MLADA MAMA Z RAKOM ŽRTVUJE ŽIVLJENJE ZA NEROJENEGA OTROKA

22. novembra se ji je grlo tako zamašilo, da ni mogla dihati in takrat je zdravniku uspelo, da ji je v grlo vstavil cevko in jo priklopil na ventilator/umetno dihanje.

Naslednjega dne, 23. novembra, so Jessici povedali, da ima raka. Takrat je že tudi zanesljivo vedela, da je noseča.

Tako se je začelo potovanje, ki bo postavilo vero in prepričanje za življenje Jessice in njenega moža Clinta na poslednjo preizkušnjo.

 »Vsak dan se je splačal«

 

Jessica in Clint sta se srečala na kolidžu v Greenvillu. V daljšem pogovoru za
LifeSiteNews.com je Clint povedal, da nekega dne v jedilnici na univerzi opazil dekle z bujnimi rdečimi lasmi in jo vprašal, ali lahko prisede. Rekla je ne, vendar Clint ni odnehal.

V resnici je trajalo Clintovo nadlegovanje leto in pol, preden je bila Jessica za prvi zmenek; poročila sta se dve leti in pol zatem. »Prepričan sem, da ko veš, veš,« je dejal. »Čisto zares sem moral zanjo trdo delati, vendar se je vsak dan splačal.«
Par se je preselil v Traveler’s Rest v Južni Karolini, kjer sta dobila sina in delala pri krščanski dobrodelni organizaciji kot animatorja mladih. Življenje je bilo dobro:bila sta mlada, zaljubljena, zdrava in se veselila življenja.
Clint poudarja, da je žena vedno pikolovsko skrbela zase. »Vedno je bila popolnoma, popolnoma zdrava,« je dejal. »Zelo skrbno pazila, kaj je. Skušala častiti Boga s telesom. Redno telovadila.«

Zaradi tega je bil rak, ki je napadel avgusta lani, zadnje, kar bi pričakoval.
Nobene možnosti več

Clint opisuje ženin odziv na vest, da ima raka na grlu, kot »mešanico strahu in presenečenja«. Zase pa pravi, da je občutil »prav vsako čustvo, ki si ga lahko zamislite … razen veselja. Bil sem duševno zmeden.«

Seveda pa ni rak ogrožal le Jessice: bila je noseča in kakršnokoli zdravljenje bi skoraj zanesljivo škodovalo njenemu nerojenemu otroku in ga mogoče celo ubilo.
25. novembra je ginekolog-porodničar paru predlagal splav. Clint pravi, da Jessica sploh ni omahovala. »To sploh ni bila možnost,« je dejal. »To je črno in belo.«
Manj črno in belo pa je bilo to, ali naj sprejme zdravljenje ali ne: onkolog je rekel, da bi kemoterapija verjetno otroka ubila, ginekolog pa ni soglašal in je rekel, da bi otrok verjetno preživel, vendar bi imel možgansko okvaro.
»Jessica me je pogledala in je potrebovala nekaj sekund,« pravi Clint, »potem pa je odkimala ‘ne’. Zaradi podobnega tveganja je odklonila tudi obsevanje.
Po tistem res nisva imela veliko možnosti za zdravljenje,« je dejal Clint ter poudaril, da operacija sploh ni bila možnost zaradi lege raka.

»Ni se prebudila«

 

Vprašanje zdravljenja se je znova pojavilo, ko je otrok nastopil tretje trimesečje. V tistem trenutku, pravi Clint, je bila odločitev veliko težja, ker so zdravniki zatrjevali, da je tveganje minimalno, ker je otrok že skoraj popolnoma razvit.

Jessica pa je zaradi svojega nerojenega otroka še vedno odklanjala zdravljenje – odločitev, za katero pravi Clint, da je zdravnike »zelo zmedla«.
Clint priznava, da sta on in žena čutila, da jima zdravniki ne povedo naravnost o tveganju. Pravi pa tudi, da je imela žena za odklanjanje zdravljenja še drug razlog.
»Vedela je, da bo tako ali tako umrla,« pravi. »Tega mi ni povedala skoraj do takrat, ko je umrla. … Mislim pa, da je vedela in je mislila, da bo dala otroku vse možnosti, kolikor jih more.«

Čeprav jima je z alternativnimi metodami nekoliko uspelo, da sta ustavila rast raka, tudi s strogo dieto organskih zelenjavnih sokov in dodatkov/dopolnil, brez agresivnega zdravljenja, je bilo samo stvar časa, kdaj bo rak prevladal.
23-mesečni čudež

Ko je šla 5. februarja Jessica spat, jo je bolela glava in ji je bilo slabo. »Ni se prebudila,« pravi Clint.

Naslednjega dne so v bolnišnici razglasili Jessico za klinično mrtvo in Clinton je dal zdravnikom zeleno luč za carski rez. 6. februarja se je rodila mala Jessi, ki je tehtala le 538,64 grama.
Zdravniki so mislili, da je Jessica noseča 25 tednov, po rojstvu otroka pa so ugotovili, da je bila noseča le 23 tednov in pol – absolutni prag za sposobnost za življenje.

»Glede tega lahko izpričam samo Božjo milost, kajti Jessica je umrla takoj zatem, ko je bil otrok sposoben zaživeti zunaj maternice,« pravi Clint. Zdravniki pravijo, da deklica Jessi dobro napreduje.

»Čustveno okrutno/brutalno«

Clint opiše celotno izkušnjo kot »čustveno okrutno« ter priznava, da je kljub trdnemu krščanskemu prepričanju in prepričanju za življenje bilo daleč od tega kakor lahko stopiti na pot, na katero sta stopila z ženo.

»Da, otepal sem se,« pravi, »saj je v Svetem pismu tisti, za katerega nam je ukazano, da ga ljubimo bolj kakor sebe, to je bila ona. Otepal sem se.

Včasih je laže biti nesebičen prav do tega, karkoli se ti pripeti,« poudari, »ko pa pride do tega, da izgubiš tistega, ki ga ljubiš bolj kakor karkoli drugega, pa je zelo težko.«

Težko je bilo tudi za njunega dve leti in pol starega sina. Clint se spominja, da Jessice potem, ko je šla v bolnišnico, sin približno en mesec ni smel/mogel obiskati in v tistem času očeta ni niti pogledal niti spregovoril z njim. Ko pa je obiskal mamo, »se mu je izboljšalo,« pravi Clint.

Po Jessicini smrti je fantek trpel zaradi akutnega »strahu zaradi ločitve«, vendar oče pravi, da se že začenja privajati.

Kar pa zadeva Clinta slaba dva meseca po ženini smrti, pravi, da ?dela na autopilotu? in je zaposlen z delom in skrbi za oba otroka.
Tu pa obmolkne. »Bom zelo odkrit,« reče ter pripomni, da hoče narediti vse, kar more, da bi pomagal drugim, ki utegnejo biti v podobnem položaju. »Približno prvi mesec nisem mogel – in to mislim v dobesedni nezmožnosti – brati Svetega pisma, nisem mogel moliti.«

Občutek opiše kot podoben tistemu, ko starši kaznujejo otroka: »Čeprav sem razumsko vedel, da je odnos, vedel, da me /Bog/ ljubi, vse to sprejel na miselni ravni, nisem duhovno občutil nič. Pa ne gre za čustva, ampak veselje nad Bogom je popolnoma izginilo skoraj za mesec dni. Dolžnosti sem opravljal samo tako, kakor sem vedel, da je prav po pameti.«

Zdaj pa, pravi, da se je premaknil od tiste prve faze in začel znova moliti, tudi za druge.

Vseeno pa, pravi, bo verjetno prišel čas, ko bo moral vse pustiti in temeljito žalovati izgubo žene.

»Bog bodi hvaljen«

Čeprav je v Clintovem glasu čutiti utrujenost in trpljenje, odkrijemo v pogovoru z njim še nekaj drugega – globoko vdanost, ne rojeno iz obupa, ampak iz pristne, zakoreninjene vere, da je bilo to trpljenje končno smiselno in da obstajajo celo hujše tragedije kakor smrt.

V sporočilu, ki ga je o njenem boju z rakom napisal manj kot dva tedna po Jessicini smrti in ga poslal na blog, je Clint zapisal besede, ki bi jih najmanj pričakovali od moža, ki je pravkar izgubil mlado ženo, ki jo je zelo ljubil: »Bog bodi hvaljen, moji prijatelji. Ne podvomite nad Bogom; ne bodi zaradi mene nanj jezni.
Privilegiran sem, da sem imel ženo, ki je bila polna ljubezni do Očeta. Radujte se z menoj, bratje in sestre. Bog je blagoslovil Jessico, ko jo je vzel na kraj popolnega miru in brez bolečine. Bolj moram biti hvaležen za čas, ki sva ga preživela skupaj, kakor nehvaležen za vse, česar nisva počela skupaj. V vsem se moramo zahvaljevati, saj je to Božja volja v Jezusu Kristusu.
Mir in milost vsem.«

Vir: LifeSiteNews.com