Večplodna nosečnost pri OBMP je tvegana!

Pri OBPM so doslej ženske dobivale kombinacijo zdravil in si jo vsak dan vbrizgavale pod kožo ali v mišico v relativno visokih odmerkih od dva do tri tedne. Posledica je bila, da so ustvarile veliko jajčnih celic in dobile veliko zarodkov. Za žensko je to precej neprijetno. Danes pa je to nepotrebno, ker naj bi uporabili eno jajčece za en zarodek. S tem postane OBMP še bolj podobna naravnemu spočetju.

Eden je dovolj. Večplodna nosečnost je namreč tvegana za plod in tudi za mater. Stroka je spoznala, da je prav zaradi tveganja za otroka bolje, če v maternico prenašajo en sam zarodek. Nekaj centrov v Evropi je že sprejelo takšno odločitev, medtem ko drugod šele zmanjšujejo število prenesenih zarodkov s štirih na tri ali dva. Poleg Slovenije sledi najsodobnejšim usmeritvam pet držav EU. Po rezultatih, ki jih bodo predstavili letos na kongresu v Amsterdamu (podatki so iz leta 2005), ima Slovenija najvišji delež otrok, rojenih z OBMP v Evropi. Pri nas se rodi nekaj manj kot štiri odstotkov otrok, spočetih s to metodo, dobra polovica med njimi v Mariboru.

Pari niso nepoučeni

Zdravljenje neplodnosti se začne tako, da ginekologi najprej raziščejo, zakaj par ne more imeti otrok. Nikoli se ne odločajo za OBMP, ne da bi ugotovili, kje je problem, ker je od tega tudi odvisno, kako bodo ravnali. Zdravil, ki jih zdravniki predpišejo v postopku OBMP, je več. Raziskave so sicer pokazale, da se po učinkovitosti med seboj bistveno ne razlikujejo. Pomembne razlike pa so v čistosti zdravila, možnosti natančnejšega odmerjanja učinkovine, možnostih za do pacienta prijazno aplikacijo zdravila (da si ga ženske vbrizgavajo same) in v mogočih nevarnostih zdravil. Še vedno so na voljo gonadotropini, ki jih pridobivajo iz urina postmenopavzalnih žensk, ali modernejši rekombinantni gonadotropini, ki jih pridobivajo z genetskim inženiringom.

Po besedah prof. Vlaisavljevića so zdaj neplodni pari internetna generacija. To pomeni, da marsikaj preberejo in so o neplodnosti poučeni celo bolje od povprečnega ginekologa. »Vedno me preseneti, ko navajajo avtorje znanstvenih člankov, ne pa da so nekaj slišali, imajo zelo natančne podatke, zato tem ljudem ni mogoče rožic saditi,« pravi Vlaisavljević. Vedo, katere metode so uspešne in katere ne. Ne morejo pa zahtevati, da bi nekaj preskočili in šli naravnost na tisto, kar je najuspešnejše. Izbirajo pa lahko med dvema ali več možnostmi na isti ravni, ki jim jih ponudi terapevt. V Evropi je bila narejena raziskava o tem, zakaj se pari odločajo za zdravljenje neplodnosti v tujini. V raziskavo je bila vključena tudi Slovenija. Rezultatov sicer še niso uradno predstavili, vendar so nekateri že znani: ena od petih OBMP pri nas je opravljena pri tujcih. Ti se za Slovenijo odločajo zaradi pričakovane boljše kakovosti storitve.

Zbiranje podatkov ni dovolj nadzorovano

Za vsak par je pri odločitvi, v kateri center bo šel na zdravljenje neplodnosti, med najpomembnejšimi podatki uspešnost tega centra. Poenostavljeno povedano, to je podatek o številu rojenih otrok na število opravljenih poskusov OBMP.
Pri nas metoda za zbiranje podatkov o uspešnosti OBMP ni poenotena, temveč je prepuščena centrom, ki se s tem ukvarjajo. V Sloveniji torej UKC Ljubljana, UKC Maribor in bolnišnici v Postojni. V centrih izpolnjujejo posebne obrazce, ki jih je predpisalo ministrstvo, in tudi poročajo ministrstvu ter zdravniški zbornici v sklopu projekta kakovost v zdravstvu. Vsi trije centri morajo poslati podatke v evropski register. Nič pa ni sproti računalniško zabeleženo (on line), ampak za nazaj, zato se lahko kaj spregleda, kaj ni javljeno in podatki potem niso popolni. EU je priporočila evropskim vladam, da pripravijo nacionalne registre, ki bodo neodvisni in jih bo nadzorovala tretja oseba. V registru naj bi takoj zabeležili začetek zdravljenja, da bi imeli stvarne podatke, predvsem pa bi lahko vsak pacient videl rezultate posameznega centra. Takšne transparentnosti v Sloveniji še nimamo. Pobudo za to bi lahko dala državna komisija za OBMP (posvetovalni organ pri ministrstvu, sestavljen iz ginekologov, pravnikov, filozofov, predstavnikov bolnikov in komisije za medicinsko etiko ter varuha človekovih pravic), saj gre za interes vseh, predvsem pa seveda parov, ki imajo težave zaradi neplodnosti, vendar se to do danes še ni zgodilo.

Teoretično je torej mogoče, da podatki, zbrani za nazaj, niso dovolj natančni, lahko bi jih celo nekoliko »prilagodili« (prikazali večjo uspešnost, kot je resnici). A prof. Vlaisavljević je prepričan, da se to ne dogaja, vendar pa priznava, da ni varovalke, ki bi to preprečila. Z možnostjo »on line« bi to zagotovo preprečili, saj je treba začetek terapije javiti, preden je znan izid zdravljenja.

 

Več kot 50-odstotni uspeh

Edino center v Mariboru že sedem let redno objavlja podatke o uspešnosti postopkov na spletnih straneh. Poudariti velja, da je skoraj četrtina pacientov stara 40 let in več, uspešnost pa s starostjo pada. Ženske, ki pridejo na OBMP in so mlajše od 35 let, imajo po stimulaciji ovulacije štiri jajčne celice ali več ter več kot 50 odstotkov možnosti, da zanosijo. Do 40. leta se ta delež rahlo zmanjša, po 40. letu pa bistveno. Povprečno gledano, bo po tem letu rodila ena od treh žensk.

Letošnji program, to je število postopkov, ki jih plača obvezno zavarovanje, je enak lanskemu. V Mariboru bodo opravili 614 OBPM, v Ljubljani najbrž okrog 1200 in v Postojni okrog 500. Postopek stane 2500 evrov, v kar je vključeno vse, vsa zdravila in delo. Za samoplačnike je cena enaka, le da ne vključuje zdravil, ampak je to strošek zgolj za bolnišnični del postopka. V elektronsko vodenem čakalnem seznamu centra v Mariboru je zabeleženih 1393 parov. Vendar so morali sprejemanje pacientov (na seznamu jih je okrog 600, ki čakajo že približno eno leto), ki si bodo OBMP plačali sami, prekiniti zaradi pomanjkanja kadrov. Delo v laboratoriju za OBMP je precej zahtevno in naporno, poleg tega se morajo zaposleni dodatno izobraževati in dobiti mednarodni certifikat o usposobljenosti. Izpiti za pridobitev certifikata so precej zahtevni, vključujejo vse novosti, izobraževanje pa poteka ves čas.

Brez dneva predaha

Novih biologov načeloma ni težko dobiti, embriologov pa ni. Biolog potrebuje vsaj eno leto dodatnega izobraževanja za delo v laboratoriju za OBMP. Težave se pokažejo pozneje, ker so skoraj vse sobote in nedelje delovne, kar začne prej ali slej ovirati družinsko življenje. V Mariboru vsak od zaposlenih dela povprečno od 30 do 35 koncev tedna, in čez čas postane to moteče. Eden od zaposlenih v mariborskem centru je, na primer, že deseti teden v službi brez dneva premora. Pred dnevi so končali razpis za nove zaposlene, javilo se je precej mladih in zdaj izbirajo med njimi, koga bodo sprejeli. Ko ga bodo izbrali, bo potreboval vsaj leto in pol, da se bo usposobil.

Slovenija na vrhu

Na simpoziju ESHRE z naslovom Pacientom prijazen postopek OBMP, ki so ga pripravili v Mariboru, so evropski strokovnjaki potrdili visoko raven slovenske reproduktivne medicine. Posebej so izpostavili dejstvo, da sledi najsodobnejšim trendom razvoja na vseh področjih. Naravni ciklus v OBMP je v večini evropskih držav metoda, ki jo šele uvajajo, v Sloveniji pa je to že dolgoletna praksa, o čemer sta poročala centra iz Ljubljane in Maribora. Mariborski center je poročal o izkušnjah z več kot 1000 takšnimi ciklusi OBMP. Tudi tuji strokovnjaki so poročali, da so ciklusi brez spodbujanja ovulacije z zdravili bistveno manj uspešni, vendar so zato v nekaterih državah (Belgija) zavarovalnice omogočile, da lahko pacientka zamenja en dražji, običajni ciklus OBMP, ko razvoj jajčec spodbujajo z zdravili, za tri naravne cikluse OBMP brez spodbujanja ovulacije. »Tako pacientka ni prikrajšana za dober izid zdravljenja. Takšno možnost bi si želeli tudi za naše pare v Sloveniji,« pravi prof. Vlaisavljević. Na kongresu je mariborski center predstavil rezultate OBMP, ko v prvem ali drugem postopku pri mlajših pacientkah prenesejo le en »svež« zarodek, preostale zarodke iz istega ciklusa, ki »ostanejo neporabljeni«, pa prenesejo kasneje, v naravnem ciklusu po devitrifikaciji (odmrzovanju) zarodka. Tako je z enim postopkom s spodbujanjem ovulacije z zdravili zanosilo 63 odstotkov pacientk, in to brez dodatnega tveganja za spočetje dvojčkov.

Tekst: Milka Krapež Objava: Jana, 2009

DRŽAVE EZ MORAJO ZA TESTIRANJA UPORABLJATI ČLOVEŠKE ZARODKE NAMESTO ŽIVALI

Smernica naroča državam članicam, naj za poskuse na živalih sprejmejo „načela treh R-jev, nadomestila, zmanjševanja in oplemenitenja (Replacement, Reduction, Refinement). Če bodo evropski poslanci smernico prihodnji mesec sprejeli, bo zavezovala vseh 27 držav članic Evropske zveze.

 

Glasovanje v parlamentarnem odboru Evropske zveze je predvideno za 31. marec in verjetno je, da bodo amandmaji predloženi v razpravo poslancem Evropskega parlamenta, da bodo spremenili zakonodajo. Končno glasovanje bo 24. aprila.

Zagovornike življenja v Evropski zvezi je predlog osupnil. Evropska uslužbenka Družbe za zaščito nerojenih otrok /Society for the Protection of Unborn Children, SPUC/ v Združenem kraljestvu Pat Buckley je za LifeSiteNews.com povedala: „To je pretresljiv predlog in samo še en primer strašnega pomanjkanja spoštovanja nerojenega človeškega življenja v institucijah Evropske zveze.

Z živalmi ne bi smeli ravnati kruto, toda predlagati, da naj namesto živali uporabljajo za raziskovanje človeške zarodke, je popolnoma zavrženo,“ je dodala Buckleyjeva/.

Ponujeno je bilo veliko različnih rešitev za to, kaj storiti s svetovno zalogo „odvečnih“ človeških zarodkov v skladiščih in v veliki meri pozabljenih od staršev, ki so jim jih naredili pri oploditvi in vitro. Toda aktivisti za pravice živali so v zadnjem času postali glasnejši v zahtevah, naj jih uporabijo pri medicinskem in drugem raziskovanju kot alternativo poskusom na živalih.

Radikalna skupina za pravice živali Ljudje za etično ravnanje z živalmi (People for Ethical Treatment of the Animals/PETA) s sedežem v Združenih državah je raziskovalnim skupinam dala visoke finančne podpore, „da bi pomagali pri potrditvi ne-živalskih poskusnih metod za nadomeščanje obstoječih poskusov na živalih“, vključno z uporabo zarodkov kot alternativo.Leta 1999 je PETA izročila vsoto 200 tisoč dolarjev Inštitutu za in vitro študije /Institute for In Vitro Science, IIVS/ v Marylandu, da bi podprla alternativne poskuse testom za smrtni odmerek (letalne doze) kemikalij, gospodinjskih proizvodov in zdravil. Po ocenah je samo v Britaniji več kot 116.000 zamrznjenih „odvečnih“zarodkov. Pri postopkih umetne oploditve je normalno, da se ustvari veliko več zarodkov kakor jih lahko varno vsadijo v postopku oploditve in vitro. „Neuporabljene“ zarodke pogosto pustijo več let zamrznjene, starši jih medtem zagotovo pozabijo. Raziskovalci in etiki so se dolgo prerekali o ustrezni uporabi teh „odvečnih“zarodkov in velika večina raziskovalne skupnosti je zahtevala, naj bodo žrtvovani za medicinsko raziskovanje in raziskovanje na zarodnih celicah.

Celoten članek je na voljo v Catholic Herald na: http://www.catholicherald.co.uk/articles/a0000502.shtml)

Vir: LifeSiteNews.com

Materinski dan 2009

73 % – Ob popisu 2002 je bilo med ženskami, starejšimi od 14 let, toliko žensk, ki so že rodile.
Popisi prebivalstva so pokazali, da se delež žensk, ki so že rodile, z njihovo starostjo zelo spreminja. Ob popisu 2002 so bile med najstnicami mame zelo redke (0,8 %), med ženskami, starimi od 20 do 29 let, je rodila skoraj vsaka tretja. Med desetimi ženskami, starimi 30 do 39 let, je bilo že skoraj devet mater. Med ženskami po 40. letu starosti, ko lahko za večino žensk rečemo, da se je njihova rodna doba zaključila, pa je bilo mater že 91 %.

Matere danes in matere nekoč

19.554 – Toliko mater je v letu 2007 rodilo skupaj 19.823 živorojenih otrok.
Med porodi je bilo 1,9 % takih, pri katerih so se rodili dvojčki ali trojčki. To pomeni, da je bil vsak štiriinpetdeseti porod v letu 2007 večplodni porod. Sredi devetdesetih let je bil večplodni porod le vsak dvainsedemdeseti.

291 – Toliko otrok so v letu 2007 rodile najstnice (1,5 %).
Delež otrok, ki so se rodili materam, starim manj kot 20 let, je bil največji v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let, in sicer je presegel 10 %; v zadnjih treh letih pa je delež takih otrok obsegal manj kot 2 %.

47,4 % – Toliko mater med tistimi, ki so rodile v letu 2007, je bilo starih 30 let ali več. To je najvišji delež v zadnjih petdesetih letih. Med 9.458 materami je vsaka tretja rodila prvič. Pred tridesetimi leti je bil delež mater, starih 30 let ali več, skoraj trikrat nižji.

433 – Toliko otrok se je v letu 2007 rodilo ženskam, starim 40 let ali več (2,2 %).
Delež teh mater tudi v preteklih desetletjih ni bil bistveno drugačen.

28,2 – Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka v letu 2007.
To je doslej najvišja starost žensk ob rojstvu prvega otroka. Odlaganje materinstva v poznejša leta se vsaj do leta 2007 še ni ustavilo.
Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so bile ženske, ki so prvič rodile, v povprečju stare manj kot 23 let. V začetku šestdesetih let pa so v tej starosti v povprečju rodile že drugega otroka. Odlaganje rojstva je posledica podaljševanja šolanja, visoke stopnje zaposlenosti žensk in spremenjenih družbenih norm.

48,7 % – Toliko žensk med tistimi, ki so v rodile letu 2007, je v tem letu rodilo prvega otroka.
36,5 % mater je rodilo drugega otroka, 11,2 % tretjega, 3,5 % pa četrtega ali otroka višjega reda. Med ženskami, ki v posameznem letu rodijo, je že od začetka 70. let dalje približno 50 % prvorodnic (takih, ki rodijo prvič). Še v sredini 50. let pa je bil ta delež manjši od 40 %. Zato pa je v tistem obdobju skoraj vsaka peta ženska, ki je rodila v posameznem letu, rodila četrtega otroka ali otroka še višjega reda; v zadnjih 25 letih pa je bilo med ženskami, ki rodijo v posameznem letu, takih v povprečju le 3 do 4 %.
19 – Toliko mater je v letu 2007 rodilo osmega otroka ali otroka višjega reda.
Pred petdesetimi leti je bilo takih mater bistveno več, 622. Z drugimi besedami to pomeni, da je takrat toliko otrok rodila vsaka petdeseta mama, v letu 2007 pa vsaka tisoča.

15 – Toliko mater je v letu 2007 rodilo doma.
Še enkrat več otrok, 30, je bilo v povprečju rojenih zunaj porodnišnice med leti 1995–1999, medtem ko je bilo še sredi petdesetih let takih otrok 44 %. Rojstvo otroka v porodnišnici v letih po vojni ni bilo razumljivo samo po sebi umevno. Res pa je, da zaradi razvejane in že dolgo vpeljane babiške pomoči le malo mater tudi v tistem obdobju ob porodu ni imelo strokovne pomoči (2 %).

50– Toliko žensk je leta 2007 rodilo na materinski dan, 25. marca.

Vir: www.stat.si, Tina Žnidaršič

Cepljenje proti raku na materničnem vratu-Prostovoljno, nikakor pa ne obvezno!

HPV je najpogostejša spolno prenosljiva bolezen, ki jo sestavlja več kot 100 podtipov, od tega trideset takšnih, ki povzročajo rak na materničnem vratu. Običajno se širi preko telesnega stika in spolnih odnosov. V večini primerov okuženi ne kažejo nobenih simptomov, pri nekaterih pa se lahko pojavijo predrakave celice. V 18 mesecih se 70% okuženih uspešno ubrani bolezni zaradi uspešnega delovanja lastnega imunskega sistema; v dveh letih pa ta odstotek naraste na 90%. Mlajša ko je oseba, hitreje se imunski sistem odzove in prepreči obolenje.

Vendar HPV lahko vodi tudi v nastanek raka na materničnem vratu. Okužba s HPV je namreč najpogostejši vzrok takšnega raka. Glavni način za preprečevanje okužbe s HPV je preprečevanje stika z okuženimi osebami. To je mogoče doseči z odpovedjo tveganim oblikam spolnih odnosov. Spolnost v zakonu, zvestoba in vzdržnost pred zakonom oz. izven zakona, so najboljši načini za preprečevanje okužbe. To je seveda mogoče, v kolikor sta si zakonca zvesta in v kolikor nista predhodno okužena s HPV.

Cepljenje proti HPV vključuje uporabo novega cepiva z imenom Gardasil, ki naj bi bilo 100% varno in uspešno. Čeprav je to prvo cepivo proti virusom, ki lahko povzročijo nastanek raka na materničnem vratu, je potrebno vedeti, da to cepivo ne preprečuje okužbe z vsemi vrstami HPV. Zdravniki danes govorijo o več kot 30 podtipih, od tega 15 potencialno najbolj tveganih. Omenjeno cepivo pa preprečuje razvoj okužbe pri samo štirih podtipih.

Velike pomisleke vzbuja tudi vprašanje, ali je omenjeno cepivo res varno za mlada dekleta. Ameriški Nacionalni Inštitut za rak poudarja, da naj bi bilo omenjeno cepljenje učinkovito samo v času prvih štiri let.

Ob tem je potrebno poudariti, da cepljenje ni vedno brez negativnih stranskih učinkov. Po nekaterih raziskavah se je približno 60% vseh tistih, ki so prejeli Gardasil soočalo z nekaterimi negativnimi učinki kot npr., glavobol, vročina, slabost, omotica, bruhanje, drisko, mišičnim revmatizmom. Prav tako raziskovalci domnevajo, da lahko obstaja povezava med cepljenjem in večjim tveganjem za prirojene napake pri novorojenih otrocih pri materah, ki so bile cepljene.

Zaskrbljujoče je, da tudi v Sloveniji nekateri zagovarjajo kar vsesplošno cepljenje deklet v starosti od 11 do 14 let, ne da bi se prepričali kakšne so lahko dolgotrajne posledice cepljenja. 11.000 žensk na katerih so v zadnjih letih klinično preizkusili cepivo, je še vedno dosti premalo za utemeljeno govorjenje o varnosti in uspešnosti cepiva. Zato vedno več strokovnjakov poudarja, da je dolgoročno dosti bolj uspešna primerna spolna vzgoja, ki zmanjšuje tveganje za tovrstno okužbo ter preventivni zdravniški pregledi. V zadnjih letih se je z uvedbo preventivnih pregledov za več kot dve tretjini zmanjšalo število raka na materničnem vratu. Preventivni pregledi so tudi dosti cenejši kot npr. enkratno cepljenje, ki stane 354 eurov in ki za štiri leta omogoča zaščito zoper 4 podtipe HPV.

Nihče ne zanika, da je cepljenje lahko koristno in smiselno, vendar je uvedba obveznega cepljenja lahko tudi problematična. Samo starši oz. žene in dekleta so edini, ki se lahko brez prisile institucij in zdravnikov, odločajo za tovrstno cepljenje. Še zlasti ker ni težko ugotoviti, da enkratno cepljenje ni dolgoročna jamstvo, da ne bo prišlo do okužbe s kakšnim drugim podtipom HPV. Takšno cepljenje lahko daje mladim tudi lažen občutek varnosti in je obenem spodbuda, da še prej vstopijo v prezgodnjo spolnost in s tem postanejo še bolj dovzetni za spolno prenosljive okužbe ter nezaželeno nosečnost.

Avtor: dr. Tadej Strehovec

UNIČEVANJE ČLOVEŠKIH ZARODKOV NI LE NEETIČNO, TEMVEČ TUDI NEPOTREBNO

„Raziskovanje izvornih zarodnih celic, pri katerem uničujejo ljudi, ni le neetično, ne deluje in je nezanesljivo, temveč je zdaj dokazano nepotrebno,“ je dejal Smith. „Izvorne celice odraslih so zares vredne upoštevanja. Delujejo, niso etično obremenjene in napredek je vsak dan vrtoglavo večji.

Za razliko od izvornih celic zarodkov, ki ubijejo dajalca in so zelo nestabilne ter nagnjene k temu, da se izoblikujejo v tumor in jih pacient po vsej verjetnosti zavrne, razen čemu dajo močna zdravila proti zavrnitvi, pa inducirane pluripotentne izvorne celice /iPS/, nimajo nobene teh pomanjkljivosti in se pojavljajo kot prihodnost, največje upanje za regenerativno medicino,“ je izjavil Smith.
Ta napredek, je dejal, kaže na to, da se pobuda nepreklicno nagiba k raziskovanju nespornih izvornih celic, na primer iPS celic in stran od raziskovanja, ki uničuje zarodke.“

Toda kljub takšnemu napredku na področju izvornih celic odraslih „ostajajo Obamova uprava in spodnji dom in demokratično vodstvo senata obsedeni z ubijanjem človeških zarodkov za poskuse z denarjem davkoplačevalcev,“ je dejal Smith.

„Čemu vztrajati pri uničenju porajajočega se človeškega življenja, ko obstajajo boljše alternative, ki delujejo na etičnem temelju in temelju učinkovitosti? Raziskovanje nezarodnih izvornih celic je sedanjost in je prihodnost regenerativne medicine in edina odgovorna pot naprej.“

Smith, ki predseduje ali sopredseduje več invalidskim volilnim odborom, pravi, da je prihodnost regenerativne medicine v izvornih celicah odraslih skupaj in zlasti v ne-zarodnih, temveč zarodnim podobnih induciranih pluripotentnih celicah ali iPS. Meni, da je iPS beseda, ki se mora udomačiti.

 

Vir: LifeSiteNews.com