Pravica do splava

Razsežnosti tega pojava so torej merljivo velike, prav tako razsežna pa je tudi javna razprava o tem vročem etičnem vprašanju, ki se vedno znova pojavlja na dnevnem redu civilnodružbenih in političnih ustanov.

Odmev cerkvene razprave z Amnesty International

Naj v tem okviru najprej spomnimo na lansko polemiko med številnimi predstavniki katoliške Cerkve po svetu in vodstvom Amnesty International (AI), ki je avgusta lani liberaliziralo stališče te tudi med katoličani izredno spoštovane človekoljubne organizacije do splava. Če se AI do lani na programski ravni tako rekoč ni izrekala o splavu, sedaj zagovarja stališče, da je treba znotraj razumnih rokov omogočiti podporo ženskam, ki želijo splaviti zaradi posilstva, incesta ali za ohranitev svojega zdravja ali življenja.

Na takšno usmeritev organizacije, ki se je preko skrajnih primerov načelno zavzela za sprejemljivost abortusa, se je med drugimi odzvala slovenska komisija Pravičnost in mir pri SŠK, ki je še pred avgustovskim odločanjem – izkazalo se je, da neuspešno – na (slovenske) člane mednarodnega sveta AI naslovila poziv, naj znova premislijo o svoji odločitvi in jo spremenijo. »Čeprav se zdi, da omenjeno dejanje AI želi podpreti svobodo žensk ter zagotoviti pomoč ženskam, ki se zaradi nosečnosti znajdejo v težkih situacijah, pa splav vedno prizadene zdravje in dostojanstvo ženske kot tudi zaključi življenje njenega nerojenega otroka. Po našem mnenju bi bila zato bolj primerna podpora nosečim ženam na ekonomskem in izobraževalnem področju ter zagotoviti trajen odpor do vseh oblik nasilja in stigmatizacije takšnih žena,« so zapisali člani komisije Pravičnost in mir. V novi usmeritvi AI so namreč videli korak k aktivni podpori t. i. pravice do splava.V

AI je takšno podporo sicer zanikala, a vsaj na posredni ravni se je ta vendarle zgodila. Dejstvo, da je AI svojo pozornost prvič usmerila k določenim vidikom splava, je namreč umeščeno v proabortivno argumentativno podlago poročila, o katerem bo v prihodnjih dnevih odločala parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Sredi marca je poročilo o dostopu do varne in legalne prekinitve nosečnosti v Evropi s precejšnjo večino že sprejel matični odbor za enake možnosti, zato se zdi, da bo podporo dobil tudi na plenarni seji. Ta dokument pa, kakor koli ga že obračamo, govori o (univerzalni?) »pravici« do splava in o »pravici« žensk do nadzora nad lastnim telesom, in torej do tega, da (same) odločijo, ali bodo splavile spočeto življenje.V

Jasna proabortivna logika

Če bo torej poročilo, kakršno je bilo sprejeto v odboru za enake možnosti, res dobilo večinsko podporo tudi na plenarnem zasedanju parlamentarne skupščine, bo Svet Evrope vsem svojim članicam med drugim priporočil, naj dekriminalizirajo splav, če tega niso storile že do sedaj, omogočijo ženskam učinkovito uresničevanje pravice do splava, odstranijo vse pravne in praktične ovire, ki omejujejo dostop do varnega splava, zagotovijo ustrezno zdravstveno in psihološko oskrbo ter primerno finančno kritje za izvajanje splavov.V

Za večino držav Sveta Evrope priporočila pravzaprav niso nič posebnega, obstaja pa skupina držav, ki takšno usmeritev razume kot vsiljevanje z njihovo trenutno ureditvijo neskladnega vzorca. V večini evropskih držav je namreč splav na zahtevo že dolgo omogočen, in sicer večinoma do dvanajstega tedna nosečnosti ali pa celo dlje (skrajnost sta Velika Britanija in Nizozemska s 24 tedni), v nekaterih državah pa je izvajanje splava bolj ali manj omejeno, zlasti na Poljskem, Irskem, Cipru, Malti in v Andori.V

Kot je poročala agencija Kathpress, so se na predlagano resolucijo Sveta Evrope precej ostro odzvali nekateri krogi na Poljskem. Znani in za mnoge sporni Radio Maria in njegov dnevnih Nasz Dziennik sta poslušalce in bralce pozvala, naj kar osebno protestirajo pri pobudnici resolucije, avstrijski socialdemokratki Giseli Wurm, zato so celo objavili njen dunajski naslov, telefonsko številko, elektronski naslov V…

Takšne vprašljive oblike pritiska najbrž nimajo kakšnih konkretnih učinkov, česar pa ni mogoče reči za samo resolucijo. Da ne bo pomote: tega dokumenta ni mogoče razumeti v smislu propagiranja splava kot metode za načrtovanje rojstev. »Splavu se je treba, kolikor je le mogoče, izogniti. Vsa možna sredstva, skladna s pravicami žensk, morajo biti uporabljena, da bi zmanjšali tako število neželenih nosečnosti kot splavov,« beremo v uvodnih vrsticah poročila.
Kljub temu pa dokument preveva jasna proabortivna logika, ki želi doseči čim višjo stopnjo liberalizacije tega področja v celotnem evropskem prostoru. Pod vprašaj namreč postavlja tudi rešitve, o katerih smo v slovenskih, že desetletja izredno liberalnih razmerah komaj začeli razpravljati, namreč o oblikah obvezne(jše)ga svetovanja in določenega časa za razmislek pred dejansko izvedbo splava.V

Svetovanje kot nepotrebna ovira?

Kot smo v Družini v preteklosti že pisali, je to ena izmed možnih poti, kako (še) zmanjšati slovensko stopnjo splavnosti. Naj spomnimo na predlog dr. Branka Zorna, specialista ginekologije in porodništva s Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike v Ljubljani, ki se je zavzel za takšno spremembo zakonodaje o splavu, ki bi okrepila vlogo svetovanja in uvedla obvezni čas za razmislek pred izvedbo splava. Pri tem se je zgledoval po Franciji, ki ima razmeroma nizko raven splavnosti. Utemeljenost takega predloga so delno potrjevali nekateri statistični podatki, po katerih se je izkazalo, da se je v preteklih letih delež žensk, ki so bile sicer odločene narediti splav, pa so po neobveznem posvetu, ki ga predvideva veljavna slovenska zakonodaja, a se izvaja le v zelo omejenem obsegu, ravnale drugače, opazno povečal.

Predlagana resolucija Sveta Evrope (obvezno) svetovanje razume prej kot oviro pri uresničevanju »pravice do splava« kot pa primerno pot za zniževanje ravni splavnosti, saj zagovarja stališče, da so »omejitve« pri dostopnosti do splava, kot so »čakalna doba«, obvezno svetovanje, predhodno soglasje dveh zdravnikov, »na splošno kontraproduktivne«. Poročilo avstrijske socialdemokratke se namreč sklicuje na mnenje, da takšni ukrepi dejansko ne zmanjšujejo splavnosti, temveč le višajo starost splavljenih zarodkov. Več kot upravičene so domneve, da se vsi strokovnjaki s takim pogledom pač ne bi mogli strinjati. Ali se bodo strinjali denimo slovenski člani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, pa je že drugo vprašanje.

Kaj pa Cerkev? Do sedaj v javnosti kakšnih glasnejših cerkvenih komentarjev na predlagano resolucijo Sveta Evrope ni bilo mogoče zaznati, seveda pa je jasno, kakšno je katoliško stališče do splava, zato je do vsakršne še nadaljnje liberalizacije tega občutljivega področja izrazito kritična. Pa ne zato, ker bi bil splav nekakšen »najnovejši naglavni greh«, kot so izrazito nepoznavalsko pisali tudi slovenski mediji ob nedavno izrečenih besedah visokega predstavnika vatikanskih ustanov o sodobnih pojavnih oblikah grešnosti, temveč zato, ker je Cerkev od nekdaj dosledna zagovornica svetosti življenja, ki ga je treba spoštovati in brezpogojno ščititi v njegovi neokrnjenosti od trenutka spočetja dalje.

Vir: Družina 15, 2008, Bogomir Štefanič ml.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *