Srbski zdravnik, ki je opravil več kot 48 000 splavov je postal borec za življenje

»Medicinski učbeniki komunističnega režima so
učili, da je splav zgolj odstranitev kepe tkiva,« je poročal časnik. »Šele v
osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo z ultrazvokom moč videti plod
pred rojstvom, toda zaradi tega ni spremenil mnenja. Vendar pa so ga začele
preganjati moreče sanje.«
Ko je Adašević opisoval svoje spreobrnjenje, je rekel, da je »sanjal o
čudovitem polju, polnem otrok in mladih, starih od 4 do 24 let, ki so
se igrali in smejali, vendar so prestrašeni bežali proč od njega.
Moški, oblečen v črno-bel habit, je molče strmel vanj. Sanje so se
ponavljale vsako noč in vsakokrat se je prepoten prebudil. Neke noči je
vprašal moža v črno-belem oblačilu, kdo je. »Ime mi je Tomaž Akvinski,«
mu je odvrnil mož v sanjah. Adašević, ki se je izobraževal v
komunističnih šolah, še nikoli ni slišal za tega genialnega
dominikanskega svetnika. Ni prepoznal njegovega imena.«

»Zakaj me ne vprašaš, kdo so ti otroci?« je
sveti Tomaž vprašal Adaševića v sanjah.

»To so tisti, ki si jih ubil s splavom,« mu je
povedal dominikanski svetnik.

»Adašević se je osupel prebudil in se odločil,
da ne bo več opravljal splavov,« piše v članku.

»Tisti dan je prišla v bolnišnico sorodnica s
prijateljico, ki je bila noseča štiri mesece in je hotela narediti že deveti
splav – to je v tamkajšnjih deželah precej pogosto. Zdravnik se je strinjal. Namesto
da bi plod odstranil kos za kosom, se je odločil, da ga bo odstranil celega.Vendar pa je otrokovo srce še vedno bílo, ko ga je
potegnil ven. Adašević je spoznal, da je ubil človeka.«

Po tej izkušnji je »v bolnišnici povedal, da ne bo več opravljal splavov. Še nikoli ni kak zdravnik v komunistični Jugoslaviji zavrnil česa takega. Prepolovili so mu plačo, odpustili njegovo hčer, sinu pa niso pustili, da bi se vpisal na univerzo.«

Po letih pritiska, ko je bil že na robu obupa,
je spet sanjal o svetem Tomažu.

»Moj dober prijatelj si, vztrajaj,« mu je rekel mož v črno-belem oblačilu. »Adašević je začel sodelovati v gibanju za življenje in mu je uspelo, da so na jugoslovanski televiziji dvakrat predvajali
film »Nemi krik« dr. Bernarda Nathansona.«

Adašević je svojo zgodbo pripovedoval v revijah in časopisih po vsej Vzhodni Evropi. Vrnil se je v pravoslavno Cerkev, v kateri je odraščal, in začel je preučevati dela svetega Tomaža Akvinskega.

>p>»Pod vplivom Aristotela je Tomaž (13. stoletje) zapisal, da
se človeško življenje začne štirideset dni po oploditvi,« je Adašević zapisal v
nekem članku. Znanstveni napredek od Tomaževega časa pa je razkril, da se
človeško življenje začne v trenutku oploditve. La Razon je komentiral, da
Adašević »meni, da je svetnik morda hotel  to napako popraviti«. Danes srbski
zdravnik nadaljuje boj za življenje nerojenih otrok.

>p>Vir: CNA,LifeSiteNews.com

 

Srbski zdravnik, ki opravil več kot 48 000 splavov je postal borec za življenje

Adašević jih takole opisuje: „Videl sem lepo poljano polno
otrok, ki so se igrali in smejali, od 4. do 24. leta,“ vsi pa so od strahu
bežali od njega. Neki mož v črno-belem habitu ga je molče opazoval. Sanje so
se ponavljale vsako noč in prebujal sem se v mrzlem potu.

Neke noči pa je vprašal moža, kdo je.

„Ime mi je Tomaž Akvinski,“, je ta odgovoril.

Zdravnik, ki je odraščal v komunizmu, ni nikoli slišal o tem dominikanskem svetniku.

„Zakaj me ne vprašate, kdo so ti otroci?“ je vpraša Akvinski zdravnika. „To so tisti, ki ste jih pobili s splavi,“ mu je nato rekel veliki teolog.

Adašević se je prebudil in se odločil, da odslej ne bo več opravljal splavov.

Istega dne je prišel k meni v bolnišnico bratranec s prijateljico,ki je
bila v četrtem, mesecu nosečnosti in je hotela narediti deveti splav, kar je
nekaj prav pogostnega v deželah vzhodnega bloka.

Zdravnik je privolil. Tokrat pa plodu ni odstranjeval plodu po koščkih kakor ponavadi, ampak celega.

Ko ga je vzel ven, je otroku srce še bilo. Uvidel je, da je ubil človeka.

V bolnišnici je povedal, da ne bo več opravljal splavov.

Nikoli prej se kakšen zdravnik v komunistični Jugoslaviji temu ni uprl. Plačo so mu prepolovili, hčerko vrgli iz službe in sinu so prepovedali študirati. Po nekaj letih, ko so bile omejitve na višku, je spet sanjal.

Tomaž Akvinski mu je rekel. „Ti si moj dober prijatelj; le tako naprej.“

Adašević se je začel udejstvovati za zaščito življenja. Vrnil se je k pravoslavni veri iz svojega otroštva in preučeval dela Tomaža Akvinskega. „pod vplivom Aristotela je Tomaž (13. stoletje) zapisal, da se začne človekovo življenje 40 dni po oploditvi,“ je zapisal Adašević. Znanstveni napredek pa je od takrat pokazal drugače. Adašević meni, da je v njegovih sanjah „Akvinski hotel to napako popraviti“

Vir: /kath.net/LifeSiteNews.com

Obetavno zdravljenje s popkovnično krvjo

Kot so med drugim poudarili, lahko po današnjih spoznanjih biomedicine matične celice iz popkovnične krvi pomagajo pri zdravljenju več kot 70 bolezni. To je pomemben napredek v primerjavi z dosedanjimi možnostmi zdravljenja nekaterih bolezni s pomočjo nekrvotvornih matičnih celic, kar je sicer že nekaj časa utečena klinična praksa. Matične celice se lahko hranijo vrsto let in strokovnjaki pričakujejo, da bo ta vir v prihodnjih letih primeren tudi nove oblike zdravljenja, ki jih bodo še razvili. Matične celice iz popkovnične krvi so lahko uporabne pri zdravljenju otroka samega in pa – po poprej opravljeni skladnosti – tudi pri družinskih članih oziroma posameznikih, ki niso v sorodu z darovalcem.

»Popkovnica in popkovnična kri sta najbolj enostavno dostopna vira matičnih celic in najbolj neodvisna od okoljskih ali starostnih vplivov. Na tovrstne matične celice gledamo kot na zelo vitalne matične celice. Kot so pokazali nekateri primeri, so tudi bolj učinkovite pri zdravljenju kakor matične celice, pridobljene iz drugih virov,« je ob srečanju poudaril profesor regenerativne medicine na univerzi v Newcastlu in član delovnega odbora Colin McGuckin.

Shranjevanje matičnih celic lahko zagotovijo zasebne oziroma javne banke, pri čemer za oboje veljajo specifična merila. Strokovnjaki so se strinjali, da bi nekoliko sodobnejši pristop, tako imenovano javno-zasebno partnerstvo med tovrstnimi bankami, lahko služilo kot dobra rešitev za potrebe posameznikov in splošnega javnega zdravstva.

Iterin forum znanosti o življenju (ITERA Life-Sciences Forum) je mednarodni forum znanstvenikov, specializiranih s področja matičnih celic, tkivnega inženirstva in regenerativne medicine. Mednarodni odbor foruma sestavljajo raziskovalci in zdravniki z različnih univerz, univerzitetnih bolnišnic, raziskovalnih inštitutov, inštitutov, ki se ukvarjajo z matičnimi celicami, ter biotehnoloških podjetij.

Vir: Dragica Bošnjak, delo.si; iz četrtkove priloge tiskanega Dela

Kontracepcija – da ali ne?

Ob izdaji omenjenega dokumenta je papež Pavel VI. jasno predstavil nekatera temeljna vprašanja in razloge, zakaj umetna kontracepcija ne more biti pravilna izbira na področju urejanja plodnosti. Izhajal je iz prepričanja, da človekova spolnost ni samo telesni, temveč tudi psihološki in duhovni dogodek, ki je z uporabo kontracepcije v marsičem omejen.

Ob tem si je najprej zastavil vprašanje, kako kontracepcijska sredstva vplivajo na odnose med moškim in žensko. Prepričan je bil, da uporaba kontracepcijskih sredstev ne bo pozitivno vplivala na spoštovanje med zakoncema, temveč se bodo z njeno uporabo
na široko odprla vrata zakonski nezvestobi. Prav tako je poudaril, da
kontracepcija ne bo pozitivno vplivala na stabilnost zakonskih zvez in družin,
temveč se je, z olajšanim dostopom do kontracepcije, kvaliteta in trdnost
zakonskih zvez izrazito zmanjšala. Število ločitev se je tudi po »zaslugi«
kontracepcije in nezvestobe od tistih časov izrazito povečalo.

Posebno področje, ki ga je papež v omenjenem dokumentu
izpostavil, je bilo povezano s prostitucijo in pornografijo. Zanimalo ga je,
ali bo kontracepcija zmanjšala te pojave in pozitivno vplivala na spoštovanje
žensk v družbi. Bil je preroški, ko je pravilno napovedal, da bo uvedba
kontracepcije dala nov zagon obema pojavoma. Na koncu svojega dokumenta pa je
papež razmišljal, kaj bi pomenilo, če bi kot poglavar katoliške Cerkve podprl
uporabo umetne kontracepcije? Prepričan je bil, da bi takšna odločitev dala
politikom napačen signal in pripeljala do t.i. zaukazane ter prisiljene
kontracepcije, ki bi jo v imenu prebivalstvene politike zaukazale vlade,
zakonci pa bi pod prisilo zakonov morali jemati kontracepcijo (tako je bilo npr.
na Kitajskem in Kubi). Takšna morebitna dejanja je prepoznal kot odkrito
grožnjo uperjeno zoper dostojanstvo ženske in zakoncev.

V štiridesetih letih kolikor je minilo od dokumenta Humae Vitae so mnogi zdravniki, teologi in zakonci zastavili še druga nič manj pomembna vprašanja povezana s kontracepcijo.

Na kratko jih lahko povzamem v osmih točkah:

kakšen vpliv ima kontracepcija na zdravje ženske?

ali ima uporaba kontracepcije pozitiven vpliv na odnose med zakoncema?

ali uporaba kontracepcije pozitivno vpliva na trdnost zakonskih zvez in
družin?

ali kontracepcija spoštuje človekovo življenje od spočetja do naravne smrti?

ali splošna dostopnost kontracepcijskih sredstev pozitivno vpliva na spoštovanje ženske v zakonu in družbi?

ali ima kontracepcija negativni vpliv na prostitucijo, pornografijo, otroško
prostitucijo, trgovino z ženskami in otroki?

ali uvedba kontracepcije varuje družbo pred demografskimi problemi?

ali uporaba kontracepcije krepi duhovno življenje zakoncev?

Katoličani še dandanes širimo stališče, da izbira kontracepcije
ni vedno etično nevtralno dejanje, temveč je iz različnih razlogov neprimerno,
kot npr.: da zmanjšuje spoštovanje med možem in žensko v zakonu ter pospešuje
zakonsko nezvestobo, slabi komunikacijo med zakoncema, škoduje instituciji
zakonske zveze (pogostejše ločitve), negativno vpliva na duhovno življenje
zakoncev (slabi njuno vero), spodbuja nemoralo in permisivnost v družbi, negativno
vpliva na plodnost in rodnost (demografski problemi), ima negativne posledice
za zdravje žene in moža, povečuje nezaželeno nosečnost in posledične splave (kjer
se uveljavi kontracepcija, tam je vedno več splavov), pozitivno vpliva na
število predzakonskih spolnih odnosov, spodbuja epidemije spolno prenosljivih
bolezni, nekatera kontracepcijska sredstva povzročajo splave itd.

Zato je za katoličane, ki želijo živeti v skladu s svojo vero, uporaba
kontracepcije vedno slabo dejanje. Čeprav je to iz perspektive posameznega
zakonskega para velikokrat težko razumeti, pa sta oba povabljena, da se o tem
izobrazita kot tudi, da se informirata o drugih načinih uravnavanja plodnosti
(naravnih metodah), ki so bolj prijazni tako zdravju kot tudi njunemu odnosu do
Boga.

Dokument papeža Pavla VI. "Človekovo
življenje" lahko preberete na spletni strani: "http://zivljenje.wordpress.com/">http://zivljenje.wordpress.com/"; na
isti strani najdete tudi druge informacije povezane s kontracepcijo in kulturo
življenja.

Vir: Dr. Tadej Strehovec, Naša družina