Papežev govor na sedežu Združenih narodov poziva k pravilnemu razumevanju človekovih pravic

„Če bi jih umaknili iz tega konteksta, bi to pomenilo omejevanje njihovega obsega ter podleganje relativističnemu pojmovanju, po katerem je pomen in razlaganje pravic mogoče poljubno spreminjati in bi njihovo univerzalnost zanikali v imenu različnih kulturnih, političnih, družbenih in celo verskih vidikov.“

Te „družbene vidike“ in sodobne trende uporabljajo telesa Združenih narodov pri poročanju o človekovih pravicah pri opravičevanju svojih poskusov za drugačno/novo razlaganje dokumentov Združenih narodov, ki zahtevajo nove pravice, na primer neomejeno pravico do splava, na zahtevo in posebnih privilegijev na osnovi spolne usmerjenosti. Papež se je izrecno usmeril na poskušanje drugačnega razlaganja Splošne deklaracije o človekovih pravicah v njenem 60. letu, ter voditelje pozval, naj se uprejo takšnemu pritisku. „Deklaracija je bila sprejeta kot ‘skupni standard doseganja’ in je ni mogoče izvrševati po kosih glede na trende ali selektivne izbire, ki zgolj tvegajo, da bi nasprotovale enovitosti človeške osebe in nedeljivosti človekovih pravic,“ je dejal. Na „nedeljivost“ pogosto gledajo kakor na zahtevanje priznavanja, da je pravica do življenja prvi pogoj za vse druge pravice v deklaraciji. Nadalje, kadar so se pogajali glede deklaracije, so katoliške države uspešno zajamčile, da je bil člen o „pravici do življenja“ izražen tako, da zaščiti narodne zakone za življenje.

V času, ko agencije Združenih narodov pogosto pospešujejo sporno družbeno politiko, kot na primer nadzor nad prebivalstvom pod vzdevkom „pristop na osnovi pravic“ k razvoju, je papež posvaril pred „normativnimi odločitvami, ki jih sprejemajo razne agencije tistih, ki so na oblasti“, ter opozoril, da način, „uporabe rezultatov znanstvenega dosežka in tehnološkega napredka … predstavlja nedvomno kršenje urejenosti stvarstva do tiste točke, ki ne le spodbija svetost življenja, marveč tudi človeka in družino oropa njune naravne istovetnosti.“

Papež je voditelje Združenih narodov opomnil, da Združeni narodi nikoli ne morejo nadomestiti religije kot moralne avtoritete. Dejal je, da morajo voditelji črpati iz rezultatov verskega dialoga, vendar ga nikoli ne smejo zatreti, ga nadomestiti ali hujskati politike in religije. „Nikoli ne sme biti za človeka nujno zanikati Boga, da bi lahko užival svoje pravice,“ je dejal, in „verska svoboda …mora dajati dolžni razmislek javni razsežnosti religije.“

Vir: NEW YORK – C-FAM, Susan Yoshihara

Američani množično pomahali papežu v slovo

Papež, ki je pred nekaj dnevi praznoval svoj 81. rojstni dan in tretjo obletnico svoje posvetitve, je množici, ki ga je pričakala na stadionu, spregovoril o pomenu Cerkve in vere in se zavzel za spoštovanje moralnih naukov Cerkve, predvsem nasprotovanje smrtni kazni ter skrbi za reveže in bolne. Z besedami, s katerimi je obsodil splav, si je prislužil dolg aplavz in odobravanje zbrane množice.

Papež se je na stadion newyorškega moštva pripeljal v svojem “papamobilu” in pred začetkom maše naredil krog pred navdušeno množico. Na stadionu je vladalo prešerno vzdušje, vzklikom navdušenja zbrane množice pa so se pridružili tudi nekateri politiki, kardinali in škofje, ki so prišli prisluhnit papežu, ter glasbeniki, ki so zbrane zabavali nekaj ur pred papeževim prihodom.

Priznanje latinskoameriški katoliški skupnosti

Papež je pridigo maše opravil v angleškem jeziku, deloma pa tudi v španskem, s čemer je priznal rastoči pomen katolikov latinskoameriškega rodu v ameriški Cerkvi.
Pred začetkom maše se je tudi pred stadionom zbrala množica ljudi, ki je upala, da se bodo lahko dokopali do vstopnic, ki so bile razprodane že dolgo pred mašo. Lahko pa so si priskrbeli številne spominke: od majic, kipov, portretov in torbic s papeževo podobo.

V slovo pomahala tudi zakonca Clinton

Po maši se je papež odpeljal na newyorško letališče JFK, kjer je poslovilno slovesnost vodil ameriški podpredsednik Dick Cheney, udeležila pa sta se je tudi predsedniška kandidatka Hillary Clinton in njen mož, nekdanji predsednik Bill Clinton. Preden se je povzpel na letalo, se je od Američanov poslovil z besedami “Naj Bog blagoslovi Ameriko” in odletel proti Rimu.

Uspešna papeževa turneja

Papeževa šestdnevna turneja, ki je bila tudi njegov prvi obisk v ZDA, je polnila ameriške in svetovne medije, po mnenju strokovnjakov in analitikov pa je bila velik uspeh. Papež je svoj obisk začel prejšnji torek na vojaškem letališču Andrews v Washingtonu, v sredo, na svoj rojstni dan, pa se je v Beli hiši sešel s predsednikom Georgeem Bushem. Moža sta v izjavi obsodila terorizem in poudarila potrebo po spoštovanju človekovih pravic.

Med obiskom se je papež srečal tudi s predstavniki drugih ver, v New Yorku je kot prvi papež obiskal tudi ameriško sinagogo. Govoril je tudi v Združenih narodih, kjer je poudaril pomen človekovih pravic in pozval h tvornemu reševanju svetovnih vprašanj. Srečal se je z žrtvami pedofilskih zlorab, saj so bili ti škandali eden glavnih poudarkov papeževega obiska. Zaradi zlorab je namreč ameriška cerkev od leta 1950 odštela že dve milijardi dolarjev. Ob koncu je papež obiskal tudi Točko nič, prizorišče terorističnih napadov na ZDA 11. septembra 2001.

Papežev obisk je utrdil vero Američanov v zaradi škandalov omajano Rimskokatoliško cerkev, saj je Benedikt XVI. Američane znova pozval k utrditvi vere in k življenju po naukih Cerkve tudi zunaj ustanove.

Vir: rtvslo.si

Papež iz oči v oči z žrtvami spolnih zlorab

Tudi Olan Horne je dejal, da ga je srečanje s papežem navdalo z upanjem. “Najprej se mi je opravičil. Mislim, da je resnično doumel, kar smo mu govorili.”

>h2>Zgodovinsko srečanje

To je bilo prvo srečanje med katerim koli papežem in žrtvami spolnih zlorab katoliških duhovnikov. “Gre za veliko stvar, ki je presenetila vse,” je dejala poznavalka Vatikana Delia Gallagher.

V ZN-u o človekovih pravicah

Benedikt XVI. je iz Washingtona odpotoval v New York, kjer je nagovoril Generalno skupščino Združenih narodov. V svojem govoru je poudaril, da je spoštovanje človekovih pravic ključno za reševanje številnih svetovnih problemov in ob tem opozoril, da mednarodno sodelovanje ogrožajo “odločitve maloštevilnih”.
V svojem govoru je papež izrazil podporo svetovni organizaciji, vendar ob tem izrazil zaskrbljenost, da je moč skoncentrirana v rokah peščice držav, saj po njegovih besedah svetovni problemi zahtevajo kolektivno posredovanje mednarodne skupnosti.

“Varnostna vprašanja, razvojni cilji, zmanjševanje neenakosti, zaščita okolja, virov in podnebja zahtevajo, da vsi odgovorni na mednarodni ravni dejavno delujejo in da so pripravljeni v dobri veri in ob spoštovanju prava delati za promocijo solidarnosti na najbolj občutljivih območjih planeta,” je poudaril papež, pri čemer je posebej izpostavil nekatere države v Afriki in na drugih celinah, ki so še vedno na obrobju razvoja.

Papež je države opozoril, da imajo nalogo zaščiti svoje prebivalstvo pred kršitvami človekovih pravic in če tega ne naredijo, je naloga mednarodne skupnosti, da posreduje s pravnimi sredstvi, ki jih določa Ustanovna listina ZN-a.

To je bil četrti nastop katerega koli papeža pred Generalno skupščino Združenih narodov, po Pavlu VI. leta 1965 in dveh nastopih prejšnjega papeža Janeza Pavla II. leta 1979 in 1995, ob 50. obletnici svetovne organizacije.

Vir: rtvslo.si

Pravica do splava

Razsežnosti tega pojava so torej merljivo velike, prav tako razsežna pa je tudi javna razprava o tem vročem etičnem vprašanju, ki se vedno znova pojavlja na dnevnem redu civilnodružbenih in političnih ustanov.

Odmev cerkvene razprave z Amnesty International

Naj v tem okviru najprej spomnimo na lansko polemiko med številnimi predstavniki katoliške Cerkve po svetu in vodstvom Amnesty International (AI), ki je avgusta lani liberaliziralo stališče te tudi med katoličani izredno spoštovane človekoljubne organizacije do splava. Če se AI do lani na programski ravni tako rekoč ni izrekala o splavu, sedaj zagovarja stališče, da je treba znotraj razumnih rokov omogočiti podporo ženskam, ki želijo splaviti zaradi posilstva, incesta ali za ohranitev svojega zdravja ali življenja.

Na takšno usmeritev organizacije, ki se je preko skrajnih primerov načelno zavzela za sprejemljivost abortusa, se je med drugimi odzvala slovenska komisija Pravičnost in mir pri SŠK, ki je še pred avgustovskim odločanjem – izkazalo se je, da neuspešno – na (slovenske) člane mednarodnega sveta AI naslovila poziv, naj znova premislijo o svoji odločitvi in jo spremenijo. »Čeprav se zdi, da omenjeno dejanje AI želi podpreti svobodo žensk ter zagotoviti pomoč ženskam, ki se zaradi nosečnosti znajdejo v težkih situacijah, pa splav vedno prizadene zdravje in dostojanstvo ženske kot tudi zaključi življenje njenega nerojenega otroka. Po našem mnenju bi bila zato bolj primerna podpora nosečim ženam na ekonomskem in izobraževalnem področju ter zagotoviti trajen odpor do vseh oblik nasilja in stigmatizacije takšnih žena,« so zapisali člani komisije Pravičnost in mir. V novi usmeritvi AI so namreč videli korak k aktivni podpori t. i. pravice do splava.V

AI je takšno podporo sicer zanikala, a vsaj na posredni ravni se je ta vendarle zgodila. Dejstvo, da je AI svojo pozornost prvič usmerila k določenim vidikom splava, je namreč umeščeno v proabortivno argumentativno podlago poročila, o katerem bo v prihodnjih dnevih odločala parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Sredi marca je poročilo o dostopu do varne in legalne prekinitve nosečnosti v Evropi s precejšnjo večino že sprejel matični odbor za enake možnosti, zato se zdi, da bo podporo dobil tudi na plenarni seji. Ta dokument pa, kakor koli ga že obračamo, govori o (univerzalni?) »pravici« do splava in o »pravici« žensk do nadzora nad lastnim telesom, in torej do tega, da (same) odločijo, ali bodo splavile spočeto življenje.V

Jasna proabortivna logika

Če bo torej poročilo, kakršno je bilo sprejeto v odboru za enake možnosti, res dobilo večinsko podporo tudi na plenarnem zasedanju parlamentarne skupščine, bo Svet Evrope vsem svojim članicam med drugim priporočil, naj dekriminalizirajo splav, če tega niso storile že do sedaj, omogočijo ženskam učinkovito uresničevanje pravice do splava, odstranijo vse pravne in praktične ovire, ki omejujejo dostop do varnega splava, zagotovijo ustrezno zdravstveno in psihološko oskrbo ter primerno finančno kritje za izvajanje splavov.V

Za večino držav Sveta Evrope priporočila pravzaprav niso nič posebnega, obstaja pa skupina držav, ki takšno usmeritev razume kot vsiljevanje z njihovo trenutno ureditvijo neskladnega vzorca. V večini evropskih držav je namreč splav na zahtevo že dolgo omogočen, in sicer večinoma do dvanajstega tedna nosečnosti ali pa celo dlje (skrajnost sta Velika Britanija in Nizozemska s 24 tedni), v nekaterih državah pa je izvajanje splava bolj ali manj omejeno, zlasti na Poljskem, Irskem, Cipru, Malti in v Andori.V

Kot je poročala agencija Kathpress, so se na predlagano resolucijo Sveta Evrope precej ostro odzvali nekateri krogi na Poljskem. Znani in za mnoge sporni Radio Maria in njegov dnevnih Nasz Dziennik sta poslušalce in bralce pozvala, naj kar osebno protestirajo pri pobudnici resolucije, avstrijski socialdemokratki Giseli Wurm, zato so celo objavili njen dunajski naslov, telefonsko številko, elektronski naslov V…

Takšne vprašljive oblike pritiska najbrž nimajo kakšnih konkretnih učinkov, česar pa ni mogoče reči za samo resolucijo. Da ne bo pomote: tega dokumenta ni mogoče razumeti v smislu propagiranja splava kot metode za načrtovanje rojstev. »Splavu se je treba, kolikor je le mogoče, izogniti. Vsa možna sredstva, skladna s pravicami žensk, morajo biti uporabljena, da bi zmanjšali tako število neželenih nosečnosti kot splavov,« beremo v uvodnih vrsticah poročila.
Kljub temu pa dokument preveva jasna proabortivna logika, ki želi doseči čim višjo stopnjo liberalizacije tega področja v celotnem evropskem prostoru. Pod vprašaj namreč postavlja tudi rešitve, o katerih smo v slovenskih, že desetletja izredno liberalnih razmerah komaj začeli razpravljati, namreč o oblikah obvezne(jše)ga svetovanja in določenega časa za razmislek pred dejansko izvedbo splava.V

Svetovanje kot nepotrebna ovira?

Kot smo v Družini v preteklosti že pisali, je to ena izmed možnih poti, kako (še) zmanjšati slovensko stopnjo splavnosti. Naj spomnimo na predlog dr. Branka Zorna, specialista ginekologije in porodništva s Kliničnega oddelka za reprodukcijo Ginekološke klinike v Ljubljani, ki se je zavzel za takšno spremembo zakonodaje o splavu, ki bi okrepila vlogo svetovanja in uvedla obvezni čas za razmislek pred izvedbo splava. Pri tem se je zgledoval po Franciji, ki ima razmeroma nizko raven splavnosti. Utemeljenost takega predloga so delno potrjevali nekateri statistični podatki, po katerih se je izkazalo, da se je v preteklih letih delež žensk, ki so bile sicer odločene narediti splav, pa so po neobveznem posvetu, ki ga predvideva veljavna slovenska zakonodaja, a se izvaja le v zelo omejenem obsegu, ravnale drugače, opazno povečal.

Predlagana resolucija Sveta Evrope (obvezno) svetovanje razume prej kot oviro pri uresničevanju »pravice do splava« kot pa primerno pot za zniževanje ravni splavnosti, saj zagovarja stališče, da so »omejitve« pri dostopnosti do splava, kot so »čakalna doba«, obvezno svetovanje, predhodno soglasje dveh zdravnikov, »na splošno kontraproduktivne«. Poročilo avstrijske socialdemokratke se namreč sklicuje na mnenje, da takšni ukrepi dejansko ne zmanjšujejo splavnosti, temveč le višajo starost splavljenih zarodkov. Več kot upravičene so domneve, da se vsi strokovnjaki s takim pogledom pač ne bi mogli strinjati. Ali se bodo strinjali denimo slovenski člani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, pa je že drugo vprašanje.

Kaj pa Cerkev? Do sedaj v javnosti kakšnih glasnejših cerkvenih komentarjev na predlagano resolucijo Sveta Evrope ni bilo mogoče zaznati, seveda pa je jasno, kakšno je katoliško stališče do splava, zato je do vsakršne še nadaljnje liberalizacije tega občutljivega področja izrazito kritična. Pa ne zato, ker bi bil splav nekakšen »najnovejši naglavni greh«, kot so izrazito nepoznavalsko pisali tudi slovenski mediji ob nedavno izrečenih besedah visokega predstavnika vatikanskih ustanov o sodobnih pojavnih oblikah grešnosti, temveč zato, ker je Cerkev od nekdaj dosledna zagovornica svetosti življenja, ki ga je treba spoštovati in brezpogojno ščititi v njegovi neokrnjenosti od trenutka spočetja dalje.

Vir: Družina 15, 2008, Bogomir Štefanič ml.

IZZIVI IN PASTI SODOBNE VZGOJE

Neustrezni vzgojni pristopi, na primer permisivna vzgoja vzpodbuja izoblikovanje razvajene ali narcisoidne osebnosti in na drugi strani so posledice avtoritarne vzgoje ustrahovani, podredljivi in neodločni posamezniki. Starši in učitelji imajo pomanjkljivo znanje o obetavnejših vzgojnih stilih.
Neustrezna hierarhija vrednot, kjer so v ospredju pred moralnimi in izpolnitvenimi vrednotami hedonske vrednote (zadovoljevanje čutnih užitkov) in potenčne vrednote (materialno blagostanje in družbeni status), se odraža v narušenih odnosih in krizi družine, na družbeni ravni pa vzpodbuja korupcijo in kriminal. Ateizem ter zmanjšanje vloge cerkve in vere te tendence še vzpodbuja.
Ljudje se ne zavedajo dovolj pomembnosti osrečujočih odnosov ter so slabo opremljeni z znanjem, potrebnim za vzpostavljanje, ohranjanje in razvijanje dobrih medsebojnih odnosov. To znanje bi moralo biti posredovano skozi vzgojnoizobraževalni sistem, ki pa pogosto pomanjkljivo opravlja celo svoje poslanstvo glede vzgoje.

Danes je gotovo izziv vzgoja za odgovornost z vzgledom in pristopi, ki ohranjajo dober odnos in spoštovanje med starši in otroki, učitelji in učenci ter vsemi ljudmi v človeški skupnosti.

FLUIDNA IDENTITETA STARŠEV

Živimo v obdobju, za katerega je značilno spoznanje o odsotnosti kakršnihkoli trdnih tal, ki bi omogočala brezskrbno oziroma univerzalno identifikacijo. (Praprotnik, 1999)
V sodobni zahodni družbi, kot tudi v slovenski, tradicionalne vloge moškega in ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. Govorimo o tako imenovani fluidni identiteti.
Starša jo prevzemata glede na lastne trenutne potrebe. Razen težav, ki jih to povzroča v sodobnem zakonu oziroma partnerstvu, ko je potrebno vsako malenkost na novo in pogosto vedno znova doreči, se pojavljajo tudi dodatne težave ob vzgoji otrok.

V tradicionalni družini je oče predstavljal in nudil otrokom zaščito, odločnost in pogojeno ljubezen, mati pa varnost, skrbnost in brezpogojno ljubezen. Emancipacija žensk je prinesla enakovrednost spolov, vendar tudi nekaj slepih peg. (Haralambos, Holborn, 1999)
Ozka in toga spolna vloga ogroža celovit osebnostni razvoj, saj preprečuje posamezniku, da bi v celoti razvil svoje potenciale. Psihologi so že pred časom ugotavljali, da je posameznik, ki ima izražene obojne, tako tipično moške kot tudi tipično ženske lastnosti, bliže osebnostni zrelosti.
Vendar lahko povečana negotovost in nejasnost v oblikovanju spolne identitete vpliva na kakovost medsebojnih odnosov in ogroža intimnost in partnerstvo, kot tudi kakovost družinskega življenja.
Razlikujemo tradicionalne družbe s stabilnimi odnosi, vlogami in identitetami, s stabilnimi in ponavljajočimi se vzorci prehoda med generacijami; od modernih, dinamičnih družb, kjer so poklicne, delovne, spolne, generacijske in družinske vloge veliko bolj nestalne, spremenljive in prehodne. (Musek, 1995)

Predvsem fluidne spolne, generacijske in družinske vloge staršev predstavljajo za otroke frustracijo, težave z identiteto s posledičnimi neugodnimi vplivi na izoblikovanje občutka lastne vrednosti. Danes oče občasno prevzema tradicionalno materinsko vlogo, mati očetovsko, ponekod prevzemata oba tradicionalno očetovsko ali materinsko vlogo. Gotovo pa je razvoj otrok najbolj ogrožen, kadar roditelja starševsko vlogo opuščata ali je ne prevzemata, kar se vse bolj pogosto pojavlja v moderni družbi.

Zato je v moderni družbi iskanje modelov vlog najstnikov posledično tudi bolj usmerjeno k vrstnikom in medijem.

ODKLANJANJE STARŠEVSKE VLOGE IN ODGOVORNOSTI TER PREZAPOSLENOST STARŠEV

Ob izginjanju tradicionalnih starševskih vlog in delitev dela, izginja tudi privzgojena starševska odgovornost. Pogost fenomen sodobne družine je, da roditelja ne prevzameta starševske vloge in prepuščata otroke v vzgojo in oskrbo inštitucijam, starim staršem, televiziji, računalniku in ostalim pomočnikom. Sama pa preživita večino časa v nujnih službenih in manj nujnih obslužbenih aktivnostih in iščeta številne druge izhode iz družine.
Seveda se otroci počutijo ogrožene.

Posledično se takšni otroci kažejo kot vzgojno zahtevni, težko vodljivi, ki iščejo negativno pozornost, saj jim pozitivne primanjkuje. Tako živijo v primanjkljaju povezanosti, varnosti, pripadnosti, stabilnosti in ljubezni v družini. Te psihološke potrebe otrok so pogosto spregledane in zanemarjene.

Otroku je tako onemogočeno tudi oblikovanje čvrstih psiholoških identifikacij z njegovimi starši. (Lasch, 1992)

Zaradi vse večje spremenljivosti dela, oblik zaposlitve in delovnega časa staršev postaja vprašljiva delitev na delovni čas, čas z oskrbovanje in čas počitka s tem pa tudi vprašljiva komprenzacijska vloga prostega časa in družinskega življenja. Prosti čas posameznika postaja vse bolj prazen, pasiven, stresi in stiske iz javnega življenja pa se v njem lahko vse manj kompenzirajo z morebitnimi sprostitvami, solidarnostno pomočjo in emocionalnimi podporami bližnjih oseb, temveč se zgolj »pometejo pod preprogo«. (Ule, 2000:65)

Otrok in mlad človek potrebuje skupen čas, soočenje s starši. In to je prav gotovo več kot pet kvalitetnih minut na dan. (Čačinovič-Vogrinčič, 2004)

Za nekatere mladostnike tako družina in starši ne predstavljajo trdnega in zanesljivega psihološkega ozadja, ki pa je za mladostnika nujno potrebno. Poveča se odvisnost od vrstnikov. Vrstniška orientacija je za najstnike in mladostnike nekaj povsem normalnega, a le, če dopolnjuje še vedno pomembno vlogo staršev. Te vloge vrstniki ne morejo enakovredno nadomestiti. Z veliko odvisnostjo od vrstnikov se poveča verjetnost, da posameznik prevzame negativne oblike obnašanja, ki jih goji vrstniška skupina. Poveča se tudi verjetnost, da se tak posameznik vključi v izrazito negativno skupino ali subkulturo (npr. delikventno skupino). (Musek, 1995)

NEUSTREZNI VZGOJNI PRISTOPI

Živimo v času, ko so medsebojni odnosi in s tem tudi družina v krizi.
Očitno so otroci najšibkejši člen v družbi, saj se na njih odslikavajo vse napake, ki jih delamo.
Najpomembnejši, najtrajnejši in najbolj zaupen odnos v otrokovem življenju je odnos s starši. Starši so tisti, ki lahko otroku pomagajo pri vrednotenju življenjskih doživljajev in ga vodijo mimo nevarnih čeri življenjskih izzivov ter ga pomagajo oblikovati v čustveno zdravega človeka. (Shapiro, 2003)
Znani in običajni vzgojni prijemi, ki so se jih starši naučili od svojih staršev, ne prinašajo več zaželenega učinka. Nimajo pa dovolj znanja in moči, da bi se polotili novih, obetavnejših vzgojnih metod. (Žgavc, 2000)

Pri vzgoji je še vedno zelo razširjen avtoritaren pristop, kjer prevladujejo ustrahovanja, kazni, zapovedi in prepovedi ali pa permisivna, svobodna, vsedopuščujoča vzgoja. (Shapiro, 2003)
Avtoritarni starši so prepričani, da vse vedo ali da najbolje vedo, kaj je za otroke dobro. Otroci morajo brezpogojno ubogati in izpolnjevati njihove ukaze, zapovedi in prepovedi ter se povsem podrejati njihovemu mnenju. Pri tem vzgojnem pristopu se starši čutijo odgovorne za vse; za vse kar je njihova odgovornosti in za vse, kar to ni, saj o vsem odločajo sami. Otroci nimajo možnosti odločanja, kaj šele, da bi lahko občutili posledice svojih odločitev, o njih razmišljali in jih predvideli. Otroci se zato ne čutijo odgovorne za nekaj, za kar so se odločili starši. V tem vzgojnem stilu, se otroci staršev predvsem bojijo in v glavnem ravnajo tako, kot rečejo starši, samo da imajo pred njimi mir. Ne naučijo se razmišljati s svojo glavo, saj nenehno pričakujejo pobude od zunaj, sebe pa doživljajo kot nezmožne česarkoli. V otroke se bo naselil nemir, strah, groza in bojazen pred svetom in ljudmi v njem. Ko ti otroci postanejo mladostniki, se skoraj vedno z veliko previdnostjo ali pa izrecno upornostjo odločajo, ker nenehno dvomijo vase in v svoje sposobnosti.
Pri permisivni vzgoji otrok postavlja pogoje, njegove želje postanejo zahteve za njegove starše. Otroka pretirano razvajajo, z ničimer ga ne omejujejo. Starši tako na videz postanejo »samopostrežna trgovina«. (Gostečnik, 1999)

Otrok ne razvije zmožnosti prilagajanja, odrekanja, napora v dobro drugega. V svoji družini se ne nauči, da je ljubezen dajanje in da dajanje osrečuje. Otrokova slika ljubezni je prejemanje, jemanje. Pa tudi veliko moči ima, ki se ji ne želi odreči. (Glasser, 2002)

Nekoč bo moral vse plačati v dvojni meri in sicer tedaj, ko bo kot mladostnik postavljen pred odgovornosti in zaplete življenja, ki mu jih starši ne bodo uspeli več razrešiti. V tem načinu vzgoje mladostnik odloča po svojih željah, vendar pa odgovornost za njegovo ravnanje prevzemajo starši.

Mladostnik zato ne začuti povezave med svojo odločitvijo in posledicami te odločitve. Mladostnik v zahtevnosti dokaj hitro preraste zmogljivosti svojih staršev in postane terorist lastnih staršev, ki se ne vso moč trudijo, da bi mu v vsem ustregli, saj s tem kupujejo svojo ljubezen. Mladostnik na ta način ne postaja samostojen, prav tako pa tudi ne odgovoren, zato kmalu naleti na omejitve in težave, ki jih ni vajen. Ta brezmejnost mladostniku ne daje občutka varnosti, ker pogreša strukturo in omejitve. Mladostnik ima občutek, da ga starši kljub razvajanju nimajo zares radi, da se zanj dejansko ne zanimajo. Neomejenost, ki je ni sposoben prenašati, ga žene v stisko in vedenje, ki naj bi starše prisililo, da bi mu postavili meje, zato da bi se počutil bolj varnega.

Večina mladostnikov, ki zaidejo v slabo družbo, v razvratništvo in svet mamil, namreč izhaja iz družin, kjer je bilo vse dovoljeno oziroma iz družin, kjer se za mladostnika nihče v resnici ni zanimal ali se zanj ni zanimal na pravi način.

Za avtoritativno vzgojo – vzgojo za odgovornost, je značilno obojestransko spoštovanje; tako spoštovanje staršev kakor tudi mladostnikov. Starši želijo mladostnika vzgojiti v zdravo, zrelo in samostojno osebnost. Mladostnik zelo jasno ve, kje so meje, kaj se sme in kaj ne, pozna strukturo v obliki pravil, vrednost, norm, kar mu daje občutek varnosti. Starši tako vedno vedo, kje je njihov mladostnik, s kom se druži, kdo je tam od odraslih in predvsem, kdaj pride domov. Gre za t. i. »starševsko abecedo pravil«. Pri teh odločitvah mladostnik sodeluje v skladu s svojimi zmožnostmi. Starši si ne lastijo problemov, ki niso njihovi, ampak jih prepustijo otroku, da se ukvarja z njimi. To ne pomeni, da ga problemu prepustijo, ampak so ob njem in mu pomagajo videti tisto, česar sam ne zmore videti, vendar se ne odločajo namesto njega. Ko se odloči, mu pustijo, da doživi tako pozitivne kakor tudi negativne posledice svoje odločitve. Vsekakor pa bodo starši nemudoma posredovali, če vidijo, da se bo mladostnik z določenim vedenjem ranil in bodo to odločno preprečili.
Če npr. mladostnik pride domov prepozno, potem bo moral naslednji dan ostati doma in bo zaradi tega trpel.

Ta proces učenja odgovornosti je naporen, vzame veliko časa in zahteva potrpljenje, ki ga tako mladostniku kot tudi staršem večkrat primanjkuje. Odgovorni odnos temelji na spoštovanju in zaupanju, saj mladostnik ve, da ima možnost izbirati po svoji zamisli in da se to od njega tudi pričakuje. (Gostečnik, 1999)

Starši ne morejo nadzorovati vedenja mladostnika, ko niso z njim in le malo, ko so z njim. Lahko pa nadzorujejo svoje lastno vedenje.
Zato je smiselno prenehati početi tisto, kar ne deluje in začeti s tistim, kar deluje. Pomembno je obdržati bližino, ki jo imajo in jo še povečati. Napredek se lahko meri s srečo, koliko bolj so srečni vsi: starši in najstnik.

Teorija izbire pravi, da lahko nadzorujemo le lastne misli in dejanja. Z veliko zunanje prisile lahko začasno nadzorujemo dejanja drugih, nikoli pa ne njihovih misli, takoj ko nas ni zraven bo oseba naredila, kar se ji zljubi. Kako daleč od tega bo to kar mi želimo, je odvisno od jakosti (bližine) našega odnosa. Čim močnejši je, bolj se bo oseba vedla po naši volji, tudi ko bo sama.
Ko se najstnik zave, da je tudi pogajanje možno, se lahko tudi zave, da je njegov odnos s starši ravno tako pomemben zanj kot za njegove starše.
Če skušamo ljudi pretirano nadzirati, nas nikoli ne bodo spoštovali ali nam zaupali. Kadar nekoga spoštujemo, mu zaupamo in s tem povzročamo, da se počuti močnega – ta potreba po moči in svobodi je pri najstnikih v ospredju.

Ker je zelo pogosto vir spora med starši in mladostniki šolski neuspeh, je zelo pomembno, da šolskega ne-uspeha starši ne vzamejo kot merilo spoštovanja in ljubezni do svojega otroka. Če uporabljajo veliko zunanjega nadzora – uničujočih navad (grajanje, očitanje, sitnarjenje, obtoževanje, kaznovanje, prepovedi, podkupovanje) ne morejo iz odnosa dobiti toliko ljubezni in pripadnosti, kot bi si to vsi želeli. Uničujoče navade je potrebno zamenjati s povezovalnimi (poslušanje, podpora, pogajanje, skrbnost, prispevanjem, prijateljstvom, spodbujanjem, pohvalo). (Glasser, 2002)

Dobra vzgoja je vzgoja z načrtom. Temelji na akciji namesto na reakciji, na vedenju namesto na naključju, na skrbi namesto na jezi in zdravem razumu namesto na nerazumnosti. (Pantley, 2001)
Tudi družina, v kateri ni treba le ubogati na besedo, potrebuje moč staršev, ki zmorejo oboje: ustaviti, varovati, odločiti in pogovor ter sodelovanje. (Čačinovič, 2004)

Pomembno je, da se ponovno postavi partnerstvo pred starševstvo. Saj se drugače partnerski primanjkljaj pogosto kompenzirata v starševstvu, za kar pa morajo otroci plačati ceno z vlogo nadomestnega zakonca oz. čustvenega partnerja. Odnos z otroci naj ne bi bil odvisen od partnerskega medsebojnega razumevanja. Če sta odtujena kot partnerja, se nimata rada, težko delujeta ubrano, si ne zaupata, in ne nastopata enotno. Če so v partnerskem odnosu konflikti, ki jih ne rešujeta, pogosto otrok vstopi med njiju kot rešitelj. Otroci vidijo namreč grožnjo za lastni obstoj, če bi družina razpadla. Močnejši kot so konflikti med partnerjema, močnejše bodo razne vloge otrok za zmanjševanje napetosti. Te vloge so navadno vloge odraslih, ki jim otroci niso kos.

Razhajanja naj bi starša uskladila brez prisotnosti otrok, saj skušajo razhajanje otroci »vnovčiti«. Kadar ni možnosti za predhoden dogovor, naj bi partner drugega pri njegovi reakciji pred mladostniki podprl. Nestrinjanje naj razrešita kasneje. Sporočilo enotnosti je veliko močnejše, kot pa bi bil popravek napake. To je jasno znamenje, da ne morejo vsiliti svoje igre in razdvojiti in zmanipulirati staršev. Še huje je, ko skušajo starši z otroci razpravljati o napakah zakonskega partnerja. Kjer starša tega ne zmoreta ga oropata očeta ali matere. Da bi dobili podporo enega se morajo odločati proti očetu ali materi. Očeta in mater spoštujejo vse manj, najprej zgubijo enega kasneje najverjetneje oba. Enotnost staršev pomeni trdnost, varnost, jasno usmeritev. Enotnost kot kompas, ki kaže eno smer, neenotnost pa dve smeri – zbega mladostnike, ki ostanejo prestrašeni, izgubljeni, polni dvomov, in brez prepotrebne usmeritve. Enotnost staršev je najvišja moralna sila za mladostnike. (Gostečnik, 2000)

Danes si številni starši redko vzamejo čas za pogovor, poslušanje, razlago ter dogovore o skupnem življenju, o tem kako bodo živeli, kaj bo kdo, ter za ostale skupne aktivnosti z otroki. Več pozornosti pa bi morali nameniti tudi usmerjanju otrok s tako pomembnim pozitivnim zgledom, kar je pomemben element vzgoje za odgovorno življenje.

Raziskava kažejo, da so družine s tako imenovano optimalno stopnjo zdravja, družine kjer starša zmoreta dovolj moči, da sta povezana med samo, da upoštevata drug drugega pri ravnanju z otrokom, si v vlogi staršev ne nasprotujeta in omogočata odprto komunikacijo, ki omogoča, da lahko vsak v družini pove, kdo je in kaj želi, da ima otrok pravico do svojih čustev in lahko izreče svoje misli, ter se jih skozi izkušnjo nauči tudi obvladati, da je čisto blizu drugemu in se lahko tudi umakne k sebi in te poti ponavlja.
(Čačinovič-Vogrinčič, 2004)

NARAŠČANJE ŠTEVILA RAZVAJENIH IN NARCISOIDNIH OSEBNOSTI IN POSLEDIČEN VPLIV NA DRUŽINSKO ŽIVLJENJE

Kaj je razvajenost? Nasprotno od vaditi: je način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil osnovnih pravil, omejitev, torej permisivna, vsedopušujoča vzgoja brez jasnih mej.
Ne obstaja imeti »preveč rad« ali da bi otroku »preveč nudili«, problem ni v količini temveč načinu, kako dajemo, nudimo otroku, kako mu izkazujemo ljubezen. Pogosto je varnost zamenjana z odvisnostjo in ljubezen s posesivnostjo.

Razvajeni otroci postanejo zasvojeni z željo po čedalje več pozornosti, navadijo se na sprejemanje pretirane naklonjenosti.

Prikrajšani so za razvoj obrambnih sposobnosti – proti fizičnim nevarnostim okolja in razvoju obrambnega sistema fizičnega organizma.

Tudi glede prehranjevanja: otrok, ki so ga s hrano razvajali, odraste v človeka z izrazito neustreznimi prehranjevalnimi navadami.

Razvajen otrok ne spozna osnovne zakonitosti odnosov in komunikacije med ljudmi, ki jo sestavljata stik in umik (ustvarjalno oz. soustvarjalno prilagajanje). Ne nauči se, kdaj potrebuje stik, kako vzpostaviti stik in sprejemati napor, kot tudi varne prekinitve umika iz stika in prepoznave, kdaj drugi ni pripravljen na stik z njim, sprejeti njegovo odločitev in prenesti razočaranje, poraz.
Zato ne zmore vzpostaviti zdravih socialnih stikov v okolju, ni zmožen napora, pričakovanja do okolja so nesorazmerno velika in je stalno razočaran. Razvajeni otroci so nedružabni, netolerantni, zahtevni do okolja, zamerljivi, v skupini ne zmorejo ustvarjalnega sodelovanja, ne znajo se podrejati skupnim pravilom. Razočaranja doživljajo kot krivice in reagirajo nasilno ali pa z umikom in zapiranjem vase.
Starši se tudi na čustva razvajenca ne odzivajo ustrezno. Za zadovoljevanje potreb takšni otroci uporabljajo jok, saj so starši takoj pripravljeni ustreči, da le ne bi jokal. Tako žalost več ni prava žalost in veselje tudi ne, saj prehitro vse dobi. Razvajeni ljudje so čustveno otopeli in torej niso zmožni globokega čustvovanja.

Zatrta je tudi ustvarjalnost, saj v nič ni rabil vlagati napora, oziroma mu te možnosti niso dali, saj so takoj starši naredili tisto, kar je želel sam – npr. doseči igračo in ni občutil slasti in zadovoljstva ob dosežku. Vse poskrbijo drugi, ustvarjalnost je odveč. Temeljna bivanjska vprašanja, oblikovanje osebnih stališč do vprašanj: Kdo sem, zakaj sem, svoboda in odgovornost ter ljubezen in sreča ga ne zanimajo in se mu zdijo brez veze. Razvajeni otroci ne zmorejo prave ljubezni do sebe in tudi ne do drugih. Hvalijo se s svojo svobodo, kdo mi kaj more, vendar so popolnoma odvisni od drugih, da jim zadovoljujejo njihove želje, ki jih sami dobro ne poznajo, zato se odločajo za drogo, klape, računalnik, televizijo… Pozornost usmerijo v materialni svet in jim je svet vrednot tuj.

Niso se sposobni vključiti v neko pozitivno, delovno skupinsko dinamiko, nesposobni so ustvarjalnega sodelovanja, pristne komunikacije. Delujejo moteče, vendar ne disocialno, temveč je to le neko postavljanje, navidezna dejavnost brez napora, cilj je le izogibanje naporu in pristni komunikaciji.

Razvajen otrok je ranljiv, neodporen, nesamostojen, mehkužen…

Narcizem je osebnostna motnja, za katero je značilna prezaposlenost s samim seboj (zaljubljenost v sebe – ne ljubezen do sebe!), združena z zelo siromašno zmožnostjo empatije, in razumevanja drugega, s čustveno hladnostjo ter samopoveličevanjem. Narcis sebe prikazuje kot neodkritega genija, zvezdo, pogosto pa tudi vsepovsod vidi krivice, ki se mu godijo.

Narcis čustva igra, jih pa ni zmožen doživljati, razvajenec pa jih ni zmožen igrati – pri razvajencu lažje prepoznamo čustveno hladnost, nekatera čustva pa doživlja: razočaranje, jezo, sovraštvo, kadar mu ne izpolnijo njegovih pričakovanj. Narcis se vede, kot da meje ne bi obstajale, razvajenec pa jih ima pomaknjene daleč navzven, vse služi zadovoljevanju njegovih potreb. Narcis ne preraste podobe idealiziranega starša, ki jo ohranja in brani, razvajenec pa starša preobrazi v vlogo oskrbovalnega središča, katerega izključna naloga je zadovoljevanje njegovih potreb. Narcis ve, kaj vse bi on bil, razvajenec pa ne, saj nima jasno izoblikovanih želja, ciljev. Razvajenec se čuti trajno ogroženega, da bi imel vse, kar si bo zaželel, čeprav ne ve, kaj bi si želel. Ne ve, kaj bi rad in mu te želje nihče ne izpolni. Narcis življenjsko energijo troši za boj z vsem tujim, drugačnim, razvajenec pa s svojo energijo ne ve kaj početi in jo prazni z raznimi nepomembnimi početji, ki tudi njemu ne predstavljajo nekega posebnega veselja.

Narcis in razvajenec sta si skupna v samoljubju. (Žorž, 2002)
Odsotni oče in negotova mati, ki se odziva brez empatije, vzpodbujata pri otroku razvoj narcisoidne osebnosti v ekstremnih primerih pa tudi bordeline in shizofrene osebnosti.

Preobrat v običajnih odnosih med generacijami, zaton starševske discipline, »socializacija« in delegiranje mnogih starševskih funkcij drugim in »vase usmerjena, z vzgibi obvladana, odmaknjena, zmedena« dejanja staršev spodbujajo značilnosti, ki imajo lahko, če so prisotne v ekstremni obliki, resne patološke posledice, v blažji obliki pa pripravijo mlade za življenje v permisivni družbi, organizirani ob ugodju v potrošnji. (Lasch, 1992)

Danes je pogosto otrokova edina dolžnost in obveznost šola in obšolske aktivnosti, v skupno gospodinjstvo in družino pa ne prispeva praktično ničesar.
Tako se otroci razvijajo v egoistične, razvajene posameznike, ki vidijo le sebe in lasten uspeh, ki se meri z rezultati v šoli, kasneje pa z uspehom v karieri in svobodnim življenjem, s čim manj družinskih obveznosti in odgovornosti. To so tudi odlični bodoči potrošniki, ki si bodo mašili čustveno praznino z nakupovanjem in hlastanjem za čutnimi užitki.
Opravljanje domačih del je eden najboljših načinov za privzgajanje samozavesti in občutka za dolžnost pri otrocih. Z rednim opravljanjem del si pridobijo delovne navade in pravilen odnos. To je pomemben pouk za življenje, saj spoznajo dela, ki so nujno potrebna pri vodenju gospodinjstva. Lažje bodo obvladovali zahteve odraslega življenja, kot otroci, ki niso prevzemali nobenih odgovornosti. (Pantley,1999:75)

Pomisli na običajni delovni dan v tednu. Koliko časa (v urah) poleg šole porabiš za spodaj naštete dejavnosti?
Mladina 98 (odgovori učencev in učenk 8. razredov osnovnih šol, odgovori so v %)
Manj kot Več kot Ne delam
1 uro 1-2 uri 2 uri tega
116. Ucenje in priprava na šolo 31
45
20
3
117.
Gledanje TV
17
36
41
4

118.
Poslušanje glasbe
36
26
32
4

119.
Delo z računalnikom
28
13
11
46

120.
Pomoč doma, v gospodinjstvu
55
17
5
21

121.
Dodatne zunajšolske dejavnosti

(jeziki, glasba, ples in tako dalje)
15
23
19
41

122.
Ukvarjanje s športom
24
30
26
19

123.
Sem zunaj s prijatelji/cami
24
33
34
8

124.
Branje, dopisovanje
41
16
5
36

125.
Lenarjenje
35
18
27
18

126.
Drugo
4
4
6
17

N = 1687

Rezultati ankete kažejo, da večina mladih doma oziroma v skupno gospodinjstvo ne prispevajo skoraj ničesar. Tudi ostali podatki kažejo na dokaj brezdelno in neaktivno življenje, saj porabijo veliko časa za gledanje televizije, poslušanje glasbe in lenarjenje, kar je vsekakor slaba podlaga za bodoče zahteve odgovornega življenja, še posebno družinskega. (Ule, Rener, 2000)

Posledično se že kažejo tudi tendence sodobnih partnerskih zvez: vsak od partnerjev živi pri svoji matični družini ali samsko življenje in jima je skupno življenje in formiranje lastne družine odveč. Komaj so zmožni poskrbeti zase, saj odrekanja, prilagajanja in skrbi za drugega, ki ga zahteva družinsko življenje ne poznajo in ne zmorejo. Kadar pa formirajo družino, rešitev iz težav, ki jih prinese družinsko življenje, vse prehitro poiščejo v razvezi.

STEVILO SKLENJENIH ZAKONSKIH ZVEZ IN ŠTEVILO RAZVEZ V SLOVENIJI MED LETI 1971 IN 2000

Število sklenjenih zakonskih zvez se je v zadnjih tridesetih letih več kot prepolovilo, število razvez pa ostaja približno enako. Vir: Statistični letopisi Republike Slovenije.

Število razvez in ločitev se v razvitem svetu povečuje, kaže se tendenca k vse poznejšim sklepanjem zakonske zveze in partnerja se vse pogosteje odločata za zakon z malo otroki ali celo za zvezo brez otrok.

Alternativne oblike družinskega življenja so prisotne. Kakšne posledice lahko ima pomanjkanje možnosti identifikacije z roditeljem istega spola kot tudi drugi manj vidni vplivi, je še dokaj neraziskano.

J. Musek (1995) navaja, da se v sodobnem svetu poskusi raznosvrstih alternativnih oblik družin še množijo, vendar doslej neuspešno. Tudi najsodobnejši poskusi niso nič uspešnejši od starejših, ki se niso obnesli. Nobenega alternativnega modela družine ni, ki bi izkazal življenjsko uspešnost, ki bi jo lahko približno primerjali z običajno družino. »Alternativne« družine in kvazi družine so še daleč od tega, da bi lahko uspešno zamenjale tradicionalno jedrno družino in njene različice. Res je, da najdemo v mnogih družinah probleme in težave, vendar pogoji življenja v večini družin še vedno presegajo življenjsko kakovost življenja v alternativnih in kvazidružinskih skupnostih. V teh skupnostih so težave, problemi in motnje še pogostejši in večkrat s hujšimi posledicami, kot jih najdemo v problematičnih družinah.

KRIZA MORALNIH VREDNOT IN ATEIZEM

Sodobna potrošniška in storilnostno naravnana družba vzpodbuja vrednote, ki človeka oddaljujejo od zadovoljujočih medsebojnih odnosov in s tem od sreče. Vzpodbuja se hedonizem, tekmovalnost in uspeh, ki se meri z družbenim statusom, oblastjo in materialnim blagostanjem. Nagon po moči in napredku nas je potegnil v svoj vrtinec.
Gre za usodno zamenjavo vrednot: življenjskega standarda s smislom življenja in užitka s srečo. (Divjak, 1996)

Poudarjajo se vrednote individualnosti, različnosti, drugačnosti, pluralnosti in svobodne izbire. Tradicionalne vrednote se smatrajo za zastarele in toge. Tako se vzpodbuja svoboda vendar pogosto na račun odgovornosti.

Spregledali smo, da se sreča skriva v drugih vrednotah. Da prava in dolgoročno osrečujoča moč izhaja iz povezanosti in sodelovanja med ljudmi. Da je skrb za druge, za dober odnos, tudi skrb zase in na ta način lahko premagamo protislovje med potrebo po moči in ljubezni. Z zlorabo moči ljubezen uničimo. A tega se zavedamo ponavadi prepozno, ker se ob tešenju potrebe po moči dobro počutimo. (Glasser, 1998)

Vloga cerkve in vere, ki postavlja vrednote družine in skrbi za sočloveka na sam vrh v hierarhiji vrednot, je v primerjavi s preteklostjo majhna. Že seznam desetih božjih zapovedi, ki ga vsebuje stara zaveza Svetega pisma, je kodeks odnosov do sočloveka, ki vsebuje osnovna privila etike, ki bi morala biti aktualna tudi danes. (Globokar, 2003)

Tako pa ateizem vzpodbuja človeka, da si lestvico vrednot in usmeritev določa sam. Na vrhu si zato pogosto postavi poklicni uspeh, svobodo in moč, še prepogosto celo na račun poštenja.
Družina in otroci pa nimajo potrebnega mesta. Zgled, ki ga ima s tem današnja mladina, je uničujoč.
Seveda ne smemo pozabiti vloge medijev. Poročanje o nasilju je preplavilo medijsko sceno. Najhuje pri tem je, da je največ nasilja v filmih in na TV. To pa sta medija, ki imata največji vpliv in ki najbolj spodbujata k posnemanju. Povsem gotovo je, da opazovanje nasilja vzpodbuja agresivnost. Žal je v medijih veliko več modelov agresivnosti kot pa prosocialnega obnašanja, npr. altruizma. Otroci presedijo v povprečju dve uri na dan pred TV sprejemnikom, mnogi tudi več. In že otroški TV programi so skrajno agresivni, v povprečju nudijo 25 nasilniških prizorov na uro. (Musek, 1995)

Raziskave kažejo, da imajo mladi dokaj fluidno in spremenljivo strukturo vrednostno-osebnih usmeritev. Razvijajo vrednote in odnos do njih v neločljivi zvezi z vsakdanjimi dejavnostmi, zlasti kot sestavino svojega življenjskega stila. (Ule, 1996)
Številni ne vidijo smisla, kar vzpodbuja zlorabo drog in spolnosti ter neodgovorno, egoistično življenje v smeri prekomernega iskanja užitkov brez odnosov.

SLABA OPREMLJENOST LJUDI Z ZNANJEM POTREBNIM ZA OHRANJANJE OSREČUJOČIH ODNOSOV

Komunikacijske vzorce, vedenja in ravnanja, načine soočanja s konflikti in reševanje konfliktov se v največji meri naučimo v družini. Znanje o teh veščinah se nezavedno prenaša iz roda v rod in le s težavo jih zamenjamo z drugačnimi, pa čeprav mnogo obetavnejšimi.
Že od rojstva se trudimo kontrolirati našo okolico in pripraviti druge, da bodo zadovoljevali naše potrebe. Tukaj pa je tudi izvor naše nesreče. To univerzalno psihologijo, ki razdira medsebojne odnose, saj uničuje osebno svobodo, imenujemo psihologija zunanjega nadzora. To je poskus prisiliti nekoga, da naredi nekaj, kar noče. Ta nadzor in prisila je lahko rahla, kot je npr. neodobravajoč pogled, ali očitna kot grožnja s smrtjo.

Zavedati se moramo, če nekoga predolgo silimo v nekaj, prestopimo točko možne vrnitve. S to osebo si morda ne bomo nikoli več blizu. Tako si zapravimo odnos s partnerjem, z otroci… Ob pomanjkanju te bližine se začno nekateri otroci odpovedovati odnosom z ljudmi in nekega dne se za vedno podajo na iskanje užitka brez odnosa (droge, sex brez ljubezni, zloraba hrane, nasilje…) Potrebno je razumeti razliko med iskanjem sreče v odnosu in iskanjem zadovoljstva brez odnosa – zato je tudi tako težko pomagati nesrečnim ljudem, ki iščejo zadovoljstvo in ne sreče, saj sami več ne poskušajo imeti odnosov.

Za vzpostavitev in ohranitev odnosov moramo prenehati izbirati prisilo, siljenje, kaznovanje, nagrajevanje, manipuliranje, ukazovanje, motiviranje, kritiziranje, valjenje krivde, pritoževanje, zbadanje, nadlegovanje, razvrščanje, zmerjanje ali umikanje in jih nadomestiti z izbiranjem skrbi, prisluha, podpore, pogajanj, spodbud, ljubezni, pomoči, zaupanja, sprejemanja, dobrodošlice in spoštovanja.

Pri težavah v odnosih so praviloma v konfliktu zadovoljevanje potreb po ljubezni in na drugi strani po moči in/ali svobodi, zabavi.
Otrok potrebuje učenje v obliki vzgleda, usmerjanja, vodenja in izkušenj, da se nauči uspešno zadovoljiti pogosto nasprotujoči si potrebi po avtonomiji (moči, svobodi) in povezanosti (ljubezni).
V družini naj bi dobil otrok možnost, da razvije svojo temeljno sposobnost za ljubezen, ki ni samo čustvo in sreča, ampak tudi sposobnost imeti rad predvsem od staršev, ki ga tega naučita. Naučil naj bi se sposobnosti za konflikt, da ga začuti, se z njim sooči, da ga zna artikulirati, z njim živeti in se ga naučiti reševati. S tem pa razviti sposobnost za pogajanje in iskanje rešitev, ko nobeden ne izgubi. (Glasser, 1998)

PREMAJHNA VZGOJNA VLOGA IZOBRAŽEVALNIH SISTEMOV

Vzgojni programi v šolah v skladu z mentaliteto moderne družbe spodbujajo čutne in materialne vrednote na račun moralnih, etičnih in duhovnih. Sodobne šole so v veliki meri izgubile vzgojni značaj. Tehnični čut je izrinil čut za človeka. Ljudje začenjajo marsikje jemati drug drugega brezosebno, kot stvar ali celo kot sredstvo. V duhu takšne mentalitete in ideologije se zdi nasilje sprejemljiv način za uveljavljanje v življenju, posebno ker posameznik obenem pomanjkljivo oblikuje vrednote, ki bi temu nasprotovale.

Znanje o tem, kako pomembni so za srečno življenje zadovoljujoči medsebojni odnosi, še posebno v družini, kako te odnose vzpostaviti, ohraniti in razvijati ter ostale potrebne veščine za kvalitetno družinsko življenje in zadovoljujoče odnose nasploh, bi moral omogočiti in podati tudi izobraževalni sistemi v okviru obveznih izobraževalnih vsebin že od osnovne šole naprej. (Marinček, 1998)
Izobraževalni sistemi izobražujejo predvsem za poklic ne pa za življenje. Znanje in veščine potrebne za zadovoljujoče odnose in srečno življenje, so gotovo pomembnejše od številnih na pamet naučenih podatkov, ki jih hitro pozabimo in jih praviloma v življenju tudi ne potrebujemo.
Danes pa je to znanje na žalost v veliki meri še vedno omejeno na strokovne kroge svetovalnih in terapevtskih delavcev.

Literatura

– Čačinovič-Vogrinčič, G. (2004). Družina danes. Glasilo mestne občine Ljubljana.
– Globokar, R. & Fajdiga, S. & Šverc, A. (2003). Za človeka gre. Ljubljana: Mohorjeva družba.
– Gostečnik, C. (1999). Srečal sem svojo družino. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
– Gostečnik, C. & Pahole, M. & Ružič, M. (2000). Biti mladostnikom starši. Ljubljana: Brat Frančišek in Frančiškanski družinski center.
– Glasser, W. (2002). Nesrečni najstniki. Radovljica: Mca.
– Glasser, W. (1998 ). Teorija izbire. Nova psihologija osebne svobode. Radovljica: TOP.
– Kolborn, M. & Horalambus, M. (1999). Sociologija. Teme in pogledi. Ljubljana: DZS.
– Lasch, C. (1992). Socializacija reprodukcije in zlom avtoritete. V: Bahovec, D. E. (ured.), Vzgoja med gospostvom in analizo. Ljubljana: Krt, str. 182 -209.
– Marinček, A. (1998). Vzgoja za družino. Osebnostna vzgoja. Vzgoja za življenje. Celje: Cilion.
– Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.
– Pantley, E. (2001). ABC odlične vzgoje. Zakladinica nasvetov za starše. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Praprotnik, T. (1999). Ideološki mehanizmi produkcije identitet. Ljubljana: ISH, ŠOU.
– Shapiro, L. (2003). Ščepec preventive. Kako preprečimo težave, preden se spoloh pojavijo. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– Ule, M. & Rener, T. & Mencin Čeplak, M. & Tindar, B. (2000) Socialna ranljivost mladih. Aristej.
– Ule, M. (1996). Mladina v devetdesetih. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.
– Zalokar-Divjak, Z. (1996). Vzgoja JE…NI znanost. Ljubljana: Educy.
– Žgavc, D. (2000). Sodobna vzgoja I. Ljubljana: Vrem.
– Žorž, B. (2002). Razvajenost, rak sodobne vzgoje. Celje: Mohorjeva družba.

Vir: zdravje-plus.com

OPOMBA: Uredništvo se popolnoma distancira in brezpogojno zavrača vsebine objavljene na spletni strani zdravje-plus.com pod poglavjem DUHOVNOST

Stanje po umetno prekinjeni nosečnosti in pot ozdravljenja

Ob spoznanju, da je žrtev splava ne samo nerojeni otrok, ki razen v izredno redkih primerih splava ne preživi, je potrebno poudariti, da so žrtve tega postopka tudi njegova starša in zdravstveni delavci. Ob prej omenjenem številu splavov v Sloveniji, lahko poudarimo, da se mnogi ljudje soočajo s psihološkimi in moralnimi posledicami splava. Nekateri želijo spomine na omenjeni dogodek potlačiti in pozabiti; drugi pa se soočijo s problemom in iščejo psihološko oz. zakramentalno pomoč. Pri vseh teh osebah (še zlasti pri ženah) pa je mogoče na splošno opaziti večje tveganje za nekatera psihološka stanja kot npr. večja nagnjenost k zasvojenosti (alkohol, tablete, droge), problemi prehranjevanja, nagnjenost k depresiji in samomorilnosti, deloholija itd. Vsi omenjeni simptomi na poseben način vplivajo tudi na morebitno zakonsko in družinsko življenje zvezo, ki trpi zaradi izgube nerojenega otroka. Po statistiki naj bi bil v skoraj 95 odstotkov odločitev za splav vključen tudi oče nerojenega otroka. Zato omenjeni simptomi lahko prihajajo v družino s strani obeh zakoncev.

Mnogokrat je slišati mnenja, da postabortivni sindrom ne obstaja, da je govorjenje o njem neetično in da splav nobenega ne prizadene. Po mnenju dr. Therese Burke to ne drži. Simptomi nezdravljene travme, ki jo osebe trpijo v zasebnosti in skriti tajnosti, negativno vplivajo na njihovo življenje, samopodobo in odnose. Prinašanje svetlobe v njihov problem, posredovanje znanja in ozdravljenja, jih navdaja z novim upanjem in veseljem. Namesto občutka sramote in krivde, ljudje najdejo notranji mir in pot sprave s svojim nerojenim otrokom, negativnimi spomini, bližnjimi in Bogom. Velikokrat se žene odločajo za splav pod različnimi psihološkimi pritiski svojih bližnjih, položaja, v katerih se znajdejo ali pa zaradi nevednosti. Zato je omenjena sprava še toliko bolj pomembna pri tistem delu teh žena (ne pri vseh), kjer tovrstni spomini ostanejo in puščajo posledice.

Ko je govora o tem, kdo naj pomaga žrtvam postabortivnega sindroma, je potrebno poudariti, da je to zelo delikatno področje, ki zahteva ljudi z občutkom. Zato brez primerno usposobljenih strokovnjakov (duhovnikov, psihologov) ni mogoče zagotoviti primerne oskrbe za te ljudi. V nekaterih deželah imajo v ta namen ustanovljene posebne skupine za samopomoč, ki pod vodstvom duhovnika ali diakona ter psihologa skupaj vstopajo v svet travmatičnih spominov. Pri tem so poleg priprave na prejem zakramenta sprave udeleženci (možje in žene, zdravstveni delavci) povabljeni, da duhovno sprejmejo odgovornost za storjena dejanja, sprejmejo materinstvo in očetovstvo nad nerojenim otrokom, v molitvi izrečejo t.i. krst želja za svojega otroka (prošnja Bogu, da ga sprejme med svoje otroke), ga poimenujejo ter se mu v molitvi priporočajo. Marsikatera žena, oz. starši se odločijo in darujejo za sv. mašo ter se otroka ob obletnici splava še posebej spomnijo. Vse to omogoča staršem, da se na duhovni in psihološki ravni spravijo s svojim nerojenim otrokom, gredo skozi proces žalovanja in se osvobodijo negativnih posledic, ki imajo korenine v zanikanju in skrivanju. Izročitev Bogu tudi tako travmatičnega dogodka, kot je splav, je vedno pot odrešenja in osvoboditve tako za posameznike kot tudi za družbo in cerkveno skupnost. Zato je spremljanje staršev, ki se soočajo s tovrstnim problemom ter organiziranje ustrezne duhovne in psihološke podpore, edini ustrezen odgovor vseh tistih, ki nam ni vseeno omenjenega problema.

___________
Ali veš?

 da je negativna psihološka stanja po splavu mogoče ozdraviti in olajšati s prejemom zakramenta sv. spovedi;
 da je skupnost Rahelin vinograd v ZDA organizirala preko 1.850 večdnevnih srečanj, ki so bili namenjeni izključno parom s postabortivnimi stanji (http://www.rachelsvineyard.org/).

Vir: dr. Tadej Strehovec, april 2008, Naša družina