Preveč splavov: lord Steel

„Vsakdo mora priznati, da je preveč splavov,“ je povedal v pogovoru za Guardian 26. oktobra. Pozval je k boljši spolni vzgoji in dostopu do nasveta glede kontracepcije ter razpravo o spolni morali, da bi se številke znižale.

V Angliji in Walesu je bilo lani skoraj 194.000 splavov, številka pa se dvigne na 200.000, če prištejemo še tiste, ki so prišle splavit iz Severne Irske in Republike Irske: porast od prejšnjega leta je bil za skoraj 4%, največji pri najstnicah.

Številke so katoliški cerkveni voditelji označili kot „vir gorja in globoke bolečine za vse nas“ ob gonji zagovornikov splava za reformo sedanjega zakona to jesen.
Lord Steel, ki je dobival grožnje in vreče sovražne pošte, ko je zasebno predlagal zakon kot mlad poslanec pred 40 leti, je jasno povedal, da ne obžaluje preobrata v zakonodaji in se mu omejevanje dostopa do splava ne zdi odgovor na naraščajoče število splavov. Pravi, da še ni prepričan, da bi bilo treba skrajšati najvišji dovoljeni rok za splav 24 tednov nosečnosti, ki so ga odobrili zdravstveno združenje in druga zdravstvena telesa, ter meni, da je vprašanje, ali ne bi opustili zahteve po podpisu dveh zdravnikov za opravljanje splava v prvih 13 tednih nosečnosti, da bi omejili odlaganje in stisko.

Razkril je tudi, da je canterburyjski nadškof dr. Rowan Williams v članku v Observerju prejšnjo nedeljo opozoril, da je danes preveč lahek dostop do splava.

Lord Steel je dejal: „Strinjam se, da zdaj prevladuje mnenje, da če gredo stvari narobe, lahko posežeš po splavu, in to je res neodgovorno. Mislim, da bi morali biti ljudje bolj odgovorni, zlasti pri uporabi kontracepcije.“ Pravi, da pomanjkljivo raziskovanje razlogov, zakaj ženske izberejo splav, ovira prizadevanje za reševanje problema rastočih številk. Dodal je: „Trenutno vsi delamo v mraku. Mislim pa, da obstaja mišljenje, da zlasti tiste ženske, ki večkrat splavijo, jemljejo to kot trajno kontracepcijo.“ Namen odobritve parlamenta ni bil, da bi zakon uporabljali na tak način,“ je dejal lord Steel, ki je uveljavil svoj zakon v prizadevanju za reševanje življenja nosečnic, ki so umirale po rokah mazačev in v samomorih.

Hoče boljšo spolno vzgojo v šoli, ki bi pokrivala spolno etiko in uporabo kontracepcije. Rekel pa je tudi, da nasprotovanje Cerkve kontracepciji „absolutno pripomore k uporabi splava kot kontracepcije“.
Besede lorda Steela, kjer našteva koristi njegovega zakona, so izzvale osuplost in strah pri zagovornikih zdravja žene. Šefinja britanske dobrodelne organizacije BPAS za opravljanje splava in kontracepcijskega varstva Ann Furedi je dejala: „Obstaja veliko pozitivnih razlogov, zakaj lahko raste število splavov – ker je ženskam olajšan dostop do služb, ki jih potrebujejo, ker NHS bolj financira varstvo za splav, in ker danes več žensk verjame, da je splav sprejemljiva izbira, če pride do nenačrtovane nosečnosti.

„Če načeloma nasprotuješ splavu, te spremembe ne bodo dobrodošle, če pa verjameš, da morajo ženske imeti možnost odločanja o svoji prihodnosti glede rojevanja, so to pozitivne spremembe. Seveda je bolje preprečiti nezaželeno nosečnost kakor jo končati s splavom. V kliniki BPAS za splave nikoli nisem srečala ženske, ki bi hotela biti tam. Nobena ženska si ne želi narediti splava. Vendar splav ni problem sam v sebi. Problem je nezaželena nosečnost in splav je lahko rešitev za to za mnoge ženske. Ni pravega in napačnega števila; potrebujemo toliko splavov, kot jih je potrebno za rešitev problemov, s katerimi se srečujejo ženske.“ Dodala je. „Na starševstvo gledamo zdaj popolnoma drugače – to ni nekaj, v kar si potegnjen, ker je kondom zdrsnil. Veliko časa porabimo za skrb za starševstvo. Ženske danes močneje čutijo glede možnosti načrtovanja, kdaj bodo postale matere in če to bodo.“

Komentar lorda Steela je nastal prav v času, ko so večletne razprave o splavu v Britaniji na višku.
Pričakujejo, da bo ministrica za zdravje Dawn Primarolo povedala odboru za razvoj znanosti in tehnologije glede splava v spodnjem domu parlamenta, da ne vidi dokazov za potrebo zniževanja omejitve na 24 tednov. Takšno mnenje imajo tudi zdravstveni voditelji, med njimi BMA, kraljevi kolidž za porodničarje in ginekologe ter kraljevi kolidž za nego.

Odbor poslancev bo preučil tudi vprašanje, ali morajo ženske za opravljanje splava v prvih treh mesecih nosečnosti še vedno pridobiti podpis dveh zdravnikov.

Anketa, ki jo je objavila skupina za izbiro Pravice do splava kaže na rahlo večino, 52 % javne podpore liberalizaciji zakona za zahtevo le enega zdravnika ali nobenega. Anketa NOP je tudi pokazala, da je 83 % javnosti prepričane, da ima ženska pravico odločiti, ali bo naredila splav, samo 13 % pa jih pravi, da menijo, da ženska te pravice nima.

Do sprememb za omejevanje ali liberalizacijo dostopnosti do splava lahko pride z amandmaji zakona za človeško tkivo in embriologijo, ki bo prišel v parlament v nekaj tednih.
V odprtem pismu britanski javnosti so se katoliški kardinali odmaknili od problema zakonodaje, češ, da bi lahko število splavov močno padlo, ko bi se spremenilo dovolj src in duhov. Pismo je nakazalo več načinov, kako bi lahko institucije in posamezniki dosegli nižje število splavov, med njimi tudi bolj sočutno svetovanje mladim nosečnicam, ki bi razkrinkalo „tekoči trak“, ki ženske potegne v splav, ne da bi temeljito raziskalo druge možnosti ter bolje poskrbelo za mlade ženske, ki bi izbrale rojstvo otroka.

V pismu, ki sta ga podpisala kardinala Cormac Murphy O’Connor in Keith O’Brien, piše: „Zakon iz leta 1967 je bil namenjen reševanju problema nezakonitega splava na osnovi tega, da je to glavni vzrok smrti nosečnic. Naše dežele pa zdaj letno opravijo 200.000 splavov. Ne glede na našo veroizpoved ali politično prepričanje je lahko takšno število splavov le vir žalosti in globoke bolečine za vse nas. Ničesar ni, kar bi lahko zdaj našo družbo ustavilo, da ne bi delovala za pospeševanje novega razumevanja in pristopa k odnosom, odgovornosti in medsebojni podpori.“

Vir: Lucy Ward and Riazat Butt, 24. oktober 2007, The Guardian

Maščobe ovira za zanositev

Tudi raziskave na živalih dokazujejo, da imajo maščobe določen vpliv na jajčece tako pred oploditvijo kot tudi po njej, saj preprečujejo njihov nadaljnji razvoj. Strokovnjaki poudarjajo, da je že dalj časa znana povezava med debelostjo in težavami z zanositvijo, zdaj pa so to tudi javno dokazali.
Do danes znanost še ni našla pravega odgovora za odpravo teh negativnih vzrokov, zato je še vedno najučinkovitejše zmanjšanje previsoke telesne teže od 5 do 10 kilogramov.

Vir: RTVSLO.si

Podpis Konvencije Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem

Državni sekretar Robert Marolt je skupaj s 23 drugimi državami podpisal Konvencijo Sveta Evrope o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolnim zlorabljanjem.

Namen konvencije je preprečevanje in boj proti spolnemu izkoriščanju in spolnemu zlorabljanju otrok, varstvo pravic otrok, ki so žrtve spolnega izkoriščanja in spolnega zlorabljanja, spodbujanje državnega in mednarodnega sodelovanja pri boju proti spolnemu izkoriščanju in spolnemu zlorabljanju otrok.

Vsaka pogodbenica je zavezana izvesti zakonodajne ali druge ukrepe, ki so potrebni za preprečevanje vseh oblik spolnega izkoriščanja in spolne zlorabe otrok ter za zaščito otrok, in sicer glede zaposlovanja, usposabljanja in ozaveščanja oseb, ki delajo z otroki, izobraževanja otrok, ukrepov, namenjenih splošni javnosti in sodelovanja otrok, zasebnega sektorja, medijev in civilne družbe.

Info:http://www.mp.gov.si/si/splosno/novice/ novica/article/717/5541/?cHash=e7f90a2fe2

Brezplačni program za drugega otroka

Samo pobudo je sicer podrobneje predstavila generalna direktorica direktorata za vrtce in osnovno šolstvo Mojca Škrinjar. Kot je dejala, je določba, po kateri bodo starši deležni ugodnosti, če bodo imeli v vrtcu istočasno dva ali več otrok, logično nadaljevanje zdajšnjih prizadevanj, da bi starši v vrtce vključili čim več otrok. “21. člen zakona o vrtcih namreč že zdaj določa, da občina staršem za drugega, tretjega ali več otrok v vrtcu zagotovi popust v višini desetih odstotkov. Ta popust ostaja, država pa dodaja svoj drug delež, to je popolno plačilo za mlajšega otroka v vrtcu, enega ali več.”

Po besedah Škrinjarjeve je bila sicer priprava zakona dolgotrajna in naporna, saj je bilo treba uskladiti želje prav vseh, ki so v njej sodelovali. “Včasih so si bile želje povsem nasprotujoče, zato je delo potekalo kar dolgo. Kljub temu mislim, da smo prišli do dobrega predloga,” je prepričana Škrinjarjeva. Dodala je, da bodo sicer možnosti, da se v zakon še kaj doda ali spremeni, še v nadaljnji javni razpravi oziroma takrat, ko se bo zakon sprejemal v državnem zboru.

Sicer pa naj bi si na ministrstvu po Zverovih besedah dolgoročno prizadevali za to, da bi vrtci nekoč postali povsem brezplačni.

Vir: delo.si

Seminar Mladostnik in ljubezen

V Ljubljani je dne 27. 9. 2007 potekal seminar “Mladostnik in ljubezen”, namenjen strokovnim delavcem v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju. Predavali so prof. dr. Martina Tomori, dr. Alenka Rebula, Jurij Popov, prim. mag.Polona Brcar, dr. Alenka Hafner, dr. Milena Igličar ter dr. Alenka Berkopec Valena. Seminar je pripravilo društvo Šola za življenje. Zaradi velikega zanimanja bo ponovitev seminarja 30.10. 2007. Prijavite se lahko na elektronskem naslovu mladi.seminar@gmail.com. Lepo vabljeni!

STARŠEVSTVO KOT MODULNI SISTEM:

Prva poudarja, da tehnična razpoložljivost in osamosvojitev materinstva in očetovstva pravzaprav načeloma nista nič novega. Po eni strani je namreč obvladovanje narave stvari, dobro znani cilj tehnološko razvitega razsvetljenstva, ki se v bistvu ne spreminja le zaradi tega, ker je posegel v sfero človeka in njegovega genetskega središča. To, kar osvaja tehnika, je seveda treba vselej zaščititi proti zlorabam, vendar pa nam hkrati nudi tudi vrsto novih priložnosti za razvoj in odločanja. V tem primeru, pravijo zagovorniki teh tehnologij, se te nove priložnosti nanašajo predvsem na predembrionalno preprečevanje dednih bolezni in na osvobajanje od muk, ki jih doživljajo neplodni ljudje, katerih je v današnjem času vedno več. Poleg tega se je ločevanje naravnega starševstva od socialnega in pravnega pričelo že veliko prej; zato je verjetnost, da otroci odraščajo v družini, v kateri so bili rojeni, tako ali tako vedno manjša.

Druga razlaga, v katero tudi sam verjamem, pa poudarja, da je ta pobeg v splošnost, v nekaj, kar »naj bi vedno že tako bilo«, samo krinka, ki naj bi omogočila, udejanjanje Novega in ga skrivoma prenesla čez prag morebitnih neudobnih in kritičnih vprašanj. Morda drži, da se to Novo ne kaže v laboratorijih, kjer so si substance popolnoma podobne, ne glede na to, ali so človeškega ali živalskega izvora, kjer je na človeško naravo možno vplivati brez narkoze, in kjer se predembrionalnim tvorbam ni treba za nič opravičevati ali jim karkoli utemeljevati. Vendar se to Novo zelo jasno pokaže v družbenem prostoru in skozi sociološko optiko. Dvojne vijačnice, analiza genomov, genetska terapija, heterološke in homološke oploditve v eksploziji svojih novih možnosti ukinjajo antropološko konstanto materinstva in očetovstva, ki je doslej veljalo v vseh obdobjih in kulturah.

Morda se te epohalne spremembe ne kažejo prav zelo jasno v biologiji ali v kemiji celičnega jedra. Vendar pa se zelo jasno kažejo v posledicah, s katerimi te nove tehnologije vplivajo (ali bodo vplivale) na družine in sorodstvene sisteme. Starodavna celota biološkega in socialnega starševstva razpada, in iz vidika naravnih postopkov postaja starševstvo neke vrste modulni sistem, v katerem je možno vse delce obravnavati in med seboj kombinirati kot samostojne, ločene enote. Bistvena razlika med posledicami teh novih tehnologij in posvojitev ali razvez, ki tudi vsaka na svoj način razdvojujeta povezavo med biološkim in socialnim oziroma pravnim starševstvom, je v tem, da medicinske tehnike prevzemajo nadzor, multiplikacijo in mehanistično prevlado nad ustvarjanjem človeka, ki je bilo doslej možno izključno v domeni družbenih oblik zakonskega ali izvenzakonskega starševstva.

Smernice teh razvojev so iz sociološkega vidika dvojne. Socialno starševstvo je izvzeto, ali, če hočete, osvobojeno iz svojih bioloških predpostavk. V odnosu do narave postaja socialno starševstvo torej nekaj »prosto lebdečega«. Starševstvo in reprodukcija sta torej postala neodvisna drug od drugega in ju je možno obravnavati ter organizirati ločeno, vsakega zase. Biologija sledi načelom, ki temelje na kombinatoriki, selekciji in medicinski optimalizaciji semenčic in jajčec, medtem ko obstaja starševstvo samo zase, kar pomeni, da ga je potrebno kot takega tudi na novo ustvariti in utrditi. Načeloma, torej iz vidika tehnologije, bi bilo možno, reprodukcijo popolnoma ločiti od družine. Lahko bi jo organizirali klinično, pri čemer bi donositev klinično ustvarjenih embrijev poverili skupini žensk, ki bi jih izbrali v skladu z določenimi kriteriji. Dandanes je vse to seveda znanstvena fantastika. Toda vsaj v razmišljanju nam te perspektive lahko odprejo nova obzorja, tista namreč, v katera so tovrstni razvoji že sedaj usmerjeni.

Po eni strani se za pomen »starševstva« onkraj lastne narave realno odpirajo takšne možnosti, ki si jih v vsej svoji domišljiji le težko predstavljamo. Že zelo kmalu bo postalo samoumevno, da bomo lahko izbirali spol svojega bodočega otroka in morda celo njegove bolezni, njegov izgled in značajske posebnosti. Implementacije embrijev, dojenčki, ki so nastali v epruvetah, tablete za dvojčke ali trojčke, nakup globoko zamrznjenih zarodkov v »trgovini z embriji«, kjer bi seveda delali visoko izobraženi, profesionalni medicinci, in katera bi bila seveda podrejena skrbnemu državnemu nadzoru – vse to se nam dandanes morda še zdi fiktivno, vendar je dejansko že možno.

Na kakšen način se bo dojemalo pojem materinstva takrat, ko bodo torej dojenčki nastajali v epruvetah? Kakšne posledice bo to imelo za samopodobo žensk, ki so, odkar pomnimo, dojemale materinstvo kot del svoje eksistence? Kdo ali kaj je v takšnih pogojih sploh starš? In kdo je oče, stric, brat itd.?

Že sedaj je tehnično možno, da si dajo ljudje svoje zarodke zamrzniti in jih odmrznejo takrat, ko je najboljša priložnost za to, torej, denimo, po tem, ko si je bodoča mati že uredila kariero. Možno je tudi – in v ZDA se je to dejansko zgodilo, – da se tak globoko zamrznjen zarodek odmrzne in vstavi v maternico kakšne druge ženske, denimo matere darovalke jajčeca, Le-ta postane po tem, ko otroka donosi in rodi, hkrati mati in babica. Otroček postane sestra svoje lastne »matere«. Prosim, zakaj pa ne? Le kdo in s kakšnimi argumenti bi želel to (trajno) prepovedati, če pa vsi vemo, da je na ta način možno povezati dve dragoceni dobrini, namreč poklicno emancipacijo žensk in uspešno rast prebivalstva, ki je set predpogoj za mednarodno veljavo ter za zavarovanje pokojnin?

Prav tukaj smo naleteli na ključni vidik, ki grozi, da se nam bo zaradi eksplozivnosti svojega razvoja izmuznil in rok. Reproduktivni medicinci in njihovi genetski svetovalci se zavzemajo za svobodo odločanja in avtonomijo. Pravijo, da si želijo predvsem zmanjšati trpljenje ljudi. Kdor tega noče, ga k temu nihče ne sili. Tukaj ni nikakršnih prisil. Tudi ta tehnologija je nevtralna, če jo obravnavamo samo zase. To, kar je pomembno, je skrbni način njene uporabe. Naš pravni sistem in znanost, ki se zaveda svoje odgovornosti, bosta preprečila najhujše.

A predstavljajmo si popolnoma neverjeten primer, da bi bilo to resnično možno. Predstavljajmo si, da bi naša družba resnično razpolagala s pravnimi mehanizmi, ki bi lahko zajezili deroči tok sodobne tehnike. Takšnih pravnih mehanizmov nimamo: vse se dogaja s splošnim soglasjem in po najboljši volji v okviru »svobodnih diskurzov«, ki so kar naenkrat prišli v ospredje in prevladali v naši in tudi v vseh drugih družbah. A celo v malo verjetnem primeru, da bi današnja družba dejansko razpolagala s takšnimi mehanizmi, bi se temelji nove, post-družinske družbe kljub temu uveljavili, kajti nitke svojega obstoja bi pod vodstvom neverjetno hitro razvijajoče se medicine in z blagoslovom nove genetske sodne birokracije potegnili skozi šivankino uho, imenovano »individualna avtonomija pacienta«. V tej novi, post-družinski epohi se bo starševstvo iztrgalo iz svojih prejšnjih naravnih konstant. Zaradi osamosvojene, v vse smeri razvijajoče se »biologije« bo starševstvo postalo nekaj, kar bo možno ohranjati samo preko odločitev in socialnih zvez.

Ta prelom zgodovinskih razsežnosti pa se dogaja popolnoma onkraj vladnih ukrepov, brez kakršnekoli zakonodaje, brez debat in glasovanja v parlamentu. Dogaja se tiho in neopazno kot del medicinsko – tehničnega napredka, v kolektivnih obiskih »individualnih svetovalnic«, pri čemer vse to konec koncev financira zdravstveno zavarovanje. Vsaj eno pa je pri tem popolnoma jasno: za posledice vsega tega niso odgovorni tehniki ali znanstveniki. Družba je namreč tista, ki se mora odločiti, do kolikšne mere bo dejansko uporabljala vso to nepregledno vrsto novih možnosti, ki jih nudijo nove tehnologije.

» Najprej bodo prišli na vrsto tisti, ki so dejansko nosilci dednih bolezni, potem tisti, ki so dedno napačno disponirani, potem tisti, ki so morda ogroženi, pa še tisti, ki so bili domnevno zapostavljeni. V tem deluje ponudba optimalizacij podobno kot vse druge storitve ali proizvodi: ko enkrat pridejo na trg, v območje dosegljivega, se ji bodo posamezniki težko uprli. Podobno kot vse druge, bo tudi ta ponudba v ljudeh vzbudila družbeno pogojene potrebe; prišlo bo do povpraševanja in nakupovanja. Etika je precej šibkejša, kot logika potrošništva. Najprej bo prišel na vrsto strah pred lastno boleznijo in pred lastnimi pomanjkljivost,i, in šele potem tudi strah pred genetsko evgeniko. Najprej pride na vrsto žretje in šele potem morala (K. Gabert, 1988)«.

»Največji dobiček, torej modernizacija na en mah, se bo pokazala šele (a tukaj neobhodno in zagotovo) pri potomstvu. Intergenerativna odgovornost ne more ostati več omejena zgolj na zagotavljanje optimalnih pogojev socializacije. Obveznosti starševske skrbi se bodo pričele že v trenutku, ko se bo oplojeno jajčece ugnezdilo v maternici. Ker bi na primer vsak hemofilik ogrožal solidarnostno skupnost vseh udeleženih, je treba nastajajočega otroka že v štadiju, ko je sestavljen šele iz 32 celic, nujno podvreči postopku genetske preiskave. Če se pokaže, da ima zarodek v svoji dispoziciji okvaro, se bodoči starši lahko odločajo med splavom ali naknadnimi popravki, torej terapijo zarodne lupine. A le zakaj bi se zadovoljili le s popravljanjem dednih napak? Ta terapija bodočim staršem omogoča tudi izpolnjevanje drugih želja, ki jih je mogoče prenesti na zarodek. Ali bo bodoči otrok svetlolas ali rjavolas? Ali bo težil k prekomerni telesni teži, ali bo po rasti bolj majhen? Vse to je možno že vnaprej urediti. Tudi samskim ljudem se ni potrebno odreči vsakodnevnim reproduktivno tehnološkim storitvam, niti v primeru, da se kratkoročno združijo z neko drugo osebo in skupaj z njo preizkusijo tradicionalne načine razmnoževanja«.

V tem genetskem raju se ne popravlja zgolj ljudi »z napakami« oziroma, kot jih je imenoval stari Kant, »ukrivljenih polen«. Niso samo oni tisti, ki se jih ustrezno oklesti in oblikuje v skladu z idealnimi predstavami, ki izvirajo iz človeških možganov, ideologij in strahov. Morda je še bolj privlačno dejstvo, da so se vnaprej dane prepletenosti ljubezni in razplojevanja, starševstva i naklonjenosti razmotala in postala vprašanje individualnih odločitev, da so se morda osamosvojila tudi v družbenem smislu, in da bodo zato vsi ti dejavniki v bodoče obravnavani ločeno, v okviru različnih področij in institucij. To je seveda še posebej privlačno prav za tiste družbe, v katerih nataliteta strmo upada in je ni možno več reševati samo s staro, loterijsko metodo zakona in starševstva.

Vir: Popolnoma normalni kaos ljubezni, Ulrich Beck in Elisabeth Beck-Gernsheim, FDV, 2006