Imeti več kot dva otroka je »neodgovorno«

Porritt, ki je bil svetovalec za okolje Tonyja Blaira, je rekel: »Zavzemal se bom za to, da bi postalo splošno sprejeto dejstvo, da sta več kot dva otroka v družini neodgovorno vedenje do okolja. Vsi razmišljamo o tem. Vsi govorimo o tem, vsi namigujemo, a nihče si ne upa tega izreči javno.«

Nekdanji politik stranke zelenih je za Sunday Times povedal: »Ne bom se opravičeval, ker pozivam ljudi, naj odgovorno ravnajo z okoljem, se odgovorno odločajo za otroke in ugotavljajo, koliko jih je primerno imeti.« Obsodil je visoko stopnjo najstniških nosečnosti v Veliki Britaniji in dejstvo, da se »sorazmerno veliko nosečnosti konča s porodom«.

Poročilo komisije, ki ga bodo objavili naslednji mesec, se bo glasilo, da morajo vlade »z boljšim načrtovanjem družine« zmanjšati rast prebivalstva, (torej s hotenim splavom in kontracepcijo), tudi če to pomeni zmanjšanje sredstev za zdravljenje bolezni. Porritt je dejal, da se bo osredotočil na pozivanje okoljevarstvenih skupin, naj postane nadzor rasti prebivalstva del njihovega lobiranja.

Časnik The Times je navajal tudi Ustanovo za optimalno rast prebivalstva (Optimum Population Trust), radikalno okoljevarstveno organizacijo, ki se zavzema za splav, katere podpornik je Porritt. Po besedah njenih predstavnikov bo vsak otrok, rojen v Veliki Britaniji, v svojem življenju porabil toliko ogljika, kolikor ga je približno na 8000 m2 hrastovega pragozda.

Enačba med doktrino okoljevarstvenikov in zmanjšanjem človeškega prebivalstva, ki so jo ustvarili pripadniki gibanja za nadzor nad rastjo prebivalstva, katerih glavno sredstvo so hoteni splav, sterilizacija in kontracepcija, je že dolgo uveljavljena. Junija lani so člani Ustanove za optimalno rast prebivalstva rekli, da bi morali v britanski zakonodaji vpeljati »politiko prostovoljnega nadzora nad rastjo prebivalstva«. Leta 2007 so se v tej ustanovi odzvali na vest o rahlem povečanju naravnega prirasta v Veliki Britaniji s trditvijo, da mora vlada uvesti politiko dveh otrok, podobno politiki enega otroka na Kitajskem.

V svoji knjigi »Teologija okolja« (Towards a Theology of the Environment) je p. Paul Haffner, pisec in profesor teologije na Papeški univerzi Gregoriana v Rimu, dejal, da je takšno protičloveško mišljenje značilno za tako imenovano materialistično ideologijo »ekologizma«, ki »zemljo« oziroma okolje bolj ceni kot človeško življenje.

P. Haffner poudarja, da se gibanje za nadzor rasti prebivalstva osredotoča zlasti na zmanjšanje naravnega prirasta in števila prebivalstva v deželah v razvoju.

»Te ideološke manipulacije izvirajo iz sebičnega nazora, ki v resnici želi zagotoviti bolj uživaško življenje v bogatih deželah, obenem pa se ne meni za manj razvita območja.«

Zapisal je, da je ironično, da so posledice vsiljevanja doktrine o zmanjšanju števila prebivalstva v deželah v razvoju pogosto nasprotje zadanega cilja: »V nekaterih najrevnejših deželah,« je zapisal, »kontracepcija pogosto vodi v pomanjkanje delovne sile v mestih, ki je nujna za razvoj in skrb za okolje.«

Za LifeSiteNews.com je p. Haffner povedal: »Gibanje za varstvo okolja je od začetka do konca zaznamovano s protislovji. Danes po eni strani trdijo, da so proti tako imenovanemu porabniškemu mišljenju, vendar so ravno tako materialistični kot porabniki, ki jih obsojajo.«

Odziv na Porrittove komentarje v britanskih občilih ni bil naklonjen. Bruno Waterfield, bruseljski dopisnik Daily Telegrapha, je zapisal, da je Porrittova enačba trajnostnega razvoja okolja z iztrebljenjem človeštva nekaj vsakdanjega na levici.

Waterfield to imenuje »protičloveško bistvo in predsodek, skrit za gibanjem za varstvo okolja«. »Okoljevarstveniki rojstvo vidijo kot onesnaženje. Za večino med nami rojstvo otroka pomeni novo življenje. Za zelene pomeni še več onesnaževanja.«

Melanie Philips, kolumnistka Daily Maila in Spectatorja, se je vprašala: »Zakaj zeleni skrajneži mislijo, da nam lahko zapovedujejo, koliko otrok lahko imamo?« Philipsova je zapisala, da je Porritt bolj »sovražnik človeštva kot prijatelj zemlje.«

»Kakšno zlovešče in razčlovečeno mišljenje je to? Ni naključje, da je država, ki je najbližje Porrittovi idealni družbi, komunistična Kitajska, ki je vsilila smrtonosno in kruto politiko omejevanja družin, da imajo lahko samo enega otroka.

»Kajti želja, da bi zmanjšali število otrok, ki jih rojevajo starši, je v svojem bistvu totalitarna.«

Vir: LifeSiteNews.com

14 milijonov ljudi je videlo italijanskega pevca peti o zmagi nad homoseksualnostjo

„Luca je bil gej“ pripoveduje o osvoboditvi duševno ranjenega moškega iz homoseksualnega življenja. „Luca“, ki ima za osnovo verjetno Italijana Luca di Tolvija, potem, ko mama z njim po očetovem odhodu ravna kakor z možem, razvije homoseksualnost in tako ustvarja zmedo o svoji spolni istovetnosti.

V obliki „mehke“ rapovske pesmi, v kateri se izmenjavata govor in petje, postane Povia glas „Luca“, ki začne z besedami:“Preden spregovorim o spremembi svoje spolnosti, naj vam pojasnim nekaj: Če verujem v Boga, se ne morem za svoje odgovore sklicevati na ljudi. Človeška misel se ne strinja glede tega spornega vprašanja, zato se nisem oziral na psihologe, psihiatre, duhovnike ali znanstvenike. Moje iskanje me je povedlo v lastno preteklost, in ko sem globoko kopal, sem našel odgovore na svoja vprašanja o sebi.“

Lucovi starši se ločijo in oče se zapije. Mama postane „obsedena“ z njim, ga „duši“ in mu ukaže: „karkoli boš že storil, samo poroči se ne“.
„Bila je ljubosumna na moja dekleta; to je bilo tako nezdravo. In bil sem veliko bolj zmeden kot kdaj koli glede tega,kdo sem,“ poje Povia v Lucovem imenu.

Končno se Luca najde v homoseksualnosti, ko išče potrditev, ki je ni dobil od očeta in ko poskuša, da ne bi razočaral mame z žensko tekmico. Vstopa v spolno razmerje s starejšimi moškimi.

„V vseh teh moških sem iskal očeta. Šel sem z njimi, ker nisem hotel izdati mame,“ poje Povia. Namiguje tudi na površnost homoseksualnih odnosov, ko Luca pravi: „Bil sem z moškim štiri leta. Včasih je bila to ljubezen, včasih le slepilo. Stalno sva varala drug drugega.“

Končno pa Luca najde žensko, s katero se lahko pogovarja o svoji bolečini. „Še vedno sem iskal svojo resnico, takšno ljubezen, ki bi trajala za vselej. Potem pa sem jo neki večer srečal na zabavi. Samo bila je tam z veliko drugimi ljudmi. Ni imela nič opraviti s tem, kar sem prestajal, vendar me je poslušala, me odkrila, razumela. Vse, česar se spominjam, je: naslednji dne sem jo pogrešal.“

Luca reši svoj problem in zaradi nove ljubezni zapusti homoseksualno življenje in zdaj ima otroke. Pravi, da je staršem odpustil.

„Očka, odpustil sem ti, čeprav si nas za vselej zapustil,“ poje Povia. „Mami, ves čas mislim nate in nikoli ne bom nehal skrbeti zate. Včasih še vidim tvoj obraz, toda zdaj sem oče in moje srce pripada edini ženi ki sem jo kdaj zares ljubil.“
Kitice se prepletajo z zborom: „Luca je bil gej, zdaj pa je z njo. Ko Luca govori, drži v rokah svoje srce. Luca pravi: Danes sem drug človek.“

Uspeh pesmi, ki so jo na spletni strani televizijske postaje pogledali več kot 100.000-krat, je bil dosežen kljub protestom italijanskih homoseksualnih skupin z vodilno skupino „Arcigay“, katere vodja je Povia obdolžil, da širi „homofobijo“.

Tudi italijanski komik Roberto Benigni, ki je z monologom odprl festival, je zbodel Povia, češ, da „homoseksualnost ni greh“ in da homoseksualce že od nekdaj preganjajo,“ker nekoga ljubijo“. Poslušalstvo je ploskalo tudi njemu.

Umetniški vodja in predstavljalec letošnjega festivala v San Remu Paolo Bonolis pa je pesem zagovarjal ter zatrdil, da ni „pristranska“, marveč samo „pripoveduje zgodbo“.

Festival v San Remu v Italiji prirejajo že od leta 1951 in je verjetno navdihnil tekmovanje Evrovizija. Zmagovalec v San Remu je po izročilu že sam po sebi italijanski predstavnik na Evroviziji.

36-letni Povia je zmagal v San Remu leta 2006 s pesmijo „Rad bi račun“ in ima v Italiji več platinastih in zlatih hitov. Pravijo, da je za katoliško izdajo Il Giornala povedal, da se je sam „igral“ s homoseksualnim vedenjem,ko je bil mlajši, pozneje pa je padel vanj. Je zagovornik otrokovih pravic in pogosto sodeluje na dobrodelnih prireditvah, kakor je razvidno z njegove spletne strani.

Več na:
Giuseppe Povia
Website: http://www.povia.net/home.asp
Facebook: http://www.facebook.com/pages/Giuseppe-Povia/32655699669
Email: ufficiostampa@povia.net

Related Links:

Full Video of Giuseppe Povia Singing "Luca era Gay" (Luca was Gay)
Cut 1

http://www.rai.tv/dl/RaiTV/programmi/media/ContentItem-441b906d-b0f8-4f53-b9c7-1c2c38206d93.html

Cut 2

http://www.rai.tv/dl/RaiTV/programmi/media/ContentItem-d53f867c-090f-4989-bf96-106d7b104e99.html

YouTube filmed from television:

http://www.youtube.com/watch?v=NTVuDZbw6AE

Previous LifeSiteNews coverage:
Italian Performer Sings Story of Conversion from Homosexuality at Music Festival

http://www.lifesitenews.com/ldn/2009/jan/09012313.html
Italian Superstar Vocalist Al Bano Speaks Out Against Gay Pride Parades
http://www.lifesitenews.com/ldn/2009/feb/09020409.htmlGiuseppe Povia

Vir: LifeSiteNews.com

Kultura življenja in kristjani

Pojem kultura življenja se je tako prvič pojavil v svetovni javnosti in s tem tudi starodavno krščansko prepričanje, da je vsako človeško življenje od spočetja do naravne smrti sveto in nedotakljivo. Vsako človeško življenje je, ne glede na razvojno in zdravstveno stanje ter finančne zmožnosti, vredno dostojanstva in spoštovanja. V prav posebni obliki to velja danes še zlasti za najbolj nemočne – to je nerojene in bolne. Zato "kultura življenja" nasprotuje vsem dejanjem, ki kakorkoli ogrožajo človeško in družinsko življenje. Med temi velja še posebej omeniti prej omenjena splav in evtanazijo; pa tudi abortivno kontracepcijo, smrtno kazen, nasilna dejanja in vojne.

Zanimivo je, da se je papež Janez Pavel II. k pojmu kulture življenja ponovno vrnil v svoji znameniti encikliki Evangelij življenja (Evangelium Vitae), ki je izšel leta 1995. V njej papež razmišlja o sodobni družbi kot dramatičnem stičišč dveh superkultur – to je kulture življenja in kulture smrti. Tako pravi: "To obzorje luči in senc nas mora vse ozavestiti, da smo pred silnim in dramatičnim spopadom med zlim in dobrim, med smrtjo in življenjem, med "kulturo smrti" in "kulturo življenja". Smo ne samo "pred", ampak nujno "sredi" takega spopada: vsi smo pritegnjeni in udeleženi z neizogibno odgovornostjo, da se brezpogojno odločamo v prid življenju." (EV 28). To pomeni, da kristjani in vsi ljudje, ki se prepoznajo v "kulturi življenja" ne sobivajo samo v okolju "kulture smrti", temveč da med tema dvema kulturama vlada spopad, kjer se je vsak človek v svoji vesti, ne glede na versko in ideološko prepričanje, dolžan odločiti, ali za, ali proti življenju.

Navkljub temu, da je bil papež Janez Pavel II. ena najbolj popularnih osebnosti sodobnega sveta, v omenjenem dokumentu nadaljuje z besedami, ki jih sodobni svet velikokrat želi preslišati: "V današnjem socialnem okolju, za katerega je značilen dramatičen boj med "kulturo življenja" in "kulturo smrti", je treba razvijati močan kritičen čut, zmožen da razlikuje prave vrednote in pristne zahteve." (EV 95). To pomeni, da smo vsi ljudje dobre volje povabljeni, da kritično presojamo ne le samo lastno življenje, temveč tudi družbene in politične vrednote v svetu v katerem živimo.

Vsebina pojma "kultura življenja"

Ko je danes govora o kulturi življenja, je potrebno poudariti, da ta vsebuje zelo pomembne vidike, ki so si med nekoliko različni. Tako poleg zavzemanja za spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti, vključuje tudi ustrezno izobraževanje, politično in pravno odzivanje ter družbeno angažiranje. V praksi to mnogi povezujejo z aktivnim nasprotovanjem umetni prekinitvi nosečnosti, smrtni kazni, kloniranju človeka, abortivni kontracepciji, ustvarjanju človeških zarodkov v raziskovalne in industrijske (npr. kozmetične) namene, evtanaziji ter t.i. nepravični vojni. Zelo pomemben vidik kulture življenja pa je tudi zavzemanje za zaščito tako zakonske zveze kot tudi družinskega življenja.

Kakšen je naš odnos do življenja?

Prebivalci Slovenije v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu danes živimo bolje kot vse dosedanje skupaj. Navkljub izrednim gospodarskim in drugim kazalcem, pa se pod zgoraj omenjenimi kriteriji "kulture življenja" kažejo manj spodbudni podatki. Tako v Sloveniji od leta 1970 beležimo drastičen padec števila sklenjenih zakonskih zvez. Če je bilo leta 1972 sklenjenih ok. 15.700 porok, jih je bilo leta 2005 sklenjenih samo še ok. 5.800. To pomeni, da živimo v državi z najnižjim številom sklenjenih zakonskih zvez (na 100.000 prebivalcev) v Evropski uniji in s tem na celem svetu. Ali povedano drugače, smo dežela z »nenavadnim odnosom« do zakonskega in družinskega življenja. Zato ni čudno, da naše zakonske zveze pretresajo številne razveze. Vsako leto se namreč v Sloveniji loči več kot 2300 zakonskih parov.

Drugi kazalec "kulture življenja"oz. bolje "kulture smrti", je število prekinitev nosečnosti. Za primerjavo povejmo, da se je od leta 1979 do leta 2004 v Sloveniji rodilo nekaj več kot 580.000 otrok. V istem obdobju pa je bilo več kot 351.000 splavov. V nekem smislu "spodbuden" trend je v tem, da se v zadnjih letih "uradno število" splavov zmanjšuje. Razlog je predvsem v tem, da je splave danes vedno težje registrirati. V praksi je vedno več kemičnih splavov z uporabo t.i. hormonskih kontracepcijskih sredstev kot npr. "tabletka za naslednji dan ", oz. z novo metodologijo zbiranja podatkov, kjer se zgodnji splavi običajno ne registrirajo. K temu lahko prištejemo tudi splave storjene v postopkih umetne oploditve. Tako je bilo med leti 1984 in 2000 v Sloveniji za potrebe zdravljenja neplodnosti ustvarjenih okoli 40.000 zarodkov, katerih velika večina je propadla (preko 93%).

Tretji pokazatelj današnjega stanja "kulture življenja" pa je število samomorov. Tudi po tem pokazatelju smo država z eno največjo stopnjo samomorilnostjo v svetu. Vsako leto si navkljub izrednemu ekonomskemu in kulturnem razvoju, vzame življenje nekaj več kot 500 oseb. To nas uvršča na drugo mesto v Evropski Uniji in na peto med vsemi državami sveta.

Vsem tem kazalcem bi lahko dodali še podatke povezane z alkoholizmom in prometnimi nesrečami. Vsi ti podatki nam vsaj nekoliko približajo dejansko sliko o vrednoti življenja in stanju "kulture življenja" v našem narodu.

Izzivi za prihodnost

Papež Janez Pavel II. je zapisal, da je "treba razvijati močan kritičen čut, zmožen da razlikuje prave vrednote in pristne zahteve." To še prav posebej velja na področju kulture življenja. Zato smo še zlasti slovenski kristjani poklicani, da s pogumom pogledamo v dejansko stanje v katerem živimo in si zastavimo vprašanje, kaj lahko naredimo, da se "kultura življenja" v Sloveniji še bolj uveljavi? Z veseljem je sicer mogoče že danes zaznati porast števila zakonskih skupin, priprav na zakon in zakonskih svetovalnih centrov. Prav tako je razveseljujoč podatek, da se število rojstev počasi dviguje. Vendar pa nas to ne sme zavesti. Navkljub nekoliko ugodnemu številu rojstev v letu 2007, se je za nujno potrebno osnovno obnavljanje današnjega števila prebivalstva, rodilo skoraj 12.000 otrok premalo. To pomanjkanje rojstev bo v prihodnosti ustvarilo poleg demografskih tudi socialne in medetnične probleme.

Manjkajočo delovno populacijo bo morala država nadomestiti s priseljevanjem. S tem pa bo lahko v prihodnosti, v primeru neustrezne politike, ustvarila številne družbene, kulturne kot tudi medverske probleme. Zato je mogoče reči, da je prihodnost naše slovenske družbe nujno povezana z odnosom družbe do človeškega in družinskega življenja. Bolj ko si bo naša družba prizadevala za kvalitetne zakonske in družinske odnose, bolj bodo naše družine tudi odprte za vrednoto življenja. Takšno odprtost za "kulturo življenja" pa ni mogoče spodbujati samo z ekonomskimi podporami (čeprav so te zelo pomembne), temveč najprej z utrjevanjem vrednot "kulture življenja" v naši državi. To pa je mogoče storiti z ustreznim izobraževanjem v šolah, v pastoralni dejavnosti in spremljanju zakonskih in drugih skupin. Danes se zdi, da so vrednote družine in življenja pri nas vse prevečkrat žrtev tržne logike in porabništva. Zato se je smiselno spomniti na spoznanja ameriških Judov izpred nekaj desetletij.

V želji, da bi dvignili število rojstev tamkajšnjih Judov, so se ti najprej zatekli k finančnim podporam mladim družinam, nato k intenzivnemu izobraževanju; nato pa spoznali, da je vera s svojimi vrednotami daleč najboljši (in ekonomsko najbolj ugoden) izvir življenja in steber prihodnosti. Zato so prizadevanja za kulturo življenja vedno povezana tudi s prebujanja smisla za Boga. Bolj ko bomo imeli Slovenci smisel za versko življenje, več bo upanja, da bomo imeli bolj kvalitetne zakonske in družinske zveze, več otrok in lepšo prihodnost.

Martin Luther King, ameriški pridigar in borec za pravice črncev, je imel nekaj let pred svojo smrtjo znameniti govor z naslovom "Imel sem sanje". V tem govoru je sanjal o sobivanju črncev in belcev, o miru in ljubezni med vsemi. V tem duhu si tudi mi lahko ob kulturnem dnevu zaželimo tovrstnih sanj o Sloveniji. To je o Sloveniji, ki se bo veselila tako življenja kot tudi svojih družin. Kjer bodo otroci v šolskih klopeh govorili ne samo o matematiki in računalništvu, temveč tudi o smislu življenja, o pomenu družine, spolnosti pa tudi o smislu zakonskega in samskega stanu. Prav tako pa bo to Slovenija, kjer se bodo vse matere z veseljem odločale za življenje in kjer bo življenje vseh Slovencev, tako rojenih in nerojenih, kot tudi zdravih in bolnih, vir blagostanja in pristnega sožitja. Bog daj, da bi se to uresničilo in da bo "kultura življenja" vsakodnevni vir navdiha za vsakega izmed nas.

Dr. Tadej Strehovec