40 dni za življenje- post 2015

Vključuje:

1. molitev in post,

2. ozaveščanje,

3. mirno zadrževanje  pred kliniko, kjer se delajo splavi najmanj 12 ur dnevno.

Celotni sadovi (mednarodno) od začetka 2004: 9699 rešenih življenj nerojenih otrok, 107 aborcionistov je prenehalo delati splave, 59 abortivnih klinik se je zaprlo.

Hrvaška se je vključila v postu 2014 v Zagrebu.  V jesenski akciji je  sodelovalo že šest mest. Na eni kliniki je bilo 2013 leta  120 splavov, po molitvi pred njo je bilo 2014 leta  v njej 35 splavov. Znanih je 5 mater, ki so si premislile, številni zdravniki so uveljavili ugovor vesti.

Slovenija se prvič vključuje v akcijo 40 dni za življenje v postnem času od 18. februarja do 29. marca 2015 z mirnim zadrževanjem  pred kliniko v Ljubljani.

Več na:
http://40dnizazivljenje.wix.com/40dnizazivljenje#!domov/mainPage

MATI VSEH POLITICNIH NEKOREKTNOSTI

Vsak splav stane 622 oz. 428 EUR in prav vsak evro zanj pride iz zdravstvene blagajne. Preračunano smo slovenski davkoplačevalci za neodgovorno spolnost in odločitev za “prekinitev nosečnosti” v enem letu plačali 1.717.092 EUR.

Število “prekinjenih nosečnosti” (in njihov strošek) pa je žal še veliko višji. K tej številki bi morali namreč prišteti še vsaj dve postavki:

a.Zadnjih nekaj let je zdravniška stroka splav v najzgodnejšem obdobju nosečnosti preimenovala v “manjši operativni poseg”. Teh splavov zato v uradni statistiki ni. Predvidevamo lahko, da se štejejo med “ostale posege na maternici, jajčnikih in jajcevodih zaradi nemalignih tvorb” (5.123 posegov) ali med “ostale posege v operacijski dvorani na ženskem reprodukcijskem sistemu brez malignih obolenj in brez spremljajočih bolezenskih stanj in zapletov” (3.486 posegov). S tem vprašanjem sem pisal na Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar odgovora še po nekaj tednih nisem prejel.

b.Druga dodatna postavka so kontracepcijska sredstva. Za hormonsko kontracepcijo naša zdravstvena blagajna vsako leto nameni 7,3 milijona evrov. Kar nekaj tabletk je sicer predpisanih na recept zaradi resničnih zdravstvenih razlogov, za vse ostale pa velja, da so namenjene izključno za omogočanje “svobodne” spolnosti. Poleg tega se je potrebno zavedati, da večina hormonske kontracepcije lahko pripelje do smrti zarodka (če zataji njena primarna funkcija preprečevanja oploditve). Davkoplačevalci torej na svojih plečih ne nosimo le luksuza nekaterih, da so “zaščiteni” pred neželeno nosečnostjo, temveč tudi strošek uničenja človeških življenj – vse pa v korist farmacevtskih gigantov, ki si pridno polnijo žepe.

Zid politične nekorektnosti

Moram reči, da mi nikoli ni bilo jasno, po kateri logiki splav uvrščamo med “zdravstvene” storitve. Splav dokazano škoduje duševnemu zdravju staršev, z duševnimi posledicami se sooča tudi zdravstveno osebje, da njegovega vpliva na “zdravje” splavljenega otroka raje ne omenjam.
Toda pri nas je govoriti o splavu politično in ideološko skrajno nekorektno. To je tabu tema, o kateri se ne sme govoriti niti v medijih – čeprav je v tujini debata o splavu nekaj povsem normalnega. Mimogrede: v Španiji ravno v teh dneh razmišljajo o omejitvi zakonodaje o splavu na način, da bi bil dovoljen le v primeru posilstva ali resne materine zdravstvene ogroženosti.

Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš v Sloveniji, pa si v trenutku diskreditiran in stigmatiziran. To se je lepo pokazalo ob predlogu Strategije za dvig rodnosti v Republiki Sloveniji, ki jo je leta 2005 predstavil takratni minister za družino Janez Drobnič. Dokument je med mnogimi drugimi ukrepi, opisanimi na 30 straneh, v 4 vrsticah predlagal tudi plačljivost splava. In glej ga zlomka, ravno v to so se ob Strategiji zapičili mediji, politiki in komentatorji. Le omemba – ne prepovedi, ampak – plačljivosti splava je bila dovolj, da se je zavrnilo celotni predlog (in se o čem podobnem še danes ne drzne govoriti noben politik ali medij). Čeprav bi bil to lahko prvi korak k okolju, spodbudnejšemu za odločitev za otroka.

Če v to, da je splav največja civilizacijska pridobitev 20. stoletja, kakorkoli podvomiš, si v Sloveniji v trenutku diskreditiran in stigmatiziran.
Na zid politične nekorektnosti smo naleteli tudi na iskreni.net, ko smo pred dvema letoma na vlado podali predlog o uvedbi plačljivosti kontracepcijskih tablet in umetnega splava. Po naših informacijah je takratna vlada našemu predlogu nekaj besed na svoji seji sicer namenila, a ga je hitro zavrnila, češ da gre za preveč »ideološko temo«.

Še zanimivejši je bil odziv na naše rezultate ankete na temo posveta pred splavom, ko smo jo predstavili medijem. Večina medijev jo je ignorirala, nekaj pa jih je v stilu navijaštva dejala, da je področje svetovanja pred splavom v Sloveniji idealno urejeno, kar je seveda čista neresnica. V državah, kjer je urejeno strokovno neodvisno svetovanje pred splavom, se po posvetu premisli 80 odstotkov kandidatinj za splav. V Sloveniji ta delež znaša okrog 10 odstotkov.*

Dva predloga

Kljub politični nekorektnosti si bom vseeno drznil prekršiti molk o splavu z dvema preprostima predlogoma, ki nikakor ne bi posegla v »pravico« do splava, a bi zagotovo zmanjšala njihovo število. To naj bi bila navsezadnje želja vseh, tudi najbolj gorečih zagovornikov splava …

1. Za vsako odgovorno odločitev je pomembno, da imamo o njenih posledicah in vseh možnostih na voljo čim več informacij. Žal se zdi, kot da to pravilo ne velja za odločitev za spolnost in za splav. Tako se dogaja, da se mladi spuščajo v spolnost, ne da bi imeli celostne informacije o delovanju ženskega in moškega telesa, o naravi spolnega odnosa in o vseh njegovih posledicah. Mnoge matere pa se odločajo za splav brez temeljnega znanja, kako splav sploh poteka, kakšne posledice lahko pusti na njihovem duševnem in fizičnem zdravju ter kakšne so druge možnosti (posvojitev itd.).
Ali niso s tem kršene človekove pravice, zlasti žensk? Ženske (in moški) imajo pravico poznati vse te informacije, zato bi morale biti vključene v izobraževalni sistem na področju spolne vzgoje, ki ga izvajajo šole in zdravstveni domovi, ter v svetovanje pred splavom. V nasprotnem primeru mladi (in stari) ne morejo sprejeti svobodne in odgovorne odločitve za spolnost in za splav ter obstaja veliko več verjetnosti, da svojo odločitev kasneje – ko je prepozno – obžalujejo.
Kako to, da se v Sloveniji vsako leto posvoji le 20 otrok, nanje čaka 400 parov, hkrati pa jih splavimo več kot 3.000?

2. Kako to, da se v Sloveniji vsako leto posvoji le 20 otrok, nanje čaka 400 parov, hkrati pa jih splavimo več kot 3.000? Prepričan sem, da bi se ob ustrezni zakonodaji in spodbudi mnogo mater, ki sicer naredijo splav, odločilo, da otroka donosijo in ga dajo v posvojitev. Namesto tega imamo skrajno zapleteno posvojitveno zakonodajo oz. postopek (kot toliko drugih stvari v naši zbirokratizirani domovini) ter nikakršnih spodbud za izbiro splavu logične alternative. Zgledov in dobrih praks je v tujini dovolj, je pa zato očitno toliko manj naše (politične) volje …

Ne gre za majhen znesek …

In če se ob koncu vrnem še k stroškom splava … V zadnjih letih veliko govorimo o varčevanju države in o obubožani zdravstveni blagajni. Vedno več resnično potrebnih zdravil in zdravstvenih storitev postaja plačljivih. Zakaj je ravno splav, ki pravzaprav ni zdravstvena storitev, saj nosečnost ni bolezensko stanje, in ki je mnogi državljani zaradi etične spornosti ne želimo plačevati (ustavno zagotovljena svoboda vesti!), zaščiten kot kočevski medved? Zakaj lahko nekdo brezplačno splavi tudi 20-krat, oploditev z biomedicinsko pomočjo pa je brezplačna samo v treh poskusih? Sploh glede na to, da strošek posameznega splava ni tako velik, da si ga posameznik ne bi mogel privoščiti …

Navsezadnje 1,7 milijona evrov ni majhen znesek. Je na primer 4,6-krat toliko, kolikor ministrstvo za družino letno podeli programom v podporo družini in celo pol več sredstev, kot jih ministrstvo za zdravje predvidi za vse programe varovanja in krepitve zdravja za dve leti!**

* Podatek svetovalne delavke, ki svetuje pred splavom v sklopu ljubljanske porodnišnice.

** Skupna vrednost javnega razpisa ministrstva za družino za sofinanciranje programov v podporo družini v letu 2014 znaša 368.557,46 €. Skupna vrednost javnega razpisa ministrstva za zdravje za sofinanciranje programov varovanja in krepitve zdravja za leti 2013 in 2014 znaša 1.280.000 €.

Vir: Tilen Mlakar; iskreni.net

Rusija ustanavlja centre, v katerih bodo strokovnjaki odvračali nosečnice od abortusa

Kakor je objavila Elena Bajbarina, voditeljica oddelka pri ruskem ministrstvu za zdravje, ki se ukvarja z zdravstveno nego otrok, bodo ti centri nov poskus metode za zmanjševanje števila abortusov v tej državi.

Rusija je namreč po podatkih ZN iz l. 2004, bila država z največjim številom abortusov na eno žensko na svetu.

»Število abortusov v Rusiji vendarle upada. Leta 2008 je bilo v Rusiji 1,2 milijona abortusov, leta 2012 pa jih je zabeleženih 935.000.

To je še vedno visoko število, ki vpliva tudi na probleme, povezane z neplodnostjo«, je rekla Bajbarina.

Ruski demografi opozarjajo, kako je v razdobju od l. 1960 do 1980 abortus ubil dvakrat več Rusov, kot jih je padlo v prvi svetovni vojni, boljševiški revoluciji in v drugi svetovni vojni skupaj.

Po nekaterih ocenah, je bilo v času komunizma v Rusiji umorjenih okoli 4,5 milijona otrok letno. Rusija ima trenutno negativne demografske trende, a vlada dela vse, da bi jih preusmerila. Spomnimo se, da je lansko leto v Rusiji bilo prepovedano oglaševanje klinik za abortuse.

Ruske oblasti so v zadnjih letih omejile pravico do splava, (ki je trenutno dovoljen do 12 tedna nosečnosti), vendar se zdi, da še niso pripravljene razmišljati o njegovi prepovedi.

Vir: bitno.net

Pri 95. letih umrla dr. Evely Billings, pionirka naravne metode

Dr. Lyn je bila avtorica nadvse prodajane knjige Billingsova metoda, ki je bila prvič izdana leta 1980, pozneje pa šestnajstkrat ponatisnjena in prevedena v 22 različnih jezikov. Popolnoma prenovljena izdaja je bila objavljena nedavnega leta 2011.

Tako dr. Lyn kot njen mož John sta petdeset let potovala po svetu in izobraževala ter promovirala njuno metodo v popolni zvestobi papežu Pavlu VI. in njegovemu pozivu, da bi bili »moški (in ženske) znanstveniki pokorni Gospodovemu klicu in bi ravnali kot zvesti izvajalci Njegovega načrta.«

Glas o Billingsovi metodi se je razširil v 100 držav po svetu. Tako je za svoje delo prejela več častnih nazivov, s strani Janeza Pavla II., različnih univerz ter institucij po svetu. Naj izpostavimo, da je bila leta 2002 skupaj z možem proglašena za mednarodna katoliška zdravnika leta.

Zakonca Billings sta svojo metodo prinesla tudi na Kitajsko, kjer jo parom ponujajo v okviru vladnega progama za načrtovanje družine. Na Kitajskem sta o »naravni metodi« izobrazila na tisoče ljudi. Razveseljivo je, da sta s tem doprinesla k znatnemu padcu števila splavov v tej državi. Kot zanimivost: od kitajskega ministrstva za zdravje je dr. Lyn prejela častni naziv in postala častna svetovalka za družinsko načrtovanje v Pekingu, Šanghaju in Nanjingu.

Kljub temu, da je bilo njeno delovanje skozi desetletja izredno plodovito in aktivno, je Evelyn Billing postala mati velike in ljubeče družine, ki jo je sama imela za njen največji dosežek. Živih je 8 od 9 njenih otrok, ima kar 39 vnukov in 31 pravnukov.

Filozofija Billingsove metode ni le zavedanje naravnega in moralno sprejemljivega urejanja plodnosti, temveč promocija stabilnega in veselega družinskega življenja, ki temelji na ljubezni in spoštovanju v paru ter ljubezni in spoštovanju njune plodnosti, prav tako pa je izraz veselja v najbolj intimnem dejanju v zavezi ljubezni, spolnem odnosu. Več kot to, namen metode je sprejemati vsako človeško življenje in otroka izobraziti v odgovornega državljana.

Vir: LifeSiteNews.com

TEORIJA SPOLOV JE ZANIKANJE BOGA IN SVETEGA PISMA OPOMINJA PAPEŽ V BOŽIČNEM SPOROČILU

»Doslej smo smatrali napačno razumevanje narave človekove svobode kot enega izmed vzrokov za krizo družine, sedaj pa postaja jasno, da spodbijajo že samo pojmovanje bivanja – kaj se v resnici pravi biti človek.«

Po »filozofiji ‘spola’« je pojasnil papež »spol ni več prvina dana po naravi, ki jo mora človek sprejeti in jo osebno osmisliti: spol je družbena vloga, ki jo izberemo sami, v preteklosti pa nam jo je izbrala družba.«
Sveti oče je dodal: »Globoka izkrivljenost te teorije in antropološke revolucije, ki jo vsebuje, je povsem očitna.«

Ti ljudje oporekajo zamisli, da imajo naravo dano po svoji telesni identiteti, ki služi kot določujoča prvina človeka. Zanikajo svojo naravo in odločijo, da to ni nekaj njim vnaprej danega, ampak da to napravijo sami.

Po svetopisemski pripovedi o stvarjenju spada ustvarjenost po Bogu kot moški ali ženska k bistvu človeškega bitja. Ta dvojnost je bistven vidik tega, kaj se pravi biti človek, kakor je naročil Bog. Prav tej dvojnosti kot nečemu, kar je dano vnaprej, danes oporekajo. Besede poročila o stvarjenju »kot moža in ženo ju je ustvaril« (1 Mz 1,27) ne veljajo več.

Ne, zdaj velja tole: ni ju kot moškega in žensko ustvaril Bog – doslej je to delala družba, zdaj odločamo sami. Moški in ženska kot ustvarjeni stvarnosti, kot človekova narava, ne obstaja več. Človek spodbija svojo naravo. Odslej je zgolj duh in volja.

Manipuliranje z naravo, ki ga danes obžalujemo, ko gre za naše okolje, postaja zdaj človekova temeljna izbira, ko gre zanj samega. Odslej obstaja zgolj abstrakten človek, ki sam izbira, kakšna naj bo njegova narava. Spodbijajo to, da sta moški in ženska s svojim ustvarjenim stanjem kot dopolnjevalni različici tega, kar pomeni biti človek. Če pa v stvarstvu ni vnaprej določene dvojnosti moškega in ženske, potem tudi družina ni več stvarnost ustanovljena s stvarjenjem.

Papež Benedikt XVI. je na koncu dejal: »Če svoboda za ustvarjalnost postane svoboda , da se ustvariš, potem je nujno zanikan Stvarnik in je končno tudi človeku odvzeto dostojanstvo Božjega ustvarjenega bitja, kot Božje podobe v jedru svojega bitja. Pri obrambi družine gre za človeka samega. In jasno je, da kadar zanikamo Boga, izgine tudi človekovo dostojanstvo. Kdor zagovarja Boga, zagovarja človeka.«

Vir: LifeSiteNews.com

ZAPESTNICA “ŽIVLJENJE”, KI JE PADLA Z ROKE NA PARKIRIŠČU WALMARTA, JE REŠILA OTROKA PRED SPLAVOM

"Povsod sem jo iskala – v avtomobilu, spalnici,povsod," je povedala Rachel za LifeSiteNews. "Slednjič sem zaključila, da je verjetno zdrsnila medtem, ko sem spravljala nakupljeno v avtomobil." Upala je, da jo bo našel nekdo, ki jo potrebuje.

Čez nekaj mesecev je Rachel začela delati kot natakarica v bližnji restavraciji "Olive Garden". Nekega dne sta prišli mama in novorojenček in sedli tam, kjer je stregla. Rachel je pozdravila ženo pri mizi. Spominja se, da je bila zelo lepa in približno v srednjih dvajsetih letih.

"Videti je bila nekoliko plašna, vendar se je ob mojem pozdravu nasmehnila." Postregla ji je pijačo in malo pokramljala, kako je njen otročiček lep in tako spokojno spi na svojem sedežu.

Ko sta se pogovarjali, je Rachel na ženini roki ugledala rdečo zapestnico z zelo razločno napisano besedo LIFE. "Imate trak "LIFE"?" si je drznila pripomniti.

Žena se je sprva zmedla, ker je Rachel to omenila, potem pa je razložila. "No, našla sem jo na parkirišču," je odgovorila. Ko je videla, da Rachel njena zapestnica zanima, je omenila, da je to čudna zgodba in se je ne brani povedati. Rachel so bila sama ušesa.

Žena je na dolgo pripovedovala, da je bila pred nekaj meseci vsa obupana, ker je nepričakovano zanosila. Šla je nakupovat, da bi se razbremenila, ker se je ravno dogovorila za splav in jo je bilo tega strah. Do takrat je bilo še dva dni. Ko je šla od avtomobila proti Walmartu, je opazila rdečo zapestnico, ki je ležala na tleh. Pobrala jo je in videla na njej besedo "LIFE". Naglo je stlačila zapestnico v denarnico in šla po nakupih.

"Zaprlo mi je sapo," se spominja Rachel, ko je slišala to neverjetno pripoved. "Edino, kar sem mogla, je bil jok. Ta lepa punčka, ki je sedela v sedežu, je bila njen skoraj splavljeni otrok. Skoraj nisem mogla nehati jokati."
Med ihtenjem in smrkanjem je Rachel povedala ženi, kako je pred nekaj meseci izgubila zapestnico "LIFE" prav na tistem parkirišču. "Povedala sem, kaj pravzaprav pomeni zapestnica in beseda LIFE na njej."

Zdaj sta obe jokali in po licih so jima tekle solze veselja in hvaležnosti.
Med hlipanjem je ženi uspelo zašepetati Rachel: "Hvala. Ko ne bi izgubili te zapestnice, ne bi imela poleg sebe svojega lepega otročička."

vir: lifesitenews.com>

MOSKVA ZNOVA PREPOVEDALA ‘GEJEVSKO PARADO PONOSA’ KLJUB GROŽNJI EVROKRATOV

Spletna stran homoseksualcev Gay Russia poroča, da je uprava Moskve na letošnjo prošnjo odgovorila z izjavo, da bi takšen pohod povzročil ‘negativno reakcijo v družbi’.

Po mnenju državljanov so dejavnosti v zvezi z razpravo o spolnih odnosih odprte za javnost provokacija, ki povzroča moralno škodo otrokom in mladostnikom’, je izjavila uprava ter dodala, da takšni pohodi ‘žalijo verski in moralni čut’ državljanov ter prikazujejo ‘zavržene in razčlovečene razmere’.

Predlagani kraj shoda, je pripomnila uprava, je ‘v zgodovinskem središču Moskve, ki je najljubši prostor otrok in družin Moskovčanov in obiskovalcev. V tem pogledu more proslavljanje javnih dogodkov izzvati nezakonita dejanja zoperi ljudi, ki nimajo njihovega nazora. Opozorila je, da če bodo javne demonstracije napredovale, kakor načrtujejo, lahko udeležence ‘kaznujejo, kakor je predpisano’.

Obljuba organizatorjev parade, da ne bo bogokletja in golote, oblasti niso prepričale, da bi dovolile dogodek. Homoseksualne parade ‘ponosa v svetu so pogosto prizorišče golote, opolzkih gest in znamenj, norčevanja iz vere in celo občevanja med homoseksualci pred očmi javnosti.

Sedanji moskovski župan Sergej Sobjanin in njegov prednik Jurij Luškov trdno nasprotujeta tem paradam vse od začetka pred sedmimi leti. Takšni dogodki so po mnenju Luškova satanski.

Podobno nasprotovanje izražajo tudi voditelji vseh glavnih verskih skupnosti v Rusiji, med njimi ruski pravoslavni patriarh Aleksej II., veliki rabin v Rusiji Berl Lazar in mufti Talgat Tajudin, voditelj osrednjega duhovnega muslimanskega odbora v Rusiji.

Po javnomnenjskih anketah ogromna večina državljanov nasprotuje homoseksualni propagandi v Rusiji.

Tako je letošnja anketa, ki jo je izvedel državni zbiralec podatkov VtsIOM, pokazala, da 86 odstotkov od 1.600 vprašanih po vsej Rusiji pravi, da podpira prepoved promocije homoseksualnih razmerij. V anketi leta 2010 je 74 % Rusov izjavilo, da so homoseksualci ‘moralno razuzdani ali pomanjkljivi’ in so prepričani, da je homoseksualnost ‘nemoralna mentalna deviacija’.

Vir: LifesiteNews

maj99

Na mojo napačno odločitev so vplivale misli, kot so: ob dveh majhnih otrocih ne zmorem skrbeti še za dojenčka, zahtevna služba, strah pred tem kaj bodo rekli v službi, ko bom spet “težila” za porodniško, skratka obšla me je popolna groza in strah pred naporom po rojstvu, pred tem, da fizično in psihično ne bom zmogla treh otrok … skratka neživljenske misli. Čeprav smo se ravno devet mesecev prej preselili v lastno hišo. Imela sem idealne pogoje za veliko družino …

In tako sedaj vsak dan znova gledam resnični obraz dejanja, ki se mi je takrat zdel kot edina logična izbira. Dolgo časa sem krivila ljudi okoli sebe, ki so vedeli za moje stanje, vendar mi ni nihče rekel: “Ne naredi splava,“ ali mi povedal o čustveno negativnih posledicah takšnega dejanja. Nihče mi ni povedal za bolečino, ki jo pusti umetni splav, sama se tega nisem zavedala, dokler ni bilo že prepozno. Sedaj vem, kriva sem sama.

V svoji nemoči sem se potopila v depresijo, sovraštvo do sebe, ženski čuti so popolnoma zaspali v meni, ko sem spoznala, da sem uničila lastnega otroka. Od takrat naprej me spremlja obup, sindrom popolne mame (otrokom težko rečem ne), občutek krivde, razne bojazni, nezmožna sem se sprostiti, živim v večnih dvomih, v velikem strahu pred prihodnostjo, pred neznanim, bojim se sama sprejemati odločitve v kakršni koli stvari, pri svojih opravilih sem zelo počasna, misli mi uhajajo, slišano preslišim, imam telesne in čustvene rane, ki se nikoli ne bodo zacelile, zaradi čustvene blokade sem do nedavnega zavračala možev dotik, objem, najino intimnost, v svojem srcu nosim veliko žalost in nenehno bolečino, ko prihajam v šolo po otroke, iščem generacijo nedolžnega otročička, ker vem, da bi morala še enega odpeljati domov, družinski prazniki so zame ena sama velika žalost, da o času obletnice umetnega splava in obletnice, ko naj bi se otročiček rodil, ne govorim, takrat je zelo hudo, splav mi je zlomil srce … ja, vse to, in še mnogo več hudega je meni pustil splav.

Zavedam se, da je umetni splav pustil mnogo žrtev: ubitega otroka, ranjeno žensko, ženo, mamo, sestro in prijateljico, očeta, ranjene otroke, tete, strice, stare starše, prijatelje … Zato imam v mislih vse ženske, ki so v stiski in razmišljajo o umetnem splavu in bi jim rada pomagala po svojih najboljših močeh. Ob Božiču se veselim svojih treh otrok (tri leta po umetnem splavu mi je bilo dano še enkrat roditi – Bogu hvala), hkrati pa doživljam in čutim strašno bolečino ob izgubi otroka, za katero sem kriva sama.

Resnični obraz tega dejanja ni konec, temveč začetek velike nočne more. Hudo trplenje spremljajo tihe, nevidne solze strašne bolečine, ki tečejo po ranjeni in neutolažljivi duši. Zaradi tega dejanja preživljam živi pekel. V tej globoki ranjenosti nisem sama, saj z menoj hudo trpi moj mož in oče mojih otrok. Trudiva se, da bi z Božjo pomočjo zmogla odpustiti drug drugemu in skupaj stopiti na pot zdravilne pokore, da bi tako pripomogla k duhovnemu uravnoteženju. Za to dejanje ni nikakršnega opravičila.

RESNICA JE ZELO KRUTA, vendar se z njo moramo soočiti!

Priznam, v vseh teh letih sem srečala mnogo dobrih ljudi, tako duhovnikov kot prijateljev v raznih skupinah znotraj Cerkve, a povedati tega nisem zmogla nikomur. Sem že mislila pred leti, da bom lahko spregovorila o tem z duhovnim voditeljem naše zakonske skupine, a žal ni šlo. Prava tresavica se me je polastila, ko sem želela o tem spregovoriti. Ker o dejanju nisem zmogla spregovoriti, razen s spovednikom tistega usodnega leta, ko se je v meni začelo prebujati hrepenenje po globoki resnici o tem, kdo v resnici sem in kaj potrebujem. To hrepenenje sem dolgo le tlačila v sebi, bala sem se že, da bom duhovno omrtvela, ali pa me bo to nekega dne uničilo.

Osebno sem spoznala, da potlačitev čustev in bolečine, ni prava pot, saj prinaša dodatno trpljenje in umiranje na obroke. Božja previdnost pa je bila ves čas na delu. Začela mi je usmerjati pogled vase, in sicer v to, kaj potrebujem in kaj si res želim.

V letu 2008 me je Gospod povabil na duhovne vaje s priznanim voditeljem. Meddrugim se je tema duhovnih vaj dotikala moje lastne grešnosti v vsej globini. Dano mi je bilo krstiti otročička s krstom želja in ga izročiti v Božje roke. Pred kratkim pa mi je Gospod na mojo pot križa poslal svojega duhovnika, ki se mi je na njemu lasten način, približal tako, da sem zmogla spregovoriti o svoji težki rani, in je v meni prebudil željo po izražanju najglobljih čutenj. Z Njegovo pomočjo sem se vključila v zdrav proces žalovanja in notranjega ozdravljenja. Čutim potrebo po vse večjem medsebojnem zaupanju in posledično preseganju najglobljega človeškega hrepenenja, po odnosu, po stiku, po bližini. Spoznala sem, da resnica in (samo) odpuščanje sebi omogočata osvoboditev.

Danes, ko gledam nazaj, vidim, da je bilo zaradi moje oddaljenosti od Boga, zlo močnejše od želje sprejeti življenje. Vem, da bi mi Bog takrat dal dovolj moči, da bi se z Njegovo pomočjo zmogla odločiti za življenje, če bi se le obrnila Nanj.

Sedaj vidim, da je šlo za veliko prevaro hudega duha, ki mi je obljubljal odrešenje, deležna pa sem hujšega trpljenja kot sem si ga lahko kdajkoli predstavljala. Vsega česar naj bi bila odrešena sedaj doživljam v najstrašnejši obliki trpljenja. Spoznala sem, da je Bog edini pravi zdravnik moje duše in srca, žal tega pred trinajstimi leti nisem vedela.

S svojo zgodbo želim povedati vsem, ki tole berete (in prosim povejte še drugim): nikoli, res nikoli ne naredite splava! Resnica o splavu je zelo kruta, vendar jaz se moram soočati z njo in živeti naprej z grozljivim dosmrtnim trpljenjem.
Dragi prijatelj duhovnik, če bereš te vrstice, se ti po tej poti zahvaljujem za zaupanje. Prepričana sem, če ne bi bilo tebe, še dolgo ne bi spregovorila o tem. Bogu hvala, da si Njegov duhovnik in iskren prijatelj.

Zalostna mamica

Vprašanje družine je temeljno vprašanje vsake družbe

Jabolko spora je opredelitev družine in mesto, ki jo imajo v družini otroci.

Predlagani zakonik družino opredeljuje kot življenjsko skupnost otroka s staršema ali enim od njih – v nadaljevanju pa tudi kot skupnost otroka z drugo odraslo osebo, ki ima do otroka določene obveznosti in pravice. V tem je jedro problema. Zakonik namreč za družinsko skupnost razglaša tudi skupnost otroka z dvema istospolnima odraslima oseba. V tem primeru bi torej otrok praktično imel ali dva očeta ali dve materi – s tem, da je otrok biološki potomec enega od njiju. Z drugimi besedami, moški, ki se odloči, da bo živel z drugim moškim, lahko v to skupnost pripelje svojega otroka; isto velja za žensko, ki se odloči, da bo živela z drugo žensko.

Seveda ima vsaka odrasla oseba vso pravico, da se odloči, kako bo živela: ali sama ali v zvezi z osebo drugega spola ali v zvezi z osebo istega spola. Tudi zveza z osebo istega spola ni sporna. Temu nihče ne nasprotuje. In prav je, da se tudi zvezo z osebo istega spola s pravnega vidika uredi do mere, kakor to zahtevajo sodobne civilizacijske norme, ki so na strani človekovih pravic in posameznika. Vsako nasprotovanje temu je nestrpnost do drugače mislečih in čutečih.

Problem pa se odpre ob vprašanju, ali lahko v tej skupnosti živi tudi otrok in zato tudi takšna skupnost dobi status družine. Odpre se torej vprašanje: Kaj je družina? In tu se začnejo razhajanja ter ideološke delitve! Kako razumeti družino? Družina – smo rekli – je lahko skupnost otroka z obema ali samo enim od staršev; družina je tudi skupnost otroka s tujo odraslo osebo – če na primer otroka posvojita ali sprejmeta v rejništvo zakonca ali, če je to v korist otroka, samo ena odrasla oseba. Vse takšne oblike skupnosti iz preteklosti poznamo in se tudi imenujejo »družina«.

Novost je torej v tem, da poskuša zakonik na normativni, zakonski ravni – v sami opredelitvi pojma »družina« – uveljaviti idejo, da za družino velja tudi skupnost otroka v istospolni zvezi.

Tu se začnejo argumenti razhajati v dve povsem nasprotni strani. Prvi zahtevajo, da se v imenu človekovih pravic, ki enako pripadajo istospolnim, pojem družina uporabi tudi za njihove skupnosti. Drugi temu oporekajo z argumenti, da so takšne skupnosti v škodo otroka.

Slednji, ki menijo, da otrok ne more živeti v istospolni skupnosti, navajajo naslednje razloge in raziskave: za otroka najboljše okolje je življenje v skupnosti z biološkim očetom in materjo; družbeno okolje ni naklonjeno istospolnim skupnostim in bi torej otroci iz takšnih skupnosti bili stigmatizirani, zaznamovani; istospolne skupnosti so manj stabilne kakor drugospolne skupnosti; v njih je več nasilja, obstaja večja verjetnost bolezni in menjave partnerjev. Proti tem argumentom nastopa druga skupina, ki podpira istospolne družinske skupnosti. Ta skupina pravi, da raziskave kažejo prav nasprotno: da naj otroci v istospolnih skupnostih ne bi bili v ničemer prikrajšani. Skratka, okoli istega problema sta se ustvarili dve skupini, ki ponujata dvoje povsem nasprotnih argumentov in zatrjujeta, da so ti argumenti podkrepljeni »z najnovejšimi psihološkimi in sociološkimi meta-študijami in raziskavami«.

Kaj naj si ob tem mislimo tisti, ki nismo doma niti na področju psihologije niti na področju sociologije. Starosta slovenske psihologije prof. dr. Janek Musek je vse takšne ali drugačne argumente označil za »psihološke in sociološke akrobacije«. S tem je hotel povedati, da je v teh raziskavah veliko več domišljije kakor pa resnice. To ne nazadnje pomeni, da argumenti največkrat niso v službi resnice, ampak takšnih in drugačnih ideologij. Vprašanje je prejkone ideološke, in ne znanstvene narave. O njem se bomo torej morali odločati na podlagi naših vrednot in zdravega občutka za stvarnost. O samem vprašanju, ali bi istospolne družinske skupnosti na otroka delovale pozitivno ali negativno, se znanstveno tako ali tako ni mogoče izrekati, saj primerov, ki bi jih znanost lahko sociološko ali psihološko raziskala in prišla do jasnih ugotovitev, verjetno ni veliko. Vsekakor premalo!

Vprašanje družine ni obrobno, ampak temeljno vprašanje vsake družbe.

V njeni definiciji se kaže tudi to, kako družba vidi samo sebe in svojo prihodnost. Prihodnost je odprta le tistim družbam, ki bodo zmožne preživeti. To pa predpostavlja občutek za stvarnost, za realnost. Zagovorniki istospolnih družin poudarjajo pravice istospolnih in manjšin. To je človeško, humano in nujno, a nesmiselno v primerih, ki nimajo svojega realnega temelja. Seveda smo vsi enakopravni, a nismo vsi enaki. Kar mi po naravi ni dano, mi ni dano, zato pa nisem manj enakopraven od drugih, čeprav sem različen in moram to različnost tudi sprejeti. Zelo preprosto: istospolne družine ne bi bile zmožne reprodukcije, samoobnavljanja. Zato njihovi zagovorniki zahtevajo nekaj, kar ni stvarno mogoče. Gibljemo in živimo lahko le v območju stvarnega, mogočega. Ne morem zahtevati zase nečesa, kar ni mogoče; kar mi ni dano. Zahtevati zase nekaj, kar zame ni dosegljivo, ker mi to ni dano po naravi, pomeni, izgubiti občutek za stvarnost, pomeni izigravati stvarnost.

Prav izigravanje stvarnosti je eden temeljnih problemov sodobnega sveta. Človek se je preveč objestno obnašal na področju ekonomije, sedaj to objestnost plačuje ves svet z eno najglobljih ekonomskih kriz. Objestno se je začel obnašati tudi v razmerju do narave; to obnašanje se mu sedaj kakor bumerang vrača v obliki škodljivih in nevarnih podnebnih sprememb. Objestno se je začel obnašati do življenja; in ta lakomen odnos, ki zase ne vidi nobenih meja, danes plačuje z izpraznjenostjo življenja, z depresijami in občutkom potopljenosti v nič in nesmisel. Že stari Grki so se zavedali nevarnosti, ki jo prinašajo nezmernost, lakomnost in objestnost. To nevarnost so imenovali hybris. In prav hybris – nezmernost, nepriznavanje naravnih meja – je po njihovem prepričanju zametek vsake človeške tragedije. Njihova diagnoza je bila čisto pravilna. In velja tudi za današnji čas.

Na ta način razmišlja tudi profesor Musek. Tako pravi: »V vseh človeških kulturah se družina pojmuje kot osnovna enota družbe, torej družba v malem, kar logično pomeni skupnost, v kateri sta združena dva temeljne segmenta vsake družbe, torej dve generaciji in dva spola… Kot ni družbe, ki ni presečišče obeh spolov in raznih generacij, tako tudi ni enote družbe brez tega. Praktično vse oblike družine, ki se pojavljajo v različnih človeških kulturah, ustrezajo tej definiciji.« Dolga zgodovina človeških kultur, ki je zakone življenja spoznavala iz narave, je najboljša učiteljica tudi za prihodnost. Vredno je še enkrat poudariti: družba je presečišče različnih generacij; in je tudi presečišče različnih spolov. V tem je bistvo družine: povezuje različne generacije in različne spole. »Sonaravnost je torej dolgoročni pogoj za preživetje katerekoli družbe in to je seveda načelo, ki ga je treba upoštevati tudi pri oblikovanju zakonodaje. Upoštevanje naravnih prioritet je temelj mnogih zakonov in nikomur niti na misel ne pride, da so s tem kršene človeške pravice. Pa vendar se otroci ne morejo poročati s starši in obratno, ne morejo se poročati med seboj, tudi ožji sorodniki ne morejo sklepati zakonskih zvez itd. Pa niso njihove človeške pravice nič manj vredne kot tiste pri homoseksualnih parih.« Tako, čisto preprosto, z zdravim občutkom in na podlagi zgodovine človeške kulture razmišlja profesor Musek.

Nasprotovanje predlaganemu družinskemu zakoniku, ki poskuša opredeliti skupnost otroka v istospolni zvezi kot družino, torej ni nestrpnost in ni kulturna blokada. Nasprotno, je želja, da bi trasirali pot v čim bolj varno, človeku prijazno prihodnost v okviru stvarnih možnosti. Znanstveniki nenehno odkrivajo čudovite zakonitosti narave in ugotavljajo, kako te zakonitosti neznansko presegajo človeški um. Če bi bila torej istospolna družina po naravi možna, bi – verjemimo! – narava to odkrila že zdavnaj pred našimi sociologi in psihologi!

Okuženost s HIV v Sloveniji raste; najbolj rizična skupina še vedno homoseksualci

»Največ, kar 80 odstotkov novoodkritih oseb z okužbo HIV, je med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, torej homoseksualci oziroma geji. Nekateri od teh so biseksualci, torej imajo spolne odnose tudi z ženskami. Letos sta bili okuženi tudi dve nosečnici. Okužili sta se heteroseksualno, nista narkomanki ali kaj podobnega. Zdraviti smo ju začeli takoj, ko je bilo mogoče. Pri novorojencih obeh žensk nam je uspelo doseči, da nista okužena,« je za Ono povedal dr. Vidmar.

»Glavni vzroki za povečanje števila okuženih s HIV prav med populacijo gejev so neustrezno zaščiteni spolni odnosi in zmanjšan strah pred boleznijo aids, ker imamo zdaj na voljo uspešno zdravljenje, kar pa ne pomeni, da lahko bolnika tudi dokončno ozdravimo. Pomembna je zlasti promiskuiteta, torej pogosto menjavanje partnerjev, ki je v tej rizični populaciji precej pogosta. To dokazuje tudi dejstvo, da pri osebah iz te skupine, ki jih že zdravimo, opažamo izredno povečevanje sifilisa. Zvestoba večinoma ni več vrednota. Okužene osebe sicer sam virus HIV težko širijo, če so na terapiji, ni pa nemogoče. Nekaj odstotkov možnosti za prenos na drugo osebo še vedno obstaja.«

Povzeto po: »Stanje je alarmantno«, intervju z doc. primarijem dr. Ludvikom

Vidmarjem v Delovi prilogi Ona, 16.08.2011

Vir:www.kul.si