O tem je treba govoriti spontano

Za oblikovanje vedenja, ki je sprejemljivo za družbo, in uravnavanje spolne aktivnosti so zato za odraščajočega človeka velikega pomena socialno okolje, mnenja vrstnikov, staršev, učiteljev in tudi medijev, nanj pa zelo vplivajo tudi pisane in nenapisane vrednote, norme in pravila določene družbe.

Vzgoja se začne v otroštvu

Kot mnoge druge dimenzije osebnosti je razvoj spolnosti pri mladostniku odvisen od dogajanja pred začetkom adolescence, od prvih čustvenih navezav in zgodnjih izkušenj v odnosih, zgodnjih čutnih zaznav, povezanih z lastnim telesom in dotiki drugega, do kognitivnih spoznanj, učenja in postopnega razumevanja celostnega vidika spolnosti.

Martina Tomori, predstojnica katedre za psihiatrijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani, meni, da je treba o spolnosti govoriti na zdrav in spontan način že, ko je otrok še majhen, saj bi tudi majhni otroci radi vedeli, kako so prišli na svet. Takrat ima pomembno vlogo pri vzgoji družina, ki vpliva na področja, povezana s spolnostjo, kot so občutek lastne vrednosti, odnos do telesa, odnos do odgovornosti … S spolnim vedenjem je namreč vselej povezana tudi odgovornost zase in za drugega, ki bi jo moral razvijati že majhen otrok, denimo tako, da skrbi za svoje igrače.

Kot je na seminarju Mladostnik in ljubezen, ki ga je organiziralo društvo Šola za življenje, povedala Martina Tomori, se otrok od staršev uči prilagajanja, dopuščanja in ohranjanja bližine, naklonjenosti, izražanja topline, medsebojnega zaupanja in lojalnosti. Če tak odnos vidi pri svojih starših, bo imel večje možnosti, da bo pozneje tudi sam razvijal zdrav partnerski odnos in razumel spolnost kot del kompleksnejšega odnosa. Zato tudi Tomorijeva obravnava vse pomembne teme odraščajočih, kot so iskanje identitete, oblikovanje spolne vloge in samopodobe, osamosvajanje od družine, odnos do telesa in ugodja, sposobnost bližine in hkrati postavljanje meja drugemu, sprejemanje socialnih meril in odgovornosti.

Po njenem mnenju je osamosvajanje od družine mogoče le z rahljanjem primarnih vezi z libidom, oblikovanje identitete pa le z njeno spolno razsežnostjo. Pri tem igrajo pomembno vlogo odnos do telesa in do vsakršnega ugodja, sposobnost obvladovanja in sprostitve ter čedalje večja sposobnost in želja po bližini z drugim bitjem. Pomembna je tudi pripravljenost za prevzemanje odgovornosti, za prilagajanje in smiselno vključevanje socialnih norm v lastno vedenje. »Celostna samopodoba brez spolne identifikacije je le torzo,« meni Tomorijeva.

Vpliv okolja na spolnost

Proces vključevanja spolnosti v celovitost življenja v adolescenci zahteva veliko usklajevanja, prinaša pa vrsto bojazni, dvomov in začasnih umikov. »Ob vsej že tako zapleteni dinamiki razvoja je za mladostnika prav spolnost tema, ki je najbolj odločilno povezana z merili sociokulturnega okolja, z vrednostnim sistemom družbe, s sporočili medijev,« pravi Tomorijeva. Vsi vplivi so ambivalentni, polni sočasnih spodbud in zavor, prepovedi in pričakovanj. Postopoma se spreminjajo tudi merila, ki se nanašajo na spolnost v splošnem.

Zato po mnenju Tomorijeve namesto varnih usmeritev, podpore pri smiselnih samostojnih iskanjih, empatične opore v razočaranjih in stiskah, spodbujanja zdrave odgovornosti in potrditev pomena spolnosti v celotnem odnosu do sebe in drugega večina mladih od odraslih neredko sliši predvsem svarila, nerealne poduke, neosebna predavanja ali zgrožene moralne obsodbe.

Mladostniku, ki je sposoben širiti lastne meje brez občutja izgube osnovne varnosti in lastne avtonomije, odnosi z drugimi ne pomenijo več izgube lastne identitete ali identificiranja z drugim. Mnogi dogodki v adolescenci pa razvoja sposobnosti za bližino pravzaprav ne spodbujajo, temveč motijo. Mladostnik ima takrat še težave pri navezovanju novih stikov, blizu mu je tekmovalnost z drugimi iz otroštva in premalo je gotov v stiku s samim seboj. Nova bližina je zanj tako lahko le ogrožajoča.
Ker ne verjame vase in si ne zaupa, je lahko tudi v spolnosti prezahteven, preveč pričakuje ali pa je, nasprotno, preveč negotov, preveč tesnoben in zelo zadržan. Spolnost mu namesto ugodja povzroča le nove bojazni, težave in nezadovoljstvo s seboj. Kot meni Tomorijeva, si »v adolescenci prizadevaš, da bi se zbližal z drugimi, da bi našel sebe. V odrasli dobi pa veš, da se lahko zares zbližaš z drugim le, če si že našel sebe.«

Verodostojnost raziskav?

Sodobne raziskave spolnega vedenja mladih kažejo več razlik v primerjavi s podatki starejših študij. Najopaznejše so večanje deleža spolno dejavnih mladostnikov, nižanje starosti ob prvih spolnih izkušnjah, čedalje krajše obdobje, ki mine od začetka drugih oblik spolnega vedenja do spolnega odnosa, pa tudi vse bolj podobni vzorci spolnega vedenja pri dekletih in fantih.
Tomorijeva se sprašuje, ali podatki v resnici kažejo realno podobo in ali so mladi danes res prej spolno aktivni, ali je takšno vedenje bolj razširjeno in svobodno. Spolno vedenje je namreč večplastno, zato se podatkov ne sme poenostavljeno interpretirati. Spolno izkušenost vrstnikov pogosto precenjujejo tudi mladi, kar jih sili v prezgodnje spolno življenje, na katero še niso pripravljeni. To vedenje se lahko nadaljuje kot pogosto menjavanje partnerjev ali pa se razvijejo disfunkcionalni partnerski odnosi in pozneje celo motene družinske razmere.

Kot pojasnjuje Tomorijeva, so zgodnje spolne izkušnje najtesneje povezane z osebnostnimi značilnostmi, kot so impulzivnost, velika potreba po vznemirjenju, zgodnje težnje po potrjevanju z ekspanzivnostjo, težave v obvladovanju afektov in pomanjkanje sposobnosti za odpravljanje stresov. Mnogi mladostniki poskušajo tako manifestirati stališča, ki jih imajo za liberalna, čeprav jih v sebi ne sprejemajo, zato zaradi svojega vedenja pozneje doživljajo stisko in se počutijo krive.

Poleg tega imajo spolne odnose pogosto v opitosti ali v stanju, spremenjenem zaradi učinkovanja drugih psihoaktivnih snovi, kar pa ne prinaša lepih osebnih čutnih in čustvenih izkušenj. Kot poudarja Tomorijeva, doživljanje take spolnosti tudi nikakor ne spodbuja pravega samospoštovanja.

Vir: Delo, Kaja Cencelj

Število splavov na Hrvaškem je od leta 1989 zaradi močne besede škofov padlo za 90 odstotkov

Direktor organizacije Human Life International na Hrvaškem, dr. Antun Lisec, pripisuje svoj uspeh za reševanje življenja nerojenih otrok v deželi odlični podpori in sodelovanju s katoliškimi škofi in duhovniki v narodu, ki je več kakor 80-odstotno katoliški.

Kanadski katoliški romanopisec in slikar Michael D. O’Brien, ki je za dosežke na področju vere in kulture dobil hrvaško narodno nagrado Buvina, je bila že trikrat na Hrvaškem, da bi opravil raziskavo za svoj najnovejši roman, ki ga je izdala založba Ignatius Press (za naročila kliknite:http://studiobrien.com/site/index.php?option=com_content&task=view&id=152&Itemid=1) Na teh potovanjih se je večkrat srečal s katoliško hierarhijo na Hrvaškem ter za agencijo LifeSiteNews.com povedal, da zaradi njihovega izrazitega poguma uspeh v boju proti kulturi smrti ne preseneča. „Kultura smrti v svojih mnogih oblikah je neusmiljeno napadala ta narod, je to Cerkev neusmiljeno križala,“ je dejal O’Brien. „V svojih semeniščih, med duhovščino in redovih vzdržujejo dinamično pravovernost. In so popolnoma združeni s svetim očetom. „Sadovi tega so več kot očitni,“ je nadaljeval. „So znamenje za Zahod.“ Pripomnil je: „Ko te bombardirajo, ko te vržejo v zapor, ko vidiš, kako lastne laike in duhovnike mučijo in iztrebljajo, ne pustiš, da bi te ustrahovali prekanjeni odtenki razkolniških teologov. Korupcijska moralna teologija, ki tako prevladuje v zahodni Evropi in obeh Amerikah, ima zelo malo vpliva ali sploh nič. Ljudje so okusili smrt v mnogih oblikah in jo prepoznavajo, ko prihaja v teoloških preoblekah,“ je sklenil O’Brien.

Medtem ko se mnogi škofje in škofovske konference na zahodu in v Evropi, ko je šlo za raziskave na zarodnih matičnih celicah, niso hoteli dotakniti poudarjenega problema umetne oploditve, je hrvaška škofovska konferenca naredila prav to. Z razpravo prav o raziskavah na zarodnih matičnih celicah so škofje leta 2005 opozorili, da je umetna oploditev, vir večine zarodkov za raziskovanje na zarodnih matičnih celicah, „hud zločin proti spočetemu človekovemu življenju in njegovemu dostojanstvu“.

Jim Hughes, podpredsednik mednarodne federacije pravica do življenja, je za agencijo LifeSiteNews.com dejal o hrvaških škofih: „Bogu hvala za njihovo vodenje. Upajmo, da bo njihovo prizadevanje odmevalo po vsem svetu ter osrčilo druge škofe in vernike, da se bodo zavzemali za obrambo človeškega življenja.“

Vir: LifeSiteNews.com

Z izvornimi celicami do lepših dojk

Vsako leto kirurgi na stotisoče ženskam opravijo lumpektomijo namesto mastektomije, pri kateri odstranijo dojko. Vendar pa poseg pogosto pusti posledice – različne vdolbine -, saj lahko s posegom odstranijo do tretjine dojke. Vsadki, ki so na voljo danes, so namenjeni rekonstrukciji dojk po mastektomiji, niso pa oblikovani za popravljanje nepravilnih oblik po lumpektomiji ali obsevanju.

Različni posegi za odpravljanje napak

Če dojki nista enako veliki, lahko kirurgi zmanjšajo eno dojko, presadijo mišico s hrbta, da pvečajo dojko ali premaknejo tkivo, da sčasoma nadomesti, kar primanjkuje. Vendar pa so tovrstni postopki operacijski in puščajo brazgotine.

Izvorne celice preprečijo odmiranje?

Japonski zdravniki, ki so metodo prvi preizkusili, so 21 ženskam z rakom na dojkah z liposukcijo posrkali maščobo iz trupa, bokov in stegen. Iz polovice posrkanega materiala so izločili izvorne celice in jih združili z drugo polovico maščobe, kar so potem vbrizgali na tri mesta okrog vdolbine na dojki. Zdravniki tako menijo, da so izvorne celice tiste, ki so preprečile, da bi tkivo odmrlo in so oblikovale mini vsadke. Metodo bodo zdaj preizkusili tudi Američani, ki pa opozarjajo na previdnost pri uporabi izvornih celic za rekonstrukcijo in kozmetične namene, saj še ni popolnoma znano, kako se bodo te celice obnašale ob staranju.

Vir: rtvslo.si

Le malo si jih upa spraševati brez sramu

Da bi bilo kmalu več šol, ki bi imele bolj kakovostne programe spolne vzgoje, je društvo Šola za življenje organiziralo seminar z naslovom Mladostnik in ljubezen, namenjen strokovnim delavcem v zdravstvu, izobraževanju in vzgoji.

Kot meni dr. Evita Leskovšek z republiškega inštituta za varovanje zdravja, vzgoja za zdravo spolnost pomaga oblikovati zdrava prepričanja, ki jih mladi potrebujejo, da lahko ozaveščeno in odgovorno odločajo o svojem spolnem življenju. Poleg tega pomembno pripomore k odložitvi prvega spolnega odnosa na poznejši čas ter motivira mlade za uporabo zaščite pred nosečnostjo in spolno prenosljivimi okužbami. Kljub mnogim informacijam o spolnosti, ki nas spremljajo skoraj na vsakem koraku, je pri nas kakovostnega znanja in literature še malo.

Pravo izobraževanje dovolj zgodaj

Na seminarju je svoje delo predstavila tudi dr. Alenka Hafner, vodja oddelka za socialno medicino, analitiko in promocijo zdravja pri zavodu za zdravstveno varstvo (ZZV) iz Kranja. Zavod že nekaj let uspešno izvaja programe, ki so namenjeni varni in zdravi spolnosti, saj, kot pravi Hafnerjeva, raziskave potrjujejo, da spolna vzgoja ne spodbuja zgodnje spolne aktivnosti, temveč pripomore k razumnejšim odločitvam, zlasti pa k zmanjšanju stisk mladih. Za programe so se odločili, ker so zgolj nekatere vsebine spolne vzgoje vključene kot medpredmetno kurikularno področje. Mladi se tako le pri pouku biologije seznanijo z zgradbo in delovanjem spolnih organov. Da bi bili dovolj zgodaj deležni pravega izobraževanja, ki bi dvignilo njihovo raven znanja, jim pomagalo oblikovati zdrava stališča in medosebne odnose, so v ZZV Kranj razvili dva daljša in dva krajša programa za izvajanje zdravstvene vzgoje ob sistematskih pregledih. Njihovi programi ne temeljijo na ustrahovanju mladih ali naštevanju raznih prepovedi, temveč na sproščenem pogovoru in navajanju konkretnih informacij, ki so mladim lahko v pomoč.

Programi za varno in zdravo spolnost

Morda najpomembnejši je njihov program Spolnost mladih, osnovni preventivni program, ki ga že od leta 2003 ZZV Kranj izvaja v 9. razredih osnovnih šol. Program zagotavlja enotne informacije v zvezi s spolnostjo, s poudarkom na preprečevanju prezgodnjih spolnih odnosov in mladostniške nosečnosti ter spodbujanju humanih medosebnih odnosov. Izvajajo ga lahko le za to posebej usposobljeni študenti medicine in psihologije, strokovnjaki ZZV in regijski ginekologi. Osemurne delavnice so sestavljene iz dve uri trajajočega psihološkega pogovora o odnosih med spoloma. Sledi jim štiriurni zdravstveni del, ki mladim pojasni telesne spremembe in jih pouči o primerni kontracepciji. Praktični del delavnice pa je namenjen dvournemu ogledu ginekološke ambulante in pogovoru z ginekologom. Nadgradnja opisanega programa je program Imava se rada, tudi preventivne narave, ki pa ga zavod izvaja za dijake 2. letnikov srednjih šol. Vsebina štiriurnih delavnic obsega teme, kot so odnosi med spoloma, kontracepcija ter spolno prenosljive okužbe in bolezni. Tudi ta program izvajajo študenti medicine in psihologije ter regijski ginekologi. Podobna sta tudi krajša programa spolne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah. Odraščanje je vzgojni program za 6. razrede osnovnih šol, ki spodbuja zdrav telesni in duševni razvoj mladostnika. V sklopu sistematskega pregleda se v eni šolski uri mladi z zdravnico pogovorijo o telesnih in duševnih spremembah v puberteti in mladostništvu. Kadar zdravnica spodbuja razpravo in v njej sodelujejo številni osnovnošolci, mnogi med njimi dobijo odgovore na svoja številna (skrita) vprašanja.

Podoben je zdravstveno-vzgojni program Za zdravo in varno ljubezen, namenjen 3. letnikom srednjih šol. Kot skupinska spolna vzgoja traja vsaj eno šolsko uro ob sistematskem pregledu, s poudarkom na razpravi. Dijaki se z medicinsko sestro tako pogovorijo o kontracepciji, nosečnosti, o prekinitvi nenačrtovane nosečnosti in o spolno prenosljivih okužbah, predvsem o okužbi z bakterijo Chlamydia trachomatis, ki je ena najpogostejših spolno prenosljivih okužb v adolescenci.

Jasni in preprosti odgovori »vrstnikov«

Kot pravi Hafnerjeva, so mladi učitelji praviloma najboljši posredovalci informacij, saj se učenci in dijaki z njimi laže identificirajo, zato si tudi upajo postaviti jim intimna vprašanja. Študenti se trudijo odgovoriti z jasnimi in preprostimi pojasnili, kjer je le mogoče, pa se problemov lotevajo z ilustrativnimi primeri. Zato se morajo »vrstniški učitelji« še pred začetkom samostojnega vodenja delavnic obvezno udeležiti enodnevnega izobraževanja, ki jih opremi s potrebnim znanjem s tega področja.

Podobno dobrodejen je tudi ogled ginekološke ambulante, saj zmanjšuje strah pred obiskom ginekologa, tako pri fantih kot pri dekletih. Ker mladi danes (pre)zgodaj vstopajo v aktivno spolno življenje, njihovo znanje o spolnosti pa je pogosto pomanjkljivo, so predstave lahko celo popolnoma napačne. In ker mladi predavanjem spolne vzgoje radi prisluhnejo, so ti programi v našem izobraževalnem sistemu primerni, če ne že nujni.

Vir: Delo, Kaja Cencelj