Moskovski župan pravi, da je »Parada ponosa« hudičevo delo

»Parade ponosa« po vsem svetu so značilne po prikazovanju golote, opolzkih kretnjah in celo javnim spolnim odnosom med udeleženci. Istospolni aktivisti s takimi paradami po navadi zmanjšujejo občutljivost javnosti za svoje nevarno vedenje, ki je povezano z vrsto zdravstvenih in duševnih težav.

Moskovska vlada je organizatorje »parade ponosa« v preteklosti poskušala ustaviti tako, da so aretirali in oglobili udeležence. Istospolni aktivisti so se odzvali tako, da so leta 2007 vložili pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, ki za zdaj še ni hotelo razsoditi primerov. Lužkov je leta 2007 dajal podobne izjave po neuspeli paradi leta 2006, ki jo je prav tako imenoval »hudičevo delo«. Podprl ga je moskovski pravoslavni patriarh, enako pa menijo tudi ruski islamski in judovski voditelji.

Vir:LifeSiteNews.com

Jennifer O’Neill pričala o svoji izkušnji splava – kampanja “NIČ VEČ TIHO”

Duhovnik Frank Pavone, narodni voditelj duhovnikov za življenje (Priests for Life), se bo srečal s pričevalkami „nič več tiho“, ko bo pohod za življenje prispel na vrh kapitolskega griča. „Prazna gesla industrije za ubijanje otrok se izogibajo resničnosti splava,“ je izjavil. „SNMAC vsak dan živi in diha te resničnosti. Človek ne more drugače, kakor da ga njihove zgodbe ganejo in spodbujajo.“

„Letos bo SNMAC na pohodu še celo bolj vidna,“ je dodala Janet Morana, druga soustanoviteljica SNMAC-a. Poleg svojih napisov „Obžalujem svoj splav“ in „Obžalujem izgubljeno očetovstvo“ smo po deželi razdelili več kot 45.000 novih znakov z napisom:“Ženske obžalujejo splav“ in „Moški obžalujejo izgubljeno očetovstvo“.

Sporočilo je preprosto, a v življenju naših članov globoko.“

Od začetka kampanje SNMAC leta 2003 je javno pričalo o svojih doživetjih 3.423 žensk in moških na več kot 489 shodih v 48 državah in 7 deželah, kjer je več kot 103.583 navzočih slišalo resnico o negativnih poznejših učinkih splava. Tistih, ki so vpisani kot „nič več tiho“, je več kot 6.200.

Dvigati zavedanje o bolečih posledicah splava in pomoč za obvladovanje bolečine sta dva cilja te kampanje.

Vir: LifeSiteNews.com

NIZEK ODMEREK TABLETK ZA NADZOROVANJE ROJSTEV ZMANJŠUJE PRI DEKLETIH KOSTNO GOSTOTO

„Mislim, da za to povezavo še vedno prihajajo dokazi, vendar naše ugotovitve kažejo, da majhna količina oralnih kontracepcijskih sredstev z dolgotrajnim jemanjem nekoliko vpliva na kostno gostoto,“ je dejala avtorica raziskave Delia Scholes, višja raziskovalka na raziskovalnem inštitutu Group Health pri Group Health Cooperative v Seattlu.

Ozadje informacij v raziskavi pravi, da je večina od po ocenah 12 milijonov uporabnic oralnega kontracepcijskega sredstva v Združenih državah starih manj kot 30 let in tako v kritičnem obdobju za zbiranje kostne mase. Raziskava je pokazala, da igra estrogen pomembno vlogo pri razvoju in ohranjanju kostne mase, kar je povzročilo zaskrbljenost, saj hormonska kontracepcijska sredstva spremenijo količino estrogena, ki ga naravno proizvaja žensko telo.

Čeprav poročilo raziskave trdi, da dolgoročni vpliv na izgubo kostne mase zaradi oralnih kontracepcijskih sredstev ni znan in tudi ne, ali bi prenehanje uporabljanja oralnega kontracepcijskega sredstva obrnilo negativne učinke, raziskava predlaga, da utegne uporabljanje tabletke pozneje v življenju privesti do težav s kostmi, kot sta osteoporoza ali zlom.

 

Scholesova pravi: „Če oralna kontracepcijska sredstva pri uporabnicah dejansko povzročajo 5 odstotkov nižjo gostoto v hrbtenici …in če se ta učinek ne obrne pri prenehanju uporabe sredstva ali pri drugih dejavnikih v času življenja, je 5odstotkov nižja kostna gostota po menopavzi povezana s približno 50 odstotki več zlomov zaradi osteoporoze.“

Ta raziskava potrjuje predhodno delo, ki kaže, da hormonska kontracepcijska sredstva vplivajo na kostno gostoto negativno.
Leta 2004 sta Food and Drug Administration v Združenih državah in Committee on the Safety of Medicines v Združenem kraljestvu navajala izgubo kostne gostote, ko sta opozarjala na kontracepcijska sredstva s progestinom, ki so bila samo v obliki injekcij.

Povzetek raziskave je na voljo na spletni strani Contracepcion Journala.

Vir: LifeSiteNews.com

NAČRTOVANO STARŠEVSTVO UČI OTROKE V EKVADORJU VBRIZGAVATI DRUG DRUGEMU KONTRACEPCTIVE

In kaj ko bi vam povedala, da je Juan dejansko star 15 let in da so pacienti, s katerimi dela, tudi mladoletni?

Juan in 30 drugih mladih v starosti od 11 do 19 let so prva skupina vrstnikov pospeševalcev med vrstniki v skupnosti za razdeljevanje injekcijskih abortivov in drugih kontracepcijskih sredstev podeželskim in drugim domačim mladim v pokrajini Chimborazo v osrednjem Ekvadorju. Program se je je rodil iz partnerstva med ameriško federacijo Načrtovanega starševstva (PPFA) in glavne ekvadorske nevladne organizacije za reproduktivno zdravljenje CEMOPLAF.“

Članek navaja, da je tem otrokom namenjeno intenzivno izobraževanje v štirih delih, kamor spada tudi uvajanje v dajanje injekcij, zlasti pa izobraževanje za depo-provera.

Podpredsednik ameriške lige za življenje Jim Sedlak je komentiral uvajanje tega programa vrstniki vrstnikom v Ekvadorju.
„To je skrajno podlo in seveda bi bilo to v Združenih državah popolnoma nezakonito, je zapisal Sedlak v poorčilu za CNSNews tzer dodal, da medicinski vidik ni edini razlog, da je program sporen.

„To je napad na avtoriteto staršev,“ je dejal Sedlak. „Gotovo je Načrtovano starševstvo pogosto uporabljalo programe vrstniki vrstnikom po vseh Združenih državah, toda v Ekvadorju je prišlo do grozljive skrajnosti, kjer hodijo okrog 15-letni otroci in vbrizgavajo kontracepcijsko sredstvo drugim 13-, 14-, in 15-letnim otrokom.“

Pojavljajo se vprašanja ne le glede varnosti vbrizgavanja mladostnikom injekcijsko iglo z nevarnim sredstvom, temveč tudi glede učinka sredstva na dekleta, ki ga dobijo.
Članek v Global Health navaja, da so vsi, ki se udeležujejo tega programa, „mlajši od 20 let“.

Za depo-provera je dokazano, da ima negativne učinke na tiste, ki ga jemljejo, zlasti na dekleta, med drugim tudi množično in delno nepopravljivo izgubo kosti.
Uporabnica depo-provera, ki na spletni strani svari pred tovarno zdravil Pfizer, ki izdeluje to hormonsko kontracepcijsko sredstvo, pravi:
„Uporaba depo-provera CI je povezana z znatno izgubo kostne gostote. Ta izguba kostne gostote je posebno zaskrbljujoča v času adolescence in zgodnje odrasle dobe, kritičnega obdobja za rast kosti. Izguba kostne gostote se veča z daljšo uporabo in se je ne da več popolnoma nadomestiti.“

Leta 2005 je skupina žena tožila Pfizer za 700.000.000 ameriških dolarjev, češ, da jim je ta hormonsko kontracepcijsko sredstvo povzročilo močno izgubo kostne gostote. V Kanadi so začeli tri postopke proti temu podjetju s trditvijo, da gre za izgubo kostne gostote.

Sredstvo je povezano tudi s povečano dovzetnostjo za spolno prenosljive bolezni pri uporabnikih, po neki študiji tudi za trikrat višjo kakor je normalna.
Druga študija na univerzi McMaster je ugotovila, da je uporabljanje depo-provera povzročilo 100-krat večjo dovzetnost za virus herpes simplex tipa 2 in znatno slabši imunski odziv ob izpostavitvi virusu.
Steven Mosher, predsednik inštituta za raziskovanje prebivalstva, je imenoval program „nevaren“.

„Vemo, da ima Ekvador levičarsko vlado,“ je povedal Mosher za CNSNews, „ toda za dovoljenje za tak program, menim, da si lahko samo zamislimo čustvene in zdravstene posledice takega dovoljenja najstnikom – ko si nekateri najstniki niti ne znajo postlati postelje – in jim dovoliti, da gre in vbrizga svojim sovrstnikom močno zdravilo na osnovi steroida brez zdravstvenega pregleda, brez zavedanja o kakršnihkoli stranskih učinkih jemanja zdravila? To je nevaren recept za mlade v Ekvadorju,“ je dejal Mosher.

Vir: LifeSiteNews.com

O zlorabah medicine

V Britaniji vas ne bodosežgali na grmadi, če boste pridelali zarodek iz kravje jajčne celicein jedra celice iz človeške kože. Izdelavo cibridov, embrijev sčloveškim jedrnim in živalskim citoplazemskim genomom, torejcitoplazemskih hibridov ali »human admixed embryos«, dovoljujenovi britanski zakon iz leta 2008, zanj je lobiral celo premier.Škotski nacionalni svet za medicinsko etiko pa se je zamislil.
Med novimi bitji so tudi mešanice človeka in ovce, človeka insvinje, človeka in šimpanza in druge. To so bodisi hibridi (vsakacelica ima gene obeh vrst) ali himere (organizem sestavljamešanica celic z genomom ene oz. druge vrste). Za sedaj je
resda dovoljeno omogočati razvoj teh bitij samo do 14. dneva, a nekateri že napovedujejo možnost rahljanja te meje z dopustitvijovnosa takih zarodkov vteloženske ali živalske samice inrojstva novih bitij. V ZDA je bil odobren projekt ustvarjanja
miši s povsem človeškimi možgani, zraslimi iz matičnih celic človeškega zarodka. Ad hoc etična komisija je izdala pozitivno mnenje s pogojem, da raziskovalci miši takoj pobijejo, če bi se začele obnašati preveč človeško.

Večina evropskih držav tako početje znanstvenikov prepoveduje z zakonom, med njimi je tudi naša. Pojav osebkov novih vrst bi odprl vrsto novih etičnih, pravnih in socioloških vprašanj. Kakšen status bo človeštvo priznalo novim bitjem, če se bodo rodila in odrasla? Ali jih bomo vključili v človeško družbo? Kakšne bodo njihove pravice, kako se bomo izognili diskriminaciji? Na poziv škotskega etičnega sveta, da potrebujemo razpravo, je bilo presenetljivo malo odmeva. Medtem pa se nekateri filozofi in etiki nove, utilitarne vrste že navdušujejo nad družbo prihodnosti, v kateri bi križance med ljudmi in živalmi – nova bitja z novimi sposobnostmi in manj pravicami – koristno porabili v industriji, vojski in za druge namene. Kot inteligentni bio-roboti,podobni ljudem, bi bili odlični tudi za igro, služili bi kot seksualni sužnji in sužnje. In seveda kot laboratorijske in farmske
»živali« – sicer morda z razumom, čustvovanjem in dušo, kar pa nas ne bo zanimalo, ker bomo porabili le telesa kot vir biološkega materiala za raziskave in žive shrambe »rezervnih delov«, toje tkiv in organov za presaditve oz. celično zdravljenje.

Nove, doslej neslutene možnosti se napovedujejo s pridelovanjemmoških in ženskih spolnih celic iz kože posameznika (ali posameznice) – npr. za partenogenetsko ali istospolno razmnoževanje lezbičnih partneric in sčasoma celo homoseksualnih
moških partnerjev, ki bi si hoteli omisliti otroka.

Spominjam se razprave v Usmerjevalnem odboru za bioetiko Sveta Evrope (CDBI) pred 10 leti. Odbor za enakost med spolomaje dal v oceno predlog priporočila o pravici do svobodne izbire v zadevah spolnosti in reprodukcije. V CDBI smo ugotovili,
da se glede otrok priporočilo presenetljivo ozira samo nainterese homoseksualnih in lezbičnih parov, skoraj ignorira pa pravice in koristi otrok, ki naj bi jih taki pari posvojili ali pridobili s pomočjo tehnik zunajtelesne oploditve. Predlog priporočila
je CDBI soglasno in energično zavrnil. Posebej se je oglasilo še nekaj držav – med njimi najbolj glasno Francija in Britanija. Kritiki priporočila so poudarjali, da ima otrok legitimen in pomemben interes, da ima očeta in mater in da ni dokazov,
da bi dva očeta ali dve materi ali samski roditelj oz. posvojiteljta interes lahko zadovoljili. Opozorili so na manjšo stabilnost istospolnih zvez, na večjo promiskuiteto in večjo ogroženost istospolnih partnerjev s spolno prenosljivimi boleznimi. Francozi so poudarili, da pravica do biomedicinske pomoči pri spočetju
ni kakšna splošna človekova pravica. Citirali so svoj zakonik o javnem zdravstvu, ki dovoljuje dostop do spočetja z biomedicinsko pomočjo samo neplodnim parom, pri katerih je vzrok neplodnosti bolezenske narave in je ugotovljen z zdravniškim pregledom. Do te pomoči sta upravičena samo moški in ženska,
ki sta pred tem sklenila družinsko zvezo. Tudi v britanskem komentarju je poudarjeno, da svobodna izbira v zadevah spolnosti in reprodukcije ne more biti neomejena.
Številne omejitve so potrebne in uveljavljene zaradi varstva interesov otrok, posameznikov in družin.

Pri nas smo imeli pred leti razvneto razpravo o tem, ali naj z zakonom omogočimo dostop do oploditve z biomedicinsko pomočjo genitalno zdravim ženskam brez moškega partnerja. Komisija za medicinsko etiko je menila, da bi se s tem zavestno odločili, da bomo prihodnjega otroka prikrajšali za očeta.

Poleg tega bi to pomenilo zlorabo medicinskega posega za nemedicinski namen – posega, ki ima že po svojem cilju daljnosežne, nepredvidljive posledice. V državi z verjetno najliberalnejšo zakonodajo v zdravstvenih rečeh, na Nizozemskem, imajo državno komisijo za enakost pravic v zdravstvu. Ta je na lastno pobudo raziskala, ali pri opravljanju OBMP v državi prihaja do neupravičene diskriminacije. Pokazalo se je, da nekateri centri v državi zavračajo pomoč ženskam, ki nimajo partnerja, ker ne
želijo ravnati v nasprotju s koristmi otroka. Komisija je ocenila, da je to »primer objektivno upravičene diskriminacije, saj ni dokaza, da odraščanje v enostarševski družini za otroka ni škodljivo«. Tako se je strinjala z načelom centrov: »Če si v dvomu, teh stvari ne delaj.«

Omenjal sem etiko, ki naj bi preprečila vsaj najhujše in množične zlorabe. A pogum jemljejo prav zgoraj omenjeni libertarni filozofi, ki sami sebe imenujejo praktični ali utilitarni etiki. Med njimi so taki, ki se zavzemajo za uzakonitev evtanazije in samomora z zdravnikovo pomočjo, za sprostitev trgovine s človeškimi organi, izrezanimi iz teles živih »darovalcev«, za svobodno prostitucijo, za odpravo človeškega dostojanstva kot podlage za človekove pravice, za izgon etike iz medicine in kazensko sankcionirano prepoved ugovora vesti. Kot rečeno, so med temi
tudi zagovorniki ustvarjanja novih vrst bitij, človeško-živalskih hibridov in himer.

Enaindvajseto stoletje smo začeli s poglobljeno vrednostno, ekonomsko in okoljsko krizo globalnega obsega. Nadaljevanje utegne prinesti pokop civilizacije, kot smo jo poznali doslej, s človekovimi pravicami vred – če bomo dovolili, da se nevarna
erozija etike in vrednot nadaljuje. Ključno je seveda sebično, neodgovorno človekovo vedenje. Usodno moč pa sta tej sebičnosti in neodgovornosti podelili znanost in tehnologija. Duh našega časa učinkovitim omejitvam neupravičenih rab in zlorab dosežkov znanosti ni naklonjen. Zdi se, da pravega recepta za dobro prihodnost ne premore nihče. Človeški voz drvi po strmi, nevarni in žal napačni cesti. A danes težko storimo kaj več, kot da ga po najboljših močeh vsaj nekoliko zaviramo in ga v najnevarnejših ovinkih skušamo obdržati na cestišču. Morda bodo naslednje generacije premogle dovolj pameti in modrosti, da ga še pred katastrofo ustavijo in se mirno, brez vojn in revolucij dogovorijo za boljšo pot, za drugačen svetovni red. Časa pa ni
več na pretek.

Vir:Revija ISIS – Januar 2010

Pornografija na internetu

Vsak dan se na internetu odpre 200 novih strani, ki ponujajo seksualno eksplicitne vsebine. Industrija seksa predstavlja enega od treh največjih sektorjev na spletu. Poleg industrije seksa sta tu še računalniška industrija in programska oprema. Najnovejše tehnološke inovacije na spletu pa so povezane prav z industrijo seksa. Raziskava dr. Cooperja v ZDA kaže, da se 8,5 % vseh uporabnikov interneta vede kompulzivno na področju seksualnosti ali pa je s seksom dejansko zasvojenih, povprečna starost ob prvem stiku s spletno pornografijo je 11 let, 70 % vseh najstnikov poroča, da so dostopali do pornografskih vsebin na svetovnem spletu, 30 % obiskovalcev pornografskih spletnih strani naj bi bilo ženskega spola.

Ljudem, ki sprva v spletnih klepetalnicah in na pornografskih straneh morda iščejo le informacije ali poskušajo potešiti svojo radovednost, pa anonimnost in dostopnost interneta omogoča, da počno tudi stvari, ki jih sicer ne bi nikoli počeli. Podatek iz leta 2000 kaže, da od približno 322 milijonov uporabnikov interneta 40 milijonov odraslih redno obiskuje spletne strani s pornografsko vsebino. Aktualno število uporabnikov svetovnega spleta je danes petkrat višje in znaša približno 1.6 milijarde ljudi. Na osnovi teh podatkov lahko sklepamo koliko je takih, ki obiskujejo spletne strani s pornografsko vsebino. Ni presenetljivo, da je pornografska industrija v takem porastu, saj je več kot očitno izredno donosen posel, ki pa ni brez žrtev.

Pornografska industrija objavlja gradiva, ki jih lahko prenesemo neposredno na mobilni telefon ali iPod. Ciljna skupina je tu seveda mlajša populacija, ki je tudi najbolj ranljiva. Tehnologija omogoča vedno več … kot izrazito potrošniška družba pa pornografski industriji dobesedno ponujamo roko. Nekateri strokovnjaki s področja zasvojenosti trdijo, da del populacije nikoli ne bi postal zasvojen s seksualnostjo, če ne bi bilo interneta. Zadržki, ki ljudem v realnem svetu preprečujejo, da bi počeli nekatere stvari, na internetu preprosto izgubijo svojo moč. Tako jim anonimnost in omama v virtualnem svetu praktično čez noč zraseta čez glavo in ne morejo se več ustaviti.

Povezanost pornografije in voajerizma

Kako ima lahko ena sama slika tako močan vpliv na človeka? Pornografija in voajerizem sta tesno povezana. Opazovanje striptiza, obiskovanje videotek s pornografskim materialom, gledanje filmov in pornografskih revij ali zbiranje pornografskih vsebin na delovnem mestu in doma, vse naštete dejavnosti so povezane z voajerizmom. Vse to so oblike vizualnega seksa.

Do seksa na internetu lahko posameznik dostopa na različne načine in ga tudi različno doživlja. Vsaka od oblik pa ima lahko za posledico težave ali celo vodi v tvegane situacije. V zelo kratkem času lahko postane posameznik osredotočen na določeno značilnost ali vedenje, ki ga je opazoval na internetu, nekaj, kar težko prežene iz svojih misli. Podobe, ki jih posameznik vidi na internetu se preoblikujejo v vsiljive misli, ki mu neprestano vdirajo v zavest in motijo običajni miselni tok. Zasvojeni pogosto opisujejo, da ne morejo prenehati razmišljati o vedenjih za katera sploh niso vedeli, da obstajajo, dokler jih niso našli na internetu.

Očitno razlaga Johna Moneya, da se vzorci spolnega vzburjenja trajno formirajo nekje med petim in enajstim letom starosti, ne drži več. O težavah z internetno pornografijo poročajo tudi ljudje, ki so stari šestdeset in več let in so se v tej starosti prvič srečali z internetno pornografijo. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se le-ta nekako vklopi v del posameznikove nerazrešene izkušnje iz preteklosti. Kot kaže ljudje na spletu najdejo podobo ali zgodbo, ki je popolna kopija nečesa nerazrešenega iz njihovega otroštva ali najstniškega obdobja. Podobne izkušnje opisujejo ljudje s post-travmatskim stresnim sindromom. Opisujejo podobe, ki se jim vsiljujejo v vsakodnevnem življenju, podobe, ki jih spominjajo na travmatično izkušnjo.

Enako trdijo zasvojeni z internetnim seksom, da se ne morejo se več izogniti določeni sliki, prizoru, zgodbi ali aktivnosti, ki so jo našli na internetu. Zato se vedno znova vračajo k določeni sliki in iščejo nove, ki so ji podobne. Tako vedenje se lahko kaj hitro prenese tudi v realni svet. Tako lahko že običajen sprehod po mestu postane resen problem. V mimoidočih zasvojeni lahko vidijo le še tisto kar so prej opazovali na internetu. Predstavljajte si moškega, ki se sprehaja po mestu, v vsaki ženski, ki pride mimo, pa vidi le seksualni objekt. Vendar niso le moški tisti, ki se poslužujejo internetnega seksa. Voajerizem je v preteklosti veljal predvsem za domeno moških. Danes je slika precej spremenjena. Ženske za moškimi na tem področju skoraj ne zaostajajo več.

Kaj loči človeka, ki išče užitek od nekoga, ki je zasvojen?

Človek, ki se omamlja s kemičnimi snovmi kot so alkohol in prepovedane droge od njih postane tako telesno kot psihično odvisen. Zasvojeni z omamljanjem poskušajo obvladovati svoje čustveno življenje in odnose z drugimi. Ljudje se lahko enako kot s kemičnimi snovmi omamijo tudi z vedenji ali rituali s katerimi sprožijo določeno reakcijo v možganih. Zasvojenost ne pomeni samo telesne odvisnosti od nekega kemičnega sredstva, ki deluje na zavest. Kot omama lahko služijo igre na srečo, seks, nakupovanje, odnosi, delo, hrana in v to kategorijo sodi tudi ogledovanje spletne pornografije oziroma seks preko interneta – cybersex.

Vse značilnosti nekemičnih zasvojenosti, ki jih Sanja Rozman navaja v knjigi Peklenska gugalnica opazimo tudi pri zasvojenih s seksom: škodljivo vedenje oz. omamljanje, ponavljanje in potreba po povečanju odmerka, čustvena gugalnica in začaran krog sramu, kompulzivnost in abstinenčna reakcija ob poskusu prenehanja. Zasvojeni s seksom svoje seksualne aktivnosti ne zmorejo prekiniti brez zunanje pomoči in podpore. Zasvojeni z internetno pornografijo so ljudje, ki nadaljujejo s svojo aktivnostjo na internetu kljub posledicam.

Brez zunanje pomoči se izživljanje večine zasvojenih s seksom stopnjuje in ne zmanjšuje. Ne glede na posledice ostajajo aktivni v svoji zasvojenosti. Tisti, ki se jim uspe ustaviti in se ne izživljajo več na nobenem področju seksualnosti ali se omamljajo s čim drugim, najverjetneje niso zasvojeni. Zasvojeni s seksom na internetu so vzburjeni in omamljeni še preden sploh sedejo za računalnik in začnejo svoje neskončno deskanje po pornografskih straneh in klepetalnicah. Tak človek lahko preživi ure in ure v stanju čustvene vzburjenosti ob gledanju pornografije, brez, da bi se pri tem telesno vzburil ali doživel orgazem. Ob tem pa je popolnoma odsoten in ne misli na ostale neprijetne obveznosti, družino ali službo.

Ljudje, ki so zasvojeni s seksom na internetu se izolirajo od življenja in ne razumejo negativnih posledic svojega početja. V tem je njihovo zanikanje. Zdi se kot da nočejo videti ali niso sposobni razumeti vpliva njihove aktivnosti, ki je usmerjena predvsem v sličice ali filme – podobe s seksualno vsebino. Preprosto ne opazijo, kako to vpliva nanje in na njihove bližnje. V tem se kaže njihovo pomanjkanje empatije. Ker je internet elektronski medij, se ljudje slepijo o posledicah njihovega početja. Trdijo, da seks na internetu ni pravi seks, da uporabljajo le elektronski medij, da s tem nikogar ne prizadenejo in da ni nobenih posledic.

Svoje početje dojemajo kot nekaj, s čimer lahko prenehajo, kadar hočejo. Virtualnost pripomore k stopnjevanju problema. Zasvojeni verjamejo, da afera na internetu ne pomeni dejanske nezvestobe, ker je to le virtualna izkušnja. Seveda pa se posledice neizogibno pokažejo, običajno kot izolacija od partnerja, ostalih družinskih članov in prijateljev. Najpogostejši načini zanikanja so: upravičenost (to si zaslužim), minimalizacija (zmanjševanje teže problema), opravičevanje, pripisovanje krivde partnerju (ker je morda nezainteresiran za spolnost zaradi drugih težav ali bolezni) in racionalizacija (saj to vsi počnejo).

Posledica kompulzivnega internetnega seksa je lahko tudi erotiziranje interneta kot takega. Ko nekdo preživi toliko časa za računalnikom in je ob temo močno vzburjen, postane lahko vir vzburjenja že sama tehnologija. Tako kot se lahko zasvojeni s seksom vzburi ob poslušanju reklame za brezalkoholno pijačo, v katero je vključeno seksualno stokanje, se lahko vzburi ob zvoku modema, ali že ko se dotakne tipkovnice. Težava je toliko hujša, če je uporaba računalnika vezana na posameznikovo delovno mesto. Precej lažje je določiti abstinenco, ko gre za vnos alkohola ali prepovedanih drog. Človek, ki poišče pomoč zaradi zasvojenosti z internetnim seksom, se lahko počuti približno tako, kot bi se alkoholik, ki hodi na terapijo, zaposlen pa je kot natakar v nočnem lokalu.

Izolirani v skrivnem svetu

Raziskovalci s področja nevroznanosti so odkrili, da lahko posameznik že s samo uporabo računalnika doseže stanje podobno transu. Igre na srečo na internetu, deskanje po internetu, računalniške igrice, vse te dejavnosti sodijo v omenjeno kategorijo.

David Delmonico, Elizabeth Griffin in Joe Moriarity so razvili model imenovan CyberHex, ki pomaga pri razumevanju, zakaj je internet tako privlačen in ima tako močan vpliv na posameznika. Ime je dobil po šestih dejavnikih, katerih posledica je stanje podobno transu. Ti dejavniki so: vključenost interneta v vsakdanje življenje, vsiljevanje, izolacija, navidezna bližina, omamnost in dejstvo, da je poceni.

Računalniki so vključeni v vsa področja človeškega življenja. Internet je postal že skoraj obveza, včasih je imel podobno vlogo, vendar z manj dramatičnimi posledicami, telefon. Danes smo vsi nekako prisiljeni uporabljati internet. Ločeni od zunanjega sveta uporabniki iščejo razloge za upravičenost in racionalizirajo ter s tem prepričujejo sebe in druge, da je njihovo početje brez posledic in žrtev. S tem pa so vse bolj izolirani osamljeni in odtujeni od realnega sveta. Verjetno je prav izolacija eden od najmočnejših dejavnikov internetnega seksa.

Preko interneta smo v interakciji z drugimi in z njimi poskušamo ustvariti nekaj, kar je v resnici le navidezna intimnost. Zasvojeni z internetnim seksom pozabljajo, da v resnici poleg njih ne sedi nihče, da imajo pred sabo le plastično škatlo. Vse, kar je pred njimi, ko se predajajo omami, je le računalniški monitor.

To pa je tudi vse. Nobenih živih ljudi. Pristni medosebni odnosi ponujajo in zahtevajo nekaj povsem drugega. V resnici tako vedenje služi izogibanju bližini in intimnosti, čeprav je pogosto predstavljeno ravno nasprotno. Poleg naštetega internetni seks obljublja kar hočeš, kadar hočeš, anonimno, poceni, brez vseh zapletov, ki jih prinašajo medosebni odnosi in brez bolečine, ki jo čutijo prizadeti ljudje. Za ljudi, ki se bojijo bližine, je to idealen način, kako so navidezno intimni, v resnici pa so še vedno osamljeni in izolirani v svojem skrivnem svetu. Pravzaprav živijo dvojno življenje. Ne glede na to kako močno se trudijo, ne bo seks nikoli zadovoljil njihove potrebe po pravi bližini.

Nov izziv za terapevte

Terapevti morajo upoštevati, da internet spreminja vse. Internet je idealno okolje tudi za tiste, ki želijo ostati skriti in si želijo početi stvari, ki jih v zunanjem svetu ne bi nikoli uresničili.

Največ dostopov do pornografskih vsebin na svetovnem spletu je med 9. in 17. uro. To pa je med delovnim časom in v nekaterih podjetjih to ni dovoljeno. Človek s tem tvega, da bo izgubil službo. Za strokovnjake s področja pomoči predstavlja internet nov izziv, ki zahteva vse več pozornosti. Ker se vedno pogosteje dogaja, da je računalnik nepogrešljiv sestavni del posameznikovega poslovnega življenja, se terapevt znajde pred težko nalogo, kako naj posameznik omeji uporabo računalnika. Naloga je podobna tisti, ko gre za motnje hranjenja.

Ljudje ne morejo živeti brez hrane, v sodobni družbi pa bo vedno težje živeti brez računalnika. Tisti, ki poiščejo pomoč poročajo o tem, kako hitro se je njihovo vedenje stopnjevalo in zasvojenost s seksom razbohotila. Postali so obsedeni s stvarmi, ki jih niso prej nikoli počeli ali o njih razmišljali. Za tiste, ki so se že prej vedli kompulzivno na področju seksualnosti pa je internetni seks le še toliko bolj mamljiv in poguben. Seksualno izživljanje in destruktivno vedenje se z internetom le še stopnjuje. Bolečina, prevara, izdaja, zavrnitev, zapuščenost, opustošenje, osamljenost, sram, izolacija, ponižanje, ljubosumje, jeza in izguba samospoštovanja pa je tisto, kar najpogosteje občutijo partnerji in otroci zasvojenih z internetnim seksom.

Dostop otrok in najstnikov do vsebin, ki so povezane s spolnostjo na spletu pa je ravno tako v porastu, kar je še posebej zaskrbljujoče. Otroci in najstniki so posebno ranljiva skupina, ki jih odrasli težko zaščitimo pred neprimernimi vsebinami, pogosto tudi naše znanje o uporabi sodobnih tehnologij ne zadošča, da bi lahko preprečili zlorabo, ki ima za razvijajočo se osebo lahko skrajno negativne posledice na več ravneh. Več o tem bomo spregovorili v naslednji številki Vive.

Za več informacij se lahko obrnete na Nacionalni inštitut za psihoterapijo (www.fuds.si) ali Društvo sprememba v srcu (www.spremembavscu.si), kjer se lahko naročite na individualni pogovor in dobite vse dodatne informacije o delujočih skupinah za pomoč zasvojenim s seksualnostjo v Sloveniji.

Vir: Peter Topić; Povzeto po Carnes, Weiss, Schneider, www.viva.si

Za večji prirastek prebivalstva je nujno zmanjšati število splavov

Leta 2005 je bilo v Rusiji dejansko več splavov kakor rojstev. Golikova je v ponedeljek povedala, da je bilo leta 2008 v Rusiji 1.714 milijonov rojstev in 1.234 milijonov splavov.

Leta 2008 je Marina Tarasova, namestnica voditelja raziskovalnega inštituta za ginekologijo in babištvo ruske akademije znanosti v Sankt Peterburgu, povedala, da je v deželi 5,5 milijona neplodnih parov in da je tako visoka stopnja neplodnosti zaradi visokega števila splavov. Po časniku St. Peterburg Times vsako leto 200.000 do 250.000 žena, ki splavi otroka, ne more več zanositi.

Prebivalstvo v Rusiji upada od padca komunizma leta 1991. Vlada je sprejela že več ukrepov, da bi zmanjšala ta upad, na primer plačevanje za vsakega rojenega otroka ali podeljevanje medalj za veliko število otrok. Leto 2008 so razglasili za leto družine in so celo razmišljali o tem, da bi oživili davek za državljane brez otrok, ki ga je uvedel Stalin.

Putin, sedanji premier, je decembra povedal, da je šele leta 2009 po letu 1995 prebivalstvo naraslo, vendar je bilo to komaj za okrog 20.000 otrok.

Vir: LifeSiteNews.com

KAJ NAJ ODGOVORIM??!

V pogovoru z mnogimi ljudmi se pogosto postavi izziv, kako naj odgovorimo na razna vprašanja. Številne raziskave javnega mnenja so pokazale, da je najbolj učinkovito sporočilo v razpravah okoli predloga novega Družinskega zakonika naslednje:

Geji in lezbijke imajo pravico, da živijo tako kot hočejo; nikakor pa nimajo pravice, da redefinirajo zakonsko zvezo za vse ljudi. O tem, kako bosta zakonska zveza in družina opredeljena v zakonodaji, mora odločati večina in ne manjšina.

Nikar ne dovolimo, da si medijsko zelo agresivna skupina prilasti pravico, da v imenu vseh nas odloča, kako naj bo v pravu opredeljena poroka in kaj je družina. O tem morajo odločati vsi državljani. Nobena skupina ljudi nima pravice večini odvzeti pravico do odločanja. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da se zavzemamo za zakonsko zvezo moškega, ženske in otrok. Prav tako pa izraziti nestrinjanje z redefinicijo zakonske zveze in družine.

Nujno je, da se to vprašanje, kaj je zakonska zveza in družina uredi tako, da se doseže amandma k Ustavi R. Slovenije v katerem bo zapisano, da je družina skupnosti moškega, ženske in otrok. Drugače se bomo stalno izčrpavali ob vedno novem zavzemanju za družino in otroke.

Pri zavzemanju za družino in otroke so nam v pomoč tudi naslednji odgovori:

Ali res želite ljudem odvzeti temeljne pravice? Ali ni vaše stališče, ko nasprotujete homoseksualnim porokam, v bistvu oblika diskriminacije?

Vsak človek mora nasprotovati diskriminaciji slehernega človeka, tudi tistega z nagnjenjem do oseb istega spola. Zavzemanje za družino moškega, ženske in otrok pa nikakor ni oblika diskriminacije homoseksualcev in odrekanje temeljnih pravic. Družina, zakonska zveza in otroci so stvar zdravega razuma in ne socialnih eksperimentov. Zdrav razum nam govori, da je zakonska zveza samo skupnost moškega in ženske, ki je že po svoji naravi edina zmožna podariti življenje otroku.

Kako lahko uzakonitev istospolnih zvez ogroža zakonsko zvezo moškega in ženske?

Z izenačevanjem z istospolno partnersko skupnostjo zakonsko zvezo razvrednotimo, saj ji vzamemo eno od treh bistvenih razsežnosti: usmerjenost v spočetje in rojstvo novega človeka. Zakonska zveza ima tri bistvene razsežnosti, brez katere ne obstaja:

* ljubezensko-erotično-seksualno razsežnost,
* medsebojno dopolnjevanje moške in ženske narave ter
* usmerjenost v spočetje, rojstvo in vzgojo novega človeka.

Če v pojem zakonske zveze vključimo tudi istospolne skupnosti, ji odvzamemo tretjo razsežnost. Torej pojma ne razširimo, temveč ga osiromašimo. Pomen zakonske zveze ni več "v zasnovanju družine" in oblikovanju naravnega, varnega in toplega gnezda za novo življenje. Posebno družbeno varstvo ni več namenjeno naravnim okoliščinam otrokovega spočetja, rojstva in življenja, ampak zadovoljevanju osebnih želja odraslih. Otrok ni več cilj, ampak postaja sredstvo! Poleg tega bodo istospolni partnerji v imenu nediskriminacije dejansko imeli prednost pred zakonci pri dodeljevanju socialnih stanovanj, posvojitvi otrok in vključitvi otrok v vrtce. Prav tako bodo matičarji in učitelji, ki se ne bodo strinjali z istospolnimi porokami, diskriminirani na delovnem mestu in bodo lahko izgubili službo oz. jo težje dobili. Zasebne šole in vrtci, ki ne bodo učili homoseksualne ideologije, pa bodo lahko celo izgubili koncesijo in druge finančne ugodnosti.

Zakaj nasprotujete ljubezni med osebami istega spola?

Ljubezen je velika stvar. Toda zakonska zveza ni kakršnakoli ljubezen. Gre za posebno medsebojno ljubezen med možem in ženo, ki je odprta za otroka.

Kaj pa številna področja, kjer so istospolni pari depriviligirani? V zakonu o registraciji istospolnih partnerjev naj se uredijo vsa področja, kjer so zapostavljeni in kjer nimajo ustreznih pravic (zdravstveno zavarovanje, informacije itd.). Samo nikar tega ne mešajmo s poroko. Razlikujmo med hruškami in jabolki.

Zakaj naj o zakonski zvezi in družini odločamo na referendumu? Ker je zakonska zveza in družina je stvar vseh ljudi. Nikar ne dovolimo, da si medijsko zelo agresivna skupina prilasti pravico, da v imenu vseh nas odloča, kaj je poroka in kaj je družina. O tem morajo odločati vsi državljani. Nobena skupina ljudi nima pravice večini odvzeti pravico do odločanja. Referendum je ustavna pravica vsakega državljana.

Vir: 24KUL.si