Pogled v oči milijarde splavljenih trupelc

Vendar pa se je treba odločiti, kdaj se življenje dejansko začne. Logika nam narekuje, da je to tedaj, ko ima živi zarodek vseh 46 kromosomov; ko dobi »navodila«, katerega spola naj bo; kakšne barve lase bo imel; kako bister bo in ko se bo lahko sam odločal – vse to določa, kdaj se »življenje« dejansko začne. In skoraj vse medicinske revije navajajo enako: življenje se začne, ko je jajčece oplojeno.

Ker nas 85 % priznava, da obstaja tudi duša, je logično, da verjamemo, da razvijajoči se zarodek v tem trenutku dobi tudi dušo. Če dobro premislimo, bi bil katerikoli drug trenutek nelogičen. Ko torej slišimo, da pri nekaterih postopkih IVF dejansko oplodijo 40 jajčec, da se rodi en sam dojenček, se vprašamo, kaj se je zgodilo s preostalimi 39 dušami.

Pri postopkih IVF je le kakih 20 % oplojenih jajčec dovolj močnih, da jih lahko vsadijo v maternico. Preostale ponavadi uničijo. Raziskovalni zdravstveni inštitut iz Ottawe (OHRI) je javno priznal, da manj kot 10 % zarodkov iz IVF dejansko preživi do rojstva.

Zamrznjeni zarodki ponavadi po desetih letih odmrejo. Organizacija Snežinka (Snowflake) ima zdaj zakonito dovoljenje za posvojitev nekaterih odvečnih zarodkov, ki so jih zdravniki označili kot prešibke. Tako se je rodilo že 157 zdravih dojenčkov.

OHRI je zatrdil, da so odkrili kemični preparat, zaradi katerega zarodki iz IVF niso več v taki nevarnosti, da umrejo. Toda ta prirojena šibkost sili zdravnike, da vsadijo več zarodkov v upanju, da se bo vsaj eden rodil živ. Če se po postopku IVF ohrani več zarodkov, nosečnico ponavadi spodbudijo k »redukciji«, pri kateri ubijejo enega ali več zarodkov.

Poleg tega dr. Marjo Jarvelin (Imperial College of London) meni, da je bodoča mati bolj ogrožena pri vsaditvi več zarodkov, ogrožajo pa jo tudi druge klinične težave, denimo gestacijska toksemija in sindrom stimulacije jajčec (ki ga povzroča zdravilo za spodbujanje nastajanja jajčec med postopkom IVF in je lahko »precej nevarno«).

Zdi se, da nam Bog govori na mnogotere načine, ne da bi moral grmeti z neba. V reviji Človeška reprodukcija (Human Reproduction, 21. 6. 2007) so razkrili, da so otroci, ki so spočeti s postopkom IVF, v povprečju znatno večkrat v bolnišnici (1,76 proti 1,07) kot otroci, spočeti po naravni poti. Dokazali so tudi, da so določene bolezni (okužbe, bolezni dihal, vnetja) veliko pogostejše med otroki, rojenimi po IVF.

Novejše ugotovitve dokazujejo, da so otroci, spočeti z IVF, veliko bolj izpostavljeni deformacijam, cerebralni paralizi, večji umrljivosti in »nejasnim oblikam spolovil«. Na splošno je bilo v sedmih letih, kolikor je trajala raziskava, hospitaliziranih 61 % enojčkov po IVF in 46 % naravno spočetih enojčkov. Kako smo lahko z dvema zdravima ušesoma tako gluhi za Boga!

Ko preštejemo vse ljudi, izgubljene zaradi kontracepcijskih tablet in jutranje tabletke (obe povzročita, da se oplojeno jajčece ne more ugnezditi v maternico) ter vse zakonite splave, dobimo precej več kot milijardo duš, ki so bile »odvržene« do danes. Vprašali bi se, kako se človek po smrti počuti, ko se zazre v oči milijarde duš?

Vir: Kevin Roeten, Pewsitter.com

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *