jim uspe ustaviti in se ne izživljajo več na nobenem področju seksualnosti ali se omamljajo s čim drugim, najverjetneje niso zasvojeni. Zasvojeni s seksom na internetu so vzburjeni in omamljeni še preden sploh sedejo za računalnik in začnejo svoje neskončno deskanje po pornografskih straneh in klepetalnicah. Tak človek lahko preživi ure in ure v stanju čustvene vzburjenosti ob gledanju pornografije, brez, da bi se pri tem telesno vzburil ali doživel orgazem. Ob tem pa je popolnoma odsoten in ne misli na ostale neprijetne obveznosti, družino ali službo.

Ljudje, ki so zasvojeni s seksom na internetu se izolirajo od življenja in ne razumejo negativnih posledic svojega početja. V tem je njihovo zanikanje. Zdi se kot da nočejo videti ali niso sposobni razumeti vpliva njihove aktivnosti, ki je usmerjena predvsem v sličice ali filme – podobe s seksualno vsebino. Preprosto ne opazijo, kako to vpliva nanje in na njihove bližnje. V tem se kaže njihovo pomanjkanje empatije. Ker je internet elektronski medij, se ljudje slepijo o posledicah njihovega početja. Trdijo, da seks na internetu ni pravi seks, da uporabljajo le elektronski medij, da s tem nikogar ne prizadenejo in da ni nobenih posledic.

Svoje početje dojemajo kot nekaj, s čimer lahko prenehajo, kadar hočejo. Virtualnost pripomore k stopnjevanju problema. Zasvojeni verjamejo, da afera na internetu ne pomeni dejanske nezvestobe, ker je to le virtualna izkušnja. Seveda pa se posledice neizogibno pokažejo, običajno kot izolacija od partnerja, ostalih družinskih članov in prijateljev. Najpogostejši načini zanikanja so: upravičenost (to si zaslužim), minimalizacija (zmanjševanje teže problema), opravičevanje, pripisovanje krivde partnerju (ker je morda nezainteresiran za spolnost zaradi drugih težav ali bolezni) in racionalizacija (saj to vsi počnejo).

Posledica kompulzivnega internetnega seksa je lahko tudi erotiziranje interneta kot takega. Ko nekdo preživi toliko časa za računalnikom in je ob temo močno vzburjen, postane lahko vir vzburjenja že sama tehnologija. Tako kot se lahko zasvojeni s seksom vzburi ob poslušanju reklame za brezalkoholno pijačo, v katero je vključeno seksualno stokanje, se lahko vzburi ob zvoku modema, ali že ko se dotakne tipkovnice. Težava je toliko hujša, če je uporaba računalnika vezana na posameznikovo delovno mesto. Precej lažje je določiti abstinenco, ko gre za vnos alkohola ali prepovedanih drog. Človek, ki poišče pomoč zaradi zasvojenosti z internetnim seksom, se lahko počuti približno tako, kot bi se alkoholik, ki hodi na terapijo, zaposlen pa je kot natakar v nočnem lokalu.

Izolirani v skrivnem svetu

Raziskovalci s področja nevroznanosti so odkrili, da lahko posameznik že s samo uporabo računalnika doseže stanje podobno transu. Igre na srečo na internetu, deskanje po internetu, računalniške igrice, vse te dejavnosti sodijo v omenjeno kategorijo.

David Delmonico, Elizabeth Griffin in Joe Moriarity so razvili model imenovan CyberHex, ki pomaga pri razumevanju, zakaj je internet tako privlačen in ima tako močan vpliv na posameznika. Ime je dobil po šestih dejavnikih, katerih posledica je stanje podobno transu. Ti dejavniki so: vključenost interneta v vsakdanje življenje, vsiljevanje, izolacija, navidezna bližina, omamnost in dejstvo, da je poceni.

Računalniki so vključeni v vsa področja človeškega življenja. Internet je postal že skoraj obveza, včasih je imel podobno vlogo, vendar z manj dramatičnimi posledicami, telefon. Danes smo vsi nekako prisiljeni uporabljati internet. Ločeni od zunanjega sveta uporabniki iščejo razloge za upravičenost in racionalizirajo ter s tem prepričujejo sebe in druge, da je njihovo početje brez posledic in žrtev. S tem pa so vse bolj izolirani osamljeni in odtujeni od realnega sveta. Verjetno je prav izolacija eden od najmočnejših dejavnikov internetnega seksa.

Preko interneta smo v interakciji z drugimi in z njimi poskušamo ustvariti nekaj, kar je v resnici le navidezna intimnost. Zasvojeni z internetnim seksom pozabljajo, da v resnici poleg njih ne sedi nihče, da imajo pred sabo le plastično škatlo. Vse, kar je pred njimi, ko se predajajo omami, je le računalniški monitor.

To pa je tudi vse. Nobenih živih ljudi. Pristni medosebni odnosi ponujajo in zahtevajo nekaj povsem drugega. V resnici tako vedenje služi izogibanju bližini in intimnosti, čeprav je pogosto predstavljeno ravno nasprotno. Poleg naštetega internetni seks obljublja kar hočeš, kadar hočeš, anonimno, poceni, brez vseh zapletov, ki jih prinašajo medosebni odnosi in brez bolečine, ki jo čutijo prizadeti ljudje. Za ljudi, ki se bojijo bližine, je to idealen način, kako so navidezno intimni, v resnici pa so še vedno osamljeni in izolirani v svojem skrivnem svetu. Pravzaprav živijo dvojno življenje. Ne glede na to kako močno se trudijo, ne bo seks nikoli zadovoljil njihove potrebe po pravi bližini.

Nov izziv za terapevte

Terapevti morajo upoštevati, da internet spreminja vse. Internet je idealno okolje tudi za tiste, ki želijo ostati skriti in si želijo početi stvari, ki jih v zunanjem svetu ne bi nikoli uresničili.

Največ dostopov do pornografskih vsebin na svetovnem spletu je med 9. in 17. uro. To pa je med delovnim časom in v nekaterih podjetjih to ni dovoljeno. Človek s tem tvega, da bo izgubil službo. Za strokovnjake s področja pomoči predstavlja internet nov izziv, ki zahteva vse več pozornosti. Ker se vedno pogosteje dogaja, da je računalnik nepogrešljiv sestavni del posameznikovega poslovnega življenja, se terapevt znajde pred težko nalogo, kako naj posameznik omeji uporabo računalnika. Naloga je podobna tisti, ko gre za motnje hranjenja.

Ljudje ne morejo živeti brez hrane, v sodobni družbi pa bo vedno težje živeti brez računalnika. Tisti, ki poiščejo pomoč poročajo o tem, kako hitro se je njihovo vedenje stopnjevalo in zasvojenost s seksom razbohotila. Postali so obsedeni s stvarmi, ki jih niso prej nikoli počeli ali o njih razmišljali. Za tiste, ki so se že prej vedli kompulzivno na področju seksualnosti pa je internetni seks le še toliko bolj mamljiv in poguben. Seksualno izživljanje in destruktivno vedenje se z internetom le še stopnjuje. Bolečina, prevara, izdaja, zavrnitev, zapuščenost, opustošenje, osamljenost, sram, izolacija, ponižanje, ljubosumje, jeza in izguba samospoštovanja pa je tisto, kar najpogosteje občutijo partnerji in otroci zasvojenih z internetnim seksom.

Dostop otrok in najstnikov do vsebin, ki so povezane s spolnostjo na spletu pa je ravno tako v porastu, kar je še posebej zaskrbljujoče. Otroci in najstniki so posebno ranljiva skupina, ki jih odrasli težko zaščitimo pred neprimernimi vsebinami, pogosto tudi naše znanje o uporabi sodobnih tehnologij ne zadošča, da bi lahko preprečili zlorabo, ki ima za razvijajočo se osebo lahko skrajno negativne posledice na več ravneh. Več o tem bomo spregovorili v naslednji številki Vive.

Za več informacij se lahko obrnete na Nacionalni inštitut za psihoterapijo (www.fuds.si) ali Društvo sprememba v srcu (www.spremembavscu.si), kjer se lahko naročite na individualni pogovor in dobite vse dodatne informacije o delujočih skupinah za pomoč zasvojenim s seksualnostjo v Sloveniji.

Vir: Peter Topić; Povzeto po Carnes, Weiss, Schneider, www.viva.si

Kako kot starši dobro preživeti in se odzvati na obdobje otrokove adolescence?

STARŠI – MLADOSTNIK

Pravzaprav je obdobje adolescence večinoma bolj naporno za starše kot mladostnike. Mogoče gledamo preveč s strahom na dogajanja, o katerih slišimo od drugih ali jih doživljamo v času otrokovega odraščanja. Dogajanja v adolescenci so lahko tudi lepa in pravi blagoslov, tako za otroke kot za starše.

Oboji – starši in mladostniki – smo postavljeni pred enako nalogo: postaviti svoje življenje na trdne temelje. Mladim je mogoče lažje, ker šele zidajo, vse jim je novo. Preizkušajo stališča, vrednote, aktivnosti, nekaj izberejo in spet zavrnejo, drugo preizkušajo na tisoč različnih načinov. A v mladosti lahko velikokrat začenjajo na novo, posebno v današnjem času neomejenih možnosti. Po drugi strani so tudi zelo izpostavljeni. Nimajo izkušenj, imajo veliko želja in visoka pričakovanja, so občutljivi in ranljivi. To vemo tako starši kot tisti, ki mladostniško naivnost in želje po preizkušanju izkoristijo za svoje namene.

Odrasli pa smo že nekaj preživeli. Če imamo otroke in družino, če imamo neke materialne pogoje, imamo ob tem tudi neke temelje in vrednote, na katerih sloni naše življenje. Toda nikoli v življenju nimamo ljudje zase dokončne rešitve. Tudi Bog nam tega ni zagotovil. Naše, čeprav že zrelo in odraslo življenje, je samo pot. Jn 14,6 Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni.«

Zato moramo tudi odrasli vedno znova preverjati temelje svojega življenja, kajti zgodi se, da nam vsakdanja rutina, naglica, standardi okolja, lastne ‘umetne’ potrebe in želje ter potrebe in želje naših najbližjih oblikujejo življenje ne ravno po vrednotah, katere zagovarjamo.

»Vem, da ni pametno mu kupiti lasten računalnik, ker je že tako ali tako zasvojen z igricami, ampak vsi njegovi prijatelji ga imajo in njega je tako sram…«
»Saj izobrazba ni vse v življenju, toda kako lahko pričakuje spodobno službo, če ne gre na gimnazijo…«

»Ta fant še za kino nima, pusti ga, z njim nimaš prihodnosti…«
»Oh, naj se ‘zdivja’ dokler je še mlad/a…«
»Saj ni mislil nič hudega, ko si je malo sposodil motor…«

ČAS SPREOBRNJENJA

Obdobje otrokove adolescence je za starše možnost za lastno spreobrnjenje. Materializem, potrošništvo, sebičnost, razvajanje, iskanje lastnega udobja, neodgovornost in še marsikaj se lahko pojavi pri odraslem človeku, ki je malo ‘zaspal’ na tirnicah življenja in niti ne vidi, da vodi njegova življenjska pot bolj v propad kot pravo smer. Puberteta in nato adolescenca otrok prinašata priložnosti, ki človeka včasih notranje pošteno pretresejo. Če res poslušamo ugovore in kritike mladostnika in želimo dati prave odgovore nanje, moramo sami preveriti svoja načela in temelje, iz katerih živimo. Navadno se izkaže, da je naša ‘hiša’ že stara in potrebna temeljite prenove. Mt 7: 24 »Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. 25 Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. 26 Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku.«

In to je težko. Odrasel človek je že precej zgradil. Nekatere zidove je težko podreti, ker so močni in trdni, čeprav ne služijo več svojemu namenu. Težko je tudi zidati na novo. Težko je vedeti, koliko in kaj ohraniti, kako dograditi,… Mladostnik je neizprosno iskren, nesramen v svojem iskanju resničnih odgovorov. Če naše življenje ni postavljeno na skalo, nas bo njegova energija spodnesla kot hudournik.
Tako kot za adolescenco so tudi za človekova srednja leta značilna občutja krize in napetosti. Lahko se dosedanji temelji izkažejo za površne, celo lažne. Odrasel človek ni več tako naiven, ve, kaj ostaja v življenju in kaj mineva, tudi če včasih bega za zamujenimi priložnostmi ali iluzijami. Ve, kaj je res pomembno, čeprav ga lahko zapeljejo dobre reklame ali lastne slabosti.

Če odrasel človek začne spet izgrajevati sam sebe na pravih temeljih in se raje bolj zamisli nad provokacijami svojega mladostnika kot da jih samo zavrača, je tako najbolje opremljen in pripravljen tako za potrebe otroka kot na lastne preizkušnje, ki ga čakajo.

NOV POLOŽAJ – SPUŠČANJE OD SEBE, A OSTAJANJE V BLIŽINI

Mladostnika smo lahko kot otroka povsem obvladovali, zdaj pa je postal morda fizično večji in močnejši od nas, njegova logika in izkušnje nas dohitevajo in na nekaterih področjih sodobnega življenja tudi prehitevajo (znajdenje v informacijsko tehničnem svetu). Stari prijemi vzgoje so dokončno mimo. In kot smo nekoč, ko se je že dobro naučil hoditi, spustili njegovo roko in mu dopustili tudi padce, je zdaj pred nami podobna naloga. Ta nova vzgojna naloga terja od nas verjetno več moči kot pri malčku in zagotovo veliko več naših različnih sposobnosti. Terja naš čas, energijo in premišljenost, da ne zaidemo v nobeno skrajnost – od pretirane zaščite do popolnega prepuščanja otroka samemu sebi.

Mladostnika moramo spustiti od sebe, da se lahko uči samostojnosti in odgovornosti, toda ostati moramo v bližini in ga spremljati, se zanimati zanj, da mu lahko priskočimo na pomoč. Ob spodrsljaju je bistvenega pomena naša lastna stabilnost, drugače lahko mladostnik v svojem padcu ali napačni odločitvi še nas potegne v svojo nesrečo. Mladostnikov padec lahko tudi preprečimo, če sami trdno stojimo.

Sama se težko sporazumevam s svojo skoraj 16-letno hčerko. Vsaka od naju hoče imeti prav in to takoj. Običajno sem hotela vedeti, da imajo moji opomini ali navodila nek rezultat in sem hotela od hčere potrditev. Ker je hči trmarila po svoje, smo imeli večkrat pestre čase. Potem pa mi je njena teta povedala, kako se moja hči obnaša, ko sta onidve sami. Ko kaj delata ali načrtujeta, hči večkrat pove svoje mnenje ali predloge in poudari, da je to prav, ker sta mami in oči tako rekla. Seveda nimava vedno prav, ampak zdaj vem, da me hči sliši in upošteva, čeprav običajno ugovarja in trdi nasprotno. In njen nedolžni pogled na življenje tudi mene opominja, da sem se mogoče na kakšne napačne stvari že kar preveč navadila.

SPREMINJANJE DRUŽINE

»Samo mučil sem se, pa nič, nihče me ne ceni, bolje da grem in začnem od začetka…« Možje ali žene, v družini, v službi, pri gradnji hiše, v težavah z lastnimi ostarelimi starši in doraščajočimi otroki, sklenejo naenkrat pustiti vse in povsem spremeniti življenje. Včasih je sprememba resnično koristna, ker lahko nekdo od slabega prestopi k boljšemu: žena se vrne k možu, mož opusti alkohol, nekdo lahko zamenja dobro plačano za manj stresno službo,… Toda veliko sprememb razodeva le novo obliko sebičnosti in tudi tu se mladostniki postavijo pred nas kot ogledalo resnice. Na glas tulijo o vseh družinskih slabostih in sramotah, poimenujejo grde stvari še z gršimi izrazi ali pa trpijo z vso dušo in telesom, da že vse njihovo življenje kriči od stiske, tudi če je ne poimenujejo.

Vsi smo vpeti v družinske odnose in povezani kot eno telo. Brezbrižnost in stalna zaposlenost očeta je za družino kot ohromelost nog. Toliko bi lahko doživeli ali bi bilo treba narediti, pa vendar je družina brez očeta kot ohromljena. Ali pa živčna in vedno sama s seboj zaposlena mati; kot da manjkajo roke, ki bi morale božati in deliti, delati in moliti. In taka družina je potem kot neko telo, ki je le napol človek, kot da ni živ.

Družina bi včasih morala biti hvaležna mladostniku, ki kot otrok iz pravljice Cesarjeva nova oblačila pomaga sneti naše maske. Postopek je boleč, a ko je mimo, se lahko zavemo, da je bila to rešitev. Rešitev družine, ki po burnih časih otrokove adolescence zmore zaživeti na nov način, v novih medosebnih odnosih, kot ljubeče povezana skupnost odgovornih in samostojnih odraslih ljudi, ki tudi v različnostih spoštujejo drug drugega.

POSREDOVANJE VERE

Vera je milost in dar Boga. To lahko starš vzame kot izhodišče za trditev, da sam ne more storiti ničesar.

Podobno je lahko z ljubeznijo do planin. Tudi tega se otroku ne da ‘vbiti v glavo’ ali ‘vliti v srce’. Je pa veliko bolj verjetno, da jih bo vzljubil, če mu pripravimo več priložnosti, kjer bo lahko začutil vez s planinami. Kako naj vzljubi planine, če jih sploh ne pozna! Podobno je z vero – več stikov in lepih izkušenj vere lahko otroku pomaga prepoznati in sprejeti Dar, ko mu je ponujen.

Vera je tudi odločitev družine. Joz 24: 15 Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU.« Služiti Bogu ni bila Jozuetova edina možnost. Lahko bi prevzel vero in versko prakso Egipčanov, od koder je prišel. Lahko bi sprejel malikovalsko vero svojih sosedov v deželi, kjer so zdaj prebivali. Te možnosti so se zdele veliko boljše in lažje kot častiti enega Boga. Toda Jozue se je odločil, da bo služil samo Bogu. In bil je zavzet ter odločen, da pouči celotno svojo družino, da bo ravno tako častila Gospoda. Zaupal je Bogu, da mu bo na bojnem polju naklonil zmago in tako je vedel, da mu bo Bog dal tudi duhovno zmago v lastnem domu.
Zmorem tudi jaz tako verovati in storiti kot Jozue?

ODISEJA MLADIH

Kaj se je zgodilo z Odisejem v vseh teh letih vojskovanja? Doma sta ostala sin in žena Penelopa. V letih vojskovanja je postal zvit, nasilen, krut in krvoločen. To so lastnosti, ki jih terja vojna. Pozabil je na svoje žlahtne človeške lastnosti: vljudnost, obzirnost in spoštovanje. Pozabil je na prijateljstvo in plemenitost. V njem je ostalo samo to, kar je služilo za ubijanje in vojno, torej maščevanje, nasilje, zvijačnost in prevara. V vsem tem so se on in njegovi vojaki izurili v dolgih letih bojevanja. Tako ravnanje in držo so zahtevale okoliščine, v katerih so se znašli. Krvave niso postale le njegove roke in meč, temveč tudi njegova duša, njegov duh in njegova človečnost. Vse to se je ugnezdilo vanj in postalo del njega samega. Vse drugo je bilo odrinjeno in je zbledelo.

Končno so zmagali Grki. Troja je bila porušena in sežgana, ljudje pobiti ali zasužnjeni. Po desetih letih vojne so se Grki pripravljali na vrnitev domov. Toda ta pot ni bila samo vračanje domov. Ta pot je pomenila nekaj več. Pomenila je vrnitev v mir, sožitje, prijateljstvo, domačnost, prisrčnost in razumevanje. Na poti so morali najti vse tisto, kar so zgubili v letih vojskovanja. To je bila izguba njihove človečnosti, mirnega civilnega sožitja. Vračanje domov je pomenilo vračanje v svojo lastno človečnost, ki so jo v vojni izgubili. Morda je to največje in najpomembnejše bistvo vseh potovanj in vračanj domov, ki jih najdemo v vsej svetovni literaturi. Odisejevo vračanje bi lahko imenovali človekov projekt, načrt, kajti moral se je vrniti in postati človek, ker je v krvoločni vojni izgubil svojo človečnost, ki si jo je moral ponovno pridobiti, če je hotel v miru živeti. Odisej je postal divjak, nehuman, krut, nečloveški. Pot domov ne pomeni samo vračanja v materialni dom, hišo, kjer je nekoč prebival, pač pa vračanje v svojo lastno človečnost in humanost. Vračanje je iskanje izgubljenega človeštva, izgubljenega človeškega obraza, izgubljene človečnosti, izgubljenega spomina, izgubljenega samega sebe. Vračanje je iskanje svoje nekdanje pristne človeške identitete. Različne etape njegovega potovanja domov so pravzaprav določene krize in preizkušnje njegovega vračanja k samemu sebi. Spremljajmo Odiseja na tej poti vračanja k samemu sebi in k svoji izgubljeni človečnosti.

Z odprtimi jadri in ugodnim vetrom so Odisej in njegovi vojaki odpluli proti svoji domovini. Itaka, tako oddaljena, tako pozabljena, se je vračala v njihov spomin v dneh, ko so zapustili bojna prizorišča. Priskrbeli so si dovolj zalog za naporno in dolgo potovanje. Toda ni šlo vse tako po sreči, kot so si predstavljali. Veter ni bil vedno ugoden in morje jim pogosto ni bilo naklonjeno.

Odisej je na neki otok poslal svoje mornarje s sodi, da bi zopet napolnili zaloge pitne vode za potovanje. Dolgo se niso vrnili. Ves zaskrbljen, kaj neki bi se jim lahko pripetilo, je šel še sam z drugimi tovariši za njimi. Po dolgem iskanju jih je le našel. Vsi so bili oblečeni v bela oblačila, stali so sredi med drugimi domačini otoka in s srepim pogledom zrli nekam v daljavo. Prepevali so neke sladke melodije ter bili videti zaneseno srečni in zadovoljni.

Odisej je enega od svojih tovarišev vprašal, kaj dela tukaj in zakaj se ni vrnil na ladjo. Ta ga je gledal z brezskrbnim pogledom in mirnim obrazom ter mu rekel, da je on že prispel na cilj in da ne potrebuje ne njega ne kogarkoli drugega. Našel je svojo identiteto in svojo srečo. Tedaj ga je Odisej spomnil na dom, ženo in družino, ki ga čakata. Ni pomembno, mu je odgovoril in zatrdil, da je že našel vse. Ko ga je Odisej vprašal, kaj je našel, mu je ta odgovoril, da je našel »loto«. Otok se je namreč imenoval po tej rastlini. Ljudje, ki so zaužili loto, niso čutili nobenih bolečin več ne utrujenosti ne žalosti. Bili so srečni, ker jim je loto odvzel ves spomin in vso zaskrbljenost. Mamilo ti vzame vse obremenitve in te v trenutku zadovolji in osreči. Tedaj je Odisej hotel spomniti svoje ljudi na njihov dom, na njihova ognjišča, na njihova čustva. Toda nič ni zaleglo. Še njemu so ponujali, da bi vzel loto in stopil v njihov svet sreče. Vse prepričevanje je bilo zaman. Zakaj toliko truda in napora s potovanjem, če so že sedaj lahko popolnoma srečni? Zakaj tvegati potovanje po nevarnem in nepredvidljivem morju, če so lahko srečni na tem otoku sreče? Zakaj tvegati življenje za nekaj, kar ni gotovo, kar je v megleni prihodnosti, kar morda sploh ni več tisto, kar so zapustili? Zakaj iskati skozi vedno spremljajoči dvom in utrudljivi vsakdanji napor, če se vse lahko nadomesti s pozabo? Zakaj hoditi za neznano in nikoli ulovljivo srečo, če vse lahko dosežeš z malo prahu, ki te požene v svetove, ki se jih sicer ne da zaslutiti? Kaj naj bi bilo še potrebno, ko človek vse to doseže?

Odisej je uvidel, da se ne da več nič storiti. Vse je zastonj. Teh ljudi ni mogel več v nič prepričati. Pustil jih je na otoku in nadaljeval pot s preostalimi tovariši. Žalostno je zapustiti prijatelje, toda včasih ni druge izbire, če hoče kdo nadaljevati pot, ki si jo je izbral, pa čeprav je pot negotova in tvegana. Odisej se je odločil za nadaljevanje, za trpljenje, za tveganje, za iskanje. Otočani in neki njegovi prijatelji so izbrali drugačno pot, pot pozabe. Nimajo več svoje individualnosti, nimajo več ciljev, ki bi jih morali doseči, nimajo več upanja. Loto (mamilo) je postal njihov edini cilj, njihov smisel, njihovo vesolje, njihov bog, njihovo vse.

Odisej pa je nadaljeval potovanje. Ko so prišli do naslednjega otoka, se je odločil, da bo tudi sam šel na otok s skupino tovarišev. Ko so si ogledovali otok, so prišli do velike kotline, kjer so videli ogromne kose sira in vse orodje in obleke so bili v gigantskih velikostih. Tudi ovce so bile ogromne. Ko so si vse to ogledovali, je prišel velikan (gigant) Kiklop, ki je imel samo eno veliko oko. Z ogromno skalo je zaprl kotlino, ko je vanjo spustil ovce. Odisej se je postavil pred Kiklopa in mu rekel, da so tujci, ki bi potrebovali pomoč. Kiklop je rekel Odiseju, da mu je pripravljen pomagati, toda seveda na svoj način. Ubil je dva človeka iz Odisejeve skupine in ju okrutno pojedel. Tako pomoč je obljubil tudi Odiseju in vsem njegovim spremljevalcem.

Odisej pa se ni dal kar tako ugnati in prestrašiti. Začel se je sklicevati na boga Zevsa, ki je zaščitnik tujcev, katerega zakonov gostoljubja se Kiklop ne drži. Gostoljubje je sveta stvar in je noben človek ne sme prelomiti in oskruniti, kajti tako se postavlja proti volji bogov, je trdil Odisej. Kiklop pa je odgovoril, da on pozna samo svojo moč in ne pozna nobenega Zevsa ali kogarkoli drugega. Zaupanje vase in svojo moč je najbolj resnično, vse drugo sklicevanje na ideale in plemenitost so le puhljice slabotnih bitij. Kakšna smešna gostoljubnost bi naj bila zapisana v moči in samozadostnosti?

Vsi v Odisejevi posadki so bili zelo prestrašeni. Toda Odisej ni izgubil razsodnosti. Kiklopu je povedal, da sam spoštuje svetost gostoljubja, zato mu je v znak tega ponudil močno vino. Bilo mu je všeč in se je opil. Odiseja je vprašal, kako mu je ime in ta mu je odgovoril, da je Nihče. Pred nesramnostjo sile in moči je morda človek le nihče, brez imena in brez obraza. Kiklop mu je vendar obljubil, da mu bo naredil uslugo, in sicer to, da ga bo zadnjega pojedel. Ko je Kiklop zaspal, so Odisejevi prijatelji predlagali, da bi ga ubili. Toda Odisej je vedel, da jim nihče ne bo mogel odmakniti skale od vhoda v votlino in da bodo tako morali umreti. Zato so ga med spanjem le oslepili, potem pa se rešili pod trebuhi ovac, ki jih je Kiklop spuščal na pašo.

Osvobodili so se Kiklopa in njegove velike premoči. Veliko moč slepe narave (tehnike), ki ne pozna svetosti gostoljubja in volje bogov, je Odisej celo obrnil sebi v prid. Zvijačno in razumsko jo je ukrotil in ukanil. Strah, grožnjo in vse to, kar je bilo videti močnejše in usodnejše od človekove slabotne moči, je Odisej premagal s svojo prisotnostjo duha in razumnosti. Razsodnost ga ni zapustila niti v tako težkih okoliščinah, ko je bilo videti vse izgubljeno.

Nadaljevali so pot, ki jih je vodila mimo otoka siren. Sirene so bile pošasti, pol ženske in pol ptice, ki so prepevale sladke melodije, ki se jim nihče, ki jih je slišal, ni mogel upreti. Vsi, ki so pluli tod mimo in so jih pesmi siren očarale, so pozabili na plovbo, zato so se njihove ladje na nevarnih grebenih otočja razbile na koščke. Odisej se je močno privezal na jambor in prosil svoje tovariše, naj ga ne odvežejo, ko bo slišal petje, vsem drugim pa je dal zamašiti ušesa, da petja sploh niso slišali.

Za Odisejeve prijatelje je bila pot lažja. Petja niso slišali, zato to zanje ni bila nobena skušnjava. Niso vedeli, kaj je to, v čem je čar. Odisej pa je slišal melodije, zato se je hotel zaustaviti, da bi se stopil s to lepoto. Tudi pozneje, ko je bila nevarnost že mimo, se je z nostalgijo spominjal lepot melodij. Toda težave so bile premagane, niso se ustavili na nevarnih čereh otoka, kjer bi gotovo izgubili svoja življenja, kot so vsi ostali, ki so podlegli melodijam siren. Nekaterim skušnjavam se je na potovanju nujno treba izogniti in se proti njim zaščititi.
Nadaljevali so pot in prišli do otoka čarovnice Kirke. Odisej je poslal naprej svoje tovariše, naj raziščejo otok. Ko so prišli do čarovnice, jim je ponudila obilno obloženo mizo, kjer so jedli po mili volji. Toda v jedi je bilo mamilo, ki je dalo Kirki moč, da je vse s svojo čarobno palico spremenila v svinje. Ker se dolgo niso vrnili, jih je šel Odisej iskat sam. Tudi njemu je Kirka ponudila jedače, toda ponujenemu se je odrekel. Od nje je zahteval, da njegove tovariše spremeni nazaj v ljudi, kar je tudi storila. Kirka mu je obljubljala vse užitke, če bo ostal na otoku. Toda Odisej se ni vdal. Vedel je, da je njegova pot drugačna od tiste, ki mu jo ponuja Kirka. Vedel je, da ne bo mogel živeti samo za jed, pijačo in užitke, ki so se mu ponujali. Vse to je bilo mikavno tako zanj kakor za njegove tovariše, ki so sestradani in lačni hitro izrabili priložnost, toda Odiseja to ne bi zadovoljilo.
Z nekaj svojimi tovariši je nadaljeval pot proti naslednjemu otoku. Ob hudi nevihti se jim je pripetila nesreča, ki jo je preživel le Odisej. Na otoku je srečal boginjo Kalipso, ki mu je ponujala večno mladost in celo božanstvo samo. Kako velika skušnjava, ostati večno mlad, ne poznati starosti in smrti. Večna sreča na dosegu roke. Zavrniti to skušnjavo je bilo veliko težje kakor pa zavrniti Kirkin predlog. Toda Odisej je premagal tudi to, ker se je želel vrniti domov, kjer sta ga čakala žena in sin.

Njegova žena se je imenovala Penelopa in je bila gotovo manj lepa od večno mlade Kalipse. Penelopa se bo postarala, Kalipsa pa bo ostala mlada. Zakaj je Odisej izbral ženo, in ne boginje? Penelopa je njegova žena, z njo je nekaj zgradil, ona predstavlja njegov dom. Vse to je njegov spomin, njegov ponos, njegovo bistvo, njegovo vse, njegova izgubljena identiteta.
Tako je zapustil tudi Kalipso in se napotil na Itako. Na Itaki ga niso pričakale srečne razmere. Preoblečen v berača je hotel preveriti, kdo mu je ostal zvest, kdo je po toliko letih še ohranil spomin nanj in prijateljstvo do njega. S pomočjo sina Telemaha in dobrih starih prijateljev je na dvoru napravil red in se znebil nevarnih snubcev zveste Penelope.
Toda ko ga je Penelepa zagledala, je zahtevala od njega dokaz, da je to res on. V resnici ga je spoznala, toda podvomila je, ali je to tisti Odisej, ki ga je ljubila takrat, ko je odhajal od doma. Od njega je zahtevala potrditev, da ima ona zanj še enako vrednost in pomen, kot ju je imela, preden je odšel v vojno. Ko ji je dovolj jasno pokazal, da sta bili ona in le njuna ljubezen tista, ki sta ga vodili domov, ga je spoznala, priznala kot Odiseja in ga objela.

Tu se konča zgodba Odisejade. To je zgodba vsakega človeškega potovanja. Res je, vsak človek se rodi kot človek, toda človek mora šele postati. Biti človek, ne pomeni imeti glavo, roke, noge in telo, ampak pomeni tudi potovati, hoditi proti cilju in smislu.

Življenje je potovanje in skozi to potovanje se vsakemu ponuja nešteto pasti in skušnjav, da bi skrenil s poti, da bi se podal na napačno pot. Kdo se lahko tem skušnjavam, tem različnim in včasih tudi tako omamnim ponudbam upre? Samo tisti, ki ima pred seboj jasen cilj. Ta cilj mora biti tako velik, privlačen in pomemben, da lahko zasenči vse drugo. Moč lahko da tudi v trenutkih obupa in razočaranja, lahko usmerja in spodbuja rast. Za Odiseja je bil cilj dom, priti k svoji družini, najti svojo pravo identiteto.

Vsak človek mora v sebi imeti neki cilj, ki ga vodi na poti življenja. Človek ni ustvarjen za majhne stvari, pač pa za velike. Vsak, posebno pa mlad človek, si mora postaviti visoke cilje in ideale, ki jim bo v življenju sledil.

Neki oče se je pritoževal, da je svojemu sinu nudil vse: denar, avto, možnost za šolanje, vse, kar si je zaželel. Ničesar mu ni primanjkovalo, on pa se je kljub temu podal v svet mamil. Vse, kar mu je oče nudil, so bili veliki ideali za očeta. Njegov sin je imel verjetno drugačne.
Človek je tako velik, da mora imeti pred seboj velike cilje, ki bodo usmerjali njegovo življenjsko iskanje in popotovanje. Vsak mora najti svoj odgovor, vsak mora hoditi po svoji poti. Prihodnost nam ni dana, prihodnost moramo ustvarjati sami.

 

Na potovanju skozi življenje pa srečujemo mnogo popotnikov, sopotnikov, iskalcev, navdušencev, obupancev, tujcev, s katerimi stopamo v stik, s katerimi nenehno komuniciramo. Ti ljudje so popotniki ali sopotniki na našem potovanju. Seveda z vsemi lahko komuniciramo o načinu potovanja, o udobnostih in nevarnostih, lahko pa komuniciramo o svojem cilju, o svojih idealih in vrednotah, ki nam osmišljajo lahke in težke dni našega popotovanja.
Komuniciranje, tisto najgloblje in najpristnejše, je neke vrste razodevanje samega sebe. Razodenemo se lahko samo nekomu, ki ga imamo radi, s katerim navežemo globok pristen odnos. Ta odnos, ta navezava pa je že globoka komunikacija, ko dojemamo samega sebe tudi v tistih višinah in globinah, kamor si sami morda ne upamo niti pogledati, ker mislimo, da prestopamo meje mogočega. Toda človek je prevelik, da bi se zadovoljil samo z mogočimi stvarmi. Iskanje, potovanje, komunikacija so procesi, ki jim notranje pripadamo. To je del nas, to smo mi, to je naša veličina.

Tukaj smo, kjer ni zaklonišča, kamor bi lahko skrili samega sebe. Dokler se ne ogledamo v očeh in srcih drugih, bežimo pred samim seboj. Kdor se boji, da bi bil spoznan, kdor se boji razodeti samega sebe drugemu, ne bo nikoli spoznal ne sebe ne drugega, ampak bo vedno ostal sam. Spoznati samega sebe, ne kot velikana svoje domišljije ali palčka svojega strahu, ampak kot resničnega in živega, je mogoče samo skozi komunikacijo z drugim. Drugi je ogledalo, ki me odseva in v katerem vidim svojo podobo. Skozi drugega lahko pridem v središče samega sebe v tisto kamrico, ki je navadno nikomur ne odprem in kjer se porajajo temeljna vprašanja. Kdo sem pravzaprav jaz? Ali je mogoče dati življenju smisel? Ali sem vreden, da sem ljubljen, da me ima nekdo rad? Je vredno hrepeneti za srečo? Za koga in čemu pravzaprav živim? Ali ima še kakšen pomen govoriti o odpuščanju in upanju? Vse to so vprašanja, s katerimi se mladi nenehno srečujejo na poti k svoji lastni identiteti v času, ki temu iskanju ni najbolj naklonjen.

Kdor ne komunicira z drugimi, se je zaprl v svojo kamrico in je za seboj zaprl vsa vrata. V tišini pa ta vprašanja odzvanjajo še bolj grozeče in osamljenost naredi trpljenje nesprejemljivo. Dokler neka oseba ne dovoli drugi osebi, da z njo deli skrivnosti, ne more najti izhoda. Kdor se ne odkrije, kdor se nikomur ne razodene, ne more spoznati ne samega sebe ne drugega, ostane sam.
Nihče ni tako strašen mučitelj samega sebe kot tisti, ki se zapre pred drugimi. Nihče, pa čeprav se sliši neverjetno, ne živi obup nekomunikativnosti tako intenzivno kakor tisti, ki se je podal na pot mamil.

 

Nekomunikativnost je danes velika težava. Čudno se zdi, da v današnjem svetu komunikacij obstaja toliko prostora za nekomunikativnost. To seveda ni samo težava mladih. To je naša skupna težava. Ali ni v vseh nas prisotna želja, da bi bolj doumeli smisel življenja? Morda nas je premagal cinizem naše kulture in smo se prepustili toku, ki nas nese. Morda smo se sprijaznili z absurdnostjo stvari in smo se vdali v potrošniško odrešenje vsakdanjega preživetja. Toda globoko v sebi čutimo, da smo na potovanju in v iskanju, kjer lahko komuniciramo z drugimi in jim razodenemo svoje najgloblje sanje in vrednote, za katere živimo. Če nas delijo in ločijo različni odgovori, nas združuje skupno iskanje, in to ni malo.

Ta knjiga ima naslov Odiseja mladih. Morda bi lahko preprosto rekli Odiseja človeka, vsake osebe, ki ni definirana kot neka abstraktna ideja, ampak je konkretna in resnična v svoji zgodovinski dimenziji in osebni neponovljivi enkratnosti. Ne gre samo za mlade ali tiste mlade, ki živijo na obrobju družbe in se morajo vrniti v svojo človečnost. Če bi mislili samo na te, bi bilo zmotno. Kar zadeva temeljne potrebe, smo si vsi enaki. Potreba po čustvenem sprejetju (prijateljstvo, ljubezen), po komunikaciji, po smislu, po tem, da smo sprejeti z vsem, kar smo in kar počnemo, to so skupne in temeljne potrebe vsakega človeka in vseh nas.

MLADI V ŽLAHTNEM OBDOBJU ODRAŠČANJA

O mladih danes beremo in slišimo govoriti navadno takrat, ko pride do hujših prestopkov ali škandalov. Na žalost je tako. Tako si ustvarjamo mnenja, da je mladostništvo tisto obdobje, ki je blizu prestopništva in devijantnosti. Takrat se navadno s tem povezujeta tudi šola in družina, tisti dve instituciji, s katerima imajo mladostniki največ opraviti in se navadno tudi na njiju meče slaba luč.

Prav je, da se sprašujemo, kdo in kako so mladi danes. Katere so njihove značilnosti v žlahtnem obdobju odraščanja in osamosvajanja. Kako se počutijo takrat, ko se ločujejo od otroštva in postajajo samostojni in odgovorni zase in za svoja dejanja. Na mnogo načinov so opisovali in etiketirali mlade v različnih obdobjih. Večkrat se je o njih govorilo kot o apatičnih in nezainteresiranih, brez velikih idealov in vrednot, brez zgodovinskega spomina ter kot o nekom, ki nima upanja v prihodnost. Ko danes govorimo v šoli o bulismu pri vedno mlajših generacijah, ki že posegajo po alkoholu in mamilih, mislimo na to, da so mladi v tem obdobju najhitreje in najlažje podvrženi raznim prestopkom.
Ena od nalog raziskave med mladostniki, ki je pred nami, je tudi ta, da bi jih bolje spoznali in jim dali priložnost, da iskreno povedo o sebi, kdo in kako so, kako se počutijo v svetu, v katerem živijo.
Življenjska obdobja, ki jih danes poznamo, so otroštvo, adolescenca, mladostništvo, odraslost in starost. Vsi ti sistemi so seveda odprti, kar pomeni, da je med njimi težko potegniti neko jasno in določeno razmejitev, kajti velikokrat je težko določiti, kje je meja med posameznimi obdobji. Naše raziskovalno področje zajema adolescenco (obdobje do sedemnajstega leta starosti) in obdobje mladosti (po osemnajstem letu starosti). Kot sem že omenil, je težko potegniti jasno mejo med prehodom iz otroštva v adolescenco ter prehodom iz adolescence v mladostno obdobje. Nekateri hudomušno pravijo, da postane otrok adolescent eno leto prej, preden to opazijo starši, in eno leto pozneje, ko to ugotovi sam. Enako naj bi veljalo tudi za prehod iz adolescence v mladostno obdobje.

Adolescenca je tisto obdobje, ko skupina vrstnikov pri posamezniku dobi zelo velik pomen in vpliv in ko želi posameznik v nekem smislu izstopiti iz družine in njene prevelike zaščitniškosti ter se podati na pot osamosvojitve. Adolescent se ob liku staršev, ki so bili v otroštvu njegova edina varna podpora, odpira tudi navzven, k prijateljem, učiteljem, vzgojiteljem, trenerjem itn. Gotovo je obdobje od 14. do 21. leta starosti, ki zajema populacijo naše raziskave, obdobje globokih sprememb, obdobje prehoda in tranzicije. Nekateri temu pravijo »ne več in ne še«. V tem obdobju mladostniki niso več otroci, pa vendar še niso odrasli. Našo kategorijo bi lahko imenovali pozna adolescenca in zgodnja mladost. Kdo so torej mladi v tem obdobju? Morda bi jih lahko opisali s pregovorom, ki pravi: ne tič ne miš, kar pomeni, da so eno in drugo.
Obstaja več razlogov, zaradi katerih smo se odločili delati raziskavo prav pri tej populaciji. Prvi razlog je gotovo ta, da je to za mladostnika najživahnejše in najzanimivejše obdobje življenja. Morda se tega sedaj niti ne zavedajo, toda to je obdobje, ki več ali manj zaznamuje vsakega posameznika. Drugi razlog je v tem, da so ti mladostniki še vedno v svojih družinah in v svojem okolju, kjer živijo in prebivajo. Torej so oni tisti, ki lahko najprepričljivejše povedo, kaj menijo o sebi, o svoji družini, o šoli in veri, kaj snujejo in kaj upajo v prihodnosti. Ne nazadnje je razlog tudi ta, da je to najdostopnejša populacija, ker obiskujejo šolo in so najbolj dosegljivi za raziskave, saj so združeni v razredih in na šolah.

V svojih klasičnih študijah je Postman že pred dvajsetimi leti govoril o izginotju otroštva (Postman 1984). Lahko bi potrdili, da je danes obdobje otroštva kratko. Sodobna tehnologija in sredstva družbenega obveščanja, ki oblikujejo in informirajo človeka že od zgodnjega otroštva, so v resnici skrajšala dobo otroštva. Pri 14. in 15. letih lahko govorimo o adolescentih v polnem razvoju. Morda bi to obdobje adolescence od 14. do 17. leta lahko poimenovali drugo rojstvo, saj se definira lastna spolna in socialna identiteta vsakega posameznika. To je čas, ko mora vsak posameznik izreči svoj »da« življenju, svojim sanjam, svojim pričakovanjem in ne nazadnje tudi svojim razočaranjem. Človek je rojen za letenje in v tem obdobju uresničuje svoje prvo letenje.
Adolescenca je tisto obdobje med 12. in 18. letom, ko posameznik prihaja do sposobnosti, da se vključi v svet odraslih. V tako novo situacijo se vključuje z različnimi biološkimi, socialnimi in psihološkimi dejavniki. V tem obdobju se začenja proces oddaljevanja od družine in aktivnega vključevanja v skupine vrstnikov in prijateljev. Seveda po končani adolescenci, ko posameznik že pride do polne telesne, spolne in psihološke zrelosti, še ne moremo govoriti o popolni odraslosti, če naj bi ta pomenila tudi socialno zrelost. V obdobju mladosti, po osemnajstem letu, so mladostniki še zelo odvisni od lastne družine ter šole, ki jo obiskujejo, in seveda še niso ekonomsko in socialno samostojni.

V obdobju adolescence je skupina vrstnikov zelo pomembna, ker predstavlja prvi kraj, kjer se adolescent lahko oddalji od družine in išče svoje prve korake k samostojnosti. Prijateljske vezi so v obdobju adolescence zelo pomembne. Prijatelji in majhne prijateljske skupine vrstnikov predstavljajo pomemben kraj, kjer se izmenjujejo vrednote, norme, komunikacija, simboli, čustva in medsebojna odnosnost. Skupina prijateljev je za to obdobje najpomembnejša. Ta postane pravzaprav življenjski »laboratorij«. Težave, s katerimi se adolescenti prvič srečujejo, kot so: izbira, dileme, odnos do nenehnih sprememb, se seveda ne razrešijo naenkrat, ampak postanejo del življenja, s katerim se posameznik dnevno sooča.

Podobo o adolescentih in mladostnikih pogosto prejemamo le iz sredstev družbenega obveščanja, ko govorijo o njihovih prestopkih in škandalih. Dovolj je že podatek iz časopisa ali črne kronike, da se o mladih posploši, da so brez vrednot, neprilagojeni okolju, v katerem živijo, da nočejo postati odrasli in odgovorni, da si ne prizadevajo za šolo in uspeh. Morali bi se vprašati, ali so naši mladostniki res takšni, kot jih prikazujejo sredstva družbenega obveščanja in kakršno je javno mnenje. Verjetno bi vse te lastnosti, ki se pripisujejo mladim, našli tudi pri drugih, odraslih skupinah. Pa vendar negativnih pojavov med mladostniki ne smemo posploševati. Tudi med mladimi so velike razlike, še najmanj pa je primerno, da bi posploševali njihove napake in spodrsljaje.

Nekoč smo si adolescenta predstavljali kot nekoga, ki sanja z odprtimi očmi in si v fantaziji predstavlja izkušnje, ki jih v resnici ne more uresničiti. Danes se je ta slika spremenila in vzroki za take spremembe so vsakodnevno bombardiranje z novicami, ki so jim podvrženi vsi mladi. Največje žrtve tega pa so v prvi vrsti odraščajoči otroci in adolescenti, ki sprejemajo mnogo novic, slik in senzacij, ki jih v sebi ne morejo predelati ali pa jim to uspe le delno.
Današnja generacija mladih se razlikuje od prejšnje po odgovornosti izbire, ki se dogaja v obdobju etične praznine, v družbi, ki je kompleksna in brez skupnih moralnih norm in pravil, ki bi bile določene od zunaj.

 

Mladost je postala mit in lahko bi brez pretiravanja rekli, da se globalizira in razširja po vseh kulturah. Včasih smo gledali odraščajoče otroke in adolescente, ki so se oblačili kot odrasli, danes pa ugotavljamo nasprotno, da se odrasli in starejši oblačijo tako kot mladi.

Premik v subjektivnost

Vsak posameznik v sebi obdela lastne izkušnje in se jim prilagaja, čeprav živi svoje življenje. Ko ponotranji socialna in kulturna pravila, jih uporablja, da si razlaga dogodke, s katerimi se v življenju nenehno srečuje. Mladostnik je vedno v odnosu z drugimi in zunanjim svetom, ki se mu prilagaja, hkrati pa ohranja svojo različnost in samostojnost. Ko posameznik ponotranji vrednote, ki jih prejme od družine, se mora potrjevati z drugimi t. i. agencijami socializacije. Če ne obstaja sodelovanje med raznimi socializacijskimi agencijami, pride do prekinitve normalnega razvoja in povečujeta se negotovost in strah.

Vsak posameznik živi v družbi, kjer ima z različnimi osebami veliko stikov in odnosov. Ko se v mladostnem obdobju množijo pripadnosti različnim skupinam, te ne omejujejo posameznosti, ampak pomagajo k oblikovanju osebnosti. Prav skupina je tisto mesto, kjer posameznik pridobiva svojo identiteto, s tem da si prisvoji njene vrednote in poglede na svet. Toda s temi različnimi pripadnostmi raste tudi diferenciacija družbene stvarnosti, ki postaja vedno bolj kompleksna.
Danes se mladostnik veliko lažje vključuje v različne skupine in ob tem prejema veliko informacij, ki ga nenehno oblegajo. Naglica sprememb, pluralizem pripadnosti in množica informacij postavljajo pod vprašaj tradicionalne agencije socializacije, kot so družina, šola, Cerkev in narodnost. V sodobni kompleksni družbi tradicija ni več globoka, da bi dajala posamezniku trdno identiteto. Pri tem pa se povečuje potreba po jasni definiciji osebe, čuti se potreba mladostnika, da si odgovori na vprašanje, kdo pravzaprav on sam je.

Ko se tista gotovost, ki je posamezniku dajala trdnost in identiteto, v družbi zmanjša, ko družba postane etično nevtralna, ko v družbi vlada brezzakonje, se mora vsak posameznik zanesti le sam nase kot na edinega zakonodajalca. Usmerjanje v subjekt, ne samo da povečuje individualistične težnje, pomeni tudi, da vsak sam zase določa strategije in načrtovanja, ki se mu zdijo najpomembnejši za srečno življenje, da zadovolji svoje potrebe pripadnosti in odnosnosti, kar so navsezadnje temeljne potrebe.

Mladostno obdobje je tisti del življenja, ko se uresničuje tranzicija med dobo adolescence in odraslostjo. To obdobje je vedno daljše, ker se obdobje otroštva krajša, zato se adolescenca začenja že v zelo zgodni dobi.

Vprašanja metamorfoze sistema vrednot in norm v sodobni kompleksni družbi so danes zelo zanimiva, pomembna in odprta. Ne vem, če bi ob tem lahko govorili o izgubi vrednot ali bi morali govoriti o konfliktu vrednot (Bauman 2000). Danes, ko se mešajo kulture, je težko pričakovati od tradicionalnih institucij (družina, šola, Cerkev), da bodo uspešne pri opravljanju naloge, da prenesejo na mlade rodove kompleksen sistem vrednot. Velike in nagle spremembe, ki spremljajo našo sodobno družbo, gotovo pogojujejo in usmerjajo izbire in prisvajanje vrednot, posebno mlade generacije. V tej raziskavi nas zanima prav to, kako se ti procesi velikih sprememb odražajo na današnji mladini.
Videli smo, da je individualizem pripomogel ustvarjati fragmentarno družbo, ki pelje v negotovost in tveganje, družbo, v kateri tradicionalne vrednote izgubljajo na pomenu in ustvarjajo klimo relativizma, kjer si vsak vzame in izbere to, kar mu je všeč in kar mu ugaja.
Sodobna družba se predstavlja znotraj fragmentarna, brez doslednosti. Razkroj velikih ideologij, bodisi političnih ali religioznih, ki so imele nekoč moč združevanja in so ustvarjale notranjo povezanost, so danes vzrok socialne fragmentarnosti in diferenciacije.

V taki sodobni družbi, ki je polna negotovosti in brez temeljnih vrednot, si mladi težko pridobijo trdno identifikacijo in identiteto. V negotovi družbi (Bauman 1999) se mladostniki branijo tako, da ne izbirajo, da se ne odločajo, zato da bi tako pustili odprtih več možnosti, da so fleksibilni za spremembe, in ne želijo dokončno definirati lastne identitete. Tak človek postane večni turist, ki se noče nikjer ustaviti in ustaliti. Vedno živi v iskanju novih izkušenj in senzacij, brez neke trdne točke, ki bi dajala trdnost, stabilnost in trajnost, kot je to bilo v preteklosti.

Sposobnost odnosnosti

Zadnje čase radi govorimo, da živimo v »rizični, tj. tvegani družbi« (Martoni, Putton 2006). Včasih je bil pojem tveganja označen kot nekaj negativnega. Bolje je bilo ne tvegati. Tveganje je bil znak slabosti in negotovosti. Danes se tveganju pripisujejo pozitivne lastnosti. Predvsem je tveganje danes ena od pomembnih lastnosti mladih. Upajo tvegati in temu pripisujejo zelo pozitivne lastnosti.
Ko govorimo o mladostniku, o posamezniku, ne gre za neki abstraktni pojem, ampak gre za posameznika v okolju, v nekem danem kontekstu, v nekem določenem »ambientu«. Vsak posameznik živi v nekem odnosu. Ti odnosi pravzaprav ustvarjajo družbo. Lahko bi rekli, da družba pomeni odnose. Ustvarjati kakovostne odnose pomeni ustvarjati dobro družbo.

Kakšni odnosi so danes za mlade možni? Kakšne odnose lahko uveljavljajo v skupinah vrstnikov, med generacijami in do institucij, v katerih živijo in s katerimi prihajajo v stik? Vse to je v njihovi dobi zelo pomembno, kajti na teh odnosih gradijo in dopolnjujejo svojo sliko o sebi.
Ti odnosi bi morali biti sposobni ustvarjati zavest, kompetence, globoko odnosnost, soočanje z življenjem tudi v najtemnejših globinah in dajati pomen dogodkom vsakdanjega življenja v etični odgovornosti in solidarnosti. Mladi se gibljejo v tej mreži odnosov in si tkejo svojo lastno podobo.
Žlahtno mrežo odnosov bi morale danes promovirati, razvijati in uveljavljati institucije, predvsem pa družina in šola. Kdor je danes pripravljen prisluhniti mladim, se poglobiti v njihove vedenjske drže, soočiti se z njihovo mentaliteto in jih srečati zunaj formalnih okvirov, mora priznati, da se mladi zelo intenzivno srečujejo z velikimi psihološkimi in vedenjskimi težavami. Naporen proces oblikovanja lastne identitete, ki ga mladi preživljajo prav v obdobju mladostništva, se odvija v okolju, kjer mladi živijo. To je tista mreža odnosov, v kateri se gibljejo.

Industrijska revolucija, znanost in tehnika so obljubljale neki linearen optimističen razvoj človeka in družbe, v kateri naj bi se razvijali taki medčloveški odnosi, da bi se vsak človek lahko uresničil v popolnosti. Znanstvena odkritja, tehnološke inovacije in nenehna industrijska rast na vseh področjih so zagotavljali neko optimistično vizijo sveta. Vera v znanost in napredek, ki naj bi prej ali slej rešila vse človekove potrebe in težave, je bila nezadržna. Razne politične opcije in vizije so obljubljale podobo »novega človeka«, ki bo rešen starih spon preteklosti.

To ozračje optimističnega navdušenja se je prekinilo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ko govorimo o prejšnjem stoletju, moram opozoriti, da je to tudi naše stoletje, čeprav se sliši, da je to nekje daleč, ker smo bili vajeni uporabljati ta izraz le za daljno preteklost, danes pa, ko govorimo o nečem, kar se je dogajalo pred desetimi leti, moramo povedati, da se je to zgodilo v prejšnjem stoletju. Povečanje napetosti v mednarodnih odnosih, ekonomske težave, ki se tudi nas danes dotikajo zaradi globalizacije, težave onesnaževanja okolja, pojavi novih nevarnih bolezni, kriza družine, terorizem itn. so težave, ki so zamajale našo vero v to, da bosta znanost in tehnika rešili vse. Namesto zaupanja se je pojavilo nezaupanje in namesto optimizma pesimizem.

Današnje obdobje je zaznamovano z veliko socialno negotovostjo, ki je bila utrjena v sistemih vrednot in tradicije. Danes se srečujemo z globalno negotovostjo, ki je včasih človek ni poznal. Pomislimo samo na ogroženost okolja, nevarnost nuklearnega konflikta, povečanje kriminala in terorizma, pojav novih bolezni itn. Tem nevarnostim svetovne razsežnosti se pridružujejo osebne, kot je strah pred tem, da človek izgubi zaposlitev, da se končajo afektivni odnosi, da zbolimo in se postaramo. Človek je danes ob vseh novih pojavih in izzivih zelo slaboten in krhek.

Seveda so tudi naši predniki poznali strah in stisko, toda ta strah je bil strah pred naravnimi katastrofami, kot so poplave, potresi, suše, epidemije itn. Pred temi zunanjimi nevarnostmi se je branil z magijo in religijo. Danes pa niso več zunanje naravne nevarnosti tiste, ki bi povzročale naš strah in našo stisko. Nove nevarnosti, ki nas ogrožajo in smo jih že našteli, so sad naše kolektivne odgovornosti. Vse to so sadovi človeškega delovanja.

Zato danes lahko govorimo, da živimo v tvegani družbi. Tveganje je postalo del življenja vsakega posameznika. Za mlade je tveganje postalo vir privlačnosti. Tvegajo na različnih področjih. To opazimo pri uživanju alkohola in mamil, hitri in tvegani vožnji z avtomobilom ali motorjem, tveganju v spolnosti itn. Danes bi težko rekli, da mladi nimajo dovolj informacij. O vseh teh nevarnostih so dobro obveščeni tako v šoli in doma kot prek sredstev družbenega obveščanja. Informacij jim gotovo ne primanjkuje. Vsi politični in vzgojni sistemi posvečajo dovolj pozornosti prav informacijam in sredstvom posredovanja informacije. Vse to pa ni dovolj, da bi pri mladih preprečili nevarnost nezdravega tveganja. Tveganje mladih ni odvisno od neobveščenosti ali od brezbrižnosti. So dobro informirani in stvari tudi dobro poznajo. Vsej informiranosti navkljub veliko tvegajo, tudi na področjih s slabimi posledicami. Pri mladih se varnost, ki jo iščejo, in tveganje ne izključujeta. Za mladostno obdobje pozne adolescence (od 15. do 20. leta starosti) so pomembne velike spremembe na biološkem, kognitivnem in socialnem področju. V tej raziskavi nas neposredno ne zanimata prvi dve komponenti. O psihološkem in kognitivnem razvoju mladostnikov imamo dovolj literature, ki obravnava to pomembno obdobje odraščanja, dozorevanja in spreminjanja. Zanimajo nas predvsem socialni ali družbeni odnosi. Odnosi so tisti, ki ustvarjajo družbo, kot smo že omenjali. Družba sama po sebi ne obstaja. To je abstrakten pojem. Obstajajo posamezni ljudje in njihovi odnosi. Mladostnik, ki živi v odnosih in se želi vključiti v svet odraslih, je v tem obdobju skrajno občutljiv.

MLADI V OBDOBJU ISKANJA LASTNE IDENTITETE

Samo po sebi je umevno, da so mladi v obdobju odraščanja na poti iskanja samega sebe, svojega jaza in svoje identitete. Vse to je globoko povezano z okoljem, v katerem živijo in v katerem vzpostavljajo svoje temeljne človeške odnose. Identiteto kot pojem neke neodvisne entitete, ki ni vezana na odnose in socialne kontekste, bi lahko postavili pod vprašaj. Oseba se v moderni dobi kaže kot neko definirano bistvo, ki ga predstavi kot samostojnega in samozadostnega posameznika. Modernost je interpretirana kot tista zgodovinska doba, kjer je človek postavljen v središče. Prišlo je do premika od geocentrizma do antropocentrizma. V človeku, ki je središče vesolja, je njegova subjektiviteta, njegova identiteta, ki je srž in bistvo bitja.

Kriza identitete, ki jo adolescenti in mladostniki doživljajo na svoji koži, se kaže v tem, da so izgubili otroško varnost in zaščitenost. V obdobju mladostniških sprememb in zorenja je nujno, da se mlad človek sprašuje, kdo pravzaprav je. Starši, sorodniki, učitelji, vzgojitelji, sredstva družbenega obveščanja in včasih tudi prijatelji in vrstniki mu govorijo o tem, kaj bi moral delati, kako bi moral misliti, kako bi se moral obnašati in kaj bi moral biti. Na sebi čuti vse te zunanje pritiske in poglede, ki mu predpisujejo in ustvarjajo neko podobo o sebi, kar pa mu pogosto ne pomaga ugotoviti, kdo pravzaprav on sam je. Ta slika o samem sebi, ki mu jo zunanji svet vsiljuje, ga spravlja v stisko in mu ne olajša trdega dela, da bi si ustvaril pravo podobo o sebi. Lastna identiteta je v nenehnem iskanju in izgrajevanju. Od vseh teh podob, ki prihajajo od zunaj, se mu včasih zdi najprimernejša tista podoba samega sebe, ki jo je imel ali jo ima med prijatelji in vrstniki, čeprav tudi ta podoba ne traja dolgo in se nenehno spreminja.

V labirintu navideznega sveta, ki ga povzročajo sodobna sredstva komunikacije in kompleksnost socialne družbe, kjer ne more imeti neke stabilne in dokončne identitete, ni nič nenavadno in zaskrbljujoče. Kar se posamezniku danes predstavlja in vsiljuje, je fragmentarna identiteta v nenehnem razvoju in spreminjanju, ki pa vsebuje mnogo kontradiktornih elementov, včasih celo izključujočih. Celostna identiteta se kaže kot sestavljanka iz mnogih delcev, ki pa ne morejo dati neke enovite in popolne celote.

Mnogi poznavalci mladih zatrjujejo, da je kriza identitete mladih le odsev dobe, v kateri živimo danes, in je označena z veliko negotovostjo. Poudarek je na dejstvu, kako danes gledamo in interpretiramo skupnost in posameznika. Nekoč je pripadnost neki skupnosti dajala trdne in definirane vrednote, po katerih se je posameznik ravnal in se tudi definiral. V današnjem obdobju pluralizma nimamo več enotnih meril, ki bi jih posameznik prevzel, to pa povzroča veliko negotovost. Moderna doba množi negotovosti in jih posplošuje. Ne moremo trditi, da v drugih obdobjih niso poznali negotovosti. Toda današnja negotovost se je ponotranjila in se prenesla na vsa področja. Izgubili smo neke trdne opore, za katere pravi Giddens, da so ščitile prejšnje rodove mladih (A. Giddens, Le conseguenze della modernità). Predmoderni človek je imel na razpolago močne sorodstvene vezi, da se je ubranil negotovosti. To so bili sistemi, ki so bili organizirani in so posameznika povezovali s časom, prostorom in z ljudmi, ki so mu bili sorodstveno blizu in na razpolago. Na razpolago je imel tudi lokalne skupnosti, ki so bile v okolju razpoložljive. Imel je tradicijo, ki je posameznika povezovala s preteklostjo in ga usmerjala v prihodnost ter zagotavljala neko logiko v ponavljanju. Na razpolago so bile religiozne kozmologije, ki so dajale verodostojnost vsakdanjim izkušnjam in jih postavljale v religiozni horizont. Danes teh okoliščin nimamo več ali pa so vsaj močno oslabele in posamezniku ne nudijo več tiste varnosti in pomoči kot nekoč. Danes mora posameznik v sebi odkriti pogoje za relativno varnost, s tem da sam v sebi razvije refleksivne procese, da si ustvarja lastno osebno identiteto, ki je različna od prejšnjih identitet, ki jih je dajala in zagotavljala skupnost. Avreola svetega, ki je utemeljevala in posvečevala identiteto, danes vedno bolj bledi in izgublja na svoji moči. Nekoč je bil posameznik le element nekega svetega kozmičnega reda in smisla. V zadnjih dveh stoletjih se je zahodni svet vedno bolj oddaljeval od kozmičnega reda in posameznik nima več neke trdne točke, na katero bi se naslonil. Smisel mora odkriti sam v sebi. Religija ima danes v procesu identifikacije še vedno to vlogo, vendar ta identifikacija ni več tako spontana in samoumevna, kot je bila prej.

Identitete danes ne moremo pojmovati kot neko dokončno dano enotnost. Ob različnih in mnogoterih pripadnostih, ki so danes mladim na razpolago, se je težko poistovetiti z eno samo. V pluralnem svetu je tudi jaz neka pluralnost in se je težko opredeliti samo za eno stvar, s katero se lahko identificira in gradi svojo identiteto. Težko si predstavljamo identiteto kot neko premočrtno stvar v samoidentifikaciji, večkrat predstavlja pretrgano črto. Izkušnje se postavljajo ena ob drugi, izbira ni dokončna in nespremenljiva. Vsaka izbira je omejena in jo lahko spremenimo. V tem pomenu bi lahko govorili o identiteti kot neki »zloženki«, v kateri vsak posameznik sestavlja dele, ki jih lahko po želji menja in spreminja, kakor mu pač nakazujejo okoliščine in dogodki.

Ne moremo trditi, da se tudi nekoč identitete niso spreminjale. To je v razvoju vsakega posameznika, ko prehaja iz obdobja otroštva v mladostno dobo in odraslost, in tako je tudi vedno bilo. Toda nekoč so bili iniciacijski obredi tisti, ki so zagotavljali, da je lahko posameznik spremenil pogled nase in na svojo spremenjeno identiteto. Danes te obredne zaščitenosti in zagotovila ne poznamo več. Na tem področju je mladostnik prepuščen samemu sebi. Identiteta danes zahteva od vsakega posameznika, da premisli, kje so meje v nadaljevanju jaza, v času, ko so merila za identifikacijo prepuščena vsakemu posamezniku kot dota moderne dobe. Identiteta ni neki skupek neodvisnosti in samozadostnosti, ampak je polje možnosti in meja, kjer posameznik uveljavlja sposobnosti, da da smisel osebnim izkušnjam in se uveljavlja v spremembah, ki jih živi. Morda bi bilo danes primerneje govoriti o procesu identifikacije kot pa o identiteti sami. Tako bi lahko rekli, da je identiteta danes sposobnost ustvarjati si identiteto ne kot nekaj dokončnega, ampak kot nekaj, s čimer se lahko posameznik veže in znajde v mreži izkušenj in dogodkov v okolju, kjer živi.

Danes smo že v neki planetarni družbi. To je nov zgodovinski model, ki prihaja vedno bolj v ospredje in vedno bolj slabi stare modele tradicionalne pripadnosti, mentalnih struktur in verovanj. Vsi smo pritegnjeni v neko novo mešanico, ki proizvaja nove načine mišljenja, vedenja in verovanja. To nas vključuje v novo mentaliteto negotovosti, prilagodljivosti in nas usmerja v pluralizem, dialog, ki izziva in dopušča izzivanje. Naš čas v procesu globalizacije je usmerjen v monokulturo, ki označuje temeljne značilnosti, kot so tehnologija, proizvodnja in konzumizem.

V tem pomenu procesa globalizacije se spreminja tudi pojem pripadnosti. Pripadnost naj bi pomenila »imeti korenine«, biti del neke zgodovine, v katero je vključen jaz, ki iz te pripadnosti črpa svoj smisel, identiteto in moč. Pripadati pomeni dati se vezati, spoznati se v skupnosti, v zgodovinski tradiciji, v kateri najdemo korenine, identiteto in smisel. Pripadnost daje posamezniku moč, ga vključuje v neki projekt, kozmos in stabilne vizije sveta. Vsega tega pa današnje okolje ne daje, ker živimo v pluralizmu in prilagodljivosti, kjer je pripadnost zelo šibka in problematična ter podvržena velikim spremembam in nenehnim menjavam, ki vodijo v odprtost, in ne v dokončnost. Družba, trg in kultura gredo danes v to smer, čeprav to pri posamezniku povzroča nestabilnost, negotovost in velikokrat zavračanje ter nostalgijo po starem in tradicionalnem.

 

Pomisliti bi morali na neko drugačno pripadnost, ki je bolj globalna in hkrati tudi bolj osebna. Gre za pripadnost, ki ni tako materialno vezana na določen prostor in kraj, ampak je bolj etične in duhovne narave. Ni neka dana in usodna pripadnost, ampak je izbira, v kateri se gradijo novosti in odprtosti ter se upoštevata odgovornost in zavzetost.

V obdobju mladostništva je seveda pomembno uveljavljanje samega sebe in iskanje lastne avtonomije in samostojnosti. Najprej želi mlad človek to samostojnost uveljaviti v družini, kjer se poskuša izmakniti strogemu družinskemu nadzoru staršev. Ta proces je notranje povezan z vzpostavitvijo lastne identitete. V obdobju mladostništva je iskanje lastne identitete nujno. Spremembe v moderni dobi na področju ekonomije, politike in družbe nasploh povzročajo veliko težav pri njenem vzpostavljanju. Identiteta se vedno gradi v nekem okolju, družbi ali, z drugo besedo, v nekem odnosu. Družba, v kateri živijo mladostniki danes, se predstavlja kot neka danost, ki je pretrgala vezi z določenimi vrednotami in tradicijo, ki so jo vedno zaznamovale. Te vrednote, ki so bile stalne in nepogrešljive, so dajale identiteto posamezniku in skupnosti. V današnji družbi pa mladi nimajo več teh referenčnih skupnih vrednot, na katere bi se lahko naslonili, se nanje zanesli ali po katerih bi lahko ustvarjali svojo identiteto. Institucionalno tradicionalne trdne oblike določenih vrednot, kot so družina, poroka, vloga moškega in ženske, so danes zelo zrahljane in v procesu socializacije ne zagotavljajo več prisvojitve vrednot in norm, ki bi bile dokončne in obvezujoče. V takem okolju je vsak posameznik primoran, da si ustvarja svoj jaz, svojo zgodovino, ki ni več strogo determinirana od družbe same. Vsak posameznik si mora izbrati svojo »usodo«, se tako rekoč »samodoločiti« – voditi svojo identiteto skozi različna odločanja in izbire v različnih okoliščinah. V tem pomenu se vizija sveta pluralizira in pušča vsakemu posamezniku svobodo in odgovornost, da si oblikuje ali ustvari svojo lastno identiteto.

Pretekle generacije so nekoč v drugih odraslih našle lik lepe in plemenite identifikacije. Danes mladi nimajo več oprijemljive in varne opore, na katero bi lahko naslonili lik svoje lastne identitete. V družbi, v kateri živijo, so mladi zaznamovani z negotovo prihodnostjo, zaradi česar je tudi jasno ne morejo videti. Kadar pa ni mogoče predvideti vsaj malo jasne prihodnosti, je posameznik vržen samo v sedanjost. Ni več trdnega zunanjega središča, ob katerem bi lahko gradil svojo identiteto.

Odnos posameznik – družba

Družba se je še pred kratkim (pomislimo na strukturalni funkcionalizem) predstavljala kot organizirana in urejena struktura. Durkheim in tudi Parsons sta razumela družbo kot resničnost, ki je vezala posameznika po socialni vlogi in socializaciji. Družba je imela merilo moralne sodbe, bila je vedno pred posameznikom in je imela nalogo, da je predpisovala vrednote in norme, kar je moral posameznik le ponotranjiti. Vedno je bil posameznik tisti, ki se je moral prilagoditi družbi in njenim zahtevam. Tak model je danes v naši sodobni zahodni družbi težko najti. Posameznik kot mladostnik se v procesu socializacije srečuje z družbo, ki nima več trdnih skupnih vrednot institucionalne družbe, še manj pa nekih normativnih direktiv. Glede tega posameznik danes nima več trdnih opornih točk, na katere bi se skliceval. Veliko različnih izkušenj, nujnost izbire, nova čustvena in kognitivna spoznanja, nova tehnologija in kompleksni načini komuniciranja privedejo posameznika v normativno praznino in politeizem vrednot. Danes težava posameznika ni v tem, kako se prilagoditi zunanji družbi, ki je že vnaprej dana, ampak kako ustvariti v sebi jasnost v vseh teh razdrobljenih in mnogoštevilnih zunanjih izkušnjah in ponudbah. Kot pravi Ehrenberg, je »moderna demokracija postopoma naredila iz nas posameznike brez vodstva, počasi nas je postavila v položaj, da moramo sami presojati in da si moramo sami ustvariti svoje referenčne točke. Postali smo čisti posamezniki v smislu, da ni nobenega moralnega zakona in nobene tradicije več, ki bi nam od zunaj pokazala, kdo moramo postati in kako naj se vedemo« (Ehrenberg 1999: 8).

Lahko bi se vprašali, ali sploh še lahko govorimo o družbi ali pa smo res postali čisti individualisti, kot trdi Ehrenberg. Če je vsak posameznik sposoben, da se uresničuje in poskrbi sam zase brez solidarnosti drugih, kakšno prednost torej imamo od tega, da živimo skupaj v družbi? Če za svoje etične odločitve in svoj slog življenja ne odgovarjamo nobeni avtoriteti, če ne pripadamo nikomur in smo le atomizirani in fragmentirani posamezniki brez skupne izkušnje s tistimi, ki nas obdajajo, kakšna je torej še vloga družbe?

V odnosu družba – posameznik bi morali biti posebej pozorni na tri stvari, ki so postale zelo pomembne in te so: subjektivnost, samostojnost in odgovornost. V fragmentirani družbi se zmanjšajo skupna etično-normativna vodila ali kažipoti, kjer mora vsaka oseba postati resničen protagonist družbe. Subjektivnost postane zelo močen del vsakega posameznika, ki je pomembnejši od strukture in zunanje institucije. Premoč subjektivizma v današnji kompleksni družbi se kaže v zmanjšanju intenzivnosti socialnih vezi v smislu pripadnosti institucijam, ki so od vedno zagotavljale socialno integracijo posameznikov. Čim bolj institucije zgubljajo na svoji javni pomembnosti, tem bolj postaja pomemben subjekt, ki prevzema odgovornost, in je tako tudi celotna družba v rokah posameznih subjektov. Institucije zgubljajo svojo legitimnost in normativno moč. Morda institucije na zunaj ohranjajo svojo podobo, toda znotraj so votle in nesposobne odgovarjati na potrebe in vprašanja, ki se na njih naslavljajo. V zadnjih letih, ki so močno zaznamovana z globalizacijo, so se vse institucije močno spremenile. Vzemimo za primer narode, družine, šole, dela, verstva itn. Vse te institucije vedno bolj izgubljajo svojo moč in sposobnost biti normativen in zavezujoč znak posameznikom, četudi ostajajo zelo pomembne za ohranjanje reda in socialne integracije. Pri tem ne smemo pozabiti, da so posamezniki v procesu individualizacije tudi pod socialnim pritiskom novih družbenih tvorb, kot so trg dela, socialna država in birokracija ter podobno. Te nove družbene tvorbe so vedno prisotne in vplivajo na posameznika in njegovo odločanje, zato ne bi mogli reči, da smo res čisti posamezniki, ki ne bi mogli živeti skupaj, pa bi vendar vsak lahko počel to, kar hoče. Le ugotavljati moramo vedno znova, katere so tiste vrednote, ki nas lahko povezujejo v tej, kot bi rekel Bauman, »tekoči modernosti« (Bauman 2002).

Moč in nemoč vzgoje

Kompleksnost in hitre spremembe, ki prežemajo posamezne segmente družbenega življenja, nimajo samo negativnih ali pozitivnih posledic. Kadar se povečuje negotovost, se hkrati veča priložnost, ki daje posameznim akterjem možnost odločanja. Seveda pa to ni samodejno. Tako stanje zahteva od vsakega posameznika več usposobljenosti, več sposobnosti in večjo pripravljenost. Od posameznika se zahteva sposobnost, da si izdela razne strategije, s katerimi se bo soočal s stvarnostjo, zahteva se sposobnost gibanja znotraj različnih mrež dinamičnih odnosov in ne nazadnje sposobnost znajti se čustveno in razumsko pred nepredvidljivimi stvarmi. Soočiti se s spremembami torej zahteva od posameznika notranje zaloge moči in zdravega ravnovesja pri odločanju in izbiranju. Danes pa vzgojno okolje v družini, šoli in družbi ni vedno pripravljeno na to, da bi dajalo ugodna tla, kjer bi lahko dozorevale rezerve za zgoraj navedene sposobnosti, ki jih mladi potrebujejo.
Procesi naglih sprememb zahtevajo tudi od odraslih prožne osebnosti, ki znajo načrtovati, se odločati in biti čustveno stabilni in trdni. Starši, učitelji, odrasli in vzgojni sistemi, ki nimajo v sebi teh rezerv, seveda niso sposobni, da bi to prenesli tudi na mlade. Morda je to ena od največjih težav našega časa. Vzgojni sistemi so vse manj pripravljeni vzgajati mlade za spremembe. Ti sistemi sami so nepripravljeni, pomanjkljivi in brez vizije.

Danes mladi živijo v svetu, kjer je vse mogoče. Nikoli doslej mladim ni bilo ponujenih toliko različnih priložnosti, kot jih imajo danes. S tem so prisiljeni na nenehno izbiro in selekcijo različnih možnosti in priložnosti, ki se jim ponujajo. Prav znotraj teh možnosti izbiranja pa mora najti prostor vzgoja za odgovornost, svobodo in tudi srečo.

Naš čas je gotovo zaznamovan z bogatimi spremembami, kompleksnostjo in diferenciacijo, česar zgodovina doslej ni poznala. Spremembe so splošen pojav v smislu, da zajemajo vse socialne skupine, pa naj bodo to posamezni ljudje ali socialni sistemi. Nagle spremembe povzročajo kompleksnost, ki sili posameznika in socialne sisteme, da živijo v negotovosti in nepredvidljivi prihodnosti. Prav iz teh razlogov bo prihodnja družba na vseh ravneh človeškega življenja vedno bolj potrebovala ljudi, ki bodo sposobni analizirati in reševati težave, ki bodo lahko živeli z inovacijami, ki se bodo znali resnično in učinkovito povezovati med seboj ter prevzeti nase tudi odgovornost. Take sposobnosti ne nastajajo slučajno, ampak so premišljen rezultat zavednega izbora doslednih akcij in dejanj vzgojnih sistemov, ki so utemeljeni na stabilnih temeljih etične družbe. Na žalost klasična kapitalistična ekonomija, iz katere izhaja sodobna družba, nima v sebi vgrajenih mehanizmov pravičnosti, etike, socialnega blagostanja, ampak samo načelo koristnosti in ekonomsko »računico«. Mehansko naraščanje svobodnega trga in birokratskih organizacij je pripeljalo do t. i. asocialne kulture in se je osredotočilo samo na funkcionalnost. Presegajoče (transcendentne) potrebe, iskanje smisla, srečanje z drugimi, vse to je pred ekonomijo in konzumistično kulturo zbledelo. To dejstvo pa je negativno vplivalo na vzgojne sisteme, ki so v izobraževalnem postopku pogosto potegnjeni v logiko ekonomske koristnosti in pridobitništva. Danes vemo, da mnoge starše ne zanima, ali bo njihov otrok dober, plemenit in lepo vzgojen, pač pa jim je pomembneje, da bo prišel do diplome, da si bo pridobil znanja, s katerim si bo služil kruh za življenje.

Nova kultura vzgoje ne bo mogla mimo tega, da se ne bi resno soočila z osnovno težavo, da je današnja družba samo ekonomsko usmerjena. Pri taki usmerjenosti pa zanemarja veliko nasprotij, ki zanimajo ves svet. Ta kultura bo morala biti pozorna tudi do potreb otrok in ostarelih, morala bo biti v službi obrambe okolja in narave ter nasploh bolj socialnočuteče usmerjena.
Kulturna občutljivost bi morala biti prisotna v vzgojnih institucijah, morala bi zajeti vse socialne kategorije, kot so podjetniki, politiki, vzgojitelji, znanstveniki, starši, delavci in državljani nasploh. Morda bo kdo rekel, da je to utopična ideja, ali pa, da take utopije celo nujno potrebujemo. Socialni red in sistem se ne spreminjata samo zaradi zunanjih razlogov, ampak tudi takrat, ko si ju kdo zamišlja drugačne od tega, kakršna sta sedaj. Saj vemo, da nobena socialna sprememba, znanstvena inovacija in tehnološki napredek ne bi bili mogoči brez neke utopične vizije, brez upanja na spremembe, ki so bile za večino videti nemogoče in nedosegljive.

V vzgojnih sistemih bi takim utopijam morali dati prostor, saj bi tako lahko premagali samo logiko čiste funkcionalnosti in dobička ali pa vserazpoložljivosti človeka. Vzgojni sistemi bi tako lahko postali kraj, kjer se prenaša kultura in se skozi pedagoške procese ustvarja družbena odgovornost.
Kakovost pedagoške izkušnje zahteva avtentičnost smisla v akciji s strani vzgojitelja. Samo na tak način lahko vzgojitelj predstavi etično dejanje, ki je usmerjeno v socialno odgovornost mladega človeka kot neka izkušnja svobode, resnice in afektivnosti, ki daje smisel. Nikogar ne moremo prisiliti, da naj se uči, naj se vzgaja, kakor nikogar ne moremo prisiliti, naj je. Naloga je etična; od vzgojitelja se pričakuje, da obloži mizo in vzbuja željo po jedi. Za razumevanje in dojemanje ni dovolj, da nekdo le nekaj uči. Potreben je nekdo, ki pokaže. Potrebujemo modele in vzore. Potrebujemo dobre vzgojitelje. Organizacija ne more predpisati vzgojiteljem, naj bodo do učencev pristni, navdušeni, motivirani, spontani in pozitivno usmerjeni. Za vse to sta potrebna velika mera čustvene inteligence ter sposobnost kultiviranega poslušanja in odprtosti do drugega. Mladi potrebujejo take spremljevalce in voditelje, ki so sposobni z njimi deliti izkušnje, in ne zgolj dajati znanja. Bistvo vzgoje, poučevanja in formacije ni v tem, da se neka posoda napolni z vsebino, ampak pomagati posamezniku, da odkrije in ovrednoti lastno enkratnost, da se lahko sooča z drugimi in se jim tudi razdaja. Danes bi lahko rekli, da je nasprotje med vzgojo in izobraževanjem kot formacijskim procesom v razvoju družbe preseženo. Kako naj se brez kulturne podlage razvijata civilna in družbena odgovornost, ki naj bi bili tudi profesionalno ocenjeni? Razlikovanje med vzgojo in izobraževanjem je lahko tudi nevarno. Učenje je spreminjanje na vseh ravneh: čustvenem, kulturnem, socialnem, vrednostnem, pragmatičnem itn.

 

Družba danes mladostnikom ponuja veliko možnosti, ne daje pa jim vzgojnih navodil in pomembne normativne kontrole. V široki paleti pred mlade razprostira kompleksnost, ne daje pa jim sredstev za njeno rešitev (C. Baraldi 1994). Težave nastanejo takrat, ko se posamezniki, v našem primeru mladi, ki še nimajo trdne identitete, znajdejo v kompleksnem socialnem okolju brez orientacije. Na eni strani imamo posameznika s svojimi razvojnimi težavami, ki spadajo v normalen razvoj, na drugi strani pa kompleksno socialno okolje in njene odvisnosti. Posameznik se pred kompleksno družbo znajde vedno sam in osamljen. Institucije, ki so še nedolgo tega obvladovale pomembnost in posamezniku dajale trdnost in varnost, kot sta družina in šola, so se danes ob ponudbi sredstev družbenega obveščanja in tržne ponudbe znašle v nepomembni vlogi.

Danes ne moremo govoriti o vzgoji in socializaciji kot enosmernem procesu. Morda bi o tem lahko govorili v zgodnem otroštvu, a tudi to le v zelo zgodnem. Socializacija in vzgoja sta danes kolektivnega, vsesplošnega pomena. Vemo, da je nedolgo tega imela monopol nad vzgojo družina, vendar danes ni več tako. Prostor, čas in kraj, v katerem živimo, dopuščajo, da na to področje vstopajo mnoge agencije. Vzgoja je danes pluralna. Vse te različne agencije se lahko med seboj dopolnjujejo, lahko pa vstopajo tudi kot konkurenti ali pa si celo nasprotujejo med seboj. Dovolj je pogledati, kje danes živijo otroci in mladostniki in s kom preživljajo svoj čas. Koliko od svojega časa preživijo zunaj družine, da ne govorimo o primerih, ko je družina skoraj popolnoma odsotna. Pomislimo na tako imenovano videosocializacijo ali vzgojo skupine vrstnikov in tisoče drugih dnevnih dogodkov, s katerimi se srečujejo mladostniki. Ko je na primer človek na cesti priča neki nesreči, se mu to na neki način vtisne v spomin in se ga dotakne. Tako je z vsakim dogodkom. Posameznik ni kamen, ki bi ga lahko analizirali in določili, ampak je subjekt, ki nadaljuje svojo pot, čeprav je zaradi te poti tudi zaznamovan. Vzgojitelji in starši se morajo zavedati, da niso edini akterji vzgoje. Kultura prihodnosti bo vedno bolj multimedialna in pluralistična. Vse drugo je nostalgija. Starši in vzgojitelji ne smejo v otrocih in mladostnikih ponavljati samega sebe. To obdobje je minilo. Pri današnji vzgoji se seveda precej zmanjšuje pomen preteklosti. Pomislimo samo na sodobno bioetiko. Kaj nam lahko klasična filozofija pove o bioetiki? Prisotnost televizije in prenosnih telefonov v nekem pomenu izključuje preteklost. Poznamo tehnološke mehanizme, ki spreminjajo način prenosa vrednot in način samega mišljenja. Velike spremembe so že v tem, da od knjige preidemo na video. Toda na tem področju poznamo pretirano informacijo, ki postane protiinformacija in je negacija informacije. Če govori trideset ljudi hkrati, jih ne moremo razumeti, zato nastane nekomunikacija. Vse preveč smo usmerjeni v formacijo in informacijo, premalo pa mislimo na vzgojo.

 

MLADI V VZNEMIRLJIVEM ČASU DRUŽBENIH SPREMEMB

Mladi živijo v svetu, v kulturi in socialnem okolju, ki so ga zgradile prejšnje generacije. To pomeni, da je kultura, v kateri so rojeni, globoko zaznamovala njihov človeški projekt. Da bi jih bolje razumeli, je treba videti in poznati tudi kulturo in svet, v katerega se vključujejo in so del njega samega. To je toliko pomembnejše, ker živimo v svetu in kulturi, ki zapušča neko dobo. Tej dobi bi lahko rekli moderna doba. Usmerjena je v nekaj novega, čemur še ne moremo dati pravega imena, čeprav jo nekateri imenujejo »druga moderna«, »postmoderna«, »tekoča modernost«, »modernost v surogatih« in podobno. Da bi razumeli to prehodno dobo, moramo razumeti nekatere stvari, na katerih se ta doba utemeljuje.

Moderna doba je uvedla velike kulturne spremembe, ki neposredno vplivajo na človeško življenje. Cilj teh sprememb je bil postaviti v središče socialne kulture racionalno proizvodnjo in ekonomijo ter potisniti na rob zasebnosti vse drugo, kar bi temu cilju lahko bilo ovira. Ekonomski red in napredek si je podvrgel vse druge plasti življenja in se postavil v središče. Vseh drugih stvari se je rešil ali jih postavil na svoje obrobje in potisnil v zasebno sfero. Tudi preteklost in tradicija sta izgubili na svoji moči (Bauman 2002). Instrumentalna racionalnost je potisnila na rob tudi religiozne resnice in dala edino mesto znanstveni resnici. Kompleksnost moderne družbe nastane s tem, da nima več enega samega simboličnega središča, ampak je teh središč nešteto. Središče je namreč tisto, kar je najpomembnejše, kar je najvišje, kar je nenadomestljivo in nujen pogoj za vse drugo. Takega simboličnega središča moderna družba ne pozna. Sicer bi lahko rekli, da je takih središč veliko, odvisno od vsakega posameznika pa je, kakšna simbolična središča si bo ustvaril ali kakšnim želi pripadati. Edino središče, ki naj bi bilo priznano in sprejeto za sodobno moderno družbo, sta racionalna ekonomija in napredek.

Pojmovanje časa

Zahodni človek je pojmoval čas kot nekaj, kjer so bile prisotne preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako je človek našel svoj smisel v zgodovini, kar je bilo stkano iz spomina preteklosti in načrtovanja prihodnosti. Danes pa čas, tudi s pomočjo sredstev družbenega obveščanja in moderne komunikacije, pojmujemo kot neko mehansko in funkcionalno dojemanje sveta, ki služi uravnavanju socialnega življenja. Ta čas je razdrobljen, kjer je vsak trenutek oddeljen od drugega in je sam zase nekaj samostojnega. Trenutki življenja niso samo deli, ki bi se sestavljali v neko smiselno zgodovinsko celoto, ampak je vsak dogodek neka celota zase in ni nujno povezana z drugo enoto. Vsak dogodek in trenutek imata svoj pomen in smisel, ki je za subjekt relativen, in ni le korak na življenjski poti, ki bi ga lahko imenovali zgodovina. Ta čas je vedno čas sedanjosti. Čas je pojmovan kot nekaj, v čemer se manifestirajo dogodki v sedanjosti. Brez teh dogodkov ne bi bilo časa in samo dogodki dajejo času smisel.

Nekoč so mladi pisali dnevnike kot neko nadaljevanje svoje osebne zgodovine v času. To je bila neka zgodba, ki se je razvijala iz preteklosti in se je gibala proti prihodnosti. Če danes pogledamo dnevnike mladih, ugotovimo, da so kot neke datoteke, ki med seboj niso povezane. To so trenutki, doživetja dogodkov in stvari, ki nimajo medsebojne povezave. Ti dogodki se ne vpletajo v neko zgodovino ali zgodbo življenja, ampak so med seboj nepovezani. Vsak dogodek je zgodba zase, ki se ne navezuje na pretekle dogodke in se ne usmerja v prihodnje. Tako je tudi pojmovanje časa.
Sedanjost postane edina pomembna dimenzija življenja. Posameznik izgubi smisel lastne pripadnosti zgodovini in postaja subjekt brez zgodovinskega spomina in načrtovanja prihodnosti. Samo kar je v življenju neposredno in prisotno, je resnično pomembno. Preteklost in prihodnost, s tem pa spomin in sanje so iz takega življenja izključeni. Rezultat tega je oseba, ki se giblje samo v etiki koristnega in prilagodljivega, zato v svojem življenju težko najde neki globok smisel.

Tudi vizija prihodnosti, kolikor je je še ostalo, je zelo pesimistična. Prihodnost se kaže kot nekaj, v čemer je veliko nevarnosti, ki človeka ogrožajo. Pomislimo samo na nekatere stvari, ki k temu pesimizmu prispevajo, kot so na primer onesnaženo okolje, socialna nepravičnost, nove bolezni, terorizem in podobno. Tehnični napredek, ki je v velikem razvoju in ponuja številne spremembe, sam po sebi nima možnosti, da bi dal upanje za boljšo prihodnost. Posamezniki, predvsem pa mladi, se zato zapirajo v sedanjost in le v njej iščejo rešitve. Ne ukvarjajo se s svojo prihodnostjo in prihodnostjo družbe in sveta, od tod tudi znan beg pred prihodnostjo. To nesoglasje med tehnološkim znanjem in človeško negotovostjo je območje, prek katerega gre beg pred prihodnostjo. Občutenje današnjega časa se kaže v zaprtosti v sedanjost z namenom, da se izogne stiski, ki lahko poraja nepredvidljive grožnje.

Pojmovanje prostora

Z antropološkega vidika bi lahko rekli, da prostor predstavlja tisti konkreten in simboličen kraj, kjer se uresničujeta identiteta in vključenost posameznika v zgodovino. Posamezniku prostor, v katerem živi, daje smisel in pripadnost. To pomeni, da je prostor humaniziran kraj, kjer prebivamo, kjer uresničujemo svoje odnose, in nam hkrati daje ključ za razumevanje smisla resničnosti. Vse to se zgodi, ker so v ta prostor postavljene osebe znotraj neke konkretne zgodovine, nekega skupnega spomina in neke projekcije v prihodnost. Ta prostor daje informacije, vrednote in norme, iz katerih črpamo. V tem prostoru se izoblikujejo posebne vedenjske drže, ki na prav poseben način živijo v odnosih.
Neki argentinski pesnik je govoril o hiši kot o svojem domu. Opisoval je, da ne streha hiše ne zidovi, ki ga obdajajo, ne miza, za katero sedi, ne peč, ki ga greje, ni njegov dom. Pravi, da so dom ljudje, s katerimi živi in je z njimi v tesnih medsebojnih odnosih. Zato je tudi streha, ki jih varuje, zidovi, ki jih ščitijo, miza, za katero jedo in se pogovarjajo, njihov dom. Vse pomembne in nepomembne stvari, ki predstavljajo hišo, so njihov dom. To je namreč tisti prostor, kjer se vzdržujejo in vzpostavljajo odnosi. Prostor je nekaj več kot samo stvari, ki ga predstavljajo. Prostor je intimnost, skrivnost doma in bivanja ljudi. Tak prostor gradi identiteto in zgodovinsko pripadnost.
Sodobna sredstva družbenega obveščanja so danes z vso silo prodrla v ta prostor. Posameznik se skozi te medije udeležuje mnogih drugih krajev in prostorov, ki so bili prej nedostopni. Identiteta skupine se utemeljuje v skupnih vrednotah simboličnih sistemov, ki so lastni tej skupini, temu prostoru, temu domu. Včasih je bil zunaj drugačen svet, drugačne ideje, ki v ta prostor niso prihajale. S sistemom sodobne komunikacije pa je v ta prostor vstopil nov, zunanji svet. S tem se je izgubila svetost prostora in doma, razbila in celo onemogočila se je intimnost.

Danes je dom javni prostor, ki se vse bolj razširja. Morda bi takemu prostoru lahko rekli tudi »neprostor«. Pomislimo, koliko ljudi se srečuje na velikih letališčih, na železniških postajah, v velikih, megatrgovinah, pa vendar to ni prostor, ki bi dal osebno identiteto in zgodovinsko pripadnost. Na takih mestih danes mladi preživljajo veliko časa. To pa lahko pomeni nadaljnjo oslabitev osebne identitete in kulturne pripadnosti ter njihovo vključevanje v anonimne in množične nezavezujoče odnose, kjer simbolični sistemi ne dajejo ključa za interpretacijo in razumevanje sveta.
Skupnost je s svojimi različnimi kulturnimi oblikami vedno predstavljala tisti prostor, kjer je posameznik lahko znotraj nekega kolektivnega projekta gradil svoj lastni osebni projekt življenja in se skozi solidarnost in altruizem vključeval v skupnost. Danes je vsakemu posamezniku dana absolutna središčnost, naložena pa sta mu breme in odgovornost za osebni uspeh ali poraz. Razrahljane vezi skupnosti se pojavljajo tudi v družinah, ki naj bi bile najintimnejše ter postajajo kraj sobivanja individualnih projektov. V taki družini nihče od članov ni pripravljen na račun drugega žrtvovati nekaj od svojega osebnega projekta ali v dobrobit skupnih družinskih odnosov.

Vse to za mladostnika v intenzivnem obdobju sprememb predstavlja neko napetost in nelagodje, kar pa ne pomeni, da vse to vodi v neko anomalijo. To je le nujni del rasti in razvoja in je dragocena rezerva.

Globalizacija

Danes se vsi zavedamo, da živimo v času svetovne globalizacije, kjer vsak posameznik zavzema neko večdimenzionalno občutje pripadnosti. V dialektični napetosti med lokalnim in globalnim, med realnim in navideznim si vsak posameznik ustvarja svoje spoznavne zemljevide in uvidevanja osebnega in socialnega življenja. Vse to je seveda najbolj zaznavno med odraščajočimi mladimi, ki so populacija naše raziskave.

V zadnjem času se veliko piše in razpravlja o globalizaciji, ki je, zahvaljujoč novi komunikacijski tehnologiji, dobila svoj neverjeten polet (Robertson 1999; Bocchi, Cerutti 2004). Globalizacija je po svoji notranji naravi večplastna in je v svojih procesih včasih nasprotujoča si ali celo izključujoča. Tako danes svetovljanstvo in provincializem nista več nasprotna pojma. Danes je nekdo lahko svetovljan (kozmopolit), pa čeprav se ne premakne od doma in ne gre s svojega kraja. Sodobna komunikacijska sredstva danes to omogočajo. Procesi globalizacije, ki so prisotni, v nekem pomenu razrahljajo trdnost posameznikove identitete. Tako je za mladega posameznika, ki je občutljiv na spremembe, ker še nima utrjenega zgodovinskega spomina, danes vedno težje najti neko orientacijo ali neki kompas, po katerem bi se ravnal. Ne more se ravnati po nekih določenih normah in vrednotah, ki bi ga vodile in usmerjale, ker se te tako naglo in nenehno spreminjajo prav zaradi procesa globalizacije. Taka družba sama po sebi postaja družba negotovosti, če povzamemo po znanem Baumanovega delu (Bauman 1999).
Današnja družba negotovosti se v svoji notranjosti predstavlja kot družba, ki ponuja razne vrednote in identifikacijske modele, ki so velikokrat v medsebojnem konfliktu in v nasprotju. Ta družba pušča vsakemu posamezniku možnost izbire in odločitve. Temu pomanjkanju gotovosti se pridruži tudi to, da današnje institucije ne morejo več zagotoviti socialnega reda in integracije posameznika. Socialne vezi so zelo razrahljane in seveda zelo slabotne narave.

Danes govorimo in razpravljamo o institucijah, ki imajo še vedno ista imena, čeprav so se spremenile ali pa so postale že nekaj popolnoma drugega. Pomislimo samo na institucije, kot so država, družina, delo, tradicija, narava (Giddens 2000: 31). Na ekonomskem področju nam je to jasno, saj ekonomija v svojih tržnih in finančnih razsežnostih že dolgo presega samo nacionalne in državne interese. S politiko je podobno. Procesi globalizacije in vključevanja Slovenije v Evropo zmanjšujejo pomen državnosti. V glavnem se moramo prilagajati Evropi, njenim skupnim zahtevam in potrebam na ekonomskem in političnem področju. Ne gre samo za ekonomske in politične spremembe na področju globalizacije. Tudi kultura je podvržena velikim spremembam. V preteklosti sta vsaka država in narod imela svojo relativno homogeno kulturo, ki se je samostojno tvorila v mejah lastne družbe. Danes ni več tako. Vsakodnevno smo priča mešanju in vpeljevanju novih elementov iz drugih kultur. Pri mladih lahko pomislimo na modo mladih ali poslušanje različnih zvrsti glasbe. Dovolj je, da pogledamo naokrog, in že lahko opazimo, kako hitro se spreminjajo kulturni vzorci vedenja znotraj nekega ožjega socialnega okolja. Zato danes težko govorimo o homogenem družbenem sistemu, ki je ozemeljsko določen in zaokrožen ter institucionalno organiziran. Vsaj kar se tiče mladih, so te ugotovitve veljavne.

Etično nevtralna družba

Poglejmo, kakšne so temeljne značilnosti družbe, v kateri se danes gibljejo mladi. Današnja družba se najprej predstavlja kot etično nevtralna. Neopredeljena je glede etične težave, kaj je dobro in kaj slabo. Izključuje etične odločitve in sodbe. Prepušča jih vsakemu posamezniku kot njegovo osebno in zasebno stvar, ki ne zahteva javne debate in soočanja. Neke splošno veljavne moralne norme niso obvezne in brezpogojne, vse je odvisno od posameznika, njegovega okusa in subjektivne preference. Merila izbire dobijo značaj funkcionalnosti, kar pomeni, da je odločitev prevedena v tehnične alternative, ki se ocenjujejo po koristnosti in rezultatih. Na zasebnem področju bi rekli, da se posameznik odloča po tem, kako se tisti trenutek počuti. Družba sama po sebi nima etičnih in moralnih norm, ampak vse prepušča posamezniku. Privatizacija izbire norm seveda zmanjšuje konflikte, hkrati pa sprazni dialog med generacijami in zmanjša možnosti komunikacije življenjskih izkušenj. Ni možnosti, da bi se različne izkušnje med seboj primerjale in se bogatile. Kadar si vsak sam postavlja svoje norme in načela, se težko primerja z drugim, ki je drugačen. Vsak ima svoje izključujoče odločitve in izbire ter težko najde podporo v drugih ali v družbi, ki je nevtralna. Skupna normativnost in etika se izmakneta z obzorja. Tudi družina, ki je sama po sebi enotno okolje življenja, postaja čustvena integracija, v kateri je vse manj možnosti za etično in normativno usmerjanje posameznika. Tudi prijateljske in vrstniške skupine, ki so za posameznika v obdobju adolescence in mladostništva zelo pomembne, ne pomagajo posameznikom pri etični in moralni rasti, ker niso sposobne, da bi ustvarile okolje, kjer vladajo pravila in norme. Pripadnost tem skupinam ne krepi zvestobe določenemu projektu, ker se te skupine lahko poljubno zamenjuje po potrebah in željah posameznika. Tudi šola se danes kaže v zaskrbljujoči odsotnosti vzgoje in vedenjskih načel in izgublja celo socializacijsko vlogo. Današnja družba in okolje sta torej etično popolnoma nevtralna.

Če pogledamo neke temeljne značilnosti nekdanje tradicionalne družbe, vidimo, da etično ni bila nevtralna. S tem nikakor ne želimo soditi, ali je bila boljša ali slabša, bila je drugačna. Na primer družina, ki je vsakemu posamezniku prvo okolje, katerega se oprime ali v katerem se ogleduje, je bila globoko zasidrana v temeljnih vrednotah, moralnih in etičnih normah, od katerih ni odstopala in jih je hotela dostojno prenesti na nove generacije. Tudi šola je bila globoko vzgojna institucija, ki je praktično nadaljevala in utrjevala tiste norme in vrednote, ki jih je posameznik prinesel s seboj od doma. Prav tako je bila narodna umetnost, ki je spremljala vsakega posameznika v okolju, kjer je živel, močno vpletena v etični in moralni svet. Dovolj je prebrati stare pravljice, ki so v sebi nosile neki moralni poduk. Vse to je bilo družbeno okolje, kjer se je posameznik, hočeš nočeš, vživljal v svet, ki mu je sam po sebi dajal etično in moralno podobo. S tem se je gradila identiteta posameznika, v kateri se je ogledoval in si utrjeval svojo podobo.

Danes pa mlad človek, ki si gradi svojo identiteto, živi v družbi, za katero smo rekli, da je moralno in etično nevtralna. To seveda povzroča velike težave, ker se mlad človek pri izgradnji svoje lastne integritete praktično ne more nasloniti na nobeno zunanjo oporo. Vse je prepuščeno njemu samemu, njegovi lastni zavzetosti in dovzetnosti. Če pomislimo na prosti trg, ki je ena od osnov današnjega gospodarskega sistema, seveda ima svoje zakonitosti in gotovo ni usmerjen v neko etično in moralno vizijo. Tudi šolski sitem, ki ga imamo danes, je bolj usmerjen v izobraževanje kot pa v vzgojo, ta je v primerjavi z izobraževanjem drugotnega pomena. Če pogledamo sredstva družbenega obveščanja, lahko dokaj hitro opazimo, da ne posredujejo informacij, po katerih bi si mladi izdelali etično in moralno podobo. Prej bi morda rekli, da tega v svoji zasnovi nimajo, ker se prilagajajo trgu in gledajo navsezadnje na dobiček, s tem da si pridobijo čim več gledalcev.

 

Težava identitete se pojavi kot vprašljiva takrat, ko ni več stabilne in trdne pripadnosti tradicionalni družbi in je posamezniku dana naloga, da sam poišče svojo identiteto. Ko zbledijo skupna obzorja smisla, ki jih sodobna družba ne daje več, se vsak posameznik znajde pred množico vizij sveta in ta množična izbira ga postavlja v negotovost. Ko skupnost zgubi svojo skupno vizijo, se s tem omaje tudi identiteta posameznika. Kjer manjka skupen kontekst, ki daje in zagotavlja trdnost posameznemu jazu, je tak posameznik podvržen fragmentaciji lastnega jaza. V takih okoliščinah si lahko ustvarja različne identitete, ki se vežejo na različne vizije sveta in poglede na svet. Rezultat take identitete ni enovita in zaključena celota. Identiteta je v takem primeru nedefinirana in se kaže bolj kot proces, potovanje ali naloga, ki se postavlja pred vsakega, ki živi v pluralnem svetu. Tak subjekt je pluralen subjekt in ni enkraten in monoliten.

Tak je svet mladih, ki si ustvarjajo in iščejo svojo identiteto. V svetu mladih ni obveznih cest, ki bi zagotavljale nujne in zadovoljive pogoje za predvidljivost. Izbira ni brezpogojno nujna in absolutna ter v mehanskem pomenu nikoli ni determinirana. V takih okvirih dogodkov in možnosti izbire si vsak mladostnik sam ustvarja nove možnosti in nove scenarije. Z drugo besedo bi lahko rekli, da mladi ne gredo v neko prihodnost, ampak si prihodnost ustvarjajo sami. Mladi ne iščejo cest in poti za prihodnost, ampak jih gradijo in ustvarjajo. Kako jih gradijo in ustvarjajo, pa bomo videli tudi v naši raziskavi, ki jo predstavljamo.

Literatura

Baraldi, C. (1994), Suoni nel silenzio: Adolescenze dificili e intervento sociale, Milano, Franco Angeli.
Bocchi, G., Cerutti, M. (2004), Educazione e globalizzazione, Milano, Rafeallo Cortina.
Bauman, Z. (1999), La società dell’incertezza, Bologna, Il Mulino.
Bauman, Z. (2000), La solitudine del cittadino globale, Milano, Feltrinelli.
Bauman, Z. (2002), Modernità liquida, Roma-Bari, Laterza.
Ehrenberg, A. (1999), La fatica di essere se stessi, Torino, Einaudi.
Giddens, A. (2000), Il mondo che cambia: Come la globalizzazione ridisegna la nostra vita, Bologna, Il Mulino.
Huntigton, S. (1998), Lo scontro di culture, Milano, Rizzoli.
Martoni, M., Putton, A. (eds) (2006), Uso di sostanze psicoattive e cultura del rischio: Una ricerca tra giovani frequentatori di discoteche, Milano, Franco Angeli.
Plebani, T. (2003), La trama e l’intreccio: Percorsi dell’identità giovanile nella post-modernità, bologna, Edizione Junior.
Postman, N. (1984), La scomparsa dell’infanzia, Roma, Armando.
Robertson, R. (1999), Globalizzazione: Teoria sociale e cultura globale, Trieste, Asterios.

Vir: Odiseja mladih, dr. Jože Bajzek, založba DIDAKTA, www.didakta.si

IZZIVI IN PASTI SODOBNE VZGOJE

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja vzpodbuja izoblikovanje razvajene ali narcisoidne osebnosti in na drugi strani so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih.
Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonske vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.
Ljudje se ne zavedajo dovolj pomembnosti osrečujočih odnosov ter so slabo opremljeni z znanjem, potrebnim za vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje dobrih medsebojnih odnosov. To znanje bi moralo biti posredovano skozi vzgojnoizobraževalni sistem, ki pa pogosto pomanjkljivo opravlja celo svoje poslanstvo glede vzgoje.

Danes je gotovo izziv vzgoja za odgovornost z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v človeški skupnosti.

FLUIDNA IDENTITETA STARŠEV

Živimo v obdobju, za katerega je značilno spoznanje o odsotnosti kakršnihkoli trdnih tal, ki bi omogočala brezskrbno oziroma univerzalno identifikacijo. (Praprotnik, 1999)
V sodobni zahodni družbi, kot tudi v slovenski, tradicionalne vloge moškega in ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. Govorimo o tako imenovani fluidni identiteti.
Starša jo prevzemata glede na lastne trenutne potrebe. Razen težav, ki jih to povzroča v sodobnem zakonu oziroma partnerstvu, ko je potrebno vsako malenkost na novo in pogosto vedno znova doreči, se pojavljajo tudi dodatne težave ob vzgoji otrok.

V tradicionalni družini je oče predstavljal in nudil otrokom zaščito, odločnost in pogojeno ljubezen, mati pa varnost, skrbnost in brezpogojno ljubezen. Emancipacija žensk je prinesla enakovrednost spolov, vendar tudi nekaj slepih peg. (Haralambos, Holborn, 1999)
Ozka in toga spolna vloga ogroža celovit osebnostni razvoj, saj preprečuje posamezniku, da bi v celoti razvil svoje potenciale. Psihologi so že pred časom ugotavljali, da je posameznik, ki ima izražene obojne, tako tipično moške kot tudi tipično ženske lastnosti, bliže osebnostni zrelosti.
Vendar lahko povečana negotovost in nejasnost v oblikovanju spolne identitete vpliva na kakovost medsebojnih odnosov in ogroža intimnost in partnerstvo, kot tudi kakovost družinskega življenja.
Razlikujemo tradicionalne družbe s stabilnimi odnosi, vlogami in identitetami, s stabilnimi in ponavljajočimi se vzorci prehoda med generacijami; od modernih, dinamičnih družb, kjer so poklicne, delovne, spolne, generacijske in družinske vloge veliko bolj nestalne, spremenljive in prehodne. (Musek, 1995)

Predvsem fluidne spolne, generacijske in družinske vloge staršev predstavljajo za otroke frustracijo, težave z identiteto s posledičnimi neugodnimi vplivi na izoblikovanje občutka lastne vrednosti. Danes oče občasno prevzema tradicionalno materinsko vlogo, mati očetovsko, ponekod prevzemata oba tradicionalno očetovsko ali materinsko vlogo. Gotovo pa je razvoj otrok najbolj ogrožen, kadar roditelja starševsko vlogo opuščata ali je ne prevzemata, kar se vse bolj pogosto pojavlja v moderni družbi.

Zato je v moderni družbi iskanje modelov vlog najstnikov posledično tudi bolj usmerjeno k vrstnikom in medijem.

ODKLANJANJE STARŠEVSKE VLOGE IN ODGOVORNOSTI TER PREZAPOSLENOST STARŠEV

Ob izginjanju tradicionalnih starševskih vlog in delitev dela, izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Pogost fenomen sodobne družine je, da roditelja ne prevzameta starševske vloge in prepuščata otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku in ostalim pomočnikom. Sama pa preživita večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih in iščeta številne druge izhode iz družine.
Seveda se otroci počutijo ogrožene.

Posledično se takšni otroci kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost, saj jim pozitivne primanjkuje. Tako živijo v primanjkljaju povezanosti, varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini. Te psihološke potrebe otrok so pogosto spregledane in zanemarjene.

Otroku je tako onemogočeno tudi oblikovanje čvrstih psiholoških identifikacij z njegovimi starši. (Lasch, 1992)

Zaradi vse večje spremenljivosti dela, oblik zaposlitve in delovnega časa staršev postaja vprašljiva delitev na delovni čas, čas z oskrbovanje in čas počitka s tem pa tudi vprašljiva komprenzacijska vloga prostega časa in družinskega življenja. Prosti čas posameznika postaja vse bolj prazen, pasiven, stresi in stiske iz javnega življenja pa se v njem lahko vse manj kompenzirajo z morebitnimi sprostitvami, solidarnostno pomočjo in emocionalnimi podporami bližnjih oseb, temveč se zgolj »pometejo pod preprogo«. (Ule, 2000:65)

Otrok in mlad človek potrebuje skupen čas, soočenje s starši. In to je prav gotovo več kot pet kvalitetnih minut na dan. (Čačinovič-Vogrinčič, 2004)

Za nekatere mladostnike tako družina in starši ne predstavljajo trdnega in zanesljivega psihološkega ozadja, ki pa je za mladostnika nujno potrebno. Poveča se odvisnost od vrstnikov. Vrstniška orientacija je za najstnike in mladostnike nekaj povsem normalnega, a le, če dopolnjuje še vedno pomembno vlogo staršev. Te vloge vrstniki ne morejo enakovredno nadomestiti. Z veliko odvisnostjo od vrstnikov se poveča verjetnost, da posameznik prevzame negativne oblike obnašanja, ki jih goji vrstniška skupina. Poveča se tudi verjetnost, da se tak posameznik vključi v izrazito negativno skupino ali subkulturo (npr. delikventno skupino). (Musek, 1995)

NEUSTREZNI VZGOJNI PRISTOPI

Živimo v času, ko so medsebojni odnosi in s tem tudi družina v krizi.
Očitno so otroci najšibkejši člen v družbi, saj se na njih odslikavajo vse napake, ki jih delamo.
Najpomembnejši, najtrajnejši in najbolj zaupen odnos v otrokovem življenju je odnos s starši. Starši so tisti, ki lahko otroku pomagajo pri vrednotenju življenjskih doživljajev in ga vodijo mimo nevarnih čeri življenjskih izzivov ter ga pomagajo oblikovati v čustveno zdravega človeka. (Shapiro, 2003)
Znani in običajni vzgojni prijemi, ki so se jih starši naučili od svojih staršev, ne prinašajo več zaželenega učinka. Nimajo pa dovolj znanja in moči, da bi se polotili novih, obetavnejših vzgojnih metod. (Žgavc, 2000)

Pri vzgoji je še vedno zelo razširjen avtoritaren pristop, kjer prevladujejo ustrahovanja, kazni, zapovedi in prepovedi ali pa permisivna, svobodna, vsedopuščujoča vzgoja. (Shapiro, 2003)
Avtoritarni starši so prepričani, da vse vedo ali da najbolje vedo, kaj je za otroke dobro. Otroci morajo brezpogojno ubogati in izpolnjevati njihove ukaze, zapovedi in prepovedi ter se povsem podrejati njihovemu mnenju. Pri tem vzgojnem pristopu se starši čutijo odgovorne za vse; za vse kar je njihova odgovornosti in za vse, kar to ni, saj o vsem odločajo sami. Otroci nimajo možnosti odločanja, kaj šele, da bi lahko občutili posledice svojih odločitev, o njih razmišljali in jih predvideli. Otroci se zato ne čutijo odgovorne za nekaj, za kar so se odločili starši. V tem vzgojnem stilu, se otroci staršev predvsem bojijo in v glavnem ravnajo tako, kot rečejo starši, samo da imajo pred njimi mir. Ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, saj nenehno pričakujejo pobude od zunaj, sebe pa doživljajo kot nezmožne česarkoli. V otroke se bo naselil nemir, strah, groza in bojazen pred svetom in ljudmi v njem. Ko ti otroci postanejo mladostniki, se skoraj vedno z veliko previdnostjo ali pa izrecno upornostjo odločajo, ker nenehno dvomijo vase in v svoje sposobnosti.
Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«. (Gostečnik, 1999)

Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)

Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši.

Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Za avtoritativno vzgojo – vzgojo za odgovornost, je značilno obojestransko spoštovanje; tako spoštovanje staršev kakor tudi mladostnikov. Starši želijo mladostnika vzgojiti v zdravo, zrelo in samostojno osebnost. Mladostnik zelo jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne, pozna strukturo v obliki pravil, vrednost, norm, kar mu daje občutek varnosti. Starši tako vedno vedo, kje je njihov mladostnik, s kom se druži, kdo je tam od odraslih in predvsem, kdaj pride domov. Gre za t. i. »starševsko abecedo pravil«. Pri teh odločitvah mladostnik sodeluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Starši si ne lastijo problemov, ki niso njihovi, ampak jih prepustijo otroku, da se ukvarja z njimi. To ne pomeni, da ga problemu prepustijo, ampak so ob njem in mu pomagajo videti tisto, česar sam ne zmore videti, vendar se ne odločajo namesto njega. Ko se odloči, mu pustijo, da doživi tako pozitivne kakor tudi negativne posledice svoje odločitve. Vsekakor pa bodo starši nemudoma posredovali, če vidijo, da se bo mladostnik z določenim vedenjem ranil in bodo to odločno preprečili.
Če npr. mladostnik pride domov prepozno, potem bo moral naslednji dan ostati doma in bo zaradi tega trpel.

Ta proces učenja odgovornosti je naporen, vzame veliko časa in zahteva potrpljenje, ki ga tako mladostniku kot tudi staršem večkrat primanjkuje. Odgovorni odnos temelji na spoštovanju in zaupanju, saj mladostnik ve, da ima možnost izbirati po svoji zamisli in da se to od njega tudi pričakuje. (Gostečnik, 1999)

Starši ne morejo nadzorovati vedenja mladostnika, ko niso z njim in le malo, ko so z njim. Lahko pa nadzorujejo svoje lastno vedenje.
Zato je smiselno prenehati početi tisto, kar ne deluje in začeti s tistim, kar deluje. Pomembno je obdržati bližino, ki jo imajo in jo še povečati. Napredek se lahko meri s srečo, koliko bolj so srečni vsi: starši in najstnik.

Teorija izbire pravi, da lahko nadzorujemo le lastne misli in dejanja. Z veliko zunanje prisile lahko začasno nadzorujemo dejanja drugih, nikoli pa ne njihovih misli, takoj ko nas ni zraven bo oseba naredila, kar se ji zljubi. Kako daleč od tega bo to kar mi želimo, je odvisno od jakosti (bližine) našega odnosa. Čim močnejši je, bolj se bo oseba vedla po naši volji, tudi ko bo sama.
Ko se najstnik zave, da je tudi pogajanje možno, se lahko tudi zave, da je njegov odnos s starši ravno tako pomemben zanj kot za njegove starše.
Če skušamo ljudi pretirano nadzirati, nas nikoli ne bodo spoštovali ali nam zaupali. Kadar nekoga spoštujemo, mu zaupamo in s tem povzročamo, da se počuti močnega – ta potreba po moči in svobodi je pri najstnikih v ospredju.

Ker je zelo pogosto vir spora med starši in mladostniki šolski neuspeh, je zelo pomembno, da šolskega ne-uspeha starši ne vzamejo kot merilo spoštovanja in ljubezni do svojega otroka. Če uporabljajo veliko zunanjega nadzora – uničujočih navad (grajanje, očitanje, sitnarjenje, obtoževanje, kaznovanje, prepovedi, podkupovanje) ne morejo iz odnosa dobiti toliko ljubezni in pripadnosti, kot bi si to vsi želeli. Uničujoče navade je potrebno zamenjati s povezovalnimi (poslušanje, podpora, pogajanje, skrbnost, prispevanjem, prijateljstvom, spodbujanjem, pohvalo). (Glasser, 2002)

Dobra vzgoja je vzgoja z načrtom. Temelji na akciji namesto na reakciji, na vedenju namesto na naključju, na skrbi namesto na jezi in zdravem razumu namesto na nerazumnosti. (Pantley, 2001)
Tudi družina, v kateri ni treba le ubogati na besedo, potrebuje moč staršev, ki zmorejo oboje: ustaviti, varovati, odločiti in pogovor ter sodelovanje. (Čačinovič, 2004)

Pomembno je, da se ponovno postavi partnerstvo pred starševstvo. Saj se drugače partnerski primanjkljaj pogosto kompenzirata v starševstvu, za kar pa morajo otroci plačati ceno z vlogo nadomestnega zakonca oz. čustvenega partnerja. Odnos z otroci naj ne bi bil odvisen od partnerskega medsebojnega razumevanja. Če sta odtujena kot partnerja, se nimata rada, težko delujeta ubrano, si ne zaupata, in ne nastopata enotno. Če so v partnerskem odnosu konflikti, ki jih ne rešujeta, pogosto otrok vstopi med njiju kot rešitelj. Otroci vidijo namreč grožnjo za lastni obstoj, če bi družina razpadla. Močnejši kot so konflikti med partnerjema, močnejše bodo razne vloge otrok za zmanjševanje napetosti. Te vloge so navadno vloge odraslih, ki jim otroci niso kos.

Razhajanja naj bi starša uskladila brez prisotnosti otrok, saj skušajo razhajanje otroci »vnovčiti«. Kadar ni možnosti za predhoden dogovor, naj bi partner drugega pri njegovi reakciji pred mladostniki podprl. Nestrinjanje naj razrešita kasneje. Sporočilo enotnosti je veliko močnejše, kot pa bi bil popravek napake. To je jasno znamenje, da ne morejo vsiliti svoje igre in razdvojiti in zmanipulirati staršev. Še huje je, ko skušajo starši z otroci razpravljati o napakah zakonskega partnerja. Kjer starša tega ne zmoreta ga oropata očeta ali matere. Da bi dobili podporo enega se morajo odločati proti očetu ali materi. Očeta in mater spoštujejo vse manj, najprej zgubijo enega kasneje najverjetneje oba. Enotnost staršev pomeni trdnost, varnost, jasno usmeritev. Enotnost kot kompas, ki kaže eno smer, neenotnost pa dve smeri – zbega mladostnike, ki ostanejo prestrašeni, izgubljeni, polni dvomov, in brez prepotrebne usmeritve. Enotnost staršev je najvišja moralna sila za mladostnike. (Gostečnik, 2000)

Danes si številni starši redko vzamejo čas za pogovor, poslušanje, razlago ter dogovore o skupnem življenju, o tem kako bodo živeli, kaj bo kdo, ter za ostale skupne aktivnosti z otroki. Več pozornosti pa bi morali nameniti tudi usmerjanju otrok s tako pomembnim pozitivnim zgledom, kar je pomemben element vzgoje za odgovorno življenje.

Raziskava kažejo, da so družine s tako imenovano optimalno stopnjo zdravja, družine kjer starša zmoreta dovolj moči, da sta povezana med samo, da upoštevata drug drugega pri ravnanju z otrokom, si v vlogi staršev ne nasprotujeta in omogočata odprto komunikacijo, ki omogoča, da lahko vsak v družini pove, kdo je in kaj želi, da ima otrok pravico do svojih čustev in lahko izreče svoje misli, ter se jih skozi izkušnjo nauči tudi obvladati, da je čisto blizu drugemu in se lahko tudi umakne k sebi in te poti ponavlja.
(Čačinovič-Vogrinčič, 2004)

NARAŠČANJE ŠTEVILA RAZVAJENIH IN NARCISOIDNIH OSEBNOSTI IN POSLEDIČEN VPLIV NA DRUŽINSKO ŽIVLJENJE

Kaj je razvajenost? Nasprotno od vaditi: je način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil, omejitev, torej permisivna, vsedopušujoča vzgoja brez jasnih mej.
Ne obstaja imeti »preveč rad« ali da bi otroku »preveč nudili«, problem ni v količini temveč načinu, kako dajemo, nudimo otroku, kako mu izkazujemo ljubezen. Pogosto je varnost zamenjana z odvisnostjo in ljubezen s posesivnostjo.

Razvajeni otroci postanejo zasvojeni z željo po čedalje več pozornosti, navadijo se na sprejemanje pretirane naklonjenosti.

Prikrajšani so za razvoj obrambnih sposobnosti – proti fizičnim nevarnostim okolja in razvoju obrambnega sistema fizičnega organizma.

Tudi glede prehranjevanja: otrok, ki so ga s hrano razvajali, odraste v človeka z izrazito neustreznimi prehranjevalnimi navadami.

Razvajen otrok ne spozna osnovne zakonitosti odnosov in komunikacije med ljudmi, ki jo sestavljata stik in umik (ustvarjalno oz. soustvarjalno prilagajanje). Ne nauči se, kdaj potrebuje stik, kako vzpostaviti stik in sprejemati napor, kot tudi varne prekinitve umika iz stika in prepoznave, kdaj drugi ni pripravljen na stik z njim, sprejeti njegovo odločitev in prenesti razočaranje, poraz.
Zato ne zmore vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, pričakovanja do okolja so nesorazmerno velika in je stalno razočaran. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom. Razočaranja doživljajo kot krivice in reagirajo nasilno ali pa z umikom in zapiranjem vase.
Starši se tudi na čustva razvajenca ne odzivajo ustrezno. Za zadovoljevanje potreb takšni otroci uporabljajo jok, saj so starši takoj pripravljeni ustreči, da le ne bi jokal. Tako žalost več ni prava žalost in veselje tudi ne, saj prehitro vse dobi. Razvajeni ljudje so čustveno otopeli in torej niso zmožni globokega čustvovanja.

Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj v nič ni rabil vlagati napora, oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam – npr. doseči igračo in ni občutil slasti in zadovoljstva ob dosežku. Vse poskrbijo drugi, ustvarjalnost je odveč. Temeljna bivanjska vprašanja, oblikovanje osebnih stališč do vprašanj: Kdo sem, zakaj sem, svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo in se mu zdijo brez veze. Razvajeni otroci ne zmorejo prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvalijo se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar so popolnoma odvisni od drugih, da jim zadovoljujejo njihove želje, ki jih sami dobro ne poznajo, zato se odločajo za drogo, klape, računalnik, televizijo… Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj.

Niso se sposobni vključiti v neko pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposobni so ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Delujejo moteče, vendar ne disocialno, temveč je to le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji.

Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen…

Narcizem je osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj (zaljubljenost v sebe – ne ljubezen do sebe!), združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije, in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter samopoveličevanjem. Narcis sebe prikazuje kot neodkritega genija, zvezdo, pogosto pa tudi vsepovsod vidi krivice, ki se mu godijo.

Narcis čustva igra, jih pa ni zmožen doživljati, razvajenec pa jih ni zmožen igrati – pri razvajencu lažje prepoznamo čustveno hladnost, nekatera čustva pa doživlja: razočaranje, jezo, sovraštvo, kadar mu ne izpolnijo njegovih pričakovanj. Narcis se vede, kot da meje ne bi obstajale, razvajenec pa jih ima pomaknjene daleč navzven, vse služi zadovoljevanju njegovih potreb. Narcis ne preraste podobe idealiziranega starša, ki jo ohranja in brani, razvajenec pa starša preobrazi v vlogo oskrbovalnega središča, katerega izključna naloga je zadovoljevanje njegovih potreb. Narcis ve, kaj vse bi on bil, razvajenec pa ne, saj nima jasno izoblikovanih želja, ciljev. Razvajenec se čuti trajno ogroženega, da bi imel vse, kar si bo zaželel, čeprav ne ve, kaj bi si želel. Ne ve, kaj bi rad in mu te želje nihče ne izpolni. Narcis življenjsko energijo troši za boj z vsem tujim, drugačnim, razvajenec pa s svojo energijo ne ve kaj početi in jo prazni z raznimi nepomembnimi početji, ki tudi njemu ne predstavljajo nekega posebnega veselja.

Narcis in razvajenec sta si skupna v samoljubju. (Žorž, 2002)
Odsotni oče in negotova mati, ki se odziva brez empatije, vzpodbujata pri otroku razvoj narcisoidne osebnosti v ekstremnih primerih pa tudi bordeline in shizofrene osebnosti.

Preobrat v običajnih odnosih med generacijami, zaton starševske discipline, »socializacija« in delegiranje mnogih starševskih funkcij drugim in »vase usmerjena, z vzgibi obvladana, odmaknjena, zmedena« dejanja staršev spodbujajo značilnosti, ki imajo lahko, če so prisotne v ekstremni obliki, resne patološke posledice, v blažji obliki pa pripravijo mlade za življenje v permisivni družbi, organizirani ob ugodju v potrošnji. (Lasch, 1992)

Danes je pogosto otrokova edina dolžnost in obveznost šola in obšolske aktivnosti, v skupno gospodinjstvo in družino pa ne prispeva praktično ničesar.
Tako se otroci razvijajo v egoistične, razvajene posameznike, ki vidijo le sebe in lasten uspeh, ki se meri z rezultati v šoli, kasneje pa z uspehom v karieri in svobodnim življenjem, s čim manj družinskih obveznosti in odgovornosti. To so tudi odlični bodoči potrošniki, ki si bodo mašili čustveno praznino z nakupovanjem in hlastanjem za čutnimi užitki.
Opravljanje domačih del je eden najboljših načinov za privzgajanje samozavesti in občutka za dolžnost pri otrocih. Z rednim opravljanjem del si pridobijo delovne navade in pravilen odnos. To je pomemben pouk za življenje, saj spoznajo dela, ki so nujno potrebna pri vodenju gospodinjstva. Lažje bodo obvladovali zahteve odraslega življenja, kot otroci, ki niso prevzemali nobenih odgovornosti. (Pantley,1999:75)

Pomisli na običajni delovni dan v tednu. Koliko časa (v urah) poleg šole porabiš za spodaj naštete dejavnosti?
Mladina 98 (odgovori učencev in učenk 8. razredov osnovnih šol, odgovori so v %)
Manj kot Več kot Ne delam
1 uro 1-2 uri 2 uri tega
116. Ucenje in priprava na šolo 31
45
20
3
117.
Gledanje TV
17
36
41
4

118.
Poslušanje glasbe
36
26
32
4

119.
Delo z računalnikom
28
13
11
46

120.
Pomoč doma, v gospodinjstvu
55
17
5
21

121.
Dodatne zunajšolske dejavnosti

(jeziki, glasba, ples in tako dalje)
15
23
19
41

122.
Ukvarjanje s športom
24
30
26
19

123.
Sem zunaj s prijatelji/cami
24
33
34
8

124.
Branje, dopisovanje
41
16
5
36

125.
Lenarjenje
35
18
27
18

126.
Drugo
4
4
6
17

N = 1687

Rezultati ankete kažejo, da večina mladih doma oziroma v skupno gospodinjstvo ne prispevajo skoraj ničesar. Tudi ostali podatki kažejo na dokaj brezdelno in neaktivno življenje, saj porabijo veliko časa za gledanje televizije, poslušanje glasbe in lenarjenje, kar je vsekakor slaba podlaga za bodoče zahteve odgovornega življenja, še posebno družinskega. (Ule, Rener, 2000)

Posledično se že kažejo tudi tendence sodobnih partnerskih zvez: vsak od partnerjev živi pri svoji matični družini ali samsko življenje in jima je skupno življenje in formiranje lastne družine odveč. Komaj so zmožni poskrbeti zase, saj odrekanja, prilagajanja in skrbi za drugega, ki ga zahteva družinsko življenje ne poznajo in ne zmorejo. Kadar pa formirajo družino, rešitev iz težav, ki jih prinese družinsko življenje, vse prehitro poiščejo v razvezi.

STEVILO SKLENJENIH ZAKONSKIH ZVEZ IN ŠTEVILO RAZVEZ V SLOVENIJI MED LETI 1971 IN 2000

Število sklenjenih zakonskih zvez se je v zadnjih tridesetih letih več kot prepolovilo, število razvez pa ostaja približno enako. Vir: Statistični letopisi Republike Slovenije.

Število razvez in ločitev se v razvitem svetu povečuje, kaže se tendenca k vse poznejšim sklepanjem zakonske zveze in partnerja se vse pogosteje odločata za zakon z malo otroki ali celo za zvezo brez otrok.

Alternativne oblike družinskega življenja so prisotne. Kakšne posledice lahko ima pomanjkanje možnosti identifikacije z roditeljem istega spola kot tudi drugi manj vidni vplivi, je še dokaj neraziskano.

J. Musek (1995) navaja, da se v sodobnem svetu poskusi raznosvrstih alternativnih oblik družin še množijo, vendar doslej neuspešno. Tudi najsodobnejši poskusi niso nič uspešnejši od starejših, ki se niso obnesli. Nobenega alternativnega modela družine ni, ki bi izkazal življenjsko uspešnost, ki bi jo lahko približno primerjali z običajno družino. »Alternativne« družine in kvazi družine so še daleč od tega, da bi lahko uspešno zamenjale tradicionalno jedrno družino in njene različice. Res je, da najdemo v mnogih družinah probleme in težave, vendar pogoji življenja v večini družin še vedno presegajo življenjsko kakovost življenja v alternativnih in kvazidružinskih skupnostih. V teh skupnostih so težave, problemi in motnje še pogostejši in večkrat s hujšimi posledicami, kot jih najdemo v problematičnih družinah.

KRIZA MORALNIH VREDNOT IN ATEIZEM

Sodobna potrošniška in storilnostno naravnana družba vzpodbuja vrednote, ki človeka oddaljujejo od zadovoljujočih medsebojnih odnosov in s tem od sreče. Vzpodbuja se hedonizem, tekmovalnost in uspeh, ki se meri z družbenim statusom, oblastjo in materialnim blagostanjem. Nagon po moči in napredku nas je potegnil v svoj vrtinec.
Gre za usodno zamenjavo vrednot: življenjskega standarda s smislom življenja in užitka s srečo. (Divjak, 1996)

Poudarjajo se vrednote individualnosti, različnosti, drugačnosti, pluralnosti in svobodne izbire. Tradicionalne vrednote se smatrajo za zastarele in toge. Tako se vzpodbuja svoboda vendar pogosto na račun odgovornosti.

Spregledali smo, da se sreča skriva v drugih vrednotah. Da prava in dolgoročno osrečujoča moč izhaja iz povezanosti in sodelovanja med ljudmi. Da je skrb za druge, za dober odnos, tudi skrb zase in na ta način lahko premagamo protislovje med potrebo po moči in ljubezni. Z zlorabo moči ljubezen uničimo. A tega se zavedamo ponavadi prepozno, ker se ob tešenju potrebe po moči dobro počutimo. (Glasser, 1998)

Vloga cerkve in vere, ki postavlja vrednote družine in skrbi za sočloveka na sam vrh v hierarhiji vrednot, je v primerjavi s preteklostjo majhna. Že seznam desetih božjih zapovedi, ki ga vsebuje stara zaveza Svetega pisma, je kodeks odnosov do sočloveka, ki vsebuje osnovna privila etike, ki bi morala biti aktualna tudi danes. (Globokar, 2003)

Tako pa ateizem vzpodbuja človeka, da si lestvico vrednot in usmeritev določa sam. Na vrhu si zato pogosto postavi poklicni uspeh, svobodo in moč, še prepogosto celo na račun poštenja.
Družina in otroci pa nimajo potrebnega mesta. Zgled, ki ga ima s tem današnja mladina, je uničujoč.
Seveda ne smemo pozabiti vloge medijev. Poročanje o nasilju je preplavilo medijsko sceno. Najhuje pri tem je, da je največ nasilja v filmih in na TV. To pa sta medija, ki imata največji vpliv in ki najbolj spodbujata k posnemanju. Povsem gotovo je, da opazovanje nasilja vzpodbuja agresivnost. Žal je v medijih veliko več modelov agresivnosti kot pa prosocialnega obnašanja, npr. altruizma. Otroci presedijo v povprečju dve uri na dan pred TV sprejemnikom, mnogi tudi več. In že otroški TV programi so skrajno agresivni, v povprečju nudijo 25 nasilniških prizorov na uro. (Musek, 1995)

Raziskave kažejo, da imajo mladi dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednostno-osebnih usmeritev. Razvijajo vrednote in odnos do njih v neločljivi zvezi z vsakdanjimi dejavnostmi, zlasti kot sestavino svojega življenjskega stila. (Ule, 1996)
Številni ne vidijo smisla, kar vzpodbuja zlorabo drog in spolnosti ter neodgovorno, egoistično življenje v smeri prekomernega iskanja užitkov brez odnosov.

SLABA OPREMLJENOST LJUDI Z ZNANJEM POTREBNIM ZA OHRANJANJE OSREČUJOČIH ODNOSOV

Komunikacijske vzorce, vedenja in ravnanja, načine soočanja s konflikti in reševanje konfliktov se v največji meri naučimo v družini. Znanje o teh veščinah se nezavedno prenaša iz roda v rod in le s težavo jih zamenjamo z drugačnimi, pa čeprav mnogo obetavnejšimi.
Že od rojstva se trudimo kontrolirati našo okolico in pripraviti druge, da bodo zadovoljevali naše potrebe. Tukaj pa je tudi izvor naše nesreče. To univerzalno psihologijo, ki razdira medsebojne odnose, saj uničuje osebno svobodo, imenujemo psihologija zunanjega nadzora. To je poskus prisiliti nekoga, da naredi nekaj, kar noče. Ta nadzor in prisila je lahko rahla, kot je npr. neodobravajoč pogled, ali očitna kot grožnja s smrtjo.

Zavedati se moramo, če nekoga predolgo silimo v nekaj, prestopimo točko možne vrnitve. S to osebo si morda ne bomo nikoli več blizu. Tako si zapravimo odnos s partnerjem, z otroci… Ob pomanjkanju te bližine se začno nekateri otroci odpovedovati odnosom z ljudmi in nekega dne se za vedno podajo na iskanje užitka brez odnosa (droge, sex brez ljubezni, zloraba hrane, nasilje…) Potrebno je razumeti razliko med iskanjem sreče v odnosu in iskanjem zadovoljstva brez odnosa – zato je tudi tako težko pomagati nesrečnim ljudem, ki iščejo zadovoljstvo in ne sreče, saj sami več ne poskušajo imeti odnosov.

Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati izbirati prisilo, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje in jih nadomestiti z izbiranjem skrbi, prisluha, podpore, pogajanj, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice in spoštovanja.

Pri težavah v odnosih so praviloma v konfliktu zadovoljevanje potreb po ljubezni in na drugi strani po moči in/ali svobodi, zabavi.
Otrok potrebuje učenje v obliki vzgleda, usmerjanja, vodenja in izkušenj, da se nauči uspešno zadovoljiti pogosto nasprotujoči si potrebi po avtonomiji (moči, svobodi) in povezanosti (ljubezni).
V družini naj bi dobil otrok možnost, da razvije svojo temeljno sposobnost za ljubezen, ki ni samo čustvo in sreča, ampak tudi sposobnost imeti rad predvsem od staršev, ki ga tega naučita. Naučil naj bi se sposobnosti za konflikt, da ga začuti, se z njim sooči, da ga zna artikulirati, z njim živeti in se ga naučiti reševati. S tem pa razviti sposobnost za pogajanje in iskanje rešitev, ko nobeden ne izgubi. (Glasser, 1998)

PREMAJHNA VZGOJNA VLOGA IZOBRAŽEVALNIH SISTEMOV

Vzgojni programi v šolah v skladu z mentaliteto moderne družbe spodbujajo čutne in materialne vrednote na račun moralnih, etičnih in duhovnih. Sodobne šole so v veliki meri izgubile vzgojni značaj. Tehnični čut je izrinil čut za človeka. Ljudje začenjajo marsikje jemati drug drugega brezosebno, kot stvar ali celo kot sredstvo. V duhu takšne mentalitete in ideologije se zdi nasilje sprejemljiv način za uveljavljanje v življenju, posebno ker posameznik obenem pomanjkljivo oblikuje vrednote, ki bi temu nasprotovale.

Znanje o tem, kako pomembni so za srečno življenje zadovoljujoči medsebojni odnosi, še posebno v družini, kako te odnose vzpostaviti, ohraniti in razvijati ter ostale potrebne veščine za kvalitetno družinsko življenje in zadovoljujoče odnose nasploh, bi moral omogočiti in podati tudi izobraževalni sistemi v okviru obveznih izobraževalnih vsebin že od osnovne šole naprej. (Marinček, 1998)
Izobraževalni sistemi izobražujejo predvsem za poklic ne pa za življenje. Znanje in veščine potrebne za zadovoljujoče odnose in srečno življenje, so gotovo pomembnejše od številnih na pamet naučenih podatkov, ki jih hitro pozabimo in jih praviloma v življenju tudi ne potrebujemo.
Danes pa je to znanje na žalost v veliki meri še vedno omejeno na strokovne kroge svetovalnih in terapevtskih delavcev.

Literatura

– Čačinovič-Vogrinčič, G. (2004). Družina danes. Glasilo mestne občine Ljubljana.
– Globokar, R. & Fajdiga, S. & Šverc, A. (2003). Za človeka gre. Ljubljana: Mohorjeva družba.
– Gostečnik, C. (1999). Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
– Gostečnik, C. & Pahole, M. & Ružič, M. (2000). Biti mladostnikom starši. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
– Glasser, W. (2002). Nesrečni najstniki. Radovljica: Mca.
– Glasser, W. (1998 ). Teorija izbire. Nova psihologija osebne svobode. Radovljica: TOP.
– Kolborn, M. & Horalambus, M. (1999). Sociologija. Teme in pogledi. Ljubljana: DZS.
– Lasch, C. (1992). Socializacija reprodukcije in zlom avtoritete. V: Bahovec, D. E. (ured.), Vzgoja med gospostvom in analizo. Ljubljana: Krt, str. 182 -209.
– Marinček, A. (1998). Vzgoja za družino. Osebnostna vzgoja. Vzgoja za življenje. Celje: Cilion.
– Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
– Pantley, E. (2001). ABC odlične vzgoje. Zakladinica nasvetov za starše. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Praprotnik, T. (1999). Ideološki mehanizmi produkcije identitet. Ljubljana: ISH, ŠOU.
– Shapiro, L. (2003). Ščepec preventive. Kako preprečimo težave, preden se spoloh pojavijo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Ule, M. & Rener, T. & Mencin Čeplak, M. & Tindar, B. (2000) Socialna ranljivost mladih. Aristej.
– Ule, M. (1996). Mladina v devetdesetih. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
– Zalokar-Divjak, Z. (1996). Vzgoja JE…NI znanost. Ljubljana: Educy.
– Žgavc, D. (2000). Sodobna vzgoja I. Ljubljana: Vrem.
– Žorž, B. (2002). Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva družba.

Vir: zdravje-plus.com

OPOMBA: Uredništvo se popolnoma distancira in brezpogojno zavrača vsebine objavljene na spletni strani zdravje-plus.com pod poglavjem DUHOVNOST

RAZŠIRJENOST NARAVNIH METOD NAČRTOVANJA SPOČETJA V SLOVENIJI

Vsaka anketiranka je najprej odgovorila na 8 splošnih vprašanj: starost, okolje (v katerem živi), dokončana šola, stan, število nosečnosti, število otrok, število spontanih in število umetnih splavov. Sledila so vprašanja o tem, katero metodo načrtovanja družine anketiranka uporablja, kako dobro pozna druge metode, kateri so glavni razlogi, da naravnih metod ne uporablja, v čem vidi prednost njihove uporabe, koliko časa že uporablja sedanji način načrtovanja družine, na podlagi česa se je odločila zanj, kje je dobila osnovne informacije in kako sta z uporabo zadovoljna s partnerjem. Anketa se zaključi s šestimi vprašanji o ženskem ciklusu in plodnosti.

Izključno naravne metode načrtovanja družine (koledarsko, temperaturno, Billingsovo ali ovulacijsko, simptotermalno) uporablja 8,7% anketirank, v kombinaciji s kondomom in/ali prekinjenim odnosom pa še nadaljnjih 15% anketirank. Anketa je hkrati pokazala, da kontracepcijske tablete uporablja 26,7% anketirank, le 1% manj kondom, na tretjem mestu po pogostnosti uporabe je prekinjen odnos (22,5%), sledijo pa maternični vložek (4,8%), sterilizacija (2,5%), spermicidi (1,5%) in diafragma (1,5%).

Starost in stan vplivata na uporabo naravnih metod. Ženske med 20. in 39. letom starosti pogosteje uporabljajo naravne metode kot ženske pred 20. ali po 40. letu. Med uporabnicami naravnih metod je 77,8% poročenih. To je skoraj 30% več kot pri uporabnicah kontracepcijskih tablet.

Anketiranke bolje poznajo umetne metode. Kondom in kontracepcijske tablete poznajo vse. Med drugimi umetnimi metodami pa največ anketirank ne pozna spermicidov (10,2%).
Med naravnimi metodami 13,5% anketirank ne pozna koledarske, 21,2% temperaturne, 23,7% Billingsove, kar 59,0% pa jih ne pozna simptotermalne metode. Okolje, izobrazba in število otrok na uporabo naravnih metod ne vplivajo.

Anketa je tudi ugotavljala, kakšen je odnos anketirank do naravnih metod (katere so po njihovem mnenju prednosti in ovire pri uporabi).
Najpogostejši razlogi, zaradi katerih uporabnice kontracepcijskih tablet ne uporabljajo naravnih metod, so nezanesljivost (31,7%), zahtevno opazovanje (25,9%) in njihovo slabo poznavanje (24,5%).
53,3% uporabnic naravnih metod je prepričanih, da je največja prednost uporabe takšnih metod v skupnem in soodgovornem načrtovanju obeh partnerjev (isto meni 41,7% uporabnic kontracepcijskih tablet).

Med uporabnicami naravnih metod je bilo največ takih, ki naravno metodo uporabljajo že več kot 5 let. Med uporabnicami kontracepcijskih tablet, pa je bilo največ takih, ki tovrstno »zaščito« uporabljajo od 2 do 5 let.

Uporabnice naravnih metod so informacije o načrtovanju družine večinoma dobile v knjigah, uporabnice kontracepcijskih tablet pa pri zdravniku.

Razlogi za uporabo trenutnega načina načrtovanja družine so zelo različni. Pri uporabnicah naravnih metod je najpomembnejši razlog ni stranskih učinkov, pri uporabnicah kontracepcijskih tablet pa je ta razlog šele na 3. mestu (na prvem je enostavna uporaba).
Največ uporabnic naravnih metod (55,6%) se je odločilo zanje, ker nimajo stranskih učinkov. Za več kot 20% anketirank sta pomembna tudi moralni in verski razlog.

Pojme in dejstva o oploditvi ter menstruacijskem ciklusu najbolje poznajo ženske med 30. in 39. letom, najslabše pa tiste, ki so mlajše od 20 let. Na poznavanje vplivata izobrazba in način načrtovanja družine.

Ugotovitve ob dobljenih rezultatih.


Učinkovitost naravnih metod je primerljiva z učinkovitostjo kontracepcijskih tablet. V študijah Svetovne zdravstvene organizacije so ugotovili nad 97% učinkovitost teh metod (simptotermalna celo 99%), če je par metodo uporabljal dosledno in pravilno.
Da pa se par nauči metodo pravilno in dosledno uporabljati, ne zadostuje zgolj učenje iz knjig, kot je to navedla večina anketirank, ampak je nujno sodelovanje z učiteljem metode (inštruktorjem).
Presenetljivo je, da so pojme in dejstva o menstruacijskem ciklusu ter plodnosti najslabše poznale anketiranke, ki so mlajše od 20 let. Zanimiv je tudi podatek, da so anketiranke najmanj informacij o načinih načrtovanja družine dobile – v šoli.

Svetost in skrivnost telesa

Komunikacijska občutljivost telesa in odzivnost za čustva drugega se porajata od rojstva do mladosti: tega se naučimo v družini. Vloga družinskih odnosov v nastajanju čuteče, spoštljive, ustvarjalne telesne govorice je nenadomestljiva: nežnost do otrok, spoštovanje njihovega telesa, sočutje, sposobnost, da njimi delimo zdrave užitke in da smo jim vzgled srečne, čustveno bogate telesnosti, so bistvo vzgoje za ljubezen. Ob odraslih se lahko učijo, kako važno je prepoznavati in izražati svoje občutke in želje, drugemu pomagati, da nas spozna in nam ustreže, kadar je to za nas bistveno, gojiti sočutno, vedro, toplo, nenasilno telesno sporočanje in zaupanje v življenje. Koliko te naravnanosti nosijo v sebi, ugotovimo, če opazujemo njihov slog navezovanja, tega pa prevzamejo od pomembnih odraslih.

Sposobnost za ljubezensko življenje se razvija skozi mnoge stopnje: verjeti je treba, da smo tega vredni, biti sposobni prepoznati človeka, ki nas je pripravljen zvesto in globoko ljubiti, čutiti odpor do ljudi, ki so do nas razpoloženi osvajalno in koristoljubno, vzdržati porajanje velike ljubezni, ki od nas zahteva življenjsko prenovo, znati ohranjati to ljubezen, jo razvijati in braniti, razviti svojo sposobnost, da ljubimo življenje in se pustimo ljubiti. Mladim lahko vse to nakažemo na mnogo različnih načinov, od otroštva do odraslosti.

Ovire v iskanju ljubezni (na primer velika nesrečna ljubezen) lahko zelo negativno vplivajo na razvoj mladih ljudi. Te rane težko preprečimo, lahko pa mladim pomagamo razviti veliko samospoštovanje in odpornost za čustveno trpljenje, saj je ljubezensko trpljenje eno najintenzivnejših oblik bolečine in močno destabilizira mladega človeka (in odraslega!). Prva razočaranja lahko mlade preusmerijo v zavračanje sebe, v grenkobo, zaradi katere lahko zavržejo svoje sanje, svoja čustva in svoje telo, se izgubijo v samouničevalnih zvezah, izgubijo upanje, da bi lahko bili sposobni osrečujoče ljubezni.
Prva ali velika ljubezen je pretresljiv dogodek, ki razrahlja osebnost do temeljev, mladi pa na vse to seveda ne morejo biti pripravljeni. Ne smemo podcenjevati moči čustev, mladi naj bi vedeli, da je njihovo čustvovanje važno in presežno, vedeli naj bi, da je tudi za nas odrasle to dogajanje vredno spoštovanja in da postopoma usposablja za velik osebnostni podvig: pristno, globoko ljubezen v dvoje. Naša kultura mladim premalo govori o moči velikih čustev. Ljubezen namreč zajame in razvname vsa čustva: veselje, strah, bolečino, jezo, navdušenje, obup … , mladim pa je lastna notranjost pogosto tuja, nedostopna. Nepismenost na področju čustev pomeni, da svojega čustvovanja ne poznamo, o njem (zlasti v družini) ne govorimo in ga zato tudi ne moremo razvijati.

Sposobnost, da kljubujejo družbi potrošnje in neodgovornosti, nastaja dolgo let predvsem v družini in je sad osebnostnega zorenja. Toda vrednot ne moremo vcepljati, mladim lahko le pomagamo, da se sami zavzamejo zase in odkrijejo svoje vodilne vrednote.
Obvarovati otroštvo je naloga staršev in okolja, pozneje pa je veliko odvisno od prijateljskih vezi, ker prevzame vodilo vlogo odnos med vrstniki. Ob primernih vzpodbudah in v okviru jasnih meja lahko mladi sami spoznajo, kaj je pristno in kaj umetno, če jim znamo vse to približati iskreno in čuteče. Odrasli lahko dvigamo njihovo odpornost pred vsem, kar jim vsiljujejo mediji in oglaševanje, a moraliziranje ne pomaga. Mlade rešuje le etika, ki se porodi iz njihovega lastnega iskanja in čustvene vpletenosti.

Uvod

Pojem spolne vzgoje kot informacije je danes v glavnem neuporaben za pristop k ljubezenski problematiki pri mladostniku. Preozek je in izvira iz pristopa, ki ga je razvila evropska civilizacija predvsem v zadnjih stoletjih: človeka delimo na ločena področja, ki so zato (tako si domišljamo) bolje opredeljena in zato tudi obvladljivejša.

Naša tradicionalna predstava o spolni vzgoji je slonela na naslednji predpostavki: če vem, kako kaj deluje, lahko to obvladam. Znanje bo potemtakem vplivalo na vedenje.
Znanje seveda pomaga, da prevzamemo oblast nad strojem ali računalnikom, kajti če vemo vse o delovanju aparata in se usposobimo, ga znamo tudi pravilno uporabljati, pa še tu nam jo človeški faktor lahko zagode in je pogosto nepredvidljiv. Odnos do ljubezenskega življenja in do lastne osebnosti v odnosu do partnerja pa je še veliko bolj zapleten, zato spolna vzgoja, ki daje le informacije, nikoli ne daje želenih rezultatov. Kar ne prodre v mladostnikov doživljajski svet, to se ne zasidra v čustveni spomin in zato ne vpliva na samozavedanje in vedenje. V kritičnih trenutkih ali ključnih odločitvah (in prav tja bi mi radi segli) pa sploh prevladajo samo najgloblje zakoreninjeni nagibi.

Organski načrt, s katerim se bomo lahko približali mladim pri odraščanju, zahteva temeljito samokritiko našega pristopa, spremembo našega obzorja, novo paradigmo. Naj nakažem samo osnovna izhodišča zanjo, saj zajema mnoge vede in jo lahko oblikujemo le postopno ter v srečanju mnogih raziskovalnih naporov. Povezati bo treba celosten pogled na zdravje, odkritja o navezanosti in nevroznanost, medkulturne študije, specifiko adolescence in družbeno kritiko predvsem glede odnosa do ženske.

Zanimivo je, da stare kulture sploh niso imele pojmov, ki bi izražali posamezne funkcije in dele telesa, kot jih poznamo mi. Sodobna delitev na specializacije, ki se je obnesla v tehnološkem razvoju, nima veliko opraviti s tem, kar ljudje izkušenjsko in stvarno smo. Organizem je bil vedno eno z nevidnim in psihičnim, obenem pa del okoljskega in socialnega organizma. Naši spolni organi in vsi občutki in čustva, ki so z njimi povezani, živijo predvsem v naši nevidni izkušnji, v psihičnem svetu, v imaginariju, ki ga doživlja telo. Nagovoriti moramo notranjo izkušnjo, da bomo lahko govorili o telesu. Lastno telo je skrivnost, ki jo mora vsakdo šele odkriti, telo v ljubezni pa je najgloblja skrivnost.

Neosebna informacija nima dostopa do mladostnikove izkušnje, do njegovega občutenja sebe. Če mladim pokažemo nazorno prosojnico s spolnimi organi, je zelo možno, da jo bodo dojemali v podobnem stanju čustvovanja in zavesti kot prosojnico o prebavilih ali o vodovju Kenije, predvsem pa to ne bo njihov spolni organ in zato ga ne bodo povezali s svojim. Dobro se spominjam predavanj o spolni vzgoji iz mladih let, ki niso imela nobene zveze z mojim občutenjem lastnega telesa in čustvovanja in v meni niso sprožila nobene soudeleženosti. Mene in moje vrstnike so pretresali glasba, ljubezenska literatura in filmi, zaljubljenost … Tam smo zadrhteli tudi telesno, tam so zaživele naše drame, medtem ko smo mirno brisali nevznemirljiva predavanja o spolni vzgoji.

Mladim ne moremo približati vprašanja spolne identitete in ljubezenske problematike, če govorimo, da je telesnost skupek nagonov ter celic, tkiv, živcev, hormonov … Pojav človekove telesnosti je neskončno širši, od nas zahteva skromnost, če naj spregovorimo verodostojno in stvarno . Šele ko usmerimo svojo pozornost na vse neznano, si začenjamo omogočati stik z mladostnikovim bivanjskim položajem.

Zakaj skrivnost in svetost telesa

Občečloveška dediščina kultur našega sveta govori o tem, da je ena od najmočnejših in težko obvladljivih sil v človeku prav spolno obarvana ljubezen. Človeka zajame z neznansko močjo, ki jo že od nekdaj povezujemo s skrivnostnim in svetim, kot na primer v prastari Visoki pesmi. V človekovi praizkušnji ima neznano oziroma skrivnostno vedno tudi pridih svetega, nedotakljivega, presežnega. Tudi ljubezenska strast v svoji najmočnejši fazi ima te značilnosti. Vez s tem občutenjem, ki ga poznamo od nekdaj, je v procesu modernizacije težko ohraniti in prevrednotiti, a če jo preziramo, bo izpodkopala naša vzgojna prizadevanja podobno kot mogočna podtalnica. Če popolnoma obidemo ta antropološki vidik, ko razmišljamo o uvajanju v spolno ljubezen, izpustimo nekaj ključnega. Zato sem hotela to poudariti tako v naslovu kot v uvodu kljub temu, da lahko ta pristop omenjam le bežno zaradi omejenega časa, s katerim tu razpolagam.

Odnos do ekstatičnega je ključno vprašanje vzgoje za ljubezen, saj je prav zaljubljenost ena od poti, da mladostnik doživlja pretresenost zavesti in telesa.

Iskanje izrednega, tveganega in ekstatičnega ni le značilnost mladostništva, čeprav je prav mladostnik še posebno ranljiv na tem področju. Prestopanje mej vsakdanjosti, racionalnosti in norme ter iskanje stika s skrivnostjo je del naše skupne zgodovine, antropološko dejstvo: vsa ljudstva poznajo obrede, plese, gobe in rastline, najrazličnejše postopke za ekstazo, za izgubo sebe, za srečevanje presežnega. Pri sodobnem človeku se ta nepriznana potreba vriva kot iskanje vznesenosti v alkoholni ali drugačni omami ter v iskanju posebnih stanj zavesti in nadmoči na najrazličnejše načine. Podobne mladostnikove potrebe odrasli še posebno težko sprejemajo in uravnovešajo. Toda privlačnost ekstaze je mogočna, saj omogoča občutenje lastne vrednosti in zlitosti s svetom, izniči strah pred življenjem in občutke šibkosti, osamljenosti in ločenosti od drugih, ki so tako pogosti pri mladostnikih.

Celostna podoba zdravja

O pomenu odnosov kot ključnega dejavnika človekovega življenja in razvoja govorijo vsa sodobna odkritja o tako imenovanih socialnih možganih (D. Goleman, 2006). Vse, kar se pri človeku dogaja pomembnega, poteka skozi odnose. Naša medosebna odvisnost je ogromna, a jo (verjetno prav zaradi tega) še vedno izrivamo iz zavesti. Sodobni človek težko priznava, kar omejuje njegovo samozadostnost in raje goji iluzijo racionalnega samonadzora. Promocijo zdravja je nujno povezati z vprašanjem (vseživljenjskih) zdravih odnosov, kar pa se danes ne dogaja.

Za ilustracijo kratkovidnosti in nepovezanosti pristopov bom navedla le nekaj primerov iz italijanske zdravstvene politike, ker te razmere kar dobro poznam:
• ob spremljanju nosečnosti in po porodu (še posebno pri nedonošenčkih) se ne izvaja nobena oblika dosledne in celostne preventive za zdrave odnose, ne preverja se pogojev za duševno zdravje matere, družine in otroka; tudi pediatri pozneje tega ne izvajajo;
• mladi vedo veliko več o spolnosti kot o zdravih čustvenih odnosih, saj je to veliko zahtevnejša in veliko bolj neoprijemljiva tema, ki globoko in pogosto boleče zareže v njihovo izkušnjo in v družinsko tkivo;
• izobraževanje vzgojiteljev ne zajema spoznavanja sebe, družinskih dinamik in vprašanja navezanosti;
• nasilje nad žensko in otrokom ter zlorabe ne sodijo v šolske učne načrte in čeprav družinske izkušnje mladih globoko vplivajo na šolsko življenje, se v njem ne morejo izraziti kot izobraževana vsebina;
• projekti za mlade o kajenju in alkoholu, zdravi prehrani, spolni vzgoji in odnosih so ločeni med seboj; patologija odnosov pa nič manj ne zastruplja kot kajenje, alkohol in droge, enako težko jo zdravimo kot vsako drugo odvisnost, prenaša se na družinske člane, vodi v motnje prehranjevanja in v tvegano vedenje, a ni sistematično vključena v zdravstveno preventivo.
Še vedno ostajamo pri občasnem sestajanju različnih specialistov, ki govorijo na isto temo, a vsak v svojem jeziku, kar potem daje vtis, da smo zadostili celostnemu pristopu. Toda seštevek pogledov še ni celosten pogled. Sociala, šolstvo in zdravstvo delujejo po ločenih tirnicah in strokovnjaki posameznih področij ne izdelujejo skupnih, organskih pristopov, ki bi preobrazili tudi posamezno stroko.
Svetovna zdravstvena organizacija že dolgo posreduje svoja priporočila državam na osnovi najširšega pojmovanja zdravja kot celostne (fizično-psihično-socialno-duhovne) razsežnosti našega bivanja. Tudi v EU sta se uveljavila pojma life skills (življenjske veščine) ter opolnomočenje (enpowerment), ki povzemata usposobljenost za zdravo osebno in družbeno življenje. Te veščine omogočajo, da človek sam vse življenje odgovorno skrbi za svoje blagostanje, odnose in samouresničenje. Odrasel človek naj bi bil sposoben plodne navezanosti, samopomoči, bogatega socialnega življenja in družbene soudeleženosti.

Iz tega potem nastaja odpornost proti življenjskim obremenitvam, ki jim nihče ne uide.
Problematika odnosov zajema celega človeka od rojstva do smrti, tako na osebni kot na širši ravni, zato moramo delo nastaviti preventivno, dolgoročno (vseživljenjski pristop), celostno (vsa področja našega bivanja) ter odnosno (z vzpostavljanjem odnosov). Temelj človekovega zdravja so zdravi odnosi.
Poleg tega moramo upoštevati, da se mladi vzgajajo predvsem v skupini oziroma med seboj. Njihovi možgani in organizmi so v določenem obdobju tesno prepleteni in zato bi bilo smiselno, da iščemo sodelovanje z njihovim svetom. Glasba, animatorji in novi mediji za mlade so pogosto uspešnejši od nas. Z njimi bi ustvarjalci socialne in zdravstvene politike s pridom sodelovali, ko bi le znali in hoteli. Na tem področju smo (razen redkih in občasnih velikih dogodkov) pustili prosto pot industriji, ki ne varčuje s sredstvi in ki je veliko bolj dinamična od nas, sposobna bliskovitega prilagajanja spreminjajočim se razmeram in vsakdanjega, kapilarnega prodiranja v mladostnikovo doživljanje sveta in sebe.

Telo je ustvarjeno za odnose

Pomen telesa bom skušala prikazati najprej tako, da ovrednotim sposobnost za vzpostavljanje odnosov, ki jo ima naš organizem.
K nam pristopi neznan človek in še preden lahko kakorkoli uporabimo svoj razum (višje predele korteksa), naš organizem z bliskovito hitrostjo oceni, ali je drugi zanesljiv ali ne: amigdala in raznovrstni zrcalni nevroni preberejo izraz oči, obrazno mimiko in telesno govorico in v ritmu tisočink sekunde sprožijo hormonski in vegetativni odziv. Milijarde preklopov po celem telesu povežejo (v nekaj desetinah sekunde) vse podatke in ustvarijo občutek nelagodja ali sproščenosti pred tujim človekom, ki je prepoznan kot nevaren, sumljiv ali okvirno zanesljiv, privlačen ali odbijajoč. Ne samo to: ocenitev je izvedena glede na okoliščine ter v povezavi z vsem, kar smo, z identiteto, z našimi spomini, kajti vsak človek se boji, veseli, zaupa glede na svoje izkušnje. Vse to je izpeljano mimo naše volje in zavesti, v režiji “varnostnih” omrežij možganov ter celega organizma. Zavest bo v naslednjih minutah uporabila vse zbrane podatke, preverjala, razmišljala, zakaj čutimo strah in nezaupanje, izdelala svoje hipoteze in navodila za ukrepanje. A višji procesi brez osnovnih podatkov (občutkov), ki jih izdela organizem, nimajo nobene možnosti. Telo ni snov, skupek organov, mehanizem. Telo zna nagovarjati psihični svet, psihični svet pa govori kot organizem. Gre za neločljivi ples življenja, za milijarde molekul, ki v skrivnostni govorici skupaj ustvarjajo osebnost. Vse doživeto se spreminja v molekule in vse, kar se dogaja organizmu, ta spreminja v občutke, čustva, misli.
Telo prehiteva našo racionalnost, deluje pred njo in ji pomaga. S svojimi refleksi varuje naše bistvene potrebe, nas brani in rešuje, opozarja in nas zna dobesedno iztrgati smrtni nevarnosti. Občutki niso zanemarljiva podrobnost ali motnja, so sijajni in nenadkriljivi senzorji, bralci realnosti. Toda čutimo in slišimo le, če smo zelo občutljivi, pozorni, dovzetni, v našem času pa je te pozornosti vedno manj.

In kateri je glavni podatek iz zunanjega sveta, za katerim smo nenehno na preži, kaj je najpomembnejše za naš občutek varnosti, na kaj naj telo predvsem pazi? To so soljudje, kajti nobenega pojava ni, ki bi imel tako moč nad človekovimi občutki, kot so (predvsem najpomembnejši) drugi.

Slog navezanosti

Pri vzgoji za ljubezen v dvoje gre za zelo široko in dolgoletno usposabljanje od otroških let do odraslosti. Osnovnega pomena za mladega človeka je njegov slog navezanosti (Siegel, 2004), ki je sad družinskih odnosov oziroma odnosov s pomembnimi odraslimi. Kakovost tega odnosa je bistvene važnosti pri iskanju partnerja in pri doživljanju lastne vrednosti in potreb v odnosu. Ta slog vključuje nevrovegetativne, čutne in čustvene občutke, jih povezuje s prefrontalnimi centri samouravnavanja in socialne inteligence (OFC), razvija pa se od rojstva naprej.

Iskanje partnerja zato ne poteka naključno. Mladi nosijo v sebi pravzorec prvih in najintenzivnejših odnosov, ki so preoblikovali njihovo psihofizično odzivnost. Slog navezanosti ni vrojen, je v celoti pridobljen, vrojena nam je le potreba po navezanosti. Ta nagon se pojavi na začetku življenju in mu je zaupano psihično in fizično preživetje otroka. Temeljne ljubezenske občutke, ki se bodo pojavljali pozneje v življenju, smo spoznali v zibelki: občutek, da brez ljubljenega ne moremo preživeti, strastna navezanost na ljubljeno telo, hrepenenje po bližini in zlitosti, občutek, da imamo v tem objemu vrednost in smisel …

Telo je nosilec odnosov in priča doživetega, obenem pa nemi klic nedoživetega in bistvenega. Sočutna starševska ljubezen, v kateri ni samoljubja ali izgube sebe, ustvarja vzdušje za razmah otrokovih ljubezenskih sposobnosti. Ker pa mnogim odraslim manjka osebna notranja varnost, v mnogih zvezah pa osrečujoča, zaupna povezanost s partnerjem, vsaj polovica otrok v naši družbi ne doživi svojega telesa in svoje osebnosti na način, ki sem ga opisala. Usklajevanje v ljubezni je namreč proces, ki se ga naučimo v odnosu s starši, zajema pa organizem v celoti.

Ob osrečujočem stiku s človekom, ki ga imamo radi, se aktivirajo ista možganska omrežja pri obeh (predvsem limbični in prefrontalni centri ter vse vrste zrcalnih nevronov), prav tako oba sprostita podobne snovi dobrega počutja, navezanosti in ugodja. Ko po dolgem času na postaji pričakujemo, da se otrok vrne, sproščamo veliko dopamina, hormona pričakovanega užitka, ko ga objamemo, pa oksitocin, hormon medsebojne navezanosti. Ob tem seveda potekajo tudi mnoge druge zelo zapletene spremembe, a važno je vedeti, da se v osrečujočem srečevanju naši organizmi, čustva in samodoživljanje nezavedno in intenzivno usklajujejo. Možganska slika našega in otrokovega doživljanja sta si v tem trenutku zelo podobni.

Ali se ne zdi, da pravzaprav opisujemo isto, kar doživlja zaljubljeni par? Ko čutimo, da ljubljeni ravna z nami tako, da se počutimo lepe, težko pričakovane, varne, nahranjene, z občutkom, da sije nad nami naša srečna zvezda? Toda teh občutkov ni mogoče ne improvizirati ne izsiliti, preplavljajo nas le, če je odnos varen, osvobajajoč in osrečujoč.

Važno je vedeti, da ima mlad človek že močno izdelan način doživljanja ljubezni, prejemanja in dajanja. Samorazkrivanje in prepuščanje drugemu je že naravnano na slog, ki ga obvlada. Ne more se izražati drugače kot v jeziku, ki ga zna govoriti, prav tako lahko razume samo jezik, v katerem je bil nagovorjen. Seveda so možne velike razlike zaradi temperamenta in značaja, nadarjenosti, ambicij in drugih silnic enkratne osebnosti. A sredi vseh teh razlik ostaja slog običajno prepoznaven in predvsem neobvladljiv, dokler ga ne ozavestimo.

Slog navezanosti globoko vpliva na sposobnost, da ljubezensko-spolno doživljamo svoje telo in osebnost. Postopku, v katerem postane človek telesno in duševno dovzeten za ljubezensko hrepenenje, pravimo tudi erotizacija osebnosti.

Erotizacija osebnosti

Sposobnost za erotično doživljanje je zelo razvejena sposobnost, ki vključuje mnoge druge. Eros se nam v grški mitologiji javlja opremljen s puščico, ki drugega predre. Prav za to gre: erotika predpostavlja, da nam je drugi privlačen do take mere, da predre našo samozadostnost ter nas iztrga zaprtosti vase. Nenadoma nam je drugi vir hrepenenja in obenem užitka, sebe pa doživljamo v očarljivi preobrazbi, kajti vsak srečno zaljubljen človek se počuti lepšega, pogumnejšega, sposobnejšega in pomembnejšega. Življenje dobi nov smisel, želja po neločljivem stapljanju z izvoljenim nas prevzame in dobi absolutno prednost. Telo je omehčano in prekrvljeno, nasičeno s hormoni, ki pospešujejo zlitost doživljanja, vzhičenost in neutrudnost v teženju za drugim. Erotizirana je potemtakem cela osebnost, vidna in nevidna, ne gre le za telo in za spolne organe.

Spolnost je predvsem spremenjeno samodoživljanje, saj po celem telesu poteka občutenje ljubezenske naravnanosti do drugega povezano z občutenjem lastne privlačne sile. To stanje vklaplja tako kožno površino, mukoze in tkiva kot možgane in živčevje na vseh ravneh, zajame pa tako preteklost kot prihodnost in potegne v svoj brezčasni vrtinec celoten psihični prostor.
Priprava na te pretrese se začne v otroštvu in brez postopne erotizacije otrokovega organizma ne more biti blagodejna. Samo odnosi ljubezni preobrazijo otrokovo telo na način, da postane sposobno sprejemati in upravljati navale spolne ljubezni.

Ljubezenska sposobnost nastaja z izkušnjo, ki aktivira in stabilizira omrežja za ustrezni nevrofiziološki zagon (dopaminsko-endorfinsko-oksitocinski ciklus). Ta mobilizira najgloblje sloje osebnosti, usklajuje uravnavanje vseh procesov ter doseže, da drugega odkrijemo kot edinstvenega partnerja, se nanj navežemo in smo do njega skrbni in zaščitniški, a tudi odvisni od njegove bližine naklonjenosti.

Sposobnosti za globoko in trajno navezovanje

Cilj sodobnega pristopa k spolni vzgoji je zato omogočanje razvoja erotizirane, ljubezensko oživljene osebnosti, ki v odnosu s seboj, z drugim in s svetom doživlja, izraža in uresničuje svojo ljubezensko odprtost in moč. Ta pa je vezana na našo sposobnost, da hrepenimo, da si predstavljamo in tudi zelo želimo ter pričakujemo potešenost. Važno je dvigati erotične sile osebnosti, omogočati sanje, izostritev lastnih želja. Mladi bi morali hraniti svoj imaginarij, brati o ljubezni, doživljati ljubezensko poezijo, gledati filme, ki jih lahko nagovorijo, o tem govoriti, igrati, pisati … da bi se lahko vse to umestilo v njihovo samodoživljanje in se udomačilo. S ponavljanjem uspešnih (otroških) izkušenj navezanosti opremimo mladega človeka z vzorcem za osrečujoče, tesne odnose, v katerih dosežemo razumevanje in se lahko polno izrazimo. Seveda niso vsi poskusi uspešni in tudi ne prvič in takoj, a dolgoročno je mladostnik z ustreznimi izkušnjami načelno zaščiten pred najhujšimi oblikami samouničevanja na katerikoli ravni.

Preobrazba iz posameznika v bitja dvojine seveda ni lahka.
Naj samo na kratko omenim nekaj sposobnosti, ki omogočajo vstopanje v zrel ljubezenski odnos, ustrezno izbiro partnerja in dolgoročno navezanost.
• prepričanje, da sem vreden človeka, ki me bo globoko ljubil takega, kot sem, z dušo in telesom, z mojimi vrednotami vred; ki me ne bo hotel spreminjati, popravljati in vzgajati, ker bo ljubil mojo edinstvenost, talente in svobodo v isti meri, kot jaz ljubim njegove;
• sposobnost, da spoštujem zasebnost svojega partnerja, njegov intimni prostor, njegovo krhkost in njegove skrivnosti, njegove sanje, njegove neizražene rane;
• sposobnost, da vztrajam v skrbi za skupno pot, da ločujem bistveno in ne med nama, da vlagam v ljubezen ustvarjalnost in zvestobo, da se na težave in nesporazume odzivam takoj, iskreno in spoštljivo, a trdno;
• sposobnost, da izražam, kar čutim, da znam poslušati, kar čuti drugi, in mu olajševati izražanje;
• sposobnost, da uživam svojega partnerja in da se mu prepuščam, ter da dopuščam, da on uživa mene in se mi prepušča; ljubeč odnos do težav pri usklajevanju, ki se lahko pojavljajo med nama;
• sposobnost, da se ločim od staršev in njihovega vpliva, od potrebe po odobravanju in zaščiti;
• dovzetnost za moč dvojine in pristajanje na omejitve lastne svobode v zavesti, da dvojina bistveno prispeva k mojemu samouresničenju, podobno kot se to dogaja med prijatelji ali v skupini medsebojne pomoči.
Kakovostna spolnost zaživi samo v medsebojnem zaupanju, v spoznanju, da sva drug drugemu vir najglobljih življenjskih užitkov, zato za erotično živo zvezo vedno stojita dve zreli, polnokrvni in prosojni osebnosti, ki gradita svojo psihofizično in duhovno ubranost veliko let.

Vloga staršev in osrečujoča telesnost

Doživljanje telesne razsežnosti se začne že pred rojstvom, saj se krvna slika matere in otroka tesno prepletata: delita si vse molekule čustvovanja, od tesnobe do užitka in sreče. Po rojstvu pa so njen vonj, glas, dotik … prve izkušnje, ki hranijo otrokovo voljo do življenja in navezovanja. Brez tega otrok hira in umira. Že sama pozornost, s katero se mati obrača do določenih delov telesa, ta področja oživlja, kliče v življenje, ali pa povzroča zastajanje in umik. To so začetki erotizacije, dovzetnosti za užitek, ki prihaja po drugem, ki nas ljubi.

Biti občuten, biti doživet ustvarja poplavo hormonov dobrega počutja, ustvarja sinaptično (v nevronskih priključkih zapisano) orkestracijo za simfonijo ljubezenskega odnosa. Kar počneta mati in oče z otrokovim telesom, je lahko odziv na njegove potrebe, naravnane na lastne sposobnosti in doživljanje, skupno in ubrano zlitje življenjskega oglašanja. Otrokov organizem postopoma postaja prostor olajšanja, vitalne prebujenosti, privlačevanja in občutljivosti v odnosu z najbližjimi. Otrok prvič izkusi silo svoje privlačnosti, moč, s katero lahko privlačuje ljubljenega sočloveka, ker se lahko oklene in naužije uživanja ob tem stiku. V tem prvič srečuje svojo ljubezensko moč, ki je obenem že tudi spolna moč, saj je otrokovo telo spolno določeno.

Toda okusiti mora tudi svojo moč samozaščite pred vdiranjem čez meje, ki zarisujejo njegovo samobitnost. Zelo majhen je, a svojo identiteto že ima, že takoj hrepeni po stiku, a tudi po priznanju svoje drugačnosti, ločenosti, svobode. Važno je, da je starševska ljubezen kot prva ljubezen topla, čuteča, nevsiljiva. Če ni osvajalna, spoštuje drobno bitje, ki je od nje tako zelo odvisno, in otrok se doživlja v objemu spoštljive ljubezni.

Zakaj to tako zelo poudarjam? Ker je lahko meja med občutenjem otroka in izrabljanjem otroka zelo zabrisana in ker ima globok vpliv na poznejše ljubezensko življenje. Tudi med odraslimi je važno uživati partnerjevo telo iz ljubezni in ne kot orodje za lasten narcizem. Starševski narcizem otroku zelo škodi. Spoštovanja partnerja (kot nosilca skrivnosti in svetosti lastnega telesa) se naučimo v najzgodnejšem obdobju in je zelo pomembno iz dveh razlogov: vcepi nam zdravo upornost pred oblastnostjo drugega in omeji našo lastno oblastnost, s katero bi si ga radi podrejali. Agresivne težnje so del človekove biološke dediščine, treba jih je spoznati in voditi, saj ne moremo pričakovati, da se bodo uravnovesile kar same od sebe.

Kult videza in učinkovanja

Kult učinkovanja, vzorec popolnega videza in s tem povezano nelagodje ustvarja družba in nima prave (biološke) zveze s težavami odraščanja. Težav s svojo telesno samopodobo v adolescenci ne zasledimo v vseh kulturah.

Morda še nobeno zgodovinsko obdobje ni do take mere spremenilo telesnega videza v tržno blago najširše potrošnje. Naj navedem samo porast plastične kirurgije pri mladostnicah in industrijo kozmetike, obiskovanje kozmetičnih salonov za moške, celoletno umetno sončenje, telesno vadbo, usmerjeno zgolj v nego videza. Farmacevtska industrija porabi več denarja za raziskovalno kozmetiko kot za hude bolezni. Ne moremo si domišljati, da je to brez posledic za naše čustvovanje in doživljanje telesa in odnosov. Mala deklica, vzgojena v štiriletno barbiko in zapeljivko, je že ločena od svoje celostne podobe in občutenja sebe. Naselila sej v očeh drugih in tam se bo lahko tudi izgubila. Podobno velja za fantička, ki je že modno ostrižen važič, nedotakljivi mamin in očkov princ in nasilnež. Tragične niso samo samopodobe neuspešne, debele, grde in nesposobne osebnosti. Enako zaskrbljujoče so tudi umetno zgrajene samopodobe oboževane in objestne osebnosti, ki ni več občutljiva za svoje notranje potrebe in za ljubezensko naravnanost, saj zna samo še manipulirati s seboj in drugimi.

Vloga staršev v častnem samodoživljanju mladih (svetost telesa)

Ljubeči starši otroka ne razkazujejo, njegovega videza nikoli ne ločujejo od vsebine, zdravja ne ločujejo od čustvovanja. Ne pripravljajo zanj socialnega uveljavljanja v boljši družbi, ker menijo, da ima dovolj talentov in notranje moči, da bo za to nekoč poskrbel sam. Ne opozarjajo ga na to, kako učinkuje, temveč gojijo predvsem osredotočenje na lastne občutke in spoštovanje občutkov drugih. Opazujejo ga z zvesto ljubeznijo, brez samoljubne zagledanosti vase, v svoje želje ali v socialno oceno.

Starševski narcizem deluje v drugačno smer. Tu ga ne morem podrobno opisovati, zato naj navedem samo nekaj primerov, ki jih vsi srečujemo. Opazujemo ga lahko na primer na prireditvah, ko oboževani otrok nastopa in starši fotografirajo in snemajo kot obsedeni, da ne zamudijo nastopa svojega malega zvezdnika, medtem ko seveda drugi otroci niso pomembni, pa tudi čustev lastnega otroka v resnici ne doživljajo. Tak otrok ni občuten, uporabljajo ga predvsem za lastne (nezdrave) potrebe. Spodaj navajam dve starševski izjavi, ki tudi obravnavata otroka podobno, in sem jih pogosto slišala.
»Sin mi je prinesel lepo spričevalo.«
»S tem si nas osramotila.«
»Naredi to zame.«
»Zakaj mi to delaš?! »
»Daj no poljubčka mamici (očiju, teti, babici)!«

Čuteča notranjost se polno izrazi samo v okviru samospoštovanja, v odklonu naročenih čustev. V nasprotnem primeru zlorabljamo otrokovo navezanost in odvisnost od našega odobravanja. S tem ga uvajamo v manipulativno navezovanje, ki bo izkrivilo obremenilo njegovo dovzetnost za lastne potrebe in za častno ljubezensko življenje. Če ga naučimo, da se podreja samo zato, da ne bo izgubil ljubezni, ga učimo hliniti čustva, varati samega sebe o tem, kar čuti in ne, žrtvovati svojo avtentičnost za naklonjenost. Svetost telesa v doživljanju sebe bo oskrunjena.
Moralni čut se razvija samo zunaj manipulacije, ker se vedno nanaša na občutenje sebe v odgovornosti zase, osnovan je na samospoštovanju, na nedotakljivosti osebne časti. Otrok, ki doživlja, da predstavlja čustveno-socialno naložbo za družino, da se mora njegov obstoj obrestovati ter da drugi upravičeno razpolagajo z njegovim telesom in čustvi, ne more razvijati (avtonomne) vesti. Vest kot govorica moralnega čuta je namreč avtonomna, ali pa ni vest, ker postane le odmev okolja. Taka vest ni več varuh osebnega telesa, ni dojemljiva za resnico občutkov. Telesa se je polastila okolica, s tem pa tudi občutkov in vesti.

Nevarnosti manipulacije

Omogočiti drugemu, da uživa v odnosu z nami, znati uživati drugega in si ga ne podrejati je zelo velika spretnost, ki zahteva dolgo učenje. Predvsem pa se je treba odpovedati manipulaciji. Manipulacija je pravo nasprotje spoštovanja in sočutja in je danes še vedno zelo razširjena med starši. Pri majhnem otroku je manipulacija s čustvi vedno najprej manipulacija s telesom, delovanje na telo, s katerim iščemo nekaj samo zase. Toda telo čustvuje, zato je manipulacija s telesom vedno tudi manipulacija čustev. Še več: telo je organizem čustvovanja in mišljenja, zato manipulacija poškoduje tudi otrokov miselni svet, spreminja druge in njega samega v orodje. Ker imajo starši veliko let opravka z malim otrokovim telesom, je zelo pomembno, da se zavedajo svojega vpliva na njegovo ljubezensko izkušnjo. Če drugega sploh ne doživljamo, je v ospredju naš egocentrizem, zaslepljen z lastnimi cilji.

Ker pogosto manipuliramo, vzgajamo manipulanta in bomo manipulirani. V adolescenci se starši pogosto znajdejo v tem položaju. Otroka so naučili odnosa, v katerem drug drugega uporabljamo za svoje sprotne potrebe, a ga ne poslušamo.

Če sprejemamo otrokova sporočila, (in ne sledimo idealnim predstavam o lastnem starševstvu ali zunanjim pritiskom in pričakovanjem okolice, ki komentira naše ravnanje in otrokovo obnašanje), lahko prisluhnemo sebi in otroku. S tem ga pripravimo, da bo naravnan na potrebe najbližjih in ne na zahteve in pritiske okolja. Če se oziramo predvsem na zunanje vplive, se odnos do otrokove telesnosti spremeni iz intimnega uglaševanja v izvajanje navodil, iz sočutne osebnosti se spremenimo v avtomatičnega pilota. Preidemo v manipulacijo, otrok je nekaj, kar mora funkcionirati po navodilih za uporabo. To poriva otroka v odtujeno doživljanje telesne razsežnosti – njegovo telo (utelešena osebnost) postane nekaj, kar naj funkcionira po predpisih. Kaj kdo doživlja, postane popolnoma nepomembno. Veliko mladostniškega nelagodja v odnosu s telesom, veliko nespoštovanja do sebe ali do partnerja izvira iz predšolskega obdobja, v katerem otrok ni doživljal sočutne navezanosti.

Od dotika do besede: eros druge stopnje

Z odraščanjem postaja spolna razsežnost vse bolj vezana na razvoj višjih mentalnih procesov in socialnega razmaha osebnosti. Odnose ustvarjamo in občutke priklicujemo predvsem po besedi, ki oživlja telo: kdor nas zna nagovoriti, lahko sproži pravi vihar erotičnega doživljanja. Dotik nima več iste moči, kot jo je imel pri dojenčku. Komunikacijski dotik ima veliko poti, ni samo fizičen. Erogena področja se živo odzivajo celo na psihični dotik na veliko razdaljo in naši spolni organi zaživijo predvsem v našem doživljajskem svetu, v našem imaginariju.

Ko človeku omenimo z besedo (ali z neverbalnim namigom) njegova spolovila, se stanje na teh področjih spremeni. Spolovila se odzovejo s podobnimi procesi, kot če bi šlo za fizičen dotik, gre le za stopnjo intenzivnosti. Slikanje telesa in zlasti možganov bi nam to potrdilo, saj organizem ne pozna strogega ločevanja med fizičnim in psihičnim. To velja tako za užitke kot za bolečine. Tudi zelo žive sanje imajo moč, da organsko ponavzočijo doživetje, ki ni bilo realno.

Ker imajo besedo moč priklica organske razsežnosti (bolje bi bilo reči, da imajo besede organsko razsežnost), lahko sklepamo, da danes tako razširjen prostaški besednjak, ki vpleta spolovila v vsakem stavku, nakazuje ohromelost spolnega življenja. Kdor nenehoma in brezčutno izgovarja spolovila zunaj erotičnega konteksta, s tem pove, da jih ne doživlja erotično. V istem smislu je erotično impotenten posiljevalec. Ne zmore erotičnega vznemirjenja, temveč samo nasilje.

Danes je v Italiji med mladimi v velikem porastu prodaja tako imenovanih sex toys, pripomočkov za spolne igre. Po drugi strani pa seksologi opažajo porast spolnih težav in upad spolne napetosti že pri mladih zakoncih. Dejavnikov, ki vplivajo, je gotovo veliko. Eden pa je gotovo ta, da je zelo malo uvajanja v erotiko, ogromno pa uvajanja v seksualnost. Prenasičenost zunanjih vzpodbud razjeda bogastvo notranjega sveta, erotična napetost se nima kje nabirati, imaginarij je prazen.

Erotika nas loči od živali

Spolna anatomija sama je primerna za kirurge in anatomiste, ne za uvajanje mladih v ljubezensko življenje, kajti o erotiki ne pove ničesar. Osnovne informacije o spolnosti lahko podamo v enem jutru, podajati bistvo erotike pa je izredno zahtevna in dolgotrajna zadeva, kot sem poskušala utemeljiti v prvem delu tega besedila.
Človekova spolnost se loči od živalske po tem, da ni področna, ni nagonska in ni sezonska. V veliki meri je ponotranjena, verbalna in socialna, zajema ves organizem, celo osebnost in jo doživljamo vsak dan in celo življenje. Mladi naj bi zato jasno ločevali med fizično, avtomatično vzdražljivostjo in erotičnim vznemirjenjem ter dojeli, da je za človeka značilna erotična in kulturna razsežnost. Zato je pri spolni vzgoji ključnega pomena, da mladim spregovorimo o njihovih spolnih organih v okviru kulture, družbe, erotike in osebne zgodbe. Ločevati med vzdražljivostjo svoje spolne narave ter ljubezenskim doživljanjem je bistveno za osrečujoče navezovanje na partnerja.

Vzdraženost se namreč pojavi kot odziv organa na fizično dejanje, ki ga lahko na primer sproži dotik ter se lahko zgodi tudi mimo pristanka in volje. Če komu pokažem limono, se začne sliniti, če z dotikom vzdražim njegovo spolovilo, se bo odzvalo, ker se vzdražijo tam nakopičeni receptorji. Organizem je dojemljiv, ker je to tudi njegova naloga, a nas sam ne pahne v delovanje.
Odziv sam ne pomeni, da nam je drugi pomemben, erotično privlačen, šele stik s čustvi, erotična občutljivost nam daje možnost čustvene predelave in razmisleka. Organ se odziva, a nismo le organ. Če komu pomolim pod nos pornografski časopis, se vsaj za hip organsko odzove, pa čeprav ne bi hotel, a vse to deluje lokalno in je zelo minljivo. Intenzivnega poljuba na postaji od človeka, ki sem ga ljubil, pa se lahko spominjam celo življenje. Samozadovoljevanje ljudje sproti pozabijo, intenziven spolni odnos z ljubljeno osebo pa lahko obarva cel dan s svojim osrečujočim nadihom. Spolni užitek nas ne poteši, kvečjemu trenutno pomiri, erotični užitek pa je vse kaj drugega. Vključuje vidno in nevidno, spomine, upanja, inteligenco, značaj, osebno zgodbo…

Spolni organi so sprejemniki in oddajniki najintenzivnejših občutkov ranljivosti, hrepenenja po sreči, izpostavljenosti, dovzetnosti za bolečino. Težnja, da bi jih izolirali in doživljali lokalno, je razumljiva, saj nas brani pred vstopanjem v vesolje erotike. Tam je vse nepredvidljivo in neobvladljivo, tam nam gre za kožo. Poskusi mladih, da bi živeli sprotno in površno spolnost, so usmerjeni predvsem v obrambo pred čustvovanjem, pred viharji, ki jih sprosti intenzivno navezovanje. Predstavljam si, da čustvovanje ni bilo ravno osrečujoče, če bežijo pred njim. Nekateri poskušajo to in ono, nihajo med veliko in nesrečno ljubeznijo in spolnimi pustolovščinami, drugi se erotiki odpovedo že zelo zgodaj, preventivno in načelno. Nekateri na srečo tvegajo ljubezen in ustvarijo par.
Mislim, da zelo podcenjujemo ta vidik. Zapleta se predvsem zato, ker zelo malo odraslih živi srečno spolnost, obenem pa hočejo vplivati na mlade, ki zelo jasno čutijo, da jih odrasli nimajo česa naučiti. Vse to se dogaja v zakulisju, tisto, kar vidimo, pa je samo neučinkovitost spolne vzgoje na mnogih ravneh. Mladi lahko padejo v tvegane spolne izkušnje kljub temu, da imajo potrebne informacije, tako kot vinjen voznik sede v avtomobil kljub temu, da pozna vsa pravila za varnost na cesti.

Družbena rodovitnost erotiziranih osebnosti

Erotizirana osebnost je vpeljana v ljubezensko življenje v najširšem smislu; z vsemi čuti, čustvi in umsko močjo je naravnana na oddajanje te pripravljenosti in obenem je globoko receptivna, občutljiva za ljubezensko naravnanost v okolju. Karkoli delamo, je lahko prežeto z erosom: tako na primer govorimo o pedagoškem erosu. Toda ta sposobnost ni vrojena oziroma se lahko ne razvije. Genski potencial se mora aktivirati. Če odmislimo hujše poškodbe, smo vsi obdarjeni z nevrofiziološkimi pogoji, ki omogočajo eros v našem življenju, toda kljub temu se ta sila v današnjem času bolj malo izraža.

Erotizacija pa je proces, ki se pravzaprav nikoli ne konča. Čeprav pozneje napetost in nenasitnost hrepenenja upadeta, se v ljubečem paru nikoli ne izčrpata. Podobno ostajamo ljubeče navezani na delo, ki nam je v velik užitek, na najboljše prijatelje, na lepoto, naravo … v vsem, kar doživljamo s celostno predajo, se izraža moč našega erosa.
V odnosu v dvoje prehaja eros na vedno subtilnejše ravni, se preliva v besede, deluje na daljavo. Z nevidno močjo pronica v vsakodnevno življenje ter ga v celoti spreminja. Že misel na ljubljenega dokazano spremeni možgansko sliko in oživi centre ugodja in sprostitve, razživi organizem in vse procese mišljenja in hotenja. Navzočnost ljubljene osebe ob bolniku učinkuje zdravilno in dokazano pospešuje okrevanje, a njen glas mogočno učinkuje že po telefonu. Tudi na etični in duhovni ravni je srečen par socialno rodoviten v najširšem smislu, lahko bi rekli, da goji ljubezensko življenje na vseh ravneh svojega bivanja.

Erotizirana osebnost doživlja sebe kot prostor ljubezenskih želja na najširši ravni, ponuja sebe svetu in življenju v iskanju srečanja, iz katerega se rojeva skupni blagor, se razodeva s svojim besednjakom, z držo in gibi, z glasom in pogledom. Gre za medsebojno oplojevanje, za nekakšno razširjeno skrivnost dvojine, za odnos Jaz-Ti, kot ga je opredelil filozof Martin Buber, in ki se iz tako razvite osebnosti širi v njeno ožje in širše okolje. Cel doživljajski prostor takega para je obsijan z ljubezenskim magnetizmom. Uživanje odnosov je na najvišji ravni polnost, dajanje iz obilja, oddajanje prekipevanja, ki oplaja svet.

Glavni življenjski užitki prihajajo iz odnosov, ne iz telesa kot takega. Telo pa je izraz tega bogastva in izgovarja naše erotizirano bivanje – ali pa s svojim molkom in bolečino oznanja bedo, osamljenost, napetost in nemoč, puščavo odnosov. Za vsaj polovico naših družin je vsakdanje sožitje bitka neusklajenih teles, vojna pogledov, hormonov in možganskih neviht, odpiranje vrat, iz katerih udarja hlad, dotiki pa trk med ščiti.

Izkušnja nesrečne ljubezni

Prve ljubezenske izkušnje so pogosto nesrečne in prav zato, ker so prve, pustijo globoke sledi. Nekateri poskušajo še in še in ne najdejo izhoda iz ponavljajoče nesreče, drugi se preusmerijo v površno navezovanje, ki omogoča neboleče razhajanje. V tej prehodni fazi bi mladim zelo koristilo, ko bi znali ločevati med samopomilovanjem ter ljubeznijo do sebe. Ker se večinoma niso naučili ločevati med tema dvema pojmoma, se na prizadeto samopodobo pogosto ne znajo odzvati z zrelo, ljubečo skrbjo zase, ne znajo poskrbeti za svoje rane.

Ko mladostnik prvič zahrepeni, da bi ga drugi vzljubil, pa je zavrnjen, ga prizadetost in samoljubje silita v zamero, v nezavedno maščevalno držo. Mnogi zavržejo željo, ki se je izkazala za neuresničljivo, odklonijo čustveno ranljivost, ki jih je razgalila in ponižala. Morda vrnejo udarec, prezrejo pa druge rešitve in nove možnosti. Morda poiščejo partnerja, ki bo s tem, kar je, omogočal, da gojijo svojo nesrečnost, grenkobo, razočaranje, skratka očitajočo držo žrtve, ki ima zdaj pravico do povračila. Stranpoti, s katerimi človek obide svojo ljubezensko srečo, je nešteto, in na nekatere lahko zaidemo zelo zgodaj. Veliko poznejših zvez nastane na osnovi velikega in nepredelanega ljubezenskega razočaranja. Zlasti pri mladih, ki nimajo varnega družinska zaledja, kjer bi lahko preboleli, kar jih je upognilo, bi bilo preseganje te izhodiščne zagrenjenosti zelo pomembno.
Morda bi vzgojitelji z vzgojo za ljubezen do sebe vsaj do neke mere lahko zavrli nastajanje partnerskih zvez in družin na nezdravi osnovi. Take družine nimajo veliko možnosti, da bi v njih rojeni otroci lahko doživljali varno vzgojo za ljubezensko življenje. Prenašajo se alkoholizem, odvisnost, zloraba, nasilje, a prenaša se tudi že pozabljena ljubezenska ranjenost, ki so jo doživeli starši.

V celoti seveda ne moremo preprečevati bolečih izkušenj med mladimi, toda to vprašanje lahko vključimo v vzgojo za ljubezensko življenje. Mlad človek pogosto poskuša novo, nevarno in prepovedano. Lahko ga zanesejo nepoznavanje sebe, neizkušenost, naivnost, uporno iskanje drugačnosti. Toda dolgoročno lahko dosežemo,da se bo na kritični meji ustavil, se znal izvleči iz destruktivne navezanosti, prej ali slej prerasti svojo prizadetost, iskati pomoč, se pozneje opredeliti za kakovostno zvezo, se upreti samouničevalnemu čustvovanju.

Redko in dragoceno

Živimo v kulturi, ki ponuja nenehno kaj novega, odmetava staro in kopiči novo, ki bo že jutri veljalo za dolgočasno. Eden od načinov, da mladim pomagamo do kakovostne erotike, je, da jih opozorimo na pomen zahtevne in zdrave izbirčnosti na podlagi lastnega osebnostnega jedra. Danes namreč moda narekuje prav vse, od sloga oblačenja pa do glasbenega okusa, od načina prehranjevanja pa do načina druženja. Ker je moda sezonski pojav, postaja tudi naš okus sezonski. Ni težko razumeti, zakaj je to lahko nevarno za človekovo srečo. Sreča je odvisna od tega, ali človek najde odgovor na svoje edinstvene potrebe, te pa so skrite v njem in jih mora sam spoznati, potem pa jih izraziti in doseči izpolnitev nekaterih skrbno izbranih prioritet, ki imajo zanj trajno vrednost.

Tisto, kar je »pravo zame«, je praviloma edinstveno in redko in tega mnogi mladi ne vedo. To še posebno velja za partnerja. Prepoznati pravega partnerja je mogoče le na podlagi opredelitve sebe. Brez ovrednotenja lastne edinstvenosti ne vem, kaj želim, da drugi ljubi na meni. Vedeti moram, da sem osebnost z jedrom in da je moje jedro deluje kot utripanje posebnih, dragocenih želj. Te želje so skrivnostne in svete, oblikujejo vizijo cilja in dajejo moč, da ga dosežemo, zato so nepogrešljivo vodilo.

Za stopanje v stik, v katerem se ne razblinimo, je potrebno doživljanje lastne strnjenosti. Biti razvidni sebi je tisto, kar nam odpre pogled na drugega. Ta razvidnost v mladosti še ni mogoča, lahko pa o njej govorimo, jo kot odrasli iščemo in poskušamo biti v njej verodostojni. Lahko smo prepričljivi z vzgledom, ki govori, da je živeti edinstveno vedno najboljša pot.
Uresničevati svojo osebnost je osebna zadolžitev in mladi jo lahko sprejmejo le postopoma. Najdragocenejše vedno najdemo za ceno dolgega, iskrenega iskanja. Iskanje pa ni eksperimentiranje, saj eksperiment izključuje najgloblja čustva in nas postavlja v vlogo opazovalca, ki naj bo ravnodušen do izida. Tudi za to razliko postanemo občutljivi le z vzgojo.

Težave z dialogom v adolescenci

Vprašanje vzgoje za ljubezen moramo umestiti tudi v kontekst spremenjenih odnosov in potreb mladostnika v odnosu do staršev. Prav v obdobju, ko bi mnogi starši radi posredovali mladostniku svoj pogled na ljubezen in spolnost, je pogosto dialog z otrokom najtežji. Če so bili v preteklosti fizično navzoči, a mentalno pogosto odsotni, ujeti v nerešeni preteklosti ali v garanju za prihodnost, otroka niso doživljali in zato jih tudi zdaj ne bo pripustil v svojo intimno sfero. Občutenje sebe in drugega prihaja iz medsebojnega izražanja čustev, kar pa zahteva prostor in čas za tkanje zaupanja. Možno je, da starši zamudijo svoj čas in jim ne uspe, da bi do adolescence sooblikovali skupen jezik z otrokom in se naužili srečne bližine, kajti sreča v odnosih z otroki je predvsem medsebojno doživljanje. Če v družini gradimo globoko, zaupno čustveno komunikacijo, ki nas razkrije drugemu, otroka usposabljamo za zdravo odraslo navezanost. Samorazkritje je namreč nepogrešljiv del odraslega ljubezenskega srečanja. Mladostniku nekateri starši začnejo vse to ponujati, ko je že čas za odhod, kar lahko otrok razume kot izsiljevanje zamujene bližine in preprečevanje odhajanja.

Uspešen dialog ne deluje toliko po besedi, kolikor po občutkih, zato lahko najgloblja medsebojna usklajenost ostaja živa tudi v tišini adolescence, ko mladostnik zaloputne vrata za seboj. Preteklost, ki je bila polna topline in skladnosti, staršem omogoča, da otroka ne doživljajo prestrašeno in da se lahko naslonijo na notranjo varnost, na svoje dobro starševstvo. Otroka znajo občutiti in se odzivati drugače,a še vedno zanesljivo in tenkočutno. Dialog v adolescenci je v bistvu sad usklajevanja, ki je nastajalo leta in leta v zaupni vsakdanjosti. Starši so bili dosegljivi zaupniki, zato je bilo mogoče ponotranjiti njihovo toplo avtoriteto. Kljub upiranju in boju ostajajo taki starši otrokov pristan vse do odraslosti.

Živo pretakanje čustev v družini ne deluje le tako, da ustvarja občutenje življenjske varnosti, temveč tudi poživljajoče krepi organizem in razvija ter uravnoveša mentalno življenje vseh družinskih članov. Zato je mladostnikova travma, ko začenja usihati otroška navezanost na dom, zelo boleča. Poskusila bom opisati to natrganost, posledice osamitve, gorje pomanjkanja v adolescenci.
Ljubeča komunikacija v družini je zelo intenzivno dogajanje in otroka dobesedno psihofizično in duhovno vzdržuje pri življenju. Pri otroku, ki se po šoli rad vrne v toplino svojega doma, opažamo poglobitev dihanja, preusmerjanje krvnega obtoka zaradi sprostitve, povišano porabo kisika in sladkorja v centrih pozitivnega čustvovanja … Uteha, ki jo daje dom, je otipljiva, mogočna in dokazljiva. Prijetno vznesenost in prebujenost, ki jo daje odraslim partnerjeva ljubeča navzočnost, poznamo, še toliko bolj blagodejno pa deluje zaupna komunikacija na otrokove izredno plastične možgane in na njegov organizem v razvoju. Zato je pomanjkanje (zlasti družinske) komunikacije drama, ki jo otroci doživljajo kot življenjsko ogroženost, kot hiranje organizma (telesa) in osebnosti. Če se doma ne počutijo občutene, sprejete in varne, jih nezavedna stiska sili, da morajo to nadomestiti s katerokoli protibolečinsko omamo. Z nečim se morajo pomiriti pred bivanjsko paniko. Ni čudno, da toliko mladih, ki jim dom ni dal varnosti, potrebuje alkohol ali drogo, da se lahko začutijo povezane z drugimi in seboj, ker človek brez tega ne preživi. Pomanjkanje vpetosti v varne odnose mladostnika ogroža v njegovih temeljih in ga izpostavlja bivanjski grozi, ki jo mora dušiti. Ker je bitja odnosov, je za mladega človeka njihovo pomanjkanje več kot tragedija, je srhljivka.

Prekinjen stik

Vzgojitelji pogosto ne znajo zaživeti svoje vloge ob mladostniku, radi postanejo pridigarji in ga obravnavajo kot muhastega, nedoraslega otroka. Izogibanje njegovemu doživljanju jim pomaga, da se počutijo varnejše in močnejše, a jih v resnici onesposablja. Običajno so odrasli pozabili na svoje občutke, kajti mladost je daleč in verjetno je bila mučna ali vsaj nelahka, morda polna upov, ki so zakopani pod grenkobo. Pripravljenost, da bi sočustvovali z mladostnikom, ni vedno prav velika, zaupanje vanj in v življenje, ki bo izpolnilo njegove upe, pa tudi ne. Na tej osnovi se lahko marsikaj zavozla ali celo nesrečno razdre.

Starši v tem obdobju pogosto želijo, da bi otrok ne imel določenih čustev, pa naj to jasno izražajo ali ne. To ga bega, v nedopustnem čustvu ostaja zapuščen in nebogljen. Kar zanikamo in zavrnemo, tega pač ne moremo vzgajati. Če iščemo hitre, takojšnje rešitve, mu ne omogočamo ukvarjanja z njimi. Razvajenost je danes pogosto tudi v zvezi s tem, da smo prekinjali in prezrli, kar je jemalo čas, in sporočali svoje strahove ali želje, premalo pa občutili svoje otroke. Za branje občutkov drugega imamo vgrajeno predispozicijo, toda potrebne so izkušnje in dolgotrajno, odprto, predano prilagajanje.
Če postane prekinjanje stikov slog družinske komunikacije, se otrok v mladosti znajde v posebno veliki stiski.

Prekinitve stikov lahko nastajajo iz mnogih razlogov: ker ne razumemo, ker nas zavede videz, ker nismo dovolj jasni, ker otrok ne zna povedati, kaj se dogaja. Če smo kot otroci doživljali, da se je v najbolj napetih trenutkih stik s starši pretrgal (niso bili več sočutni, pozorni na naša in svoja čustva, temveč samo prestrašeni ali ukazovalni ali besni), se ob svojem otroku v podobni situaciji odzivamo podobno. Če nam uspe stik ponovno vzpostaviti, se odnos z otrokom lahko razvija, če pa nam to ne uspe, se lahko začnejo starši in mladostnik nevarno razhajati. Ko govorimo o mladostniku in starših, premalo poudarjamo, da je za starše bistveno dojeti lastna čustva. Sploh smo v naših vzgojnih pristopih preveč usmerjeni v doseganje vzgojnih ciljev, premalo pa v znamo pogledati vase. Otrok doživlja veliko bolj čustva, ki jih oddajamo, kot pa naša navodila in izjave.
V izgubi stika otrok izgubi starše in sebe, zato se potem umika, beži, napada, izziva, vztraja v vedno isti poziciji brez prilagajanja. A tudi starši v konfliktu izgubijo stik s seboj in si težko priznajo, da so se izgubili v lastnih nepredelanih čustvih. Adolescent pa je odprt le za odrasle, ki znajo biti s seboj iskreni, ki ne hlinijo gotovosti, ki se zavedajo pretrganega stika in ki so iskreno pripravljeni na dialog.

V prekinjenem stiku ne more potekati nobena oblika vzgoje. V tem stanju se otrok nauči, da je ukinitev komunikacije edina pot, zato drugih in sebe ne doživlja sočutno, temveč samo še izsiljuje, zahteva … ali pa prenaša, trpi, se umika. Obstajajo seveda neštete vmesne variante, ki pa so vse daleč od pristne in tople navezanosti.

Adolescenca kot puščava in somrak zavesti

Naj proti koncu prikažem še nekaj temnejših strani tega obdobja oziroma nekoliko poglobim že omenjeno psihološko osamitev in omračitev razpoloženja, ki ju prinaša mladostništvo. Najbolje je, da se najprej spomnimo sebe nekoč. Težko bomo do adolescenta sočutni, če nimamo nobenega čustvenega spomina na svojo mladostno stisko.
V čem je temeljna stiska mladih? Verjetno gre predvsem za posledice, ki jih prinaša izguba otroštva. Poskusila bom malo poenostaviti: kar nas je osrečevalo kot otroke, izgubi svojo moč, poznana stara sreča nas zapusti. Zbudiš se in opaziš, da te ne veselijo več mamin objem, očetova roka na rami, otroška igra, vse ti postaja odveč. Telo postaja neznanka, v ogledalu pa te opazuje nekdo, ki ga ne poznaš in ti ni všeč. Prej je bil svet razumljiv, predvidljiv in v rokah nekoga, ki je imel moč, da ga ureja v naše dobro, zdaj pa se nenadoma izkaže, da odrasli te moči nimajo več. Po eni strani jih mladostnik doživlja kot izdajalce, po drugi kot tiste, ki oblegajo njegovo svobodno ozemlje. V resnici pa se na svojem ozemlju ne počutijo doma.

Besede se izrodijo in ko jih izgovarjaš, ne dajejo več občutkov, ki so ti jih dajale prej: jaz, doma, mama, očka, a tudi sestra, brat … vse to zveni in deluje drugače. Topline, zavetja ne dajejo več. Pogosto pomeni obmolkniti edini način, da se ne izgubijo v lastnih besedah, saj te nikoli ne izzvenijo, kot si mladostnik želi. Pogosto razgovori s starši nesporazume samo poglabljajo. Nekaj hočeš, ko ti ustrežejo, pa deluje tako, da si še bolj nesrečen … Notranjega dogajanja adolescenti ne morejo deliti z drugimi, zato ne gre za pretiravanje, ko očitajo, da jih nihče ne razume. Z vrstniki se kvečjemu lahko srečujejo, da delijo skupni kaos ali da se omamljajo v imenu iste stiske, v sorodnih občutkih. A zlasti huda osebna stiska največkrat ne najde besed in ni razvidna niti tistemu, ki jo doživlja, zato tudi okolice ni mogoče ustrezno nagovoriti.
Oglaša se potreba: oditi, vse takoj odkriti, se vsega naužiti in vse razumeti! Nekaj te kliče ven, v življenje. Zapustiti hočeš družino, a nimaš kam. Ene ljubezni je konec, druge še ni.

Oditi

Prav na kratko bi rada omenila še nekaj misli o adolescenci, ki so mi jih sprožila stališča ugledne in že pokojne psihoanalitičarke F. Dolto. Avtorica je imela do otrok in mladostnikov izjemno tenkočuten odnos brez sence paternalizma.V svoji knjigi Adolescenca pretresljivo prikazuje intimno dramo mladostnikov. Zdravila je mnoge zelo težke primere, od psihoz do poskusov samomora. Fantazije o samomoru, pravi, so naravne, ker ponazarjajo željo, da bi mladostnik vse izbrisal in začel na novo, sam in drugačen. Patološke so, kadar si mladi želijo, da bi bila izpeljava te fantazije uspešna. Toda govoriti o tem je potrebno, treba je dovoliti, da se smrtne sence priplazijo iz teme, treba je izgovoriti njihovo sporočilo in ga spremeniti v spoznanje o ceni svobode in metamorfoze.
Njeno stališče, ki ga izrazi ob koncu knjige, je zelo radikalno: mladi morajo zaživeti samostojno, med vrstniki, kajti »samo prijateljstvo pomaga, da preživijo«. To stališče bolje razumemo, če upoštevamo njen pogled na vlogo družine v adolescenci.

O njenih izhodiščih lahko seveda razpravljamo, a so zanimiva in vredna razmisleka, ker so zelo daleč od naše prakse. Zdravo mladostnikovo odraščanje vidi predvsem v perspektivi nujnih družbenih sprememb. Po pridobitvi osnovnega in najnujnejšega znanja (obvezno šolanje se po njenem mnenju mora končati čim prej), naj bi mladostnik prevzel svoje zakonsko predvideno in odgovornejše mesto v družbi, skrbel naj bi tudi za svoje ekonomsko preživetje, se stvarno osamosvajal od družine v vseh pogledih, se izobraževal in potoval predvsem na lastne stroške. Brez zaslužka, brez položaja v družbi, brez pravic odraslega ostaja mladostnik samo predmet obravnave odraslih. Vse pravice, ki jih mlad človek na papirju ima, zasenči dejstvo, da nima nobene možnosti, da bi odgovorno in samostojno vsaj okvirno poskrbel za svoje preživetje, se odločal v zvezi s tem in prevzemal posledice za svoje odločitve.
Nekatere družine skušajo preprečiti odhod otroka v samostojno življenje, zavirajo razhajanje in uveljavijo moro večnega vračanja. To so družine, ki se odpravljajo na obvezne družinske počitnice s svojimi adolescenti, jih silijo v svoje verske ali ideološke okvire, dušijo vsak poskus ločevanja in ohlajanja, zahtevajo brezpogojno zvestobo družinskemu krogu, spreminjajo družinsko skupnost v rodbinski klan, v obroč, ki onemogoča razmah osebnega življenja ujetih posameznikov, v ta obroč pa morajo pristopiti tudi partnerji njihovih otrok. Osebnosti teh postaranih večnih otrok nikoli ne shodijo. Njihovo telo ne pozna nobene oblike odrasle ljubezni, saj kot osebno, sveto in skrivnostno sploh ne obstaja in svojih želja sploh ne občuti.

Včasih, pravi avtorica, ostaja mlad človek “bitje dihanja, obtoka in prebave”, ujet v svoji materi ali družini, bitje brez besede zase in o sebi.
Kakšno družino lahko ustvari?

In ali res lahko obidemo to vprašanje, ko govorimo o vzgoji za ljubezen in spolnost? Ko ni mogoče nobena zdrava navezanosti, če par ni svoboden?

Da se mladostnik preusmeri v ljubezen v dvoje, mora razrahljati tesno vez z izvorno družino in sprostiti ljubezenske težnjo v novo smer, v nove ljudi.
Ločitev od staršev pomeni, da morajo mladi prej ali slej nehati otroško ljubiti družinske člane in narediti prostor za svet ter za nekoga drugega, ki omogoča ponovitev izkušnje izven družine. Izvorna družina bo zdrknila na drugo ali tretje mesto, ker mora dati prostor novim odnosom, ljubezen se bo preobrazila. Ta proces je seveda dolgotrajen in ga ni mogoče izpeljati s hitrim rezom. Običajno poteka tako, da je mlad človek razpet med starši, na katere je še močno navezan, in svetom, v katerem se hoče uveljaviti, med vrstniki, pri katerih išče zaščito, ter ljubezenskim iskanjem, v katerem bo zaživel intimno navezanost.

Uvajanje v materinstvo in očetovstvo

Materinstvo ni predpisana usoda vsake ženske, a bi morala biti možnost vsake ženske, tako kot velja to za moškega in očetovstvo. Poleg tega to ni ženska zadeva, čeprav se dekletom veliko več govori o materinstvu kot fantom o očetovstvu (tudi o tem je obsežno pisala F. Dolto). Ne verjamem, da je fantovska nedovzetnost za vprašanje očetovstva naravna in biološka zadeva, saj na tej stopnji naše civilizacije ne moremo več govoriti o nobeni obliki naravnega in nagonskega vedenja.
Dokler fantov ne bomo na noben način vpeljevali v odnos do otroštva (očetovstvo je v bistvu prav to), otroci in družine ne bodo imeli veliko prihodnosti. Eden od razlogov za večno mladostništvo, nezrele očete, bežeče partnerje in fante brez moške trdnosti je prav ta. Rodovitnost je dimenzija moškega in ženske, fantov in deklet, danes pa se še vedno zdi, da je nosečnost ženska zadeva?!

Fantje današnjega časa nujno rabijo stik z dejstvom svoje rodovitnosti, s svetom otroštva in otrokove vloge v njihovem življenju. S tem jih prizemljimo in vrnemo v meje, ki so zdrave in stvarne. Le kdo lahko utemelji kot stvarno vizijo o moškosti, ki je danes medijsko razširjena, in v kateri lahko moški s svojim sijajnim poklicem dosega trajno visok standard, živi z vedno novimi in sijajnimi ženskami, je stalno na poti sem ter tja po svetu, poseda v sijajnih vilah z viskijem v roki, brez otrok in družinskih vezi, a nikoli sam? Ostaja večno mlad z mišičastim in negovanim telesom v razposajeni družbi … Morda bi bilo nujno, da jih pripustimo v realno v življenje, preden začnejo verjeti v (slabi) film o svoji prihodnosti.

Malo drugače o zgodnji nosečnosti

Možnost zgodnje nosečnosti je zamolčano poglavje spolne vzgoje, ki je vsa usmerjena prav v to, da do nosečnosti ne pride. Vprašanje se navezuje na pravkar omenjen odnos do mladostnikove odgovornosti, zato bi rada dodala še nekaj misli o tem vprašanju. Uvodoma se bom ustavila samo ob izkušnji deklet, pozneje pa še nekaj o vlogi fantov.

Beseda zaščita pred nosečnostjo, s katero uvajamo mlade v poznavanje kontracepcije, se mi zdi neustrezna, ker zanositev ni huda nevarnost, pred katero bi se morala mladostnica zaščititi. Otrok ni napad na porajajočo ženskost. Preprečevanje nosečnosti ali urejanje rojstev se mi zdita primernejša izraza, ker predpostavlja, da preprečevanje lahko ni uspešno in da to ne bo katastrofa.
Mlada ženska v adolescenci še ni dozorela za materinstvo, a v mnogih primerih bi ob primerni pomoči in podpori okolja lahko srečno prestala to preizkušnjo. Zgodnja nosečnost ni polomija, ni obsodba na zavoženo življenje, ni socialna smrt, ni tragedija. Tako jo namreč radi prikazujejo. Nobenega dekleta, nobene ženske ne smemo prisiliti, da donosi, a prav tako je nasilje, če z našo pomočjo doživi splav kot svojo edino možnost.

Nosečnost je za dekle lahko možnost, da rodi novo žensko, novega moškega, izrazi svojo avtonomijo, svojo sposobnost porajanja novega. Odrasti s svojim otrokom, se pustiti preobraziti od te naloge in od te bližine, lahko postane veliki uvod v uspešno življenje, skok iz mladostniškega odtegovanja življenjskim izzivom v ponosno, rodovitno ženskost. Poleg pomilovanja okolice, obupovanja staršev in ponudbe za splav bi dekleta, ki zanosijo, imele pravico tudi do te variante. Tudi z otrokom bo mlada mati lahko še imela prosti čas, še se bo lahko kdaj zabavala, brezskrbno veselila, uživala življenje. Življenje je dolgo, svežina in veselje se ne začneta in ne končata v mladosti. Otrok ne uničuje življenja, ni nezaslišan dogodek, ki ga je treba preprečevati za vsako ceno.

Ne potegujem se za prezgodnjo nosečnost. Potegujem se za vzgojo deklet v ponosno ženskost, za pojmovanje nosečnosti kot moči. Tudi v primeru, da s fantom ni mogoče ustvariti družinske skupnosti, lahko dekle ob podpori okolja in oprta na samospoštovanje doseže, da fant in njegova družina prevzamejo svojo odgovornost do otroka. Težava je v tem, da širša družba do vsega tega nima pravega odnosa in da tudi zakonsko in socialno stvari niso primerno urejene za zaščito mladoletnikov-staršev.
Vzgoja fantov za zavest o lastne plodnosti in v spoštovanju dekletove rodovitne ženskosti je v naši družbi zelo pomanjkljiva. Vizija o moškosti, ki jo ponuja družba oglaševanja, je skrajno revna. Praznina ljubezensko-spolne identitete se potem mlademu moškemu zelo maščuje.

Nosečnost v adolescenci naj ne bo ožigosana kot kazen za neodgovorno spolno življenje, ni je treba obvezno izbrisati in mladi par osramotiti kot nezrel. Včasih se mi zdi, da se starši danes bojijo nosečnosti med mladostniki na nov način, ki ni nič manj obremenjujoč in mračnjaški od tistega v preteklosti. Danes gre za kršitev norme obveznega socialnega vzpona, pri katerem je treba odriniti tekmece in se preriniti v prvo vrsto, in za kršitev podaljšane odvisnosti od staršev. Kajti če je res, da mnogi mladi danes nočejo zdoma, je prav tako res, da mnogi starši ne želijo osamosvajanja lastnih otrok in da odlagajo v nedogled trenutek, ko bodo svoje mlade proglasili za zrele. Materinstva lastne hčerke in očetovstva lastnega sina se nekateri starši bojijo prav zato.

Otrok pa je lahko velik dosežek, dekletu in fantu lahko pomaga do samostojno doseženega osebnega dostojanstva, do tega, da končno odkrijeta, kaj zmoreta, kaj jima je bistveno. Dekle se lahko upre in zaživi drugače. Včasih prav s tem korakom prekine dušečo družinsko podrejenost in se poda na nelahko pot osamosvajanja. Otrok lahko svojo mater podpre v boju za svobodo, ne pa pogubi. Prav isto lahko velja za fanta.

Dokler ne bomo spremenili odnosa do otrok, tudi erotika ne bo zaživela. Spolnost sama brez erotike je dolgočasen avtomatizem. Erotika pa je tudi eros otroštva, vabilo za uživanje prihodnosti, dejanje vere vase in v človeštvo. Zato je vzgoja za ljubezen do otroštva (v nas in zunaj nas) nepogrešljiva sestavina spolne vzgoje.

Otroštvo je zora bivanja, vzhaja pa v objemu ženskosti in moškosti. Dekleta naj ne bi bilo strah lastne moči, fantje pa naj bi razvili polnokrvno moškost, da bodo kos ženski moči in da bodo enakovredno pristopili k otroku kot varuhi in očetje, vredni svojega imena. Dovolj močni, da se ženska lahko nasloni nanje, in dovolj ranljivi, da lahko sprejmejo njeno pomoč, ko so je potrebni.
Ni treba, da vsi mladi postanejo starši in da vsi rojevajo otroke, a prav vsi lahko postanejo varuhi otroštva in sposobni rodovitne ljubezni za naš čas.

STARŠEVSTVO KOT MODULNI SISTEM:

Prva poudarja, da tehnična razpoložljivost in osamosvojitev materinstva in očetovstva pravzaprav načeloma nista nič novega. Po eni strani je namreč obvladovanje narave stvari, dobro znani cilj tehnološko razvitega razsvetljenstva, ki se v bistvu ne spreminja le zaradi tega, ker je posegel v sfero človeka in njegovega genetskega središča. To, kar osvaja tehnika, je seveda treba vselej zaščititi proti zlorabam, vendar pa nam hkrati nudi tudi vrsto novih priložnosti za razvoj in odločanja. V tem primeru, pravijo zagovorniki teh tehnologij, se te nove priložnosti nanašajo predvsem na predembrionalno preprečevanje dednih bolezni in na osvobajanje od muk, ki jih doživljajo neplodni ljudje, katerih je v današnjem času vedno več. Poleg tega se je ločevanje naravnega starševstva od socialnega in pravnega pričelo že veliko prej; zato je verjetnost, da otroci odraščajo v družini, v kateri so bili rojeni, tako ali tako vedno manjša.

Druga razlaga, v katero tudi sam verjamem, pa poudarja, da je ta pobeg v splošnost, v nekaj, kar »naj bi vedno že tako bilo«, samo krinka, ki naj bi omogočila, udejanjanje Novega in ga skrivoma prenesla čez prag morebitnih neudobnih in kritičnih vprašanj. Morda drži, da se to Novo ne kaže v laboratorijih, kjer so si substance popolnoma podobne, ne glede na to, ali so človeškega ali živalskega izvora, kjer je na človeško naravo možno vplivati brez narkoze, in kjer se predembrionalnim tvorbam ni treba za nič opravičevati ali jim karkoli utemeljevati. Vendar se to Novo zelo jasno pokaže v družbenem prostoru in skozi sociološko optiko. Dvojne vijačnice, analiza genomov, genetska terapija, heterološke in homološke oploditve v eksploziji svojih novih možnosti ukinjajo antropološko konstanto materinstva in očetovstva, ki je doslej veljalo v vseh obdobjih in kulturah.

Morda se te epohalne spremembe ne kažejo prav zelo jasno v biologiji ali v kemiji celičnega jedra. Vendar pa se zelo jasno kažejo v posledicah, s katerimi te nove tehnologije vplivajo (ali bodo vplivale) na družine in sorodstvene sisteme. Starodavna celota biološkega in socialnega starševstva razpada, in iz vidika naravnih postopkov postaja starševstvo neke vrste modulni sistem, v katerem je možno vse delce obravnavati in med seboj kombinirati kot samostojne, ločene enote. Bistvena razlika med posledicami teh novih tehnologij in posvojitev ali razvez, ki tudi vsaka na svoj način razdvojujeta povezavo med biološkim in socialnim oziroma pravnim starševstvom, je v tem, da medicinske tehnike prevzemajo nadzor, multiplikacijo in mehanistično prevlado nad ustvarjanjem človeka, ki je bilo doslej možno izključno v domeni družbenih oblik zakonskega ali izvenzakonskega starševstva.

Smernice teh razvojev so iz sociološkega vidika dvojne. Socialno starševstvo je izvzeto, ali, če hočete, osvobojeno iz svojih bioloških predpostavk. V odnosu do narave postaja socialno starševstvo torej nekaj »prosto lebdečega«. Starševstvo in reprodukcija sta torej postala neodvisna drug od drugega in ju je možno obravnavati ter organizirati ločeno, vsakega zase. Biologija sledi načelom, ki temelje na kombinatoriki, selekciji in medicinski optimalizaciji semenčic in jajčec, medtem ko obstaja starševstvo samo zase, kar pomeni, da ga je potrebno kot takega tudi na novo ustvariti in utrditi. Načeloma, torej iz vidika tehnologije, bi bilo možno, reprodukcijo popolnoma ločiti od družine. Lahko bi jo organizirali klinično, pri čemer bi donositev klinično ustvarjenih embrijev poverili skupini žensk, ki bi jih izbrali v skladu z določenimi kriteriji. Dandanes je vse to seveda znanstvena fantastika. Toda vsaj v razmišljanju nam te perspektive lahko odprejo nova obzorja, tista namreč, v katera so tovrstni razvoji že sedaj usmerjeni.

Po eni strani se za pomen »starševstva« onkraj lastne narave realno odpirajo takšne možnosti, ki si jih v vsej svoji domišljiji le težko predstavljamo. Že zelo kmalu bo postalo samoumevno, da bomo lahko izbirali spol svojega bodočega otroka in morda celo njegove bolezni, njegov izgled in značajske posebnosti. Implementacije embrijev, dojenčki, ki so nastali v epruvetah, tablete za dvojčke ali trojčke, nakup globoko zamrznjenih zarodkov v »trgovini z embriji«, kjer bi seveda delali visoko izobraženi, profesionalni medicinci, in katera bi bila seveda podrejena skrbnemu državnemu nadzoru – vse to se nam dandanes morda še zdi fiktivno, vendar je dejansko že možno.

Na kakšen način se bo dojemalo pojem materinstva takrat, ko bodo torej dojenčki nastajali v epruvetah? Kakšne posledice bo to imelo za samopodobo žensk, ki so, odkar pomnimo, dojemale materinstvo kot del svoje eksistence? Kdo ali kaj je v takšnih pogojih sploh starš? In kdo je oče, stric, brat itd.?

Že sedaj je tehnično možno, da si dajo ljudje svoje zarodke zamrzniti in jih odmrznejo takrat, ko je najboljša priložnost za to, torej, denimo, po tem, ko si je bodoča mati že uredila kariero. Možno je tudi – in v ZDA se je to dejansko zgodilo, – da se tak globoko zamrznjen zarodek odmrzne in vstavi v maternico kakšne druge ženske, denimo matere darovalke jajčeca, Le-ta postane po tem, ko otroka donosi in rodi, hkrati mati in babica. Otroček postane sestra svoje lastne »matere«. Prosim, zakaj pa ne? Le kdo in s kakšnimi argumenti bi želel to (trajno) prepovedati, če pa vsi vemo, da je na ta način možno povezati dve dragoceni dobrini, namreč poklicno emancipacijo žensk in uspešno rast prebivalstva, ki je set predpogoj za mednarodno veljavo ter za zavarovanje pokojnin?

Prav tukaj smo naleteli na ključni vidik, ki grozi, da se nam bo zaradi eksplozivnosti svojega razvoja izmuznil in rok. Reproduktivni medicinci in njihovi genetski svetovalci se zavzemajo za svobodo odločanja in avtonomijo. Pravijo, da si želijo predvsem zmanjšati trpljenje ljudi. Kdor tega noče, ga k temu nihče ne sili. Tukaj ni nikakršnih prisil. Tudi ta tehnologija je nevtralna, če jo obravnavamo samo zase. To, kar je pomembno, je skrbni način njene uporabe. Naš pravni sistem in znanost, ki se zaveda svoje odgovornosti, bosta preprečila najhujše.

A predstavljajmo si popolnoma neverjeten primer, da bi bilo to resnično možno. Predstavljajmo si, da bi naša družba resnično razpolagala s pravnimi mehanizmi, ki bi lahko zajezili deroči tok sodobne tehnike. Takšnih pravnih mehanizmov nimamo: vse se dogaja s splošnim soglasjem in po najboljši volji v okviru »svobodnih diskurzov«, ki so kar naenkrat prišli v ospredje in prevladali v naši in tudi v vseh drugih družbah. A celo v malo verjetnem primeru, da bi današnja družba dejansko razpolagala s takšnimi mehanizmi, bi se temelji nove, post-družinske družbe kljub temu uveljavili, kajti nitke svojega obstoja bi pod vodstvom neverjetno hitro razvijajoče se medicine in z blagoslovom nove genetske sodne birokracije potegnili skozi šivankino uho, imenovano »individualna avtonomija pacienta«. V tej novi, post-družinski epohi se bo starševstvo iztrgalo iz svojih prejšnjih naravnih konstant. Zaradi osamosvojene, v vse smeri razvijajoče se »biologije« bo starševstvo postalo nekaj, kar bo možno ohranjati samo preko odločitev in socialnih zvez.

Ta prelom zgodovinskih razsežnosti pa se dogaja popolnoma onkraj vladnih ukrepov, brez kakršnekoli zakonodaje, brez debat in glasovanja v parlamentu. Dogaja se tiho in neopazno kot del medicinsko – tehničnega napredka, v kolektivnih obiskih »individualnih svetovalnic«, pri čemer vse to konec koncev financira zdravstveno zavarovanje. Vsaj eno pa je pri tem popolnoma jasno: za posledice vsega tega niso odgovorni tehniki ali znanstveniki. Družba je namreč tista, ki se mora odločiti, do kolikšne mere bo dejansko uporabljala vso to nepregledno vrsto novih možnosti, ki jih nudijo nove tehnologije.

» Najprej bodo prišli na vrsto tisti, ki so dejansko nosilci dednih bolezni, potem tisti, ki so dedno napačno disponirani, potem tisti, ki so morda ogroženi, pa še tisti, ki so bili domnevno zapostavljeni. V tem deluje ponudba optimalizacij podobno kot vse druge storitve ali proizvodi: ko enkrat pridejo na trg, v območje dosegljivega, se ji bodo posamezniki težko uprli. Podobno kot vse druge, bo tudi ta ponudba v ljudeh vzbudila družbeno pogojene potrebe; prišlo bo do povpraševanja in nakupovanja. Etika je precej šibkejša, kot logika potrošništva. Najprej bo prišel na vrsto strah pred lastno boleznijo in pred lastnimi pomanjkljivost,i, in šele potem tudi strah pred genetsko evgeniko. Najprej pride na vrsto žretje in šele potem morala (K. Gabert, 1988)«.

»Največji dobiček, torej modernizacija na en mah, se bo pokazala šele (a tukaj neobhodno in zagotovo) pri potomstvu. Intergenerativna odgovornost ne more ostati več omejena zgolj na zagotavljanje optimalnih pogojev socializacije. Obveznosti starševske skrbi se bodo pričele že v trenutku, ko se bo oplojeno jajčece ugnezdilo v maternici. Ker bi na primer vsak hemofilik ogrožal solidarnostno skupnost vseh udeleženih, je treba nastajajočega otroka že v štadiju, ko je sestavljen šele iz 32 celic, nujno podvreči postopku genetske preiskave. Če se pokaže, da ima zarodek v svoji dispoziciji okvaro, se bodoči starši lahko odločajo med splavom ali naknadnimi popravki, torej terapijo zarodne lupine. A le zakaj bi se zadovoljili le s popravljanjem dednih napak? Ta terapija bodočim staršem omogoča tudi izpolnjevanje drugih želja, ki jih je mogoče prenesti na zarodek. Ali bo bodoči otrok svetlolas ali rjavolas? Ali bo težil k prekomerni telesni teži, ali bo po rasti bolj majhen? Vse to je možno že vnaprej urediti. Tudi samskim ljudem se ni potrebno odreči vsakodnevnim reproduktivno tehnološkim storitvam, niti v primeru, da se kratkoročno združijo z neko drugo osebo in skupaj z njo preizkusijo tradicionalne načine razmnoževanja«.

V tem genetskem raju se ne popravlja zgolj ljudi »z napakami« oziroma, kot jih je imenoval stari Kant, »ukrivljenih polen«. Niso samo oni tisti, ki se jih ustrezno oklesti in oblikuje v skladu z idealnimi predstavami, ki izvirajo iz človeških možganov, ideologij in strahov. Morda je še bolj privlačno dejstvo, da so se vnaprej dane prepletenosti ljubezni in razplojevanja, starševstva i naklonjenosti razmotala in postala vprašanje individualnih odločitev, da so se morda osamosvojila tudi v družbenem smislu, in da bodo zato vsi ti dejavniki v bodoče obravnavani ločeno, v okviru različnih področij in institucij. To je seveda še posebej privlačno prav za tiste družbe, v katerih nataliteta strmo upada in je ni možno več reševati samo s staro, loterijsko metodo zakona in starševstva.

Vir: Popolnoma normalni kaos ljubezni, Ulrich Beck in Elisabeth Beck-Gernsheim, FDV, 2006

Pornografija – brutalni vrh spolne revolucije

Pornografije je ogromno. Nastopa kot nekak podtalni spiritus agens našega dekadentnega prostora in razvpite spolne revolucije. Majhna svetla točka v tej zgodbi je, da večina ljudi svoje pornofilstvo skriva pred ostalimi. To pomeni, da določena doza sramu in zavesti o grehu vendarle obstaja. Kar je upanje.

Od erosa do tanatosa

Vendar se pornografija ne širi samo v širino, gre tudi v globino same sebe. Že po logiki stopnjevanja dražljajev ne more ostati pri slikanju golih teles in biološko normalnega spolnega akta med moškim in žensko. Tipično pornografska zakonitost je zato pomikanje meja. Pornografija gre vedno globlje v ekstravagantnost, v perverznost, vse do tja, kjer preko meja forsirani eros nujno preide v polje bolečine in končno v thanatos – smrt. Zadnja “kakovost” pornografije je destruktivna in demonska.

Da je temu tako, pričajo pornografski žanri, ki podajajo spolno občevanje z živalmi, vsakovrstne oblike sadomazohizma, seks z pohabljenimi, duševno prizadetimi, starkami in otroci. Seveda je del tega materiala ilegalen, seveda se policije zahodnih dežel bojujejo proti trgovini z pedofilskim in ekstremno sadističnim gradivom, vendar to bistveno ne zmanjšuje produkcije in povpraševanja.
Obstaja celo domneva o skrbno prikritih kanalih, po katerih naj bi krožili posnetki – t.i. “snuff film”, v katerih seks preide v realno usmrtitev. Eden takih filmov naj bi nastal med bosansko vojno v taborišču blizu Srebrenice. Čeprav nekateri menijo, da je “snuff” zgolj legenda, je že po notranji logiki perverznosti, se pravi, po graduaciji dražljaja iz smeri erosa v smer thanatosa več možnosti, da ti filmi res obstajajo. Tak deduktivni sklep lahko napravimo tudi zato, ker tudi De Sadovo pisanje ni bilo legenda.

Takšen je svet pornografije. Od foto-estetsko dodelane nagice na naslovnici Playboya, revije, ki se zadnje čase kiti z prisluhom intelektualnosti, do posiljenega otroka, katerega bolečino in strah beleži kamera tam nekje v kleti v kakšnem od zahodnih mest, je na prvi pogled velik razpon. A le na prvi pogled. V obeh primerih je prisotno isto pohotno oko, ki zahteva več in več. Če porno sadizem in pedofilijo danes razumemo kot razsuti jez, ki je povzročil katastrofo, lahko playboyevsko soft erotiko razumemo kot tisto prvo majhno razpoko na jezu – razpokico, ki ji svoj čas nihče ni pripisoval rušilne moči. Dokler ni počilo.

Od naivnih zajčic do neukrotljive zveri

Reči, da so za porast pornografije krive pornografske korporacije in permisivna demokratična zakonodaja, je tako kot reči, da je za razširjenost droge na Slovenskem kriva kolumbijska narko-mafija. Kakor kolumbijski narko-mafijci ne hodijo po naši deželi in na silo ne pikajo naših otrok, tako tudi pornografija sama po sebi ne vdira v naše hiše kot nekakšen brezkompromisni tat.
V nas samih oz. v našem civilizacijskem okolju se ajvlja potreba po drogi in pornografiji. Muslimani in njihovo civilizacijsko okolje s tem nimajo težav.

Pornografija je v domeni Zahoda in tistih okolij, ki se Zahoda dotikajo. Zakaj?
Gotovo k temu pripomore demokratična družbena ureditev in liberalno pojmovanje človekovih pravic. Ker ima vsak pravico živeti svoje sanje, če s tem ne škodi drugim, ima tudi pravico do svobodnega seksualnega izraza.

V tem okviru so pred štiridesetimi leti legalizirali pornografijo začenši v Skandinaviji (leta 1968). Vendar so že deset let za tem morali pornografski produkciji postaviti prve zakonske restrikcije. Po že omenjenem pravilu pomikanja meja v smeri vse večje perverznosti, je pornografija hitro segla po otroku, organizirani kriminal pa je pedofiliji videl (in še danes vidi) novo tržno nišo. Na Zahodu so zato začeli prepovedovati otroško pornografijo, najprej v ZDA (leta 1977), nazadnje na Nizozemskem (leta 1982).

Skratka, na področju pornografije so “cvetlični” ideali spolne revolucije in mitičnega leta 1968 še enkrat pokazali, da so prej razpokica na jezu pobesnelega libida (po Freudu) kot neka nova malodane poduhovljena kakovost človekovih pravic. Pot od “zajčic” do posiljenega otroka je bila kratka. Komaj so osvobodili zajčice, že so imeli zver na dvorišču!

Zver ekstremne spolne perverznosti so sicer iz čednega dvorišča spravili, potisnili tja v klet in pod pult, vendar je vse do danes niso ukrotili. Danes jih strah samih sebe. Tudi zato napadajo Cerkev in svoje grehe nad otroci preko medijev lepijo na duhovnike. “A eno je gotovo: duhovniške pedofilije je veliko,” je, recimo, brez kakršne koli navedbe empiričnih podatkov, čisto po politkomisarsko, zapisal Vlado Miheljak (Dnevnik, 8. avgust 2007).
Gre za slepilni manever, katerega silovitost govori prej o hudih problemih v spolno-revolucionarnem podzemlju, kot o realnosti Cerkve.

Svoboda in razkroj

Kljub vsemu je demokratična ureditev še vedno zunanje okolje, ki omogoča razcvet pornografije. Bolj notranji nagibi prihajajo iz človekove “osvobojenosti” izpod “jarma” religije in konzervativne družbene etike. Po drugi svetovni vojni so filozofske ideje o smrti Boga in o posameznem človeku kot vrhovnem zakonodajalcu etike dobivale vse bolj množično razsežnost. Pod vplivom freudizma je pomembno vlogo v procesu tovrstne emancipacije posameznika igral ravno seks. Stari religiozno-konzervativni svet je bil viden kot svet senzualne represije. Pod vladavino krščanstva se človekovo telo v vseh svojih zmožnostih ni smelo izražati, so rekli. Zdaj je napočil čas, ko se končno sme. Človek mora iz tisočletne zavrtosti in potlačenosti. Užitek je naš vrhovni domet. Seksualna revolucija naj se začne!

Seksualna revolucija je torej bila neke vrste tečaj, maturitetni izpit, preko katerega se bo “svoboda” posameznika na stežaj odprla ali pa se sploh ne bo odprla. Reč je hitro dobila politične dimenzije in svetovna levica ni odlašala pri sprejemanju prvin seksualne revolucije v svoje programe. Šlo je za izjemno močan ideološki in simbolni moment. Referendumi o splavu in razporoki so v tistem obdobju pomenili referendum o tem, kam se bodo nagnile duše ljudi. Ali iz krščanstva v “svobodo” ali pa bodo v krščanstvu ostale. Zmagalo je prvo. Zmaga je bila tako močno, da so na koncu tudi desničarske sile morale sprejeti pravico do splava (in danes je celo pri krščansko usmerjenih strankah boj proti splavu politično nespamenten), razporoka pa je postala dobrina celo za nekatere protestantske cerkve.

Torej svoboda! Ampak že sv. Pavel opozarja: “Le da vam svoboda ne bo pretveza za meso! (Gal 5,13)” Parafrazirano: Dragi protagonisti leta 1968, le da vam zavzemanje za bolj miroljuben in sproščen svet ne bo pretveza za čimbolj neovirano drogiranje in seksanje! Drugače: Le da vam boj za bolj sproščeno telesnost ne bo pretveza za trivialno pornografijo!
In točno to se je zgodilo.

Danes imamo na sceni namesto srečnih in nasmejanih seksualnih revolucionarjev razbite družine, še enkrat potlačeno žensko (“vsaka peta pretepena, vsaka sedma posiljena”, pravijo tudi uradni viri), kopico moških, ki ob slikicah nagic skrivaj masturbirajo in so vse manj sposobni celovitega soočenja z žensko, problem trgovine z belim blagom, čudaške seksualne odvisnike, seksualni turizem, pedofilijo, nihilistično nevero v ljubezen… in končno vse manj rojstev otrok – kar je samo navidezni paradoks seksualne revolucije in cvetoče pornografije.

Kultura smrti

Povezava med cvetočo pornografijo, tem brutalnim vrhom spolne revolucije, in demografsko krizo je za kritični krščanski pogled dokaj nazorna. Ni mogoče želeti otroka, če je spolnost namenjena zgolj užitku. Ni mogoče sprejemati tretjega (otroka), če je že drugi (žena/mož) zgolj sredstvo za tvoj orgazem. Ni mogoče upati v svetost človekovega življenja, če so rodila, ki novega človeka biološko izdelajo, degradirana na meso v izložbi. Ni mogoče hrepeneti po bližini drugega in tretjega, če te pornografija zapira v duhovno in socialno samico.

Pornografija se v “naravni” navezi na kontracepcijo (ki je najprej miselnost, nato biomehanski postopek) izkaže za znanilko kulture smrti. Ne samo v perverznih ekstremih, že v svoji vsakdanji govorici priča o smrti, saj ustvarja človeka brez duše. Mehanika razmnoževalnega početja ostaja zgolj to – mrtva mehanika. Pri pornografiji duše ni in ne sme biti. Če pa kaj še kaže dušo, npr. nedolžni otrok, pa mora biti slednji čimprej iznakažen, ponižan, razčlovečen.
Preko pornografije in splošne erotizacije zavesti je spolna revolucija na svojem področju udejanila to, kar so krščanski misleci že davno napovedali: smrti Boga bo nujno sledila smrt človeka. Pornografija je eden izmed izrazov kulture smrti.

Alternativa monoteizmu

Erotika in pornografsko izražanje je vedno obstajalo. Vsaj na ravni kletvic in vulgarne govorice. Toda na Zahodu nikoli v zadnjih dveh tisočletjih ni dobilo take javne in medijske moči, kot jo ima danes. Pojav je zato dodatno sumljiv. Ker sovpada s splošno versko krizo, z odmikom od Kristusa, ne more ne imeti določenih religioznih konotacij.

Poglejmo v čas Izraelovega kraljestva po kralju Salomonu. Kulta Baala in Ašere sta bila kulta plodnosti. Ašerizem je tudi na obredni ravni od svojih pristašev pričakoval seksualno versko obnašanje. Obstajala je sakralna prostitucija, se pravi, seks s “sveto” prostitutko v posvečenem okolju kot komunikacija z božanstvom. Orgazem kot mistično ekstazo in magični dogodek, ki zagotavlja plodnost in dobro letino.

Zdaj, baalizem in ašerizem bi šla v pozabo, če ne bi več stoletij ogrožala judovskega monoteizma – ogrožala od znotraj. Izraelovi sinovi so zapadali skušnjavi, opuščali enoboštvo in se zatekali k erotiziranim kultom (toda že zlato tele iz Mojzesovih časov naj bi simboliziralo moško spolno moč!). Njihova erotično obarvana nezvestoba je skozi stoletja narasla do mere, da je povzročila duhovni propad, ki mu je sledil politični in socialni razkroj celotne družbe, konec templja ter babilonsko suženjstvo.

Zgodba se ponavlja. Tudi danes se kot alternativa monoteizmu kaže nekakšna pogansko erotizirana zavest. Erotika, kult telesa in bioenergija – to je novi ašerizem. Gledanje enega Boga in iz tega izhajajoča visoka moralna pričakovanja so zamenjale ogromne količine golih podob in kvazi-religiozni srh orgazma.

Kajti če človek ne gleda gor, proti nebu, bo začel gledati dol, proti mednožju. Nekaj močnega ga namreč mora obvladovati. Zavest ne zdrži prazna, nekaj jo mora napolnjevati. Spolna sila je zato prvi in najprikladnejši nadomestek, ko več ni pogovora z edinim pravim Bogom.

Etične dileme v ginekologiji in porodništvu

To je privedlo tako daleč, da so pričeli nekateri strokovnjaki opozarjati, da rojevanje prvega otroka pri povprečni starosti 27 let, ki se odmika še bolj proti 30- im, le ni brez neugodnih posledic in da bi morala družba kot celota pričeti z določenimi ukrepi.Po drugi strani pa je svoboda, ki jo ženske doživljamo na intelektualnem, čustvenem in delovnem področju razširjena še na svobodo spolnosti. Vse našteto privede do tega, da se zdravstveni delavci pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati ali delujejo v skladu s svojo vestjo in etičnimi normami. Ali smo res zaščitniki in zagovorniki življenja ali pa v težavnih časih prilagajamo definicije življenja družbenim zahtevam. Prispevek želi pretehtati vlogo zdravstvenih delavcev pri skrbi za žensko in njeno zdravje v današnjih okoliščinah.

UVOD

Sodobna ženska se z vlogo materinstva in partnerstva sooča v povsem drugih okoliščinah, kot se je še dve generaciji nazaj. Odraščanje, poroka in družinsko življenje se je v kratkem času korenito spremenilo. Obvezno šolanje, možnosti zaposlovanja, nadzor nad zanositvijo in odločanje o rojstvu otrok so temeljito preoblikovale vlogo sodobne ženske. Danes se leta šolanja podaljšujejo, pomembnost kariere in možnost priti na vodilna mesta povečujejo, tako da se ženska za družinsko življenje in potomstvo odločajo mnogo pozneje, kot še pred desetletji. To je privedlo tako daleč, da so pričeli nekateri strokovnjaki opozarjati, da rojevanje prvega otroka pri povprečni starosti 27 let, ki se odmika še bolj proti 30- im, le ni brez neugodnih posledic in da bi morala družba kot celota pričeti z določenimi ukrepi. Po drugi strani pa je svoboda, ki jo ženske doživljamo na intelektualnem, čustvenem in delovnem področju razširjena še na svobodo spolnosti. Vse našteto privede do tega, da se zdravstveni delavci pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati ali delujejo v skladu s svojo vestjo in etičnimi normami. Ali smo res zaščitniki in zagovorniki življenja ali pa v težavnih časih prilagajamo definicije življenja družbenim zahtevam. Prispevek želi pretehtati vlogo zdravstvenih delavcev pri skrbi za žensko in njeno zdravje v današnjih okoliščinah.

ETIČNE DILEME V SKRBI ZA ZDRAVJE ŽENSK

Mnogo raziskav je narejenih v želji, da bi razumeli delovanje človeškega telesa ter si pridobili nadzor nad njegovim delovanjem. V veliki meri je to človeku uspelo, tako da z intenzivno medicino, farmacevtskimi sredstvi in tehničnimi zmožnostmi zamegljuje mejo med življenjem in smrtjo. Možnosti pridobivanja znanja in posledično vpliva na življenje in zdravje ljudi se zdijo neskončne. Žal pa se včasih dogaja, da se prevelika želja po znanju in vplivanju ne ustavi pred etiko. Avtorica si je postavila nekaj vprašanj na katera skuša odgovoriti: Ali je res, da so nekatere metode kontracepcije abortivne? Ali je res, da je splav le izjema in da je to razmeroma varen poseg? Ali je res splav prekinitev življenja nerazvitemu zarodku? Ali pri svojem delu zdravstveni delavci zagotavljamo pogoje za informiran pristanek ali pa z napačnim informiranjem zapeljujemo v odločitev, ki se nam zdi prava?

KONTRACEPCIJA

Namen kontracepcije je lahko:
– preprečevanje rojstev, kjer se reproduktivni vidik spolnosti povsem loči od zadovoljstva
– omejevanje rojstev, kjer se število otrok določa glede na sprejeta prepričanja, kulturo, status, politične razmere ipd. ter
– uravnavanje rojstev, kjer se želi zaradi zdravstvenih, socialnih in drugih vidikov preložiti rojstvo na kasnejši čas (bolezni matere, šolanje, nedavni porod ipd.)
Ženske morajo biti seznanjene ne samo s stranskimi učinki in tveganji, temveč tudi z mehanizmi delovanja kontracepcije, še preden se odločijo za določeno metodo.

Mehanizmi kontracepcije se delijo na:
– preprečevanje ovulacije (hormonska kontracepcija (HK), postkoitalna kontracepcija (PK)),
– preprečevanje oploditve (mehanska kontracepcija, sterilizacija, HK, naravne metode, kemična sredstva, sterilizacija)
– preprečevanje vgnezditve (HK, PK, maternični vložek, sterilizacija),
– odstranitev vgnezdenega zarodka (HK, PK)

Zadnja dva mehanizma posegata že v področje umetne prekinitve nosečnosti, kljub temu, da jih uvrščamo med metode kontracepcije; saj velja, da se nosečnost prične z oploditvijo jajčne celice. Zaradi etične vprašljivosti abortivne kontracepcije nekateri strokovnjaki zagovarjajo mnenje, da se nosečnost prične z vgnezditvijo in ne oploditvijo. Podobno mnenje imajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskavami na zarodkih. Tako so pričeli uporabljati izraz »predzarodek« za neimplantiran zarodek. Tu lahko opažamo pojav prilagajanja definicije življenja glede na trenutne potrebe »lobijev« ali pa celotne družbe.

Nekateri zdravstveni delavci dajejo enostranske informacije o kontracepciji, ko posredujejo le pozitivne učinke le teh, zamolčijo/podcenjujejo pa negativne. Tovrstno informiranje se kaže tako v pomanjkljivem/enostranskem izobraževanju zdravstvenih delavcev, kot tudi v zdravstveni vzgoji mladostnikov in širše populacije. V izobraževalnem materialu o spolnosti (brošuri za srednješolce) Inštituta za varovanje zdravja na primer ni omenjen niti en stranski učinek kontracepcije. To pa se ne dogaja samo na zdravstveno-vzgojnem področju ampak tudi v praksi. Nekateri ginekologi namreč predpisujejo hormonsko kontracepcijo (HK) tudi mladoletnicam/ženskam, ki imajo v družinski anamnezi trombozo, sladkorno bolezen, rakava obolenja ipd ter zatrjujejo, da stranskih učinkov praktično ni! Tako delujejo skoraj kot predstavniki farmacevtskih podjetij ali pa kot ponudniki storitev in ne kot odgovorni in strokovni zdravstveni delavci. Po drugi strani pa se nekateri ginekologi počutijo nemočne pri predpisovanju kontracepcije, saj doživljajo zahteve po HK ne glede na to, da sami menijo, da metoda ni ustrezna za žensko. Kljub temu, da nas prepričujejo v varnost kontracepcije, farmacevtske firme vedno znova raziskujejo nove metode kontracepcije in jih oglašujejo kot varnejše metode od dosedanjih. V deklaracijah HK lahko beremo celo vrsto stranskih učinkov in pa odsvetovanje uporabe ženskam, ki sodijo v eno izmed rizičnih skupin. Nekatere raziskave kažejo, da več kot 25% žensk opaža prisotnost stranskih učinkov HK, med katerimi najpogosteje naštevajo: krvavitve, spremembe razpoloženja, pridobivanje telesne teže, slabost, zmanjšanje libida in glavobol. V isti raziskavi, so ugotovili, da je skorajda polovica žensk že zamenjala vrsto HK zaradi stranskih učinkov (Tyde, Bingefors, Odlind, 1999). V raziskavi ni bil opisan noben primer hujših posledic jemanja HK kot so: tromboza, infarkt, rakavo obolenje ipd. Zaradi nepravilne informiranosti se ženske izpostavljajo ne samo negativnim stranskim učinkom (fizičnim in psihičnim) ampak tudi možnost ponavljajočih se UPN. Tu prihaja do paradoksa, saj ponavadi ženske jemljejo HK ravno zato, da ne bi bilo potrebno nosečnost prekinjati.

UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI

V Sloveniji se soočamo z velikim številom umetnih prekinitev nosečnosti (UPN). Do leta 2004 so bile UPN prvi vzrok po številu smrtnosti v Sloveniji, zdaj so na drugem mestu. Skoraj vsaka tretja nosečnost se konča z UPN (http://www.stat.si, 2006). Odločitev o UPN je do 10 tedna nosečnosti izključno v domeni matere. Zdravstveni delavci nimamo pravice posegati v to pravico. Imamo pa dolžnost, da jo objektivno seznanimo z vsemi informacijami o posegu. 2. člen ZZUUP pravi, da: »Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok obsega tudi pravico do pouka, svetovanja in seznanjanja s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev. Zdravstvene organizacije ter zdravstveni, socialni in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo pri uresničevanju pravice iz prejšnjega odstavka, so dolžni storiti vse potrebno, da lahko ženska in moški to pravico uresničujeta,« (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, 1977).

Prevladujoče ocene posledic UPN so, da je danes UPN varen poseg, v kolikor je opravljena s strani usposobljenega zdravstvenega osebja. Tako na primer ena izmed študij navaja, da je UPN v lokalni anesteziji varna in učinkovita metoda UPN, saj je v povprečju do komplikacij prišlo v 3.4% primerov. Komplikacije so razdelili v skupine: takojšnja nepopolna UPN, takojšnja hujša krvavitev po UPN, takojšnji sum na perforacijo uterusa, kasneje ugotovljeni ostanki »produkta nosečnosti« ter kasnejša infekcija (Thonneau, Fougeyrollas, Ducot, Boubilley, Dif et al. , 1998). Iz naštetega je razvidno, da so se raziskovalci omejili zgolj na fizične komplikacije UPN. Če skušamo gledati na človeka celovito in vključiti tudi duševne in duhovne posledice UPN, naletimo na težave. V strokovni literaturi najdemo zanimiv pojav nasprotujočih si dognanj. Raziskovalci namreč ugotavljajo negativne psihične posledice UPN, jih naštevajo, nato pa na podlagi istih dognanj eni povzamejo, da te posledice niso hude (Osler, David, Morgall, 1997; Tolin, 1997), medtem, ko drugi povzamejo, da so te posledice hude in da spremenijo kvaliteto življenja žensk (Kero, Högberg, Lalos,2004; Sodarberg, Janzon, Sioberg, 1998; Emužiene, 2005). Naj naštejem samo nekaj negativnih posledic UPN, ki jih literatura uvršča pod skupno ime »Post abortion syndrome«: motnje hranjenja, jokavost, nespečnost, spolna hladnost, menjava razpoloženja, obžalovanje, nočne more, anksioznost, občutek krivde, promiskuiteta idr (Osler David, Morgall, 1997). Simptomi, ki jih navaja literatura so podobni tistim, ki jih doživljajo udeleženci v prometnih nesrečah ali vojnah, ki jih poznamo pod skupnim imenom- Post travmatski sindrom. In vendar v teh primerih stroka ne ocenjuje trpeče kot čustveno labilne, ambivalentne ali versko prepričane ipd., kot se to zgodi ženskam s omenjenimi simptomi po UPN. Drugo pomembno dejstvo, ki ga ne upoštevajo vsi raziskovalci je, da je ženska v času odločanja o UPN v hudem stresu in da ne ocenjuje svoje stanje enako, kot čez čas, ko je že sposobna refleksije in procesa žalovanja za izgubo. Tako nekateri raziskovalci opravljajo intervjuje z ženskami v kratkem času po UPN, ko se vse psihične in duhovne posledice splava sploh še ne morejo pokazati. Veliko žensk namreč sprva z zadovoljstvom gleda na UPN, nato pa ugotavlja, da so naredile napako in jo obžalujejo, ali pa obžalujejo okoliščine, ki so privedle do tega, da so bile »prisiljene« v UPN.

Etična dilema, ki izhaja iz UPN (definicija UPN po Inštitutu za varovanje zdravja RS, vključuje tudi odmrle zarodke v postopkih umetne oploditve) je tudi nadaljnja uporaba fetusa. Tkiva in celice fetusov po UPN je namreč uporabljala kozmetična in farmacevtska industrija (izdelava cepiv) s podporo zdravnikov, ki so argumentirali etičnost tovrstne uporabe (Zimmerman, 2004).

PRENATALNA DIAGNOSTIKA

Današnje vodenje nosečnosti zahteva veliko zdravstvenih pregledov nosečnice. Iz svojih lastnih izkušenj in iz izkušenj kolegic lahko rečem, da je koristnost števila in pa podrobnosti pregledov v normalni nosečnosti skorajda vprašljiva. Presejalni testi, morfologije, nuhalne svetline idr, v ženski nehote zbujajo določeno tesnobo. Morda je to samo težava stanovskih kolegic, ki preveč vemo in preveč razmišljamo o možnostih, da gre kaj narobe. Sprašujem pa se, kako populacija žensk, ki ne izhajajo iz zdravstva ali sorodnih poklicev doživlja svojo nosečnost. Ali pri vseh pregledih (ter strahu ginekologov pred boleznimi in nepravilnostmi ploda) še lahko sproščeno uživajo svojo nosečnost? Tesnoba ki je prisotna pred vsakim večjim pregledom, se še poveča, v kolikor naš otrok ne ustreza vsem normativom in pade izven krivulje normale. Temu sledijo pregledi specialistov, branje literature o možnih težavah in zapletih. Poznam primere, ko je bila postavljena diagnoze (zastoj rasti, srčna napaka plodu, odsotnost ledvic, pritlikavost ipd) napačna. Toda to da je bila diagnoza napačna, se je pokazalo šele po rojstvu otroka. Kakšen vpliv ima to na nosečnico in na njenega otroka, lahko samo domnevamo. Pa vendar ne gre le za tesnobo. Nekaterim nosečnicam so v prejšnjih primerih svetovali UPN. Določeni diagnostični postopki so tudi nevarni. Pri amniocentezi obstaja možnost splava v 0.8% in vendar v zahodnih državah opažajo porast števila opravljenih tovrstne diagnostike.

UMETNA OPLODITEV

Umetna oploditev je v zadnjih letih dobila velik razmah. Če je bilo še pred nekaj leti pri ugotovljeni neplodnosti para potrebno preizkusiti vse druge metode umetne oploditve, je danes par sorazmerno hitro napoten na postopek IVF (in vitro fertilizacije). Prispevek želi izpostaviti naslednje etične dileme, ki izhajajo iz samega postopka IVF:
– številčnost zarodkov, ki nimajo možnosti življenja: ženski navadno s hormoni spodbudijo rast jajčnih celic, jih odvzamejo in jih oplodijo. Dobljene zarodke nato vstavijo v maternico (največkrat dva zarodka), ostale pa zamrznejo. Zmrznjeni zarodki se hranijo v banki do 5 let (ta doba se lahko podaljša še za 5 let), nato pa jih zavržejo (Zakon o neplodnosti in oploditvi z BMP, 2000) ali pa na njih opravljajo raziskave. Posamezni ženski lahko odvzamejo pri enem postopku IVF (pravico ima do 6 brezplačnih poskusov) tudi več deset jajčnih celic in jasno je, da večina tako pridobljenih zarodkov ne bo preživela.
– vprašljiva uspešnost metode Po svetu in v Sloveniji je metoda IVF uspešna v približno 20-30% pri bolnicah pod 35 let starosti. Uspešnost se meri v številu živorojenih otrok na število zarodkov, ki so bili vstavljeni v maternično votlino. Število zarodkov, ki sploh niso bili primerni za transfer v tej statistiki ni upoštevano.

To pomeni, da najprej umrejo neprimerni zarodki, nato neuspešni zarodki in nazadnje še odvečni (nezaželjeni) zarodki. Nadaljnja etična dilema je uzakonitev pravice do opravljanja raziskav na zarodkih, ki so neprimerni ali pa odvečni. Ali imamo pravico do opravljanja medicinskih poskusov na zarodkih, ki so dokončno zapisani smrti, vendar lahko pred tem še dajo svoj doprinos znanosti in morda pripomorejo k reševanju življenj (natanko te argumente so podajali zdravniki na Nürenberškem procesu)? Izkušnja druge svetovne vojne, kjer so medicinski poskusi dobili neslutene razsežnosti, bi morala v ljudeh zapustiti vsaj kritični dvom v medicinske poskuse, ki se opravljajo brez dovoljenja osebka na katerem se naj bi poskus izvajal. Saj smo se iz preteklosti naučili, da se definicije kdo je (nad)človek/rasa, katero življenje je (ne)vredno, kdo je ogrožen in kdo ogroža, prilagajajo zgolj trenutni ideologiji in ne kot morda mislimo tehtnim znanstvenim dokazom. Želim si, da bi se motila, ko se bojim, da je izvajanje raziskav na zarodkih na las podobno raziskavam nacističnih zdravnikov, ne samo v argumentaciji potrebe po raziskavah ampak tudi v nekaterih metodah raziskav.

POKOP ZARODKOV

Ena izmed najšibkejših točk etične drže v zdravstvu je, poleg nekaterih metod kontracepcije, UPN in raziskav na zarodkih tudi spoštovanje dostojanstva človeka po smrti povzročene z UPN. Po opravljeni UPN so namreč zarodki obravnavani kot biološki material in ne kot človeška bitja, kljub temu da jim zakonodaja ne odreka človeškosti (list fetalne smrti). Tako jim po izgubi življenja ni priznana pravica do dostojanstvenega pokopa. Zarodki, ki niso primerni za raziskave so namreč sežgani in pokopani skupaj s tumorji, vnetnimi ostanki tkiv, amputiranimi udi in podobnimi ostanki človeških tkiv in organov.

INFORMIRAN PRISTANEK

Informiran pristanek pomeni, da se oseba strinja s predlaganim zdravljenjem/posegom na podlagi vseh podatkov o pozitivnih in negativnih učinkih tega zdravljena/posega ter ciljih, ki jih z njim želimo doseči. Toda informiran pristanek je lahko ogrožen zaradi različnih dejavnikov kot so politični, socialno kulturni in ekonomski dejavniki. Zdravnik, ki ne podaja objektivno vseh podatkov zaradi svoje pristranskosti ali zaradi pomanjkanja časa, slabe organizacije dela ali preprosto zaradi svojega pokroviteljskega odnosa, bolniku ne posreduje vseh podatkov, ki so potrebni za avtonomno odločanje. Tudi bolniki so lahko vzrok za slabo informiranost, saj je še vedno pogosto prepričanje, da zdravnik najbolje ve, kaj je dobro za bolnika. Tak bolnik ima visoko stopnjo zaupanja in tako tudi če je sam v dvomih, sledi nasvetu zdravnika, ker je prepričan v njegovo dobronamernost in njegovo znanje. Toda na žalost obstajajo primeri prakse, ki spodbujajo nevednost bolnika in ne želijo njegovega odločanja. Tako Bengiano in Cottingham navajata tovrstne primere, ko je vlada v Indiji zaradi politike omejevanja rojstev sprejela odlok, da vsakemu zdravniku, ki opravi določeno število sterilizacij izplača denarno nagrado ter primere implantacije Norplanta brez informacij o stranskih učinkih in brez možnosti predčasne odstranitve v Indoneziji (Bengiano, Cottingham, 1997). Najhujši primer prisilnega posega na področju ginekologije in porodništva je praksa na Kitajskem, ko so ženskam po prvem porodu brez vednosti in privolitve opravili še sterilizacijo (Emulziene, 2005). Tovrstni primeri kažejo na to, da kljub deklarativnem varovanju človekovih pravic s strani zakonodaje vpletenih držav, še vedno prihaja do hudih zlorab položaja.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da znanost na bistvena vprašanja kdo je človek, kdaj se začne življenje, kdaj se konča in kaj je po smrti, ne more odgovoriti. Tako je le od našega prepričanja in od naših vrednot odvisno, kaj je za nas še sprejemljivo in kaj ne. Zdravstveni delavci nimamo pravice svojih prepričanj in vrednot vsiljevati drugim. Prav tako od zdravstvenega delavca nihče ne more zahtevati posega ali postopka, ki ni v skladu z njegovo vestjo ali s sprejeto doktrino. Zaradi svoje vloge pri zdravstveni vzgoji, zdravstveni negi zdrave in bolne populacije žensk je izredno pomembno, kako je medicinska sestra poučena o medicinskih, socialnih, duševnih, duhovnih in drugih vidikih skrbi za žensko. Preko komunikacije širimo svoja prepričanja in odnos na okolico. Zato je komunikacija za zdravstvenega delavca velika odgovornost in ne bi smela biti naključna, temveč premišljena in terapevtska.

Literatura:

Benagiano, G., Cottingham, J. Contraceptive methods: potential for abuse. International Journal of Gynecology & Obstetrics. 1997; 56: 39-46
Emulžiene, V. The meaning of abortion experience for women. Magistrska naloga. Karlskrona, Švedska, Blekinge Thehniske Hoghskola, 2005
http://www.stat.si, junij 2006 : Demografska statistika.

Kero, A., Högberg, Lalos, A.. Wellbeing and mental growth- long.term effects of legal abortion. Social Science & Medicine 2004; 58: 2559-2569.
Osler,M, David,H.P, Morgall.J.M. Multiple induced abortions: Danish experience. Patient-Educ-Couns. 1997;
31(1): 83-9

Soderberg H, Janzon L, Sjoberg N.O. Emotional distress following induced abortion: a study of its incidence and
determinants among abortees in Malmo, Sweden. Eur-J-Obstet-Gynecol-Reprod-Biol. 1998; 79(2): 173-178

Thonneau, P , Fougeyrollas, B., Ducotb, B., Boubilleya D., Difa, J., Lalande, M. , Soulat, C. Complications of abortion performed under local anesthesia European Journal of Obstetrics & Gynecology and Reproductive Biology, 1998; 81:59–63

Tyde, T., Bingefors, K., Odlind, V. Oral contraceptives and compliance: reaction to cardiovascular alarm
among users. Advances in Contraception. 1999; 15: 133-139.
Tolin, L. The effects of abortion. Psychology Today. 1997, 30(4): 12-12
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo /ZZNPOB/(Ur.l. RS, št. 70/2000)

Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok /ZZUUP/ (Ur.l. SRS, št. 11/1977
Zimmerman, R.K. Ethical analyses of vaccines grown in human cell strains derived from abortion: arguments and Internet search. Vaccine 2004; 22: 4238–4244