V Južni Dakoti so zaprli zadnjo kliniko za splave

Zakon naroča tem zdravnikom, da so dolžni seznaniti pacientke, da so njihovi otroci ljudje in da lahko postopek opravljanja splava načne njihovo mentalno zdravje, dve uri pred časom, ki je določen za splav. Zakon tudi zahteva, da lahko zdravnika tožijo, če se tej zahtevi ne podredi.

Zakon si je zamislil tožilec/odvetnik Harold Cassidy, sprejet pa je bil s pomočjo odločnih voditeljev za življenje dr. Alana in Leslee Unruh, ki sta se trudila za izglasovanje kljub nasprotovanju celo nekaterih iz gibanja za življenje. Zeleno luč za sprejetje tega zakona je pretekli teden dalo 8. ameriško okrožno prizivno sodišče.

Še vedno pa ni jasno, ali je urad Načrtovanega starševstva (Planned Parenthood) prenehal z izvajanjem splavov za vselej. Več žena, ki so bile za ta teden naročene na splav, je odšlo namesto tega v center za življenje, od koder so sporočilo, da se jih je nekaj premislilo glede splava.

„Zaprtje te klinike je zgodovinsko, saj je Južna Dakota za sedaj prva država brez splavov,“ je dejal predsednik "Operation Rescue" Troy Newman. „Ni bilo potrebno strmoglaviti zakona o splavu ne novega predsednika ne novega vrhovnega sodišča. Potrebna je bila pogumna odločenost junakov za življenje, kakršni so gospod Cassidy in zakonca Unruh, ki so videli priložnost za reševanje življenja in pritiskali tako dolgo, da so njihove sanje postale zmaga. Odobravamo njihov trud in spodbujamo druge države, da posnemajo njihovo pobudo,“ je dejal Newman.

Unruhova se v tem času ukvarjata s pobudo "Glasujte DA za življenje", ki bo uspešno prepovedala splav v Južni Dakoti ter zabila poslednji žebelj v krsto tamkajšnje abortivne industrije.

Vir: LifeSiteNews.com

Zamajana prepričanja

Toda, kot pravim, čutiti je, da streznitev prihaja. Neomarksistična in neofreudistična ideološka umerjenost se je zamajala. Bila sta potrebna dva šoka: kulturni in ekonomski. Za kulturni šok so priskrbeli bratje muslimani, ki se na Zahodu nazadržno množijo. Vedno več jih je in vedno manj so podobni Zahodnjakom. Površni Zahodnjaki so računali na čare porabniške družbe. Češ, ko se bodo Turki in Arabci naučili živeti porabniško, bodo pozabili na Alaha in na njihovo družinsko oziroma klanovsko tradicijo. Zgodilo se je obratno. Danes dober musliman prezira dekadentni Zahod. Za večji avtomobil in boljše stanovanje ne bo prodal svoje duše. Še vedno bo stavil na svoje potomstvo. Družina, družinski klan in otroci so mu tisto najbolj sveto. Celo demokracija mu bo sumljiva, če bo razbijala njegovo družino. Liberalni Zahod se zdaj trese in ne razume. Vendar nima argumentov, ki bi prepričali biološko vitalni islam. Razkazuje mu lahko le svojo depresivno, drogirano, pomehkuženo in na vse mogoče zadeve alergično mladino. Lahko se smehlja in pridiga o multikulturnem dialogu, vendar ne bo prepričljiv. Tudi zato, ker evropski agnostik in ateist že sam po sebi ne more ne razumeti ne voditi dialoga z monoteistom islamskega kova.

Ekonomski šok je bil predvidljiv in vsaki kmečki pameti povsem logičen. Narod brez mladine ali z mladino, ki je delavno nesposobna, ekonomsko propada. Že v osnovi šoli se učimo, da je eden izmed razlogov za propad Rimskega imperija bil pomanjkanje delovne sile. Zakaj bi tokrat bilo drugače? Tisočletja je veljalo, da si ekonomsko stabilnost in varno starost zagotavljaš s svojimi otroci. Po nastopu seksualne revolucije v šestdesetih pa je naenkrat obveljalo, da so otroci strošek in ovira za kariero in življenjske užitke. Finančno, poslovno in seksualno uspešen človek naj ne bi potreboval otrok. In zakaj je bila ta zmota mogoča? Tudi zato, ker smo verjeli v socialno državo kot v nekakšnega čarodeja, ki bo iz klobuka vedno vlekel rejene bele zajčke. “Kdo bo poskrbel za nas, ko bomo stari? Država, vendar!” smo se naučili izrekati mantro. Saj pravim, da ideologija, zaslepi človeka do mere, da ne more niti najpreprostejšega empiričnega izračuna. V tem primeru ni uvidel da ekonomija in socialna država dolgoročno brez otrok in to marljivih otrok nista mogoča.

Pošteno bi bilo, da bi nekdo končno zrecitiral Mea culpo. Najprej evropski intelektualci, ki so v zadnjih desetletjih verjeli preročiščem tipa Frankfurtska šola. Frankfurtska šola je bila pol formalna skupina filozofov, ki je po drugi svetovni vojni kovala hudo kritiko kapitalizma (zanimivo, da enako ostre kritike komunizma niso bili zmožni) ter postavljala ideološke temelje spolni revoluciji. Ko so filozofske prvine Frankfurtske šole iz intelektualnega kroga prebile do proletariata, smo dobili banalni hedonizem, katerega svetišča so danes trgovinski centri, mistični kraji pa sex shopi. Neomarksistični kritiki sodobne družbe bi končno lahko razumeli, da moralna in spolna razpuščenost nista nič drugega kot hrana temu istemu sistemu, ki ga kritizirajo. Nič ne pomaga, če si proti razčlovečenemu kapitalizmu, obenem pa širiš ideje, ki ta tip kapitalizma omogočajo.

Toda ali ste že kdaj srečali kje kakšne anarholiberala in neomarksista, ki bi se skesal za svoje zmote? Na tej točki so podobni svojim starejšim bojševističnim bratom, ki se nočejo in nočejo pokesati za pretekle grehe. Čeprav so dejstva na dlani in se majejo njihova prepričanja, se bodo do konca izmikali odgovornosti. V igri je ponos – bolje rečeno – nadutost. Če bi evropski anarholiberali in neomarksisti danes rekli, da so se motili glede pojmovanja spolnosti, družine in osebne svobode, bi se nekako priklonili pred katoliško Cerkvijo, ki jih je vedno opozarjala, da peljejo ta naš voz v napačno smer. Prikloniti se Cerkvi, oziroma, ji dati prav, pa je za njih smrtni greh. Raje živijo v zmoti in destrukciji, kot pa da ima Cerkev prav! Raje z vozom v prepad, kot pa priznati, da je krščanstvo edina moralna sila, ki more evropskega človeka spet postaviti na noge!

Ker gre za usodna vprašanja človekovega dostojanstva, preživetja naroda in identitete starega kontinenta, ne moremo ne podpreti pogumnega dejanja Komisije za pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, ki je s tem v zvezi izdala kratek dokument. Dokument kratko in jasno oriše dramatično stanje ter vpraša politike glede njihove drže do življenja, vzgoje in družine. Čas je namreč, da položimo karte na mizo in da vsak sprejeme odgovornost za svoje početje. Tako politiki kot navadni ljudje. Če si se pred dvajsetimi leti namesto za otoka odločil še za en avto, bodi danes mož in se sooči z dramatičnimi posledicami te tvoje neumnosti!

Vir: Branko Cestnik

SVETOVNA BANKA PROMOVIRA SPLAV

Ta najnovejša poteza potrjuje, da je dolgoročni cilj Svetovne banke preplaviti dežele v razvoju s splavom in kontracepcijo. Dokumentirano je, da je banka zahtevala od teh dežel, da sprejmejo programe „načrtovanja družine“, ki jih podpira ta ustanova, kar pomeni, da morajo dovoliti splav kot predpogoj za dodelitev denarne pomoči.

V času Clintonove administracije je bila je bila ta iniciativa za splav zelo moćna in je banka bolj odprto vztrajala naj dražave, ki želijo pomoč sprejmejo progarme načrtovanja družine oz. morajo dovoliti splav.

Leta 2007 pa je Busheva administracija poskušala spremeniti jezik v sodobni zdravstveni politiki.
Dežele so zaprosili, naj poskrbijo za „dostop do spolne in reproduktivne zdravstvene oskrbe, primeren starosti“, in ne za, kar je zdaj formulirano kot „reproduktivne zdravstvene usluge“, kar ovključuje tudi splav.

Vendar so direktorji bank iz Belgije, Švice, Francije, Nemčije in Norveške odločno zahtevali, naj banka nadaljuje svojo nasilno politiko za nadzor nad prebivalstvom.

Ugledni raziskovalci so obsodili pobude Svetovne banke v preteklosti, saj pobude te organizacije spodbujajo svobodne spolne odnose /promiskuiteto/ in nezvestobo in kažejo popolno nespoštovanje moralnih prepričanj in resničnih potreb ljudi v deželah v razvoju.

Leta 2007 je izvedenec za nadzorovanje prebivalstva Stephen Mosher, ustanovitelj in direktor Inštituta za raziskovanje prebivalstva, opozoril na „ducat latinskoameriških dežel“, katerih državljane „so ti programi razžalili iz več razlogov, in vendar še vedno grobo teptamo njihove vrednote, njihova izročila, njihova moralna prepričanja“.

„Podpreti moramo žene v deželah v razvoju, ki pravijo“potrebujemo čisto pitno vodo, potrebujemo penicilin, potrebujemo antibiotike za svoje otroke, ko jih udarijo nalezljive bolezni, potrebujemo cepivo, potrebujemo vitaminske tablete,“ je dejal. „Ne potrebujemo vaših programov za načrtovanje družine, ne potrebujemo vašega tako imenovanega reproduktivnega zdravstva, ne potrebujemo vaših programov za stabilizacijo prebivalstva“.

Mosher je pojasnil, da Svetovno banko nadzorujejo Združene države, ker prav one največ prispevajo vanjo. „Če naj bi pospeševali demokracijo, kako smemo potem Svetovni banki dovoliti, da grobo potepta demokratične vrednote malih narodov?“

Vir: LifeSiteNews.com

Najboljši preventivni program na svetu proti AIDSu v Ugandi Zahodni strokovnjaki ignorirajo

„Razumemo, da vam je pri srcu priložnostna spolnost, nam pa je pri srcu ostati pri življenju. Prisluhnite afriški modrosti in pokazali vam bomo, kako preprečiti AIDS.“
V rubriki v časniku The Washington Post z dne 30. junija je eden vodilnih ugandskih izvedencev za preventivo proti AIDSu pozval zahodne „izvedence“, „Pustite, naj moje ljudstvo odide“.

Sam L. Ruteikara je za Washington Post zapisal, da so prizadevanje za ohranitev najbolj uspešnega programa na svetu za preventivo proti AIDSu „sabotirali“ tisti zahodni „izvedenci“, ki so mnenja, da so edino sredstvo samo kondomi.

Ruteikara je sopredsednik ugandskega narodnega odbora za preventivo proti AIDSu. V rubriki za The Washington Post z dne 30. junija je zapisal: „Epidemijo AIDSa v Afriki povzročajo ljudje, ki redno spolno občujejo z več kot enim človekom.“ Zahodni izvedenci, ki podpirajo izključno pospeševanje kondomov so bili besni, ko so številke v Ugandi z „metodo ABC“, ki obravnava kondome kot „zadnje sredstvo v sili“, strmo padle.

Uspeh ugandskega programa, pravi Ruteikara, ni dobro sprejet pri mednarodnih izvedencih in svetovalcih, ki so poslani v Ugando, da bi nadzorovali porabo mednarodnih sredstev v ta namen, saj so mnenja, da je kondomu prvi in zadnji odgovor na epidemijo AIDSa.

Kljub uradnim navodilom, po katerih naj bi zahodni „svetovalci“ delali znotraj lokalnih programov, so ti izvedenci, je zatrdil Ruteikara, aktivno zrušili priporočila ugandskega odbora. Ti zahodni izvedenci so zatrjevali, da je bil program poskus „omejevati spolno svobodo ljudstva“ ter so uporabili svoj nadzor nad mednarodnim financiranjem za to, da so izsilili spremembo usmeritve.

Naš 25-članski odbor je postavil zavestobo in vzdržnost kot sestavni del nacionalnega strateškega programa, ki narekuje, kako naj se porabi denar PEPFAR /predsedniški nujni program za podporo zdravljenja HIV-aidsa/. Vendar pa so tuji svetovalci zatrli naša priporočila. Ko je bil objavljen osnutek dokumenta, sta manjkali besedi zvestoba in vzdržnost.“

"Še več, pravi Ruteikara, poleg tega so se v poročilih pojavili „sumljivi“ podatki, ki trdijo, da se je močno povečalo število primerov AIDSa pri poročenih parih. Trdijo, da je med poročenimi okuženih 42 odstotkov, dvakrat več kakor med prostitutkami. Ponovljene zahteve po virih teh podatkov so vedno znova zavrnili. Domače raziskave, ki so jih naredili ugandski uradniki za zdravstvo, pa so ugotovili, da je samo 6,3 odstotka poročenih parov okuženih, manjši odstotek kakor med ovdovelimi in ločenimi Ugandčani."

Odkar so bili v Ugandi prisiljeni spremeniti svoje programe, so ankete pokazale, da se je odstotek spolno aktivnih moških z več partnerkami/ji več kot podvojil ter uničil prejšnje upadanje, število primerov AIDSa pa je spet začelo rasti.

Zgodba o uspehu v Ugandi je ena najbolj prepričljivih v boju proti AIDSu. Med letoma 1989 in 1995 je število moških, ki so imeli tri ali več spolnih partnerk, v enem letu padlo s 15 na 3 odstotke in število HIV je z 21 odstotkov leta 1991 zdrsnilo na 6 odstotkov leta 2002. V istem času pa so zahodni narodi prinesli v Afriko več kot 2 milijardi kondomov in epidemija se je nadaljevala pri narodih, ki so sprejeli pristop k problemu samo s kondomi.

Nagib za nasprotovanje ugandski pobudi, je dejal Ruteikara, je bil tako finančen kot ideološki. „V boju proti AIDSu je dobičkarstvo poteptalo preventivo,“ je dejal. „AIDS ni več preprosta bolezen; postal je industrija z več milijardami dolarjev.“

Ruteikarove izjave/trditve podpira nekdanji vrhunski epidemiolog za AIDS pri svetovni zdravstveni organizaciji dr. James Chin, ki je dejal: „Bolezni, ki jih je zlahka mogoče preprečiti, še vedno vsako leto ubijejo na milijone otrok, medtem ko vsako leto zafrčkajo na milijarde dolarjev za programe AIDSa.“

Robert England, vodja karitativne delavnice za zdravstveni sistem je v britanski zdravstveni reviji zapisal: „Čeprav povzroča HIV 3,7 odstotka (svetovne) umrljivosti, dobiva 25 odstotkov mednarodne pomoči za zdravstvo.“

Ruteikara je na koncu dejal: „Povedati ljudem, naj ostaja spolnost sveta – naj ostane spolnost za zakon in naj potem ostanejo zvesti – pomeni povedati jim, naj ljubijo drug drugega globoko z vsem svojim srcem. Največ okužb s HIV v Afriki se razširi s spolnostjo zunaj zakona, s priložnostno spolnostjo in nezvestobo. Rešitev je v zvesti ljubezni.“
„Mi, ubogi v Afriki, ostajamo utišani v globalnem dialogu. Našo modrost o naši lastni kulturi ignorirajo.“

Vir: LifeSiteNews.com

Pred splavom bodo ženske v J Dakoti seznanjene, da splav ubije živega človeka

Odpira se vprašanje, ali sme Južna Dakota uveljaviti zakon o informirani privolitvi v času, ko ustavnost teh zahtev obravnavajo na sodišču.
Veliko je razprav o ustreznosti trditve „splav bo prekinil življenje celega, ločenega, enkratnega, živega človeškega bitja“ resnična, ne zavajajoča in pomembna pri odločanju žene za splav. Organizacija “Načrtovano starševstvo” (Planned parenthood, PP) ni predložila nobenega dokaza, da je ta trditev lažna, zavajajoča ali nepomembna.

Organizacija “Načrtovano starševstvo” in aktivisti za splav so skušali zanikati dejstvo, da splav ubije ločeno človeško bitje. Zanikanje tega dejstva je bilo del strategije za ustvarjanje kulture splava za celoten narod, kot pravi zapriseženo pričevanje dr. Bernarda Nathansona, enega izmed ustanoviteljev Narodnega združenja za razveljavitev zakonov o splavu /NARAL/. Večina sodnikov Osmega okrožnega sodišča je jasno in odločno izjavilo, da Južni Dakoti ni potrebno zanikati te resnice.

Harold Cassidy, glavni svetovalec na dveh centrih za tvegano nosečnost, ki je posegel v zadevo, je dejal: „Načrtovano starševstvo (PP) je s šokantno in morda perverzno logiko dokazovalo, da so bili zdravniki, ki opravljajo splav, oškodovani, ker so morali ženskam povedati resnico, in ta domnevna škoda je prevladala nad škodo, ki so jo utrpele nosečnice, ki so izgubile svojega otroka, ker jim ti zdravniki niso povedali dejstev.“ Zakon o informirani privolitvi je zasnovan za zaščito pred malomarnostjo in načrtnim zavajanjem aktivistov za splav, saj veliko žena ne bi naredilo splava, ko bi bile s tem pravilno seznanjene.

Zakon v Južni Dakoti želi zagotoviti nosečnicam osnovne informacije, ki jih potrebujejo za odgovorno odločitev, preden se odreče svojim temeljnim pravicam. Sam proces “informirane odločitve” ji omogoča, da upošteva svoje osebne, moralne in etične vrednote v odnosu do dejstev v zvezi s samim splavom.

Jeseni letos bodo prebivalci Južne Dakote glasovali o državni pobudi, ki bo prepovedala splav razen v primeru, ko je ogroženo življenje matere ali v redkih primerih posilstva ali krvoskrunstva. Ta pobuda glasovalcev bo neposredno uperjena proti zakonu za splav Roe v. Wade, ki je 22. januarja 1973 uzakonil splav v vseh 9 mesecih nosečnosti.

Ustanovitelj svetovalnice Liberty Counsel in dekan univerzitetne pravne šole Liberty Mathew D. Staver je komentiral: „Načrtovano starševstvo (PP) hoče izvajati zlo s tem, ko se dela, kot da ne obstaja. Načrtovano starševstvo je osnovano na laži in skuša ženske zapeljati, da bi mislile, da je splav zanje dober in da ne zadeva ločenega človeškega bitja. Ko bo znana resnica o splavu, bo zelo malo žena za to, da ubijejo svojega otroka.“

Vir: LifeSiteNews.com