pesem, Kam me neseš, Kozar

KAM ME NESEŠ, MATI?
    (Lojze Kozar)

Kam nocoj me neseš, mati?
Pod tvojimi podplati
čujem ostro škripanje snega
in čutim dih,
kako se ti spreminja v paro.
Ves svet je tih,
pričakujoč, da staro
breme zla odvzelo mu bo Dete,
v to svetlo noč rojeno,
ko vnovič mu roke presvete
ljubezen podele sovražnosti v zameno.

Kam nocoj me neseš, mati?
Zakaj doma ne moreš spati
in stopaš v črno mrzlo noč,
da tvoje so roke kot led premrle,
ko jih pritiskaš na telo?
Saj bile včasih so kot božajoč
Poljub, kot da bi se razprle
Milostim, ki po ljubezni v naj teko.

Kako sem jaz, tvoj mali princ, na toplem,
ko nosiš me s seboj na vsak korak!
Kako se tu v ljubezni kopljem
v čudežnem zavetju svilnatih tkanin,
ki stkala jih za domek je gorak
ljubeča božja dlan, da tvoj še nebogljeni sin
v njem sanjal bi svoj prvi zlati sen.  

Moj mali srček se norčavo poigrava,
ko hoče takt ujeti s tvojim srcem,
pa se mu nič prav ne posreči: zaletava
se in bije dva, ko tvoje z enim le udarcem.

Ne hiti, mati, kamorkoli speš!
Naj še dolgo mirno tu počivam,
gledam s tvojimi očmi karkoli zreš,
poslušam s tvojimi ušesi in dobivam
svetle vtise s sunki krvnega obtoka.

A ko pride čas, o moja ljuba mati,
tedaj ti bom tvoj mali sinek zlati!
Moj smehljaj ti svetil bo na pot,
koder boš hodila,
sončne žarke ti bom nizal v zlato lestev,
da se vzpela boš po njej do sreče.
O kako ljubeče
ti bom božal mlado nežno lice
z rožnatim nadihom kakor breskev.

Samo, veš kaj, – ti moja mama,
zdaj grenkoba solz po krvi se pretaka vame?
že ves čas slutim, da si sama,
da ti je hudo. Si morda jezna name,
da temne misli mešajo ti v svetlo kri
pekoč in črn obup?

Kam, nocoj me neseš, mati?
Korak postaja ti težak,
telo vse bolj okorno,
srce ti bije divji takt,
ko zdaj sediš pokorno,
čakaš, čakaš, in vse tvoje bistvo
trepeta, kot da si spila strup.
Kri prinaša vonj po kloroformu,
smrad trohnobe in zadah nasilne smrti.
Mar so moji mladi upi strti?

Mati, moja mati!
Kakšno zlo doseglo tvoje je naročje,
da prešinil strah je moje mlado bistvo.
Tvoj život, to nežno moje bivališče,
hoče zdaj postati grob, moj grob!?
Z glavo butam v miljeno ležišče,
z ročicami trkam ti prav na srce-
ne boj se, mama, saj samo narahlo,
da ne bi te bolelo, – a vendar razločno,
da prisluhneš, se zaveš,
kako je moje v smrtnem strahu zdaj nemočno.

Bliža se mi, mama!
Herodova se  roka bliža mi z bodalom!
Ne daj me, mama, prosim te, ne daj me!

Mama, še je čas!
Bijem na srce ti tvoje
zdaj s pestmi.
O da bile pesti bi moje
kakor kamen,
pa so kakor cvetni popek ves omamen,
ko poln vonjav o soncu sanja.
O da imel bi nohte kakor konja,
načel bi ti srce, da bi odtekla
tvoja črna črna kri!

Vse je zaman.
Prinesla si me sem, da tu končam,
prelepi cvet začudenih oči,
med studom in smrdljivimi izmečki.

Ko bodo drugi mali dečki
s slastjo iskali materinih prsi,
topili se v milini šepetanja:"Moj sin!"
bom jaz samo še gnoj.

A duša! Kje najde mi pokoj?
Bom večno taval iskajoč poti
do doma, do božjega ljubečega naročja?

In kako brez najinih src sozvočja
jo boš našla mati  ti?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *