Materinski dan

Kljub temu pa delovno aktivna mati danes še vedno nosi večino teže gospodinjskega dela.

V nadaljevanju bomo skušali prikazati, kako se je v zadnjih petdesetih letih spreminjal profil matere in kako so spremenjene razmere v družbi vplivale na rojevanje večine žensk, in ob tem analizirali podatke iz treh izbranih let – 1956, 1981 in 2006.

Matere v petdesetih letih 20. stoletja

Ženske, ki so rodile pred petdesetimi leti, natančneje leta 1956, in so danes že babice, so bile takrat v povprečju stare 28,2 leta. Skupaj so rodile več kot 31 tisoč otrok ali – povedano drugače – na 1.000 prebivalcev se je v tistem letu rodilo 20 otrok. Matere so rodile toliko otrok, da je povprečje na eno žensko v rodni dobi znašalo 2,5 otroka. To pa je pomenilo, da je bilo v tistem času zagotovljeno in celo preseženo enostavno obnavljanje prebivalstva.
Vsako rojstvo pa ni prineslo le veselja. Zaradi slabših življenjskih pa tudi zdravstvenih razmer se je v tistem letu 420 otrok rodilo mrtvih ali 13 na 1.000 živorojenih. V največ primerih so se mrtvi otroci rodili materam, ki so že dopolnile 40 let. Še 1.600 dojenčkov pa je v tistem letu umrlo, preden so upihnili prvo svečko. Leta 1956 je torej na 1.000 živorojenih otrok umrlo 50 dojenčkov.
Med ženskami, ki so bile leta 1956 matere, je bilo 40 % takih, ki so v tem letu prvič postale mame, 15 % teh mater je rodilo že tretjega otroka, 8 % pa četrtega. Pri prvem otroku so bile v povprečju stare 24,8 leta, pri tretjem pa 30 let.

Rojstvo otroka v porodnišnici sredi petdesetih let prejšnjega stoletja ni bilo samo po sebi umevno. V porodnišnicah je takrat rodilo samo 61 % naših mater oz. babic. Res pa je, da zaradi razvejane in že dolgo vpeljane babiške pomoči v Sloveniji le 2 % mater ob porodu nista imela strokovne pomoči.
Matere, ki so rodile leta 1956, so imele najpogosteje doseženo osnovnošolsko izobrazbo; takih je bilo 85 %, le 0,5 % mater je takrat imelo visoko izobrazbo. Nekaj več kot polovica vseh mater je bilo vzdrževanih, kar pomeni, da niso imele svojih dohodkov. Opravljale so gospodinjska dela doma in skrbele za otroke, moža ter širšo družino. Petina vseh mater je ob porodu izjavila, da so po poklicu kmetovalke, še dodatnih 16 % mater pa je izjavilo, da jih vzdržuje mož kmetovalec. Več kot tretjina otrok je bila takrat torej rojena v kmečkem okolju. Zaposlenih mater je bilo 28 %, od tega v industrijskih poklicih 8,7 %. To je bil namreč čas, ko se je industrializacija šele začela in potreba po manj kvalificirani delovni sili s podeželja še ni bila tako intenzivna kot po letu 1960, vendar pa se je prehod iz kmečke v delavsko-kmečko strukturo z uvajanjem industrializacije, z razdrobljeno zemljiško strukturo in z 10-hektarskim zemljiškim maksimumom že začel. Zaposlene matere so uživale pravico do 105 dni porodniškega dopusta. Pogoji za starostno upokojitev so bili v tistih časih ugodni. Zato so lahko mlade upokojenke, že babice, prevzele pomembno vlogo v gospodinjstvih svojih otrok in kot varuške svojih vnukov.

11 % otrok je bilo rojenih zunaj zakonske zveze in približno enak odstotek se je obdržal vse do začetka osemdesetih let.

Matere v začetku osemdesetih letih 20. stoletja

Petindvajset let pozneje, leta 1981, so matere rodile 29 tisoč otrok in prvič po vojni to ni zadoščalo, da bi bila zagotovljena enostavna reprodukcija prebivalstva. Na tisoč prebivalcev je bilo rojenih 15 novorojenčkov. V primerjavi z letom 1956 so se ženske zdaj za rojstvo otroka odločale mlajše. Leta 1981 so bile v povprečju stare 25,4 leta oz. skoraj tri leta mlajše kot pred petindvajsetimi leti. Ženska, ki je rodila prvič, je bila v poprečju stara 23 let. V Sloveniji je že bila vzpostavljena mreža porodnišnic. V tem času je večina mater rodila v porodnišnicah in le malokatera je zunaj zdravstvene ustanove (teh je bilo manj kot en odstotek).

V petindvajsetih letih se je bistveno zmanjšal delež četrtorojencev ali otrok višjega reda, povečala pa sta se deleža prvo- in drugorojencev. Malo manj kot polovica otrok je bilo prvorojenih, štiri desetine drugorojenih. Tretjega otroka je rodilo nekaj več kot 9 % mater, četrtega otroka ali otroka višjega reda pa le še 3 % mater. Delež mrtvorojenih otrok se je v četrt stoletja zmanjšal za več kot polovico (leta 1981 je bilo mrtvorojenih 177 otrok ali 6,1 na 1.000 živorojenih), delež umrlih dojenčkov pa se je zmanjšal skoraj za štirikrat. Naraščati je začel delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze; leta 1976 je bil namreč sprejet zakon, ki je bistveno spremenil pravni položaj otrok, rojenih zunaj zakonske zveze. Leta 1981 so več kot 4 tisoč otrok rodile matere, ki niso bile poročene; za 70 % teh otrok je bilo podano priznanje očetovstva.

Izobrazbena struktura mater se je močno izboljšala. Več kot polovica mater je imela končano srednjo izobrazbo: 27 % jih je izobrazbo pridobilo v štiriletni srednji šoli, 25 % pa v šoli za kvalificirane delavce. Še vedno pa je imelo 27 % mater le dokončano osnovno šolo. Vsaka deseta mati je imela višjo ali visoko izobrazbo.

Med vsemi materami je bilo še 1,7 % kmetovalk; te takrat niso bile upravičene do porodniškega dopusta. Od leta 1982 so bile med upravičenke do tega dopusta vključene zadružne kmetice. Porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka je trajal osem mesecev oz. eno leto, če je mati izrabila dopust za nego in varstvo s 4-urnim delavnikom. Le 14 % mater je bilo vzdrževanih, ostale so bile zaposlene, večinoma v strokovnih, upravno-administrativnih poklicih, pa tudi v industrijskih, trgovskih in storitvenih poklicih.

Matere v 21. stoletju – leto 2006

Leta 2006 se je na 1.000 prebivalcev rodilo polovico manj otrok kot pred petdesetimi leti. Celotna stopnja rodnosti, to je kazalnik, ki pove, kako se prebivalstvo obnavlja, se je prav tako prepolovila. Bistveno pa se je v petdesetih letih zaradi izboljšanja predporodnega in poporodnega varstva žena in otrok zmanjšalo število rojstev mrtvih otrok, predvsem pa število otrok, ki umrejo pred prvim rojstnim dnevom. V primerjavi s petdesetimi leti prejšnjega stoletja se je število mrtvorojenih zmanjšalo za petkrat, število umrlih dojenčkov pa s 1.593 na 64.

Povprečna starost mater ob rojstvu vseh otrok se je v petdesetih letih dvignila sicer samo za leto in pol (na 29,7 leta), ob rojstvu prvega otroka pa za več kot tri leta (na 28 let). Nekoč je bila visoka povprečna starost mater ob rojstvu vseh otrok posledica tega, da je ženska rodila več otrok in te v višji starosti. Danes je višja starost mater ob rojstvu otrok predvsem posledica odlaganja rojstva prvega otroka na poznejši čas, ker ženske želijo pred rojstvom otroka končati izobraževanje, se zaposliti, urediti stanovanjske razmere, zavedajo pa se tudi t. i. »odgovornega starševstva«. Tako najbolj rodno skupino predstavljajo ženske v starosti 25–29 let, vedno bolj pa se povišuje rodnost žensk po 30. letu starosti.

Vedno več je otrok, ki se rodijo materam, ki svoje zveze s partnerjem formalnopravno ne potrdijo s poroko. Delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, se je povečal za 4,5-krat (med vsemi prvorojenci je bilo 61 % otrok rojenih neporočenim materam). Da zunajzakonske skupnosti postajajo vedno pogostejša oblika življenjskih skupnosti mlajših parov, lahko posredno sklepamo tudi na osnovi drugorojencev: 38 % teh otrok je bilo rojenih neporočenim staršem. Z vsakim višjim redom rojstva se delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, zmanjšuje, a se je kljub temu še vedno več kot petina tretjerojencev (22 %) v letu 2006 rodila neporočenim materam.

Več kot polovica mater, ki so rodile v letu 2006, je imela, podobno kot pred petindvajsetimi leti, srednješolsko izobrazbo. Razlika pa je v strukturi, saj je le 13 % mater, ki so se šolale na srednji stopnji, izobrazbo pridobilo v nižji ali srednji poklicni šoli. Večina je zaključila srednjo strokovno ali srednjo splošno šolo. Vsaka tretja mati je že pridobila višjo ali visoko izobrazbo in le vsaka deseta ima samo osnovno.

Vir: www.stat.si; Tina Žnidaršič

V nadaljevanju bomo skušali prikazati, kako se je v zadnjih petdesetih letih spreminjal profil matere in kako so spremenjene razmere v družbi vplivale na rojevanje večine žensk, in ob tem analizirali podatke iz treh izbranih let – 1956, 1981 in 2006.

Matere v petdesetih letih 20. stoletja
Ženske, ki so rodile pred petdesetimi leti, natančneje leta 1956, in so danes že babice, so bile takrat v povprečju stare 28,2 leta. Skupaj so rodile več kot 31 tisoč otrok ali – povedano drugače – na 1.000 prebivalcev se je v tistem letu rodilo 20 otrok. Matere so rodile toliko otrok, da je povprečje na eno žensko v rodni dobi znašalo 2,5 otroka. To pa je pomenilo, da je bilo v tistem času zagotovljeno in celo preseženo enostavno obnavljanje prebivalstva.
Vsako rojstvo pa ni prineslo le veselja. Zaradi slabših življenjskih pa tudi zdravstvenih razmer se je v tistem letu 420 otrok rodilo mrtvih ali 13 na 1.000 živorojenih. V največ primerih so se mrtvi otroci rodili materam, ki so že dopolnile 40 let. Še 1.600 dojenčkov pa je v tistem letu umrlo, preden so upihnili prvo svečko. Leta 1956 je torej na 1.000 živorojenih otrok umrlo 50 dojenčkov.
Med ženskami, ki so bile leta 1956 matere, je bilo 40 % takih, ki so v tem letu prvič postale mame, 15 % teh mater je rodilo že tretjega otroka, 8 % pa četrtega. Pri prvem otroku so bile v povprečju stare 24,8 leta, pri tretjem pa 30 let.
Rojstvo otroka v porodnišnici sredi petdesetih let prejšnjega stoletja ni bilo samo po sebi umevno. V porodnišnicah je takrat rodilo samo 61 % naših mater oz. babic. Res pa je, da zaradi razvejane in že dolgo vpeljane babiške pomoči v Sloveniji le 2 % mater ob porodu nista imela strokovne pomoči.
Matere, ki so rodile leta 1956, so imele najpogosteje doseženo osnovnošolsko izobrazbo; takih je bilo 85 %, le 0,5 % mater je takrat imelo visoko izobrazbo. Nekaj več kot polovica vseh mater je bilo vzdrževanih, kar pomeni, da niso imele svojih dohodkov. Opravljale so gospodinjska dela doma in skrbele za otroke, moža ter širšo družino. Petina vseh mater je ob porodu izjavila, da so po poklicu kmetovalke, še dodatnih 16 % mater pa je izjavilo, da jih vzdržuje mož kmetovalec. Več kot tretjina otrok je bila takrat torej rojena v kmečkem okolju. Zaposlenih mater je bilo 28 %, od tega v industrijskih poklicih 8,7 %. To je bil namreč čas, ko se je industrializacija šele začela in potreba po manj kvalificirani delovni sili s podeželja še ni bila tako intenzivna kot po letu 1960, vendar pa se je prehod iz kmečke v delavsko-kmečko strukturo z uvajanjem industrializacije, z razdrobljeno zemljiško strukturo in z 10-hektarskim zemljiškim maksimumom že začel. Zaposlene matere so uživale pravico do 105 dni porodniškega dopusta. Pogoji za starostno upokojitev so bili v tistih časih ugodni. Zato so lahko mlade upokojenke, že babice, prevzele pomembno vlogo v gospodinjstvih svojih otrok in kot varuške svojih vnukov.
11 % otrok je bilo rojenih zunaj zakonske zveze in približno enak odstotek se je obdržal vse do začetka osemdesetih let.
Matere v začetku osemdesetih letih 20. stoletja
Petindvajset let pozneje, leta 1981, so matere rodile 29 tisoč otrok in prvič po vojni to ni zadoščalo, da bi bila zagotovljena enostavna reprodukcija prebivalstva. Na tisoč prebivalcev je bilo rojenih 15 novorojenčkov. V primerjavi z letom 1956 so se ženske zdaj za rojstvo otroka odločale mlajše. Leta 1981 so bile v povprečju stare 25,4 leta oz. skoraj tri leta mlajše kot pred petindvajsetimi leti. Ženska, ki je rodila prvič, je bila v poprečju stara 23 let. V Sloveniji je že bila vzpostavljena mreža porodnišnic. V tem času je večina mater rodila v porodnišnicah in le malokatera je zunaj zdravstvene ustanove (teh je bilo manj kot en odstotek).
V petindvajsetih letih se je bistveno zmanjšal delež četrtorojencev ali otrok višjega reda, povečala pa sta se deleža prvo- in drugorojencev. Malo manj kot polovica otrok je bilo prvorojenih, štiri desetine drugorojenih. Tretjega otroka je rodilo nekaj več kot 9 % mater, četrtega otroka ali otroka višjega reda pa le še 3 % mater. Delež mrtvorojenih otrok se je v četrt stoletja zmanjšal za več kot polovico (leta 1981 je bilo mrtvorojenih 177 otrok ali 6,1 na 1.000 živorojenih), delež umrlih dojenčkov pa se je zmanjšal skoraj za štirikrat. Naraščati je začel delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze; leta 1976 je bil namreč sprejet zakon, ki je bistveno spremenil pravni položaj otrok, rojenih zunaj zakonske zveze. Leta 1981 so več kot 4 tisoč otrok rodile matere, ki niso bile poročene; za 70 % teh otrok je bilo podano priznanje očetovstva.
Izobrazbena struktura mater se je močno izboljšala. Več kot polovica mater je imela končano srednjo izobrazbo: 27 % jih je izobrazbo pridobilo v štiriletni srednji šoli, 25 % pa v šoli za kvalificirane delavce. Še vedno pa je imelo 27 % mater le dokončano osnovno šolo. Vsaka deseta mati je imela višjo ali visoko izobrazbo.
Med vsemi materami je bilo še 1,7 % kmetovalk; te takrat niso bile upravičene do porodniškega dopusta. Od leta 1982 so bile med upravičenke do tega dopusta vključene zadružne kmetice. Porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka je trajal osem mesecev oz. eno leto, če je mati izrabila dopust za nego in varstvo s 4-urnim delavnikom. Le 14 % mater je bilo vzdrževanih, ostale so bile zaposlene, večinoma v strokovnih, upravno-administrativnih poklicih, pa tudi v industrijskih, trgovskih in storitvenih poklicih.
Matere v 21. stoletju – leto 2006
Leta 2006 se je na 1.000 prebivalcev rodilo polovico manj otrok kot pred petdesetimi leti. Celotna stopnja rodnosti, to je kazalnik, ki pove, kako se prebivalstvo obnavlja, se je prav tako prepolovila. Bistveno pa se je v petdesetih letih zaradi izboljšanja predporodnega in poporodnega varstva žena in otrok zmanjšalo število rojstev mrtvih otrok, predvsem pa število otrok, ki umrejo pred prvim rojstnim dnevom. V primerjavi s petdesetimi leti prejšnjega stoletja se je število mrtvorojenih zmanjšalo za petkrat, število umrlih dojenčkov pa s 1.593 na 64.
Povprečna starost mater ob rojstvu vseh otrok se je v petdesetih letih dvignila sicer samo za leto in pol (na 29,7 leta), ob rojstvu prvega otroka pa za več kot tri leta (na 28 let). Nekoč je bila visoka povprečna starost mater ob rojstvu vseh otrok posledica tega, da je ženska rodila več otrok in te v višji starosti. Danes je višja starost mater ob rojstvu otrok predvsem posledica odlaganja rojstva prvega otroka na poznejši čas, ker ženske želijo pred rojstvom otroka končati izobraževanje, se zaposliti, urediti stanovanjske razmere, zavedajo pa se tudi t. i. »odgovornega starševstva«. Tako najbolj rodno skupino predstavljajo ženske v starosti 25–29 let, vedno bolj pa se povišuje rodnost žensk po 30. letu starosti.
Vedno več je otrok, ki se rodijo materam, ki svoje zveze s partnerjem formalnopravno ne potrdijo s poroko. Delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, se je povečal za 4,5-krat (med vsemi prvorojenci je bilo 61 % otrok rojenih neporočenim materam). Da zunajzakonske skupnosti postajajo vedno pogostejša oblika življenjskih skupnosti mlajših parov, lahko posredno sklepamo tudi na osnovi drugorojencev: 38 % teh otrok je bilo rojenih neporočenim staršem. Z vsakim višjim redom rojstva se delež otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, zmanjšuje, a se je kljub temu še vedno več kot petina tretjerojencev (22 %) v letu 2006 rodila neporočenim materam.
Več kot polovica mater, ki so rodile v letu 2006, je imela, podobno kot pred petindvajsetimi leti, srednješolsko izobrazbo. Razlika pa je v strukturi, saj je le 13 % mater, ki so se šolale na srednji stopnji, izobrazbo pridobilo v nižji ali srednji poklicni šoli. Večina je zaključila srednjo strokovno ali srednjo splošno šolo. Vsaka tretja mati je že pridobila višjo ali visoko izobrazbo in le vsaka deseta ima samo osnovno.
Avtorica:
Vir: www.stat.si; Tina Žnidaršič

Homoseksualnost ne ustreza moralnim načelom ukrajinske družbe

nasprotuje nacionalnim interesom in spodkopava in ogroža pravice in svoboščine ljudi in družine.“

Ukrajina se želi včlaniti v Evropsko zvezo, katere ustanovitveni dokumenti zahtevajo preklic/razveljavitev protihomoseksualne zakonodaje v državah članicah. Amsterdamska pogodba zahteva, da njene države članice uzakonijo protidiskriminacijsko zakonodajo.

Možna ovira za vstop države v Evropsko zvezo je odsotnost zakona, ki bi prepovedoval „diskriminacijo“ homoseksualcev.V Veliki Britaniji, Nemčiji in drugih narodih Evropske zveze so homoseksualni aktivisti zelo uspešni pri normalizaciji „gejevskega sloga življenja“.
Homoseksualna razmerja so bila v Ukrajini dekriminalizirana leta 1991 in država je istega leta izenačila tudi zakon o polnoletnosti. Izraz „spolna usmerjenost“ ni uporabljen nikjer v ukrajinski zakonodaji.

Homoseksualni lobi je zelo malo prodrl v svojem prizadevanju za populariziranje homoseksualnosti v nekaterih državah nekdanjega sovjetskega bloka. Ukrajina ostaja neomajna krščanska država in nedavna anketa je pokazala, da javnost podpira „gejevsko“ gibanje le 15-odstotno.
Februarja 2008 je skupina ukrajinskih poslancev poslala krščanski organizaciji »Prava ljubezen je proti homoseksualnosti« pismo z besedilom: „Propagiranje homoseksualnosti škoduje moralni vzgoji otrok in mladih, ker razvija popačeno pojmovanje o spolnem življenju človeka ter naravni usmerjenosti moškega in ženske.“

Julija Timošenko in odposlanec bloka Ihor Jereško sta v pismu zapisala, da „se zdi absurdno, če podpirajo razuzdanost in spolno svobodo pod pretvezo nediskriminacije na zakonodajni ravni“.
Konec februarja je vseukrajinsko združenje krščanskih novinarjev, založnikov in jezikoslovcev Novomedija objavilo izjavo, v kateri so izrazili ogorčenje nad predvajanjem ameriškega homoseksualnega propagandnega filma Brokeback Mountain po televiziji. Televizijsko postajo so pokarali, češ, da „kanal si ni le drznil predvajati filma, ki popularizira perverznost in nemoralno obnašanje, temveč je to naredil v času največje gledanosti, ko večina družin skupaj gleda televizijo“.

Globoka zakoreninjenost Ukrajine v krščanstvu utegne postati kamen spotike za njene odnose z nasilno laično Evropsko zvezo. Za razliko od Evropske zveze, ki v svoji ustavi ni hotela priznati dveh tisočletij krščanske kulture, pa je Ukrajina zelo ponosna na svojo krščansko dediščino. Ukrajinski predsednik Viktor Juščenko se je pred kratkim srečal s pravoslavnim patriarhom Filaretom Denisenkom iz Kijeva: pogovarjala sta se o praznovanju 1020. obletnice krsta Kijevske Rusije, srednjeveške države, ki ji je vladalo mesto Kijev.

Vir: LifeSiteNews.com

Biotehnološki »grešni kozli«- intervju z dr. T. Strehovcem

Odločil sem se za analizo raziskav na izvornih celicah, pri tem pa sem pričakoval, da bodo te aktualne šele čez deset, morda celo dvajset let. Izkazalo se je, da je znanost naredila zelo velik korak na tem področju, tako da se že kar nekaj časa tudi na vsakdanji ravni srečujemo s temi dosežki. Prav tako pa si nisem mogel misliti, da bodo raziskave na izvornih celicah postale tako žgoče politično vprašanje, kot se je denimo zgodilo v okviru razprave o sedmem okvirnem raziskovalnem programu Evropske zveze, ki del denarja namenja tem raziskavam. Prav zaradi tega programa je razprava o izvornih celicah odmevala tudi v Sloveniji, saj je naša država v marsičem omogočila sprejetje tega raziskovalnega programa.

To vprašanje je postalo politično »vroče« predvsem zaradi etičnih dilem, povezanih s pridobivanjem izvornih celic. Prej omenjena novica o svojevrstni nagradi mladim staršem govori o izvornih celicah iz krvi popkovnice novorojenega otroka. Velik del znanstvenih raziskav in obetov pa gradi na celicah, pridobljenih iz zarodkov. Kako je z njihovo etično sprejemljivostjo?

Ko govorimo o izvornih celicah, je treba ločevati njihove tipe. Ta ločitev je povezana z njihovim izvorom in načinom pridobivanja. Eno so t. i. embrionalne matične celice, ki so vzete iz človeškega zarodka, ta pa odvzema ne preživi. Na drugi strani imamo izvorne celice, ki jih dobimo iz telesa odraslega človeka ali pa, kot sami omenjate, iz popkovnične krvi novorojenih otrok. S strani katoliške etike je popolnoma jasno: uničevanje človeških zarodkov za to, da razvijamo nove terapije, ni legitimno in etično ni dopustno. Vsi ljudje imajo pravico do etično sprejemljivih oblik zdravljenja. Znanost je zavezana temu cilju. Raziskave, ki temeljijo na uničevanju človeških zarodkov, so zato nesprejemljive. Odrasle, torej etično nesporne izvorne celice, pa so odličen raziskovalni in terapevtski vir, ki mu Cerkev nikakor ne nasprotuje. V okviru cerkvenih inštitutov in univerz se odvija takšno raziskovanje, nekatere redovne skupnosti celo finančno podpirajo take projekte.

Toda biotehnologija prav na podlagi raziskav zarodnih matičnih celic, pa naj bodo pridobljene iz t. i. »odvečnih« zarodkov iz postopkov umetne oploditve, iz namensko ustvarjenih ali »terapevtsko« kloniranih zarodkov, obljublja, če malce pretiravamo, stvaritev novega, popolnega človeškega telesa. Ali ni v takih obetih nekaj religioznega? Ne nazadnje tudi kristjani govorimo o »novem človeku« …

Morda si bo že bralec moje knjige postavil vprašanje, kako to, da teolog govori o raziskavah na izvornih celicah, torej o sodobnih raziskavah na področju naravoslovja. Razlog je v tem, da lahko na znanstveni razvoj gledamo tudi z verskega vidika, saj smo danes priča temu, kako se znanost odeva v nekakšno religiozno razsežnost. Ena izmed teh razsežnosti je v resnici podobna krščanstvu. Kot se je krščanski Bog utelesil v Jezusu Kristusu, se želi sodobna znanost z vsem svojim aparatom naravoslovja, računalništva, biologije, medicine utelesiti v nekem novem človeškem telesu, ki bo imuno na bolezni, na smrt, na nesrečo … To bo človek, ki bo ustvarjen po optimalnih ideoloških, ekonomskih in še kakšnih merili. Mnogi ljudje, ki danes razmišljajo o raziskavah izvornih celic, menijo, da njihov končni cilj ni le izgradnja novih tkiv ali organov, temveč celotnega človeškega telesa. V tem vidijo pravo prihodnost, celo odrešenje, ki ga velja brezpogojno, vedno in nekritično podpirati.

Ali lahko zaradi tako izjemne vloge znanosti že govorimo o nevarnosti »znanstvenega totalitarizma«?

V nekem smislu da. Danes želi znanost dati značaj resničnosti samo tistemu, kar sama razglasi za resnično. Pojmom, kot so Bog, duhovnost, tudi človeško doživljanje sveta in simbolov, znanost bolj ali manj odreka avtentično vrednost.

Zase pa pogosto zahteva »imuniteto«, zlasti etično.

To še posebej velja za področje medicine. Znanost na tem področju obljublja družbi silen razvoj na področju zdravljenja, v zameno pa pričakuje nekakšno etično “svobodo”. To je seveda sporno. V zgodovini smo imeli veliko primerov, kam lahko pride znanost brez etike. To se je dogajalo v nacističnih medicinskih poskusih, ali pa danes na človeških zarodkih. Dejstvo je, da tako znanost kot tehnologija želita vplivati na to, kaj bo v družbi predstavljano kot dobro in kaj kot slabo. In prav izvorne celice so najbolj očiten primer tega dogajanja.

Sami zavzemate drugačno držo, saj stvari ne opravičujete, temveč zaostrujete – tudi z nenavadno primerjavo, po kateri naj bi bili zarodki »grešni kozli« sodobne biotehnologije.

Izhajam iz misli antropologa in klasičnega filologa Reneja Girarda, ki pravi, da vsaka družba ustvarja konflikte. V svojih študijah je odkril, da ima uničenje človeškega življenja v teh sporih začasne spravne in mirovne učinke. Primer za to je že sam evangelij, kjer imamo konflikt med judovsko duhovščino in Rimljani. Ta konflikt se nezavedno razrešuje na Jezusu Kristusu, ki ga ljudje namesto krivega Baraba želijo usmrtiti. Za začasni družbeni mir so pripravljeni žrtvovati nedolžnega človeka. To misel, ki jo Girard seveda še globlje razvija, prenašam na področje bioetike. Vedno bolj se zdi, da človeški zarodek postaja takšna »daritev«, ki ima mirovne posledice za tiste konflikte, ki v današnji družbi nastajajo med neuresničenimi mesijanskimi (medicinskimi) obljubami znanosti, kapitalom in neučakano javnostjo. Ta nasprotja povzročajo številne napetosti, ki jih družba rešuje čisto v bibličnem smislu: treba je žrtvovati nedolžna bitja, da vzpostavimo – sicer navidezni – mir. V preteklosti so ideološki sistemi te napetosti reševali tako, da so za žrtve iskali odrasle ljudi, danes pa živimo v družbi, ko – verjetno podzavestno – te novodobne žrtve išče med nerojenimi.

Kaj je lahko alternativa taki usmeritvi? Sami znanosti, ki že od legalizacije splava naprej nezadržno drsi po spolzkem etičnem nagibu, predlagate svojevrsten »biotehnopreroški« zgled – sv. Frančiška. Ali res lahko človek iz srednjega veka kaj pove znanosti 21. stoletja?!

Že kot frančiškan sem se ob analizi raziskav na izvornih celicah obrnil tudi k našemu redovnemu ustanovitelju. Frančišek je v svojem življenju naredil simbolno zelo pomenljivo gesto, namreč – objel je gobavca, do katerega je prej čutil izjemen odpor. S tem je objel ranjeno človeško telo, ki je podvrženo bolezni in umrljivosti. Ta paradigma, sprejetje telesa tudi v bolezenski omejenosti in smrtnosti, je najboljša varovalka pred iluzijami, ki jih ustvarja današnja znanost, namreč ustvariti tako popolno telo, da ne bo več podvrženo bolezni in smrti. To so ideološke utopije, ki pa že danes ravno na področju izvornih celic povzročajo veliko zla (uničevanje človeških zarodkov). Sporočilo sv. Frančiška za današnjo biotehnologijo je v tem, da moramo biti tudi v znanosti in etiki realisti. Gotovo moramo biti usmerjeni v nove stvari, tudi tiste, do katerih bomo prišli s pomočjo izvornih celic, po drugi strani pa se moramo zavedati meja znanosti – da nas njena fascinantnost ne zaslepi in hromi v varovanju človeškega življenja in izkazovanju ljubezni ubogim današnjega časa.

Vir: Tednik Družina, pogovarjal se je BOGOMIR ŠTEFANIČ ml.

Sprejemljivost splava zaradi spola narašča

Tovrstni testi v neposredni prodaji so se razrasli na trgu in danes prodajajo več kot 1400 različnih tipov testov.

Kolumnist William Saletan je zapisal, da članek kaže na to, da med prebivalstvom narašča sprejemljivost splava na podlagi spola. Sprašuje se, kdaj bo ta tabu začel umirati. Saletan piše, da je novo izkrivljenje glede splava na podlagi spola, za katerega je znano, da je zelo razširjen v Severni Ameriki in ima pogubne demografske posledice v Indiji, to, da ga označujejo lahkotnost, varnost in zasebnost. Testi za določanje spola so poceni in lahki, in čeprav je njihova zanesljivost vprašljiva, velikokrat naznanjajo splav.

Saletan opozori na prenos poudarka, ki ga nakazuje časnik: „Že samo ideja o selektivnem predrojstvenem testiranju je bila sporna, zlasti v luči splava na podlagi spola, ki razsaja v Aziji. Skupine za življenje ne nehajo opozarjati, da je to naravna posledica kombinacije zlahka pridobljenega testiranja in splava na zahtevo. Lani maja je britanska skupina za življenje LIFE opozorila, da bo genetsko testiranje spola otroka vodilo v porast števila splavov. Predstavnica skupine Michaela Aston je za Sun Online povedala, da je novi test zelo nevaren. Pripelje namreč lahko do tega, da bodo otroke splavili samo zato, ker so „napačnega“ spola.

Saletan piše, da je osnovna stigmatiziranost glede splava na podlagi spola že izginila, kakor kaže poudarek članka v Los Angeles Times. „Problem ni v tem, da bi testirali svoj naraščaj zaradi spola: problem je v tem, da ko tako delajo, jih pri tem zavedeta popačena tehnologija in pretirano tržišče.“

Nekatere ženske, ki so podjetja že tožile zaradi napačnih rezultatov testiranja, zahtevajo tudi, naj to ureja vlada. Vendar Saletan opozarja, da je to začetek poti do dokončne sprejetosti.

„Nazadnje bomo vzpostavili pravila za zagotavljanje varnosti in učinkovitosti testov za določanje spola zarodka. Na tej točki pa bomo razglasili, da je to ustrezno urejeno. Tako pa začne tabu umirati.“
Nedavna statistika Združenih narodov kaže, da v Indiji, deželi, kjer je verjetno največ splavov na podlagi spola, vsak dan pobijejo v splavu kar 7 tisoč deklic. Poročilo, ki os ga Združeni narodi objavili leta 2006, pravi: „Od leta 1991 statistika razkriva drastičen upad deklic v najbolj cvetočih deželah in okrožjih – do 50 ali 100 manj deklic kakor dečkov kot drugod.“

Vir: LifeSiteNews.com

RAZŠIRJENOST NARAVNIH METOD NAČRTOVANJA SPOČETJA V SLOVENIJI

Vsaka anketiranka je najprej odgovorila na 8 splošnih vprašanj: starost, okolje (v katerem živi), dokončana šola, stan, število nosečnosti, število otrok, število spontanih in število umetnih splavov. Sledila so vprašanja o tem, katero metodo načrtovanja družine anketiranka uporablja, kako dobro pozna druge metode, kateri so glavni razlogi, da naravnih metod ne uporablja, v čem vidi prednost njihove uporabe, koliko časa že uporablja sedanji način načrtovanja družine, na podlagi česa se je odločila zanj, kje je dobila osnovne informacije in kako sta z uporabo zadovoljna s partnerjem. Anketa se zaključi s šestimi vprašanji o ženskem ciklusu in plodnosti.

Izključno naravne metode načrtovanja družine (koledarsko, temperaturno, Billingsovo ali ovulacijsko, simptotermalno) uporablja 8,7% anketirank, v kombinaciji s kondomom in/ali prekinjenim odnosom pa še nadaljnjih 15% anketirank. Anketa je hkrati pokazala, da kontracepcijske tablete uporablja 26,7% anketirank, le 1% manj kondom, na tretjem mestu po pogostnosti uporabe je prekinjen odnos (22,5%), sledijo pa maternični vložek (4,8%), sterilizacija (2,5%), spermicidi (1,5%) in diafragma (1,5%).

Starost in stan vplivata na uporabo naravnih metod. Ženske med 20. in 39. letom starosti pogosteje uporabljajo naravne metode kot ženske pred 20. ali po 40. letu. Med uporabnicami naravnih metod je 77,8% poročenih. To je skoraj 30% več kot pri uporabnicah kontracepcijskih tablet.

Anketiranke bolje poznajo umetne metode. Kondom in kontracepcijske tablete poznajo vse. Med drugimi umetnimi metodami pa največ anketirank ne pozna spermicidov (10,2%).
Med naravnimi metodami 13,5% anketirank ne pozna koledarske, 21,2% temperaturne, 23,7% Billingsove, kar 59,0% pa jih ne pozna simptotermalne metode. Okolje, izobrazba in število otrok na uporabo naravnih metod ne vplivajo.

Anketa je tudi ugotavljala, kakšen je odnos anketirank do naravnih metod (katere so po njihovem mnenju prednosti in ovire pri uporabi).
Najpogostejši razlogi, zaradi katerih uporabnice kontracepcijskih tablet ne uporabljajo naravnih metod, so nezanesljivost (31,7%), zahtevno opazovanje (25,9%) in njihovo slabo poznavanje (24,5%).
53,3% uporabnic naravnih metod je prepričanih, da je največja prednost uporabe takšnih metod v skupnem in soodgovornem načrtovanju obeh partnerjev (isto meni 41,7% uporabnic kontracepcijskih tablet).

Med uporabnicami naravnih metod je bilo največ takih, ki naravno metodo uporabljajo že več kot 5 let. Med uporabnicami kontracepcijskih tablet, pa je bilo največ takih, ki tovrstno »zaščito« uporabljajo od 2 do 5 let.

Uporabnice naravnih metod so informacije o načrtovanju družine večinoma dobile v knjigah, uporabnice kontracepcijskih tablet pa pri zdravniku.

Razlogi za uporabo trenutnega načina načrtovanja družine so zelo različni. Pri uporabnicah naravnih metod je najpomembnejši razlog ni stranskih učinkov, pri uporabnicah kontracepcijskih tablet pa je ta razlog šele na 3. mestu (na prvem je enostavna uporaba).
Največ uporabnic naravnih metod (55,6%) se je odločilo zanje, ker nimajo stranskih učinkov. Za več kot 20% anketirank sta pomembna tudi moralni in verski razlog.

Pojme in dejstva o oploditvi ter menstruacijskem ciklusu najbolje poznajo ženske med 30. in 39. letom, najslabše pa tiste, ki so mlajše od 20 let. Na poznavanje vplivata izobrazba in način načrtovanja družine.

Ugotovitve ob dobljenih rezultatih.


Učinkovitost naravnih metod je primerljiva z učinkovitostjo kontracepcijskih tablet. V študijah Svetovne zdravstvene organizacije so ugotovili nad 97% učinkovitost teh metod (simptotermalna celo 99%), če je par metodo uporabljal dosledno in pravilno.
Da pa se par nauči metodo pravilno in dosledno uporabljati, ne zadostuje zgolj učenje iz knjig, kot je to navedla večina anketirank, ampak je nujno sodelovanje z učiteljem metode (inštruktorjem).
Presenetljivo je, da so pojme in dejstva o menstruacijskem ciklusu ter plodnosti najslabše poznale anketiranke, ki so mlajše od 20 let. Zanimiv je tudi podatek, da so anketiranke najmanj informacij o načinih načrtovanja družine dobile – v šoli.