Stotisoči protestirali proti liberalizaciji splava v Madridu

Angleška BBC in več drugih je tudi ocenilo število udeležencev na več kot milijon. Po poročanju agencije France Presse pa je policija govorila o 250 tisoč protestnikih.

Transparenta z napisom Za življenje,žene in materinstvo ter Žene proti splavu sta pozdravila prizadevanje španskega socialističnega premierja Joseja Rodrigueza Zapatera, da bi uveljavil zakon o splavu na zahtevo do 14. tedna nosečnosti, ki bi dovoljeval dekletom od 16. leta dalje splav nerojenega otroka brez privoljenja njihovih staršev. Ukrep bo kmalu obravnaval parlament. Med baloni ter rdečerumenimi španskimi zastavami se je dvigal dve nadstropji visok moder prapor z napisom Vsako življenje šteje.

Čeprav je splav na zahtevo v Španiji nelegalen, je skoraj popolno umanjkanje uveljavljanja zahteve po splavu povzročilo skokovito naraščanje števila splavov. leta 2007 je tajno poizvedovanje španskih medijev pokazalo, da španske klinike za splav vzdržujejo finančne vezi s psihologi, ki brez preverjanja odobrijo morebitne stranke teh klinik kot psihološko tveganje zaradi nosečnosti. Od leta 2000 je število splavov v Španiji naraslo za velikanskih 59 odstotkov – v primerjavi z 10-odstotnim porastom v Britaniji in Franciji ter zmanjšanemu številu v Italiji in Nemčiji – s čimer si je Madrid pri domačih voditeljih za življenje prislužil naslov evropska Meka z splave. Tako v državi ubijejo letno v materinem telesu več kot 100.000 otrok. S splavom se konča kar 1 od 5 nosečnosti.

Ko je socialistična delavska stranka predstavila novi zakon o splavu, je ministrica za enakost med spoloma/spolov Bibiana Aido rekla, da predlagani zakon „daje več jamstva, je bolj uravnotežen, bolj moderen ter nas približuje Evropi“. Narodna anketa letos pa je pokazala, da večina Špancev ukrep zavrača, zlasti žene, ki so bile proti s 43 % odstotki proti 34 %.
Demonstranti so se zbrali iz vse katoliške dežele, med njimi vodilni politiki kakor nekdanji premier Jose Maria Aznar. Dogodek je podprlo 234 skupin za življenje iz 45 dežel.

„Vabimo vseh 48 milijonov Špancev, ne glede na politično stranko, ki ji pripadajo, ali nosijo talar ali živijo svojo vero v sinagogi ali mošeji,“ je povedal za Reuters Benigno Blanco, predsednik katoliške koalicije Family Forum. Ministrica za enakost spolov Aidova je na shod odgovorila tako, da je za Associated free press povedala, da čeprav „popolnoma spoštuje“ protestnike, „nima nihče monopola nad moralo“.
Sobotni shod je bil deležen odobritve tudi pri vodstvu katoliške Cerkve v Španiji. CNA je poročala, da je škof Demetrio Feranndez iz Tarazone podprl pohod s pastirskim pismom, v katerem je opozoril, da je Evropa zaradi splava bolna na smrt.
Fernandez je nakazal, da se od legalizacije splava „ni rodilo okrog 50milijonov otrok, kar bi bilo danes 50 milijonov mladih ljudi“. Novi zakon, je dejal, bi „pomnožil število tistih, ki se ne bodo rodili“.

„Borimo se življenje,“ je zapisal. „Življenje je prihodnost človeka, nikoli pa smrt. Podprimo žene v težavah, dajmo jim sredstva, da bodo prevzele dragoceno nalogo novega materinstva.“

Pojmovanje družine nov poligon za politični boj

V veliki dvorani državnega zbora je včeraj nastopilo več kot 30 govornikov in govornic, le manjšina med njimi pa je s sociološkimi in pravnimi argumenti dokazovala, da je novi družinski zakonik velik civilizacijski korak, ki sledi spremenjeni družbeni resničnosti, v ospredje postavlja otrokove koristi in prav nikomur nič ne jemlje ali vsiljuje, kot je poudarila sociologinja in raziskovalka družin dr. Tanja Rener s FDV.

Minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik je povedal, da z novim družinskim zakonikom po 35 letih končno celovito urejamo družinsko pravo, pri čemer so glavno vodilo otrokove koristi. O ukrepih za varstvo teh bodo po novem skoraj v celoti odločala okrožna sodišča, centri za socialno delo pa se bodo lahko posvetili svetovanju in preventivi. V njihovi pristojnosti bodo le nujni ukrepi (odvzem otroka staršem zaradi ogroženosti na primer), o vsem drugem bodo odločala sodišča, ki bodo pri tem morala spoštovati predpisane roke. Uveden bo zagovornik otrok, prepovedano bo telesno kaznovanje, mogoče bo sklepati tudi predporočne pogodbe. Zakonik ne izključuje nobenega družinskega modela, družino in zakonsko zvezo pa definira v skladu z evropsko sodno prakso pa tudi stališči slovenskega ustavnega sodišča. Družina naj bi bila tako po novem skupnost otroka z odraslim, ki ni nujno biološki starš, zakonska zveza moškega in ženske pa naj bi bila pravno izenačena z zvezo dveh moških ali zvezo dveh žensk.

Za dr. Franca Cukjatija je to določilo zakonika nevzdržna anomalija. "Zakonska zveza postaja sama sebi namen, je menil in ironično predlagal, naj predlagatelj dosledno dovoli tudi poroko treh ali več oseb. Spreminjati več kot tisoč let staro pojmovanje zakonske zveze je politično nesramno in arogantno, je dejal, omogočiti posvojitve istospolnim osebam pa pomeni, da je otrok postal sredstvo, namesto da bi bil cilj. Podobno je menil Tomaž Merše, predsednik Družinske pobude.

Sociologinja dr. Alenka Švab, FDV, je poudarila, da je družinski zakonik nasledek procesov pluralizacije družine. Narašča delež enostarševskih družin, vse več je istospolnih, razširjenih, reorganiziranih družin, ljudje se vse manj poročajo, povečuje pa se število razvez. Leta 2007 se je 51 odstotkov otrok rodilo neporočenim ljudem. Raznolikost družin po njenem kaže, kako prilagodljiva institucija je družina, ki zato nikakor ni v krizi. "V krizi je ideologija tradicionalne družine," je menila.

Po mnenju Mojce Kucler Dolinar, NSi, je novi zakonik družino spremenil v karikaturo. "Vrednote družine neodgovorno spreminjamo zaradi modne muhe," je menila. Andreja Hergula, FDV, je k temu dodala, da je bil zakonik napisan za posameznike s težavami, kajti "nenaravno je, če otroke vzgajata dva moška ali dve ženski; s tem jim dajemo več, kot jim je dala narava." Po mnenju Aleša Primca je zaradi te določbe zakonika ogrožena celotna civilizacija, kajti "temeljna naloga družine je rojevanje in vzgajanje otrok." Alenka Jeraj, SDS, je postregla s podatkom, da 70 odstotkov prebivalcev nasprotuje izenačevanju zakonskih zvez; vira ni navedla.

Vlasta Nussdorfer je menila, da je novi družinski zakonik predvsem pot k hitrejšim sodnim postopkom, v katerih bodo pravice otrok bolje zavarovane. O tem, kdo bo posvojil otroka, bo odločalo sodišče, ki bo pred očmi imelo koristi otroka, ne pa posvojiteljev. Med drugim je spomnila, kako krivično je družba gledala na matere samohranilke in njihove "pankrte" pred izenačitvijo zakonskih in zunajzakonskih skupnosti. majda Potrata, SD, je predlagateljem čestitala za zakonik, ki vsakemu omogoča, da si ustvari takšno družino, kot si jo želi.

Dr. Tadej Strehovec, podpredsednik Komisije Pravičnost in mir pri SŠK, je predstavil stališče cerkvenega vodstva. V RKC so prepričani, da je sklenjena civilna in cerkvena zakonska zveza znamenje vseživljenjske zveze med enim moškim in eno žensko; takšna zveza je del človekove narave, ki jo je ustvaril Bog. Takšna klasična skupnost, je menil Strehovec, je najbolj zdrava skupnost za otroka. Redefinicija družine bo po njegovem še oslabila družino; ta proces se je začel z izenačitvijo zakonske in zunajzakonske skupnosti v 70. letih. Zdaj je tako, so menili tudi mnogi drugi, da so koruzniki gmotno privilegirani: manj plačajo za vrtec, prej dobijo socialno stanovanje itd.

Vito Rožej, Zares, je zavrnil "argumente" nenaravnosti. "Z njimi pojdite k tistim, ki imajo umetne kolke, ki vsak dan jemljejo tablete, in k tistim, ki prakticirajo celibat. Tudi ta je nenaraven." Za Romana Vodeba se zaradi družinskega zakonika Freud obrača v grobu. "Za zdrav psihoseksualni razvoj sta potrebna mama in oče, ne pa dve mami ali dva očeta," je prepričan Vodeb.

Družinski zakonik in katoličani

Zakaj se zavzemate za zakonsko zvezo in družino moškega in ženske?

1. ker je za zakonca in otroka najbolj naravna oblika skupnega življenja.

2. ker je takšno okolje za člane družine v primerjavi z drugimi oblikami skupnega življenja najbolj trdno in zdravo (telesno in duševno);

3. ker je bolj odprta za življenje in tako družbi kot tudi Cerkvi omogoča dolgoročno demografsko preživetje;

4. otroku daje najbolj primerno okolje za celosten psihološki in telesni razvoj;

5. v takšni družini je otrok najmanj izpostavljen tveganju za razpad skupnosti.

6. otrokom in družbi omogoča jasno orientacijo v življenju;

7. v njej se lažje posredujejo verske vrednote;

8. z vidika katoliške teologije je samo ljubezen med možem in ženo podoba božje ljubezni; navzočnost takšne ljubezni pa je edina primerna za ustvarjanje primernega okolja za telesno, duševno in duhovno vzgojo otroka.

Zakaj nasprotujete novim oblikam posvojitev otrok?

1. Dobrobit otroka:

a. Otrok po mnenju psihologov za psihofizični razvoj potrebuje očeta in mater oz. moški in ženski lik;

b. otrok bo v družbi diskriminiran;

c. otrok bo odraščal v verjetno bolj nestabilni zvezi, kjer bo bolj izpostavljen nezvestobi partnerjev. Zveza dveh oseb moškega spola je 50% manj trdna kot klasična heteroseksualna zveza; skupnost dveh žensk pa je 170% manj stabilna kot zveza moškega in ženske (GUNNAR ANDERSSON idr. THE DEMOGRAPHICS OF SAME-SEX MARRIAGES IN NORWAY AND SWEDEN. Demography, Volume 43, Št. 1, February 2006: 79–98).

d. otrok bo izpostavljen večjemu tveganju za okužbo s spolno prenosljivimi boleznimi in virusom HIV in predčasni izgubi enega ali obeh skrbnikov (Inštitut za varovanje zdravje R. Slovenije – Leta 2008 se je z virusom HIV okužilo 34 moških, od tega 32 s spolnim odnosom z osebo istega spola).

2. Ker bo to povzročilo še daljše čakalne vrste. Leta 2008 je 375 parov čakalo na posvojitev. Ob tem se bojimo pozitivne diskriminacije homoseksualnih parov, ki bodo v imenu le-te imeli prednost pri posvojitvah.

3. Po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije, osebe z istospolnim nagnjenjem niso bolniki (homoseksualnost ni bolezen). Prav tako takšni ljudje biološko gledano niso neplodne osebe, ki ne morejo imeti svojih otrok. V kolikor si jih res želijo imeti, jih lahko imajo po naravni poti.

4. Dostop do posvojitve otrok takšnim parom bi pomenilo zapostavljanje tistih parov, ki zaradi bolezni ne morejo imeti otrok.

Zakaj nasprotujete izenačitvi istospolne registrirane skupnosti z zvezo moškega in ženske?

1. Nasprotuje naravnemu razumevanju družine kot skupnosti moškega, ženske in otrok. Takšno razumevanje je del univerzalnega razumevanja družine v skoraj vseh kulturah in zgodovinskih obdobjih.

2. Ker takšna ideološka redefinicija v praksi pomeni nadaljnje slabljenje klasične zakonske zveze na področju prejemanja socialnih dodatkov, vrtca, socialnih stanovanj itd.

3. Odpira vrata homoseksualni indoktrinaciji otrok heteroseksualnih staršev v izobraževalnih programih.

4. Odpira vrata novim oblikam diskriminaciji tistih učiteljev, ki v se v vesti ne strinjajo s takšno redefinicijo in jo pred učenci ne bodo mogli zagovarjati. Zato bodo lahko težje dobili službo, oz. jo bodo lahko izgubili.

5. Redefinicija družine bo lahko odprla vrata pritiskom na tiste zasebne (katoliške) šole, ki se s takšno redefinicijo ne bodo strinjale. V ekstremnih primerih bi lahko država zaradi tega razloga umaknila koncesijo, oz. omejila financiranje.

6. Pravica homoseksualcev do družine nima temelja v nobenem zavezujočem mednarodnem dokumentu (Deklaracija človekovih pravic ZN, Konvencija človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope idr.).

7. Prav tako nimajo nobene pravice iz zavezujočih mednarodnih dokumentov, ki govorijo o pravicah manjšin (istospolne skupine nimajo statusa manjšine).

8. Družina je po mnenju prava nadstandard, privilegij ki je splošno koristna ustanova – dobra za posredovanje življenja, vzgojo otrok in njihovo zdravstveno ter socialno varstvo.

9. Če se registriranim istospolnim partnerjem ne prizna pravica družine, se s tem ne dela diskriminacija; še vedno imajo enake pravice kot heteroseksualci in se lahko poročijo s pripadnikom nasprotnega spola ter imajo svoje biološke otroke.

10. Splošna deklaracija človekovih pravic v 16. členu, 23. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 12. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 5. člen Kairske deklaracije o človekovih pravicah v islamu izrecno določajo, da pravica skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino pripada moškim in ženskam. Skladno z določbami teh mednarodnih dokumentov je družina naravna in temeljna celica družbe, ki mora uživati posebno družbeno in državno varstvo. V tem okviru je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu večkrat odločilo, da je namen pravice do zakonske zveze možnost moškega in ženske, da oblikujeta pravno zavezujočo življenjsko skupnost dveh odraslih oseb. Evropsko sodišče je izrecno poudarilo, da Konvencija Sveta Evrope ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Po določbi sodišča se ta pravica ne razteza na druge oblike življenjske skupnosti odraslih oseb, kot so npr. partnerske skupnosti istospolnih oseb. To stališče je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo v primerih Draper v. Združeno kraljestvo, Rees v. Združeno kraljestvo, Lindsay v. Združeno kraljestvo, Cossey v. Združeno kraljestvo, McMichael v. Združeno kraljestvo in Sheffield in Horsham v. Združeno kraljestvo. Po mnenju ESČP se ni mogoče sklicevati na diskriminatornost v primeru, da zakonska zveza in istospolna partnerska skupnost ne predstavljata enakega pravnega režima, torej enakih pravic in dolžnosti. Tovrstne določbe mednarodnega prava, predvsem Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je potrebno upoštevati pri razlagi pomensko odprte določbe 53. člena slovenske ustave, ki zakonsko zvezo in družino jezikovno podrobneje ne opredeljuje. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah in Evropska konvencija o človekovih pravicah sta namreč mednarodna akta, ki imata v Sloveniji obvezujočo pravno moč in se v hierarhiji pravnih aktov nahajata takoj pod Ustavo in nad zakoni (Naglič).

11. Julijska odločitev Ustavnega sodišča R.S. je poudarila, da je istospolna registrirana skupnost samo podobna klasični zakonski zvezi in to samo na področju dedovanja oz. premoženja. Ni pa ugotovilo, da je podobna oz. enaka na področju družinskega življenja, vzgoje otrok in posvojitev. Prav tako ni izreklo trditve, da zakonska opredelitev družine kot skupnosti moškega, ženske in otrok kakor koli diskriminira osebe, ki živijo v registriranih skupnostih.

12. Spoštujemo osebe s homoseksualnimi nagnjenji in združevanju takšnih oseb, vendar smo odločno proti diskriminaciji heteroseksualne družine.

13. Predlagana izenačitev pomeni sprejemanje neodgovorne odločitve v času, ko se kot družba soočamo z zelo hudimi demografskimi pojavi (imamo eno najnižjih rodnosti v EU; smo država z najnižjim številom sklenjenih zakonskih zvez na tisoč prebivalcev na leto v celotni EU). V takšni situaciji predlagatelji želijo finančno, pravno in vzgojno podpirati istospolno skupnost, ki je manj odprta za posredovanje življenja kot je to heteroseksualna družina moškega, ženske in otrok.

14. Iz vidika katoliške skupnosti je istospolna skupnost problematična, ker se v njej težje posredujejo verske vrednote.

15. Ministrstvo za DDSZ ob Predlogu novega družinskega zakonika javnosti ni predstavilo celovitih socioloških in psiholoških študij o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah takšne redefinicije pojma družine in zakonske zveze kot tudi novih oblik posvojitve.

V čem je dosedanji Zakon o družinskih razmerjih iz leta 1977 problematičen? 

1. Nastal je v totalitarnem in nedemokratičnem sistemu brez demokratične javne razprave in brez demokratičnega soglasja. V bistvu je šlo za socialni eksperiment z namenom, da se oslabi formalno urejena zakonska zveza.

2. V praksi je vzpostavil razmere za diskriminacijo, stigmatizacijo in »kaznovanja« poročenih zakoncev na področju vpisa otrok v vrtce, prispevkov za vrtce, dodelitvi socialnih stanovanj in davčnih olajšav.

3. Šlo je za vsiljeno izenačitev izvenzakonske zveze in družine brez širokega soglasja državljanov.

4. Problematičen je zaradi negativnih posledic na področju demografije in števila sklenjenih zakonskih zvez. Izvenzakonske zveze so manj trdne in manj odprte za posredovanje življenja. Po 30 letih se soočamo z demografsko zimo; v državi manjka več kot 300.000 otrok; smo država z najnižjim številom sklenjenih zakonskih zvez.

5. Do danes MDDSZ še ni posredovalo študij in analiz o dolgoročnih negativnih posledicah takšne družinske politike na področju rodnosti, vzgoje otrok in sklepanja zakonskih zvez.

Avtor: dr. Tadej Strehovec

Pravni vidiki sprememb zakonske zveze

Ohranitev instituta zakonske zveze kot skupnosti moža in žene je skladno z najstrožjim standardom varovanja človekovih pravic doma in v svetu. Pravica do zakonske zveze je v Ustavi RS jezikovno in sistematično urejena primerljivo kot v Konvenciji Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tako v Ustavi RS kot v Konvenciji Sveta Evrope zakonska zveza ni neposredno opredeljena in je podvržena identični določbi o enakosti pred zakonom, ki preprečuje diskriminacijo na podlagi osebnih okoliščin, med katere spada tudi spolna usmerjenost. V tem okviru je Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu večkrat odločilo, da je namen pravice do zakonske zveze možnost moškega in ženske, da oblikujeta pravno zavezujočo življenjsko skupnost dveh odraslih oseb. Evropsko sodišče je izrecno poudarilo, da Konvencija Sveta Evrope ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Po določbi sodišča se ta pravica ne razteza na druge oblike življenjske skupnosti odraslih oseb, kot so npr. partnerske skupnosti istospolnih oseb. To stališče je Evropsko sodišče za človekove pravice sprejelo v primerih Draper v. Združeno kraljestvo, Rees v. Združeno kraljestvo, Lindsay v. Združeno kraljestvo, Cossey v. Združeno kraljestvo, McMichael v. Združeno kraljestvo in Sheffield in Horsham v. Združeno kraljestvo.

Pojmovanju zakonske zveze kot skupnosti moža in žene je posredno sledilo tudi Ustavno sodišče RS pri odločanju v postopku presoje ustavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Ustavno sodišče pri tem ni ugotovilo neustavnosti v ureditvi zakonske zveze kot skupnosti izključno moškega in ženske. Pri presoji ustavnosti se je omejilo zgolj na ustavnost ureditve pravice do dedovanja oseb v registriranih istospolnih partnerskih skupnostih in kljub pristojnosti na podlagi Zakona o ustavnem sodišču ni poseglo na področje ustavno zagotovljene pravice do zakonske zveze in družine. Ustavno sodišče RS tako pri razumevanju zakonske zveze kot skupnosti moža in žene sledi sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, kar je pričakovano glede na primerljivo ureditev pravice do zakonske zveze v Ustavi RS in v Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustreznost opredelitve zakonske zveze kot skupnosti moža in žene potrjujeta tudi jezikovna in namenska razlaga Splošne deklaracije Združenih narodov o človekovih pravicah v 16. členu, 23. člen Mednarodnega pakta Združenih narodov o državljanskih in političnih pravicah in 5. člen Kairske deklaracije Organizacije islamske konference o človekovih pravicah v islamu. Ti mednarodni dokumenti izrecno določajo, da pravica skleniti zakonsko zvezo pripada moškim in ženskam. Ni si namreč mogoče predstavljati, da bi v času nastanka teh mednarodnih dokumentov države podpisnice pod pojmom zakonska zveza razumele kaj drugega kot skupnost moškega in ženske in tudi danes takšno razumevanje tega pravnega instituta še vedno uživa najširšo podporo v mednarodni skupnosti. Zakonska zveza kot skupnost moža in žene je nadalje uzakonjena v nam geografsko in kulturno najbližjih državah, kot npr. v Avstriji, Nemčiji, Italiji in drugih državah Srednje Evrope.

Ob vsem tem pa seveda ni pravično spregledati življenjskih situacij, v katerih bi lahko prišlo do neenakosti ali celo do kršenja osebnostnih, socialnih in drugih pravic staršev, otrok in ostalih oseb, ki živijo izven zakonske zveze kot skupnosti moža in žene. Te situacije mora zakonodajalec sistematično reševati in odpravljati s spremembo in dopolnitvijo področnih zakonov, predvsem tistih ki urejajo alternativne oblike registriranih partnerskih skupnosti odraslih oseb. To je tudi sporočilo julijske odločbe Ustavnega sodišča RS, ko je odločilo o ustavnosti Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Nikakor pa zakonodajalec pri tem ne sme postati talec izvršenih dejstev, četudi so to odločbe drugih državnih organov. Takšen je primer, ko istospolne skupnosti slovenskih državljanov v tujini posvojijo otroka in pred domačimi sodišči zahtevajo priznanje pravnih učinkov tuje posvojitve v slovenskem pravnem redu. Državno pravobranilstvo je v tem primeru dolžno zaščititi vlogo zakonodajalca in poskrbeti, da se najvišji sodni organi v državi izjasnijo, ali so tovrstna dejanja resnično v skladu z javnim redom Republike Slovenije. V pravni teoriji je do sedaj veljalo, da niso.

Nenazadnje je mogoče ugotoviti, da bo s predlagano spremembo ureditve zakonske zveze v 3. členu Družinskega zakonika Vlada RS institut zakonske zveze vrednostno izvotlila. V obstoječem zakonu, ki ureja področje zakonske zveze in družine je jasno določeno, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine. Predlog zakonika pa nasprotno ne določa nikakršnega pomena, cilja ali smisla zakonske zveze. Zakonska zveza bo torej po novem sama sebi namen. V tem primeru se najbrž odpirata samo dve pravno – logični posledici. Bodisi takšne zakonske zveze ne potrebuje nihče in je niti ni smiselno pravno urejati bodisi mora biti takšna zakonska zveza odprta za vse mogoče variante življenjske skupnosti oseb, ne glede na starost, število, sorodstveno razmerje itd. Vse kaj drugega bo namreč neustavna diskriminacija glede na osebne okoliščine. Če se seveda s predlogom Družinskega zakonika ne odpovedujemo tudi sami pravni logiki in pristajamo na samovoljnost zakonodajalca, ki v svoji arbitrarnosti ne upošteva več niti argumenta narave stvari?!

Avtor: mag. Andrej Naglič

DOMINIKANSKA REPUBLIKA SPREJELA POPOLNO PREPOVED SPLAVA

Medtem ko so poslanci Dominikanske republike ukrep v veliki meri podprli, pa je naletel na močno nasprotovanje pri mednarodnih zagovornikih splava in celo pri agencijah Združenih narodov, ki so uradno nevtralne glede splava. Aprila, ko so prvikrat razpravljali o predpisu o pravici do življenja, sta se v razpravo vrinila dva uradnika Združenih narodov. Nils Kastberg, regionalni direktor Unicefa za Latinsko Ameriko in Karibe, je dominikanske zakonodajalce pozval, naj razmišljajo o liberalizaciji splava, d aženske ne bodo prisiljene v „ne varne postopke“. Kastberg je tudi predlagal, da bodo zakonodajalci „hinavci“, če jih ne bo skrbelo narodno število rojstev pri najstnicah,ki je nad povprečjem.

Koordinator programa za človeški razvoj pri Združenih narodih Miguel Ceara Hatton je kritiziral članek,ki trdi, da revizija ustave spodbuja pojav skrivnih splavov in smrti mater ter ne upošteva pravico žene do življenja. Hatton je meril tudi na katoliško Cerkev, ko je dejal, da „vpliva na vse“ in da „je zaradi sledenja dogmi postala vir in gonilo za družbeno izločitev v Dominikanski republiki. Dogma je postavljena pred potrebe prebivalstva, zdravje, stanovanje in boljše življenjske razmere“.

VB nasprotju s stališči, ki sta jih zavzela ta uradnika Združenih narodov, pa spletna stran Združenih narodov trdi, da „je legalni status splava suverena pravica vsakega naroda“ in da organizacija „ne daje podpore za splav ali dejavnosti v zvezi s splavom nikjer po svetu“.

Ustavno spremembo so kritizirale tudi nevladne organizacije. Amnesty International (AI) je v središču stalne gonje proti predpisu za življenje Dominikanske republike. V poročilu, ki je bilo objavljeno letos, je AI trdila, da lahko ustavne in zakonske reforme v Dominikanski republiki „vodijo v kršenje človekovih pravic žensk“ in da bodo zakoni, ki kaznujejo splav, vodili v povečano umrljivost mater. Pred zadnjim glasovanjem pretekli teden je AI pozvala kongres Dominikanske republike, naj zavrne del 30. člena, ki govori o pravici do življenja od „spočetja do smrti“.

Ustavna reforma v Dominikanski republiki odseva podobne spremembe, kakršne je na državni ravni sprejela Mehika, kjer je pred kratkim 16 držav sprejelo ustavno dopolnilo, ki razglaša, da se življenje začne s spočetjem. Temu sledi kriminalizacija splava v vseh okoliščinah v Nikaragvi leta 2006 in v El Salvadorju leta 1998.

Kakor so to storili v primeru Nikaragve, so se zagovorniki splava znova zbrali proti prepovedi splava v Mehiki z dokazovanjem, da bo prepovedovanje splava vodilo do večjega števila umrljivosti mater, saj se bodo morale žene prav verjetno zateči k „ne varnemu splavu“. Kritiki pa so opozorili na to, da ni tehtnega dokaza za to trditev, predhodni podatki iz statistike nikaragovske statistike pa celo kažejo upad števila smrti mater od leta 2006, ko so omejili splav.

Ko bo Dominikanska formalno sprejela ukrep, se bo pridružila latinskoameriškim narodom, katerih ustave izrecno ščitijo nerojeno življenje, med njimi Čilu, Paragvaju in Gvatemali.

Vir: NEW YORK – C-FAM

Na Poljskem ob razpravi o IVF zdravniki priporočajo etično,naravno,učinkovitejjšo alternativo

V razpravo je vstopila tudi katoliška Cerkev z več pismi poljskih škofov, ki označujejo IVF kot prefinjeno obliko splava ter kličejo k uporabljanju naravnih metod. Odprto pismo medicinskih izvedencev je bilo objavljeno v največjem dnevniku Rzeczpolita. Neposredno je sledilo konferenci o najbolj naprednih naravnih tehnikah za boj proti neplodnosti, poznanih kot NaProTehnologija, ki je bila pred dvema tednoma na Poljskem in se je je udeležilo več sto zdravnikov in medicinskih izvedencev.

Zdravniki v pismu pozivajo poslance, naj glasujejo proti IVF ter se opredelijo za NaProTehnologijo, ki jo označijo za diagnostično-terapevtsko metodo, ki predstavlja poceni, realno in scela etično alternativo umetnemu razmnoževanju.
Pismo je prva odkrita obsodba IVF od izvedencev in medicinskih strokovnjakov na Poljskem.

„Radi bi poudarili dejstvo, da ima umetna oploditev nasprotno od NaProTehnologije za posledico nevarnost za smrt zarodka, splav in večkratno nosečnost,ki pogosto povzročijo prezgodnji porod,“ opozarja pismo. „IVF ima za posledico tudi povečano tveganje za nenormalnost plodu ter zdravstvenih težav za ženo, ki se podvrže jajčni hiperstimulaciji.“

V povzetku pa pišejo, da je „IVF draga, manj učinkovita, sporna metoda, ki ima za posledico resno nevarnost za zdravje“.

Vir:LifeSiteNews.com

Reforma 25 let starega zakona o splavu

Reforma zakona, ki bo v prihodnjih dneh šla še v parlamentarno obravnavo, prinaša številne novosti. Med drugim bo splav brez privolitve skrbnikov omogočen vsem ženskam, starim najmanj 16 let. Poseg bo mogoče opraviti do vključno štirinajstega tedna nosečnosti. Po tem obdobju bo splav dovoljen le zaradi nevarnosti deformacije zarodka oziroma če bo ogroženo zdravje nosečnice. Dosedanji zakon, sprejet leta 1985 – deset let po smrti generala Franca -, namreč dovoljuje splav le v izrednih okoliščinah, denimo po posilstvu ali zaradi genetske nerazvitosti zarodka.

Največja opozicijska, ljudska stranka je koaliciji že napovedala, da bo reformo, če bo v to prisiljena, poskušala onemogočiti na ustavnem sodišču. Skupina katoliških društev Forum španskih družin pa je v Madridu za 17. oktober napovedala množične proteste v znamenje nasprotovanja napovedani reformi. Neodobravanju predlaganih sprememb se niso mogli izogniti niti v največji koalicijski stranki, to je pri socialistih, kjer je predlog zakona sploh nastal. V junija izvedeni javnomnenjski anketi se je namreč 64 odstotkov vprašanih državljanov izreklo proti tedaj še osnutku reforme spornega zakona, 56 odstotkov tistih, ki volijo največjo vladno stranko, pa je ravno tako nasprotovalo predlaganim spremembam.

Kljub temu njihov vodja, premier Zapatero ne dvomi o pravilnosti sprejetih odločitev. Po njegovih besedah se država »ne more vmešavati v svobodno in zasebno odločanje«, saj je zgolj od ženske odvisno, kako bo nosila posledice svoje nosečnosti. Zapatero, ki mu opozicija očita poslabšanje odnosov z Vatikanom, je v času svoje oblasti – premier je postal po odhodu predhodnika Joséja Marie Aznarja leta 2004 – izvedel številne občutljive socialne reforme, med drugim legalizacijo istospolnih porok, večje pravice za transseksualce ter skrajšanje postopkov pri razveljavljanju porok.

Vir:delo.si