Koliko sproščeni ste ob svojem najstniku, ko beseda nanese na spolnost?

Kateri pomisleki ponavadi ovirajo starše, da se ne opogumijo in ne spregovorijo s svojimi potomci o spolnosti? Kako premagati nelagodje in kljub vsemu začeti debato?

Pomisleki, ovire…

Ne želim vzpodbujati spolne aktivnosti.

Mnogo staršev misli, da bodo s pogovorom o spolnosti spodbudili svoje najstnike k prezgodnji spolni aktivnosti. Raziskave so pokazale, da poučevanje o spolnosti iz kateregakoli vira ne povečuje verjetnosti za zgodnejšo spolno aktivnost. Zanimive pa so ugotovitve, da pomanjkanje spolne vzgoje vpliva na prezgodnjo nosečnost. Če boste na glas izrazili svoje stališče do spolnosti (npr. da se ne strinjate, da imajo najstniki pred 18-tim letom spolne odnose), vas bo vaš najstnik slišal in najverjetneje tudi izrazil svoje mnenje. Tako boste vsaj vedeli, kakšna so njegova stališča do spolnosti, če pa ne boste govorili o temah, ki so povezane s spolnostjo, ne boste izvedeli, kako razmišlja o spolnosti vaš najstnik.

Moj otrok ve o spolnosti več kot jaz.

Večina staršev je prepričanih, da njihovi otroci dobijo dovolj informacij v šoli pri spolni vzgoji. Kdaj je dovolj in kako otrok te podatke razume, je odvisno od vsakega posameznika. Viri informacij zunaj šole so danes sicer bogati (prijatelji, knjige, revije, TV oddaje, internet), vendar je med njimi tudi veliko stereotipov ali celo neresnic. Današnja mladina lahko zaradi bogatega besednega zaklada daje vtis, da veliko ve o spolnosti, vendar samo poznavanje besed še ne pomeni, da tudi dejansko razumejo, o čem govorijo. Naloga staršev je, da preverijo, kaj njihovi mladostniki zares vedo, kaj mislijo, da vedo in skušajo skupaj z njimi razjasniti tista prepričanja, ki so napačna.
Starše je pogosto strah, da se bodo osmešili, če ne bodo poznali vseh odgovorov. Ponavadi je tako, da si boste pridobili še več zaupanja svojih otrok s tem, če kdaj priznate, da tudi vi česa ne veste.

Nerodno mi je govoriti o spolnosti!

Sram je ena izmed pogostih ovir, ki onemogoča pogovor o spolnih vsebinah. Nekateri starši mislijo, da jih otroci sprašujejo o njihovi spolni aktivnosti, o čemer pa je večini ljudi zelo težko govoriti komur koli, kaj šele svojim otrokom. Čeprav so mladostniki sicer radovedni, kako so njihovi starši razreševali dileme o spolnosti, so usmerjeni predvsem nase in na svoje težave. V obdobju adolescence se odvija toliko sprememb na številnih področjih, da ima mladostnik malo časa in energije, da bi se usmerjal navzven, saj ima preveč “dela s sabo”. Kljub vsemu je dobro, da starši povedo, da jim je nekoliko neprijetno govoriti o spolnosti, sicer ima lahko mladostnik občutek, da je v teh pogovorih nelagodno samo njemu.

Ne vem, kako naj začnem.

Čeprav današnja generacija staršev izhaja iz obdobja seksualne revolucije, je še vedno težko začeti pogovor o spolnosti s svojimi otroki. Problem je tudi v tem, da v svoji mladosti v večini niso imeli starševskega modela (povojna generacija staršev), ki bi jih naučil spretnosti spolne vzgoje. Kljub omenjenim vzrokom se bo staršem obrestovalo, če bodo znotraj svoje družine detabuizirali pogovore o spolnosti. Začnite posredno, z vprašanji o tem, kaj mislijo njihovi vrstniki o določenih spolnih temah, kako se vedejo… Lahko se pogovarjate o tem, kako je vaš najstnik razumel določen film (na temo ljubezni, spolnosti, splava, kontracepcije, zgodnje nosečnosti …), ki ste ga gledali skupaj ipd. Ko si boste utirili pot in bo obema stranema manj tuje uporabljati “spolni” besednjak, lahko začnete pogovor tudi bolj direktno, vezan na svojega najstnika, ne več na ljudi okrog njega.

Kako se pogovarjati o spolnosti?

Ne odlašajte s pogovorom do takrat, ko ima vaš najstnik že razmerje.
Najbolje je, da se začnete pogovarjati o spolnosti, preden je vaš najstnik spolno aktiven. Otroci med 11 in 12 letom bodo te pogovore jemali manj osebno, najverjetneje se ne bodo tako burno odzvali na “nespodobna” vprašanja in bodo tudi bolj pripravljeni izraziti svoje poglede. Bolje je spraševati hipotetično (“kaj če…”) kot direktno. Če boste npr. šele 16 – letni hčerki začeli razlagati o kontracepciji, bo mislila, da jo obtožujete, da ima spolne odnose. Mlajši otroci so še manj čustveno vpleteni v spolne teme in tako obstaja tudi večja možnost, da bodo bolj odprti za pogovor tudi, ko bodo starejši.
Sicer pa je dobro vedeti, da nikoli ni prepozno! Če se želite pogovoriti s starejšim najstnikom, mu povejte, da bi se moral o tej temi pogovoriti prej, vendar je zrasel tako hitro, da ste komaj opazili, a bi se vseeno radi začeli pogovarjati o spolnosti.

Ne skušajte povedati vsega naenkrat.

Iz preteklosti se lahko spomnimo pogovorov o pomembnih razvojnih temah v slogu: “No, draga hčerka, sedaj pa je čas, da se pogovoriva o pomembni temi, o spolnosti. Kaj veš o kontracepciji?” ali pa očetovo povabilo sina “Sin, greva skupaj na eno pijačo/košarko?” Pogovori, ki se začnejo tako pompozno, gotovo vzbujajo precej nelagodja na obeh straneh, poleg tega pa vzpodbujajo prepričanje, da je spolnost nekaj nenaravnega, super veličastnega.
Če želite, da vaš otrok sprejme spolnost kot normalen in naraven del življenja, je najboljši način, da pogovore o spolnosti stkete v vsakodnevne dejavnosti. Televizijske oddaje, revije, celo trači so lahko zadosten poligon, da načnete pogovore, ki so vezani tudi na spolne vsebine. Ne preplavite svojega otroka z nešteto podatki, odgovorite mu na zastavljena vprašanja, morda vprašajte ali želi izvedeti še kaj in nič več. Vaši prvi cilji naj bodo predvsem, izvedeti, kaj vaš otrok že ve o spolnosti in mu dati vedeti, da z vami lahko razpravlja o spolnih vsebinah.

Spoštujte mladostnikovo zasebnost.

Mladostniki sovražijo stikanje po njihovih stvareh ali oprezanje za njimi ali njihovimi prijatelji. Intimnost mladostnikov je potrebno prav tako spoštovati kot intimnost odraslih. Ne pogovarjajte se z mladostnikom o intimnih temah v javnosti, skušajte se orientirati na prostor in čas, ko ste sami z njim. Ni priporočljivo tudi, če vam npr. vaša hčerka zaupa svoje intimne dileme, da to takoj poveste svojemu možu, prijateljici ipd. Dovolite, da se hči sama odloči, s kom bo delila tako občutljive in zanjo pomembne vsebine.

Pogovor o spolnem odnosu.

Večino najstnikov zanima, ali je prvi spolni odnos boleč, kdaj je pravi čas za spolnost ipd. vedite, da mladostniki pogosteje z vprašanji o spolnosti v sebi iščejo razloge, zakaj še ne bi imeli spolnih odnosov kot pa obratno. V zgodnji adolescenci, ko najstnik še ni osebno in čustveno vpleten v intimni odnos, je dobro, da se z njim pogovorite o realnih tveganjih pri spolnem odnosu:
– Nezaščiten spolni odnos lahko pripelje do nosečnosti: pogovor o kontracepciji.
– Prezgodnja nosečnost je fizično in psihično tvegana: pri premladih materah so pogostejši porodni zapleti, več je nedonošenčkov, dekleta, ki so zgodaj matere, težje ostanejo v šoli, pogosteje se razidejo s partnerjem in ostanejo samohranilke.
– Tveganje za prenosljive spolne bolezni je večje.

Pogovor o vrednotah.

Najstniki se pogosto sprašujejo, kaj je pri spolnem odnosu dovoljeno in kaj je normalno. Prav je, da jim poveste, kakšno je vaše stališče do spolnosti v najstniškem obdobju. Tudi če se ne strinjate z začetkom spolnega odnosa pred 16 ali pred 18-im letom, predstavite argumente, zakaj tako mislite. Mladostniki so hvaležni za razlage in pogosto jih upoštevajo (vsekakor v večji meri kot če mu stvari samo prepovedujete, brez da bi mu pojasnili zakaj).
Iz številnih virov, s pomočjo katerih si mladostnik lahko pogosto oblikuje napačna stališča o spolnem odnosu, je dobro, da ve, da je normalen spolni odnos tisti, v katerem uživata oba partnerja in ni nobeden izmed njiju prizadet ali se počuti izkoriščenega, krivega. Potreben je čas, da sta partnerja samozavestna in usklajena v spolnem odnosu. Ni tragedija, če so začetniški poskusi v spolnosti ponesrečeni ali boleči, saj sčasoma lahko prerastejo v prijeten, zadovoljujoč odnos.

Vir: Alma Kristan, trendi.siol.net

Zastonj vrtec za drugega otroka

Sodišče ministrstvu očita, da bi morali v anketo zajeti le starše predšolskih otrok. Škrinjarjeva je napovedala, da bodo v prihodnjih anketah upoštevali očitke računskega sodišča.

Z ukrepi ministrstva, ki bodo sprostili pogoje za večjo uveljavitev drugih oblik predšolske vzgoje, naj bi bilo sodišče sicer zadovoljno. Prav tako z vzpostavitvijo evidence, ki naj bi izkazovalo stanje v vrtcih glede prostih mest in čakalnih dob. Evidenca bo dostopna staršem, saj bo objavljena na spletni strani ministrstva.

Eden od popravljalnih ukrepov, s katerim je zadovoljno računsko sodišče, je tudi izdana okrožnica ravnateljem, v kateri je ministrstvo jasno zapisalo, katere dejavnosti vrtcev sodijo v njihov kurikulum, katere dejavnosti pa so zgolj dodatne storitve.

Novost naj bi uvedli s prvim septembrom 2007

Škrinjarjeva je tudi napovedala spremembe zakona o vrtcih, ki naj bi pri vpisu v vrtce uvedle podobno ureditev kot pri vpisu otrok v osnovne šole. Tako bodo starši morali najprej vpisati otroka v vrtec v občini stalnega bivališča. Šele kasneje bodo starši lahko vpisali oziroma prepisali otroke v druge vrtce.

Generalna direktorica je zavrnila strah računskega sodišča, da to pomeni omejevanje staršev pri vpisu otrok na želeni vrtec. S tem naj bi ministrstvo le “napravilo red na področju vpisa”, saj so sedaj mnogi starši svoje otroke naenkrat vpisali na več vrtcev.
Škrinjarjeva je tudi napovedala, da naj bi povečali vključenost otrok v vrtce s tem, da bi stroške za drugega in nadaljnjega otroka, ki bi bil vključen v vrtec, financirala država. Omenjeno novost naj bi uvedli s prvim septembrom 2008.

Vir: delo.si

Vpliv matere na telesno samopodobo hčerke

Na telesno samopodobo najstnic poleg vplivov širšega okolja pomembno prispeva tudi mnenje, ki ga imajo njihove matere o svojem lastnem telesu. Da boste kot mati lažje razumeli in se pogovorili s hčerko o njenih težavah s telesno podobo, je pomembno, da najprej izprašate sebe, kako dojemate svoje lastno telo.

Odgovoriti poskušajte na naslednja vprašanja:

* Imam rada svoje telo? Sem zadovoljna s svojim telesnim videzom?
* Ali negativne občutke o svojem telesu zadržim zase, ali o njih govorim tudi z drugimi (še posebno s svojo hčerko)?
* Sem pogosto na dieti? Se moja telesna teža neprestano spreminja?

Čeprav je na zgoraj zastavljena vprašanja morda težko odgovoriti, je dobro vedeti, da mnenje, ki ga imate o svojem telesu in vaši telesni teži v veliki meri vpliva na mnenje, ki si ga bo o svojem < telesu izoblikovala vaša hči.

Ozaveščanje svoje lastne telesne podobe tako pripomore k prepoznavanju sporočil, ki jih pogosto nevede kot matere prenašate na svoje hčerke. Čeprav so sporočila podana dobronamerno, imajo lahko nekatera izmed njih negativen vpliv.

Nekaj predlogov, ki so vam lahko v pomoč pri sooblikovanju zdrave telesne samopodobe vaše hčere:

Ne govorite negativno o svojem lastnem telesu. Če bo vaša hči slišala, da se pritožujete nad svojim telesnim videzom, bo z veliko verjetnostjo tudi sama razvila negativen odnos do svojega telesa. Če imate težave s prekomerno telesno težo, potem je bolje, da govorite o zdravstvenih razlogih za hujšanje in se ne osredotočate na socialne vidike telesne teže (narekovanje lepotnih trendov s strani družbe).

Ne izvajajte restriktivnih diet, s pomočjo katerih v kratkem času drastično spremenite svojo telesno težo. Edini način za pridobitev in vzdrževanje zdrave telesne teže je uravnotežena prehrana. Če boste v svojo družino vpeljali zdrave prehranjevalne navade, obstaja velika verjetnost, da bo družinski vzorec prehranjevanja prevzela tudi vaša hči.
V svoj življenjski slog vključite redno telesno aktivnost. Vsakodnevna telesna aktivnost je najboljša naložba za zdravo telo in vzdrževanje normalne telesne teže.

Izogibajte se pogovorov o telesni teži z vašo najstnico. Normalno je, da se hči v mladostniškem obdobju primerja z mamo in je z njo na tihem tudi v tekmovalnem odnosu. Hčere pogosto zanima, koliko tehtajo njihove matere ter nato to številko primerjajo s svojo težo. Dobro je, da se matere te potrebe po tekmovalnosti zavedajo, saj bodo tako v pogovoru s hčerami previdnejše glede pogovora o številu kilogramov.

Ne skrivajte svojega telesa pred hčerami. Nekateri starši nimajo težav z razkritjem svoje golote pred otroki, drugim pa je v takih situacijah zelo neprijetno. Če matere nimajo težav biti gole pred svojo hčerko, ji s tem pošljejo neverbalno sporočilo, da se svojega telesa ne sramujejo ter da so se pripravljene pogovarjati o intimnih temah brez občutkov sramu. Seveda pa ni dobro, da hči, ki v domačem okolju kljub temu ni pripravljena razkriti svojega telesa, silite, naj bo sproščena in naj se ne sramuje svoje golote. V najstniškem obdobju se njihovo telo precej spreminja, zaradi česar so za tovrstne teme še bolj občutljive.

Vplivi medijev in vrstniških skupin

Ne moremo zanemariti vpliva, ki ga imajo na vsa najstniška mnenja o sebi mediji in vrstniki, ki so čedalje pomembnejša referenčna skupina.

Poskušajte biti pozorni na informacije s strani medijev ali hčerkinih vrstnikov, saj so lahko dobra priložnost za pogovor o temah, ki so povezane s telesno samopodobo. S pogovori lahko pomagate hčeri, da se bo naučila ločevati med fantazijami in realnostjo.
Fantazije (npr. če se držiš diet in dovolj telovadiš, si lahko pridobiš telo manekenke, fantje imajo radi samo suha dekleta, če ne ješ in se ne oblačiš kot tvoje vrstnice, nisi kul) lahko za ranljivejše najstnice, ki doma nimajo veliko čustvene podpore, hitro postanejo realnost.

Dobro je, da svoje hčere seznanite z dejstvi, da ima že ob rojstvu vsak izmed nas drugačno telesno konstitucijo in med njimi je le določen procent ljudi, ki imajo visoko in suho postavo. Odveč ne bodo tudi teme o prijateljstvu in partnerstvu – ocenjevanje všečnosti samo po zunanji podobi ne pomeni pristnega odnosa z njenim fantom ali prijateljico.

Namesto bitk raje ustvarjajte zavezništvo

Adolescenca je naporno obdobje tako za najstnike kot za starše. V veri, da bi starši zavarovali svoje otroke pred nevarnostmi, ki jih čakajo zunaj ali si jih povzročajo celo sami, občasno postanejo preveč moralizirajoči in polni sodb glede odločitev in vedenj svojih potomcev. Vendar s kritiziranjem ponavadi dosežemo ravno nasproten učinek od zaželenega. Torej boste tudi kot matere imele veliko večji vpliv na vedenje svojih hčera in veliko manj prepirov in hude krvi, če se boste potrudile uvesti tudi nekaj pristopov, ki omogočajo bolj podporen in emocionalno povezan odnos.

Ne kritizirajte njenih oblačil, čeprav vam niso všeč. Pomemben način izražanja samega sebe je za najstnika ravno stil njegovega oblačenja. Če boste kritične do stila oblačenja vaše hčere, bo to razumela kot osebno žalitev nje same. Če boste kdaj tudi podprle slog vaših hčera, obstaja večja verjetnost, da se bodo za priložnost, ki je vam pomembna, oblekle tudi po vaših željah.

Ne kontrolirajte vsakega grižljaja. Če bo vaša hči opazila, da jo kar naprej opazujete, koliko poje in štejete kalorije, bo začela jesti na skrivaj, kar je dober začetek za kasnejše težave s prehranjevanjem. Raje kot da kritizirate hčerine prehranjevalne navade, doma zagotovite zdravo hrano, omejite “junk food” in bodite same dober zgled zdravih prehranjevalnih navad.

Razmislite o prehranjevalnih navadah vaše družine. Preverite hrano, ki jo imate v hladilniku, spomnite se, s katerimi stvarmi ponavadi napolnite nakupovalni voziček. Kakšen je običajni jedilnik vaše družine?

Ne primerjajte vaše hčere z drugimi. Ena najbolj bolečih otroških izkušenj je, če mati primerja svojega otroka z drugimi sorojenci, bratranci in sestričnami, sošolci, prijatelji ali celo s sabo, ko je bila v njegovih letih. Prikazovanje teh primerjav bo zagotovo onemogočilo nadaljnjo komunikacijo z otrokom. Če boste uporabljali izjave kot na primer “tvoja sestra je bolj suha od tebe, pa se vseeno odreka čokoladi” ali “ko sem bila jaz v tvojih letih, sem bila veliko bolj suha” ipd., boste pri svojih hčerah naleteli na odpor, jezo, prizadetost. Čeprav imajo mame morda dober namen, da bi hčeri pomagale prepoznati njene slabe navade, način podajanja teh sporočil gotovo ni pravi. Hči se tako lahko hitro počuti nesprejeto s strani matere in zaključi, da je ljubezen s strani njene družine pogojna – radi jo imajo samo takrat, kadar se ravna po njihovih željah.

Ne zanikajte težav z motnjami hranjenja

Čeprav je za večino najstnic značilno, da je ukvarjanje s svojo težo, postavo, oblačili in načinom hranjenja prehodne narave in mine, ko preidejo v naslednje razvojno obdobje zgodnje odraslosti, vseeno ni odveč vedeti, da pa so nekatere najstnice bolj rizične za kasnejši razvoj bolezni motenj hranjenja. Starši pogosto spregledajo (vede ali nevede) znake, ki lahko pomenijo začetek razvoja bolezni.

Bodite pozorni na naslednje znake:

* nenavadno hitro izgubljanje telesne teže,
* večkratno hitro menjavanje premajhne in prevelike telesne teže,
* nošenje pretirano prevelikih oblačil,
* hranjenje na skrivaj,
* neprestano govorjenje “sem predebela”,
* pretvarjanje vaše hčere, da jé,
* prekomerno hranjenje,
* zavračanje hrane dalj časa,
* kraja denarja za nakup hrane,
* izogibanje družabnim stikom, zabavam (še posebej, če bo tam veliko hrane),
* pogosto zadrževanje v kopalnici,
* pretirana telesna aktivnost,
* skrivanje hrane v sobi,
* pitje alkohola, jemanje drog, diuretikov, dietnih tablet.

Omenjeni so le nekateri izmed značilnih znakov, ki lahko peljejo do razvoja motenj hranjenja. Če opazite še druge, ki jih doslej niste bile vajene pri svojih hčerah oziroma opažate vedenja, ki se vam zdijo nenavadna, čim prej poiščite pomoč zdravnika. Opišite mu svoja opažanja, saj vam bo tako najlažje svetoval, kateri so nadaljnji koraki, ki lahko pomagajo vaši hčeri.

Adolescenca je obdobje pri katerem je enostaven razplet dogodkov malo verjeten. Polno je uporništva, prepirov, bitk, kar pa je za mladostnika neizogibno, saj si tako tlakuje pot k samostojnosti. Poleg omejitev bodite svojim najstnikom/najstnicam tudi v oporo, saj se bodo tako počutili varne in vas bodo tudi lažje prosili za pomoč, kadar jo bodo res potrebovali. In edino tako bo bitka dobljena na obeh bregovih.

Vir: Alma Kristan, trendi.siol.net

Spor med Amnesty International in katoliško cerkvijo glede splava

Do te spremembe sicer ni prišlo čez noč, saj je razprava o tej temi znotraj AI tekla vsaj dve leti, prav tako pa ni od včeraj katoliško nasprotovanje takšnemu proabortivnemu obratu organizacije, ki po svetu zaradi doslednega zavzemanja za človekove pravice upravičeno uživa izreden ugled in podporo tudi med številnimi katoličani.

Ko se je na sklep izvršilnega odbora AI v ameriški reviji National Catholic Register prejšnji teden kritično odzval predsednik papeškega sveta Pravičnost in mir kardinal Renato Martino in dejal, da tudi ta organizacija postaja del prizadevanj, ki jih je papež Janez Pavel II. označil kot »kulturo smrti«, je ubesedil le to, kar so na vodstvo AI že dalj časa – očitno brez učinka – naslavljali predstavniki zlasti anglo-ameriških krajevnih Cerkva in številni prizadeti posamezniki. Iz razprav znotraj AI so namreč zaznali, da želi del te organizacije v nabor človekovih pravic (ne)posredno uvrstiti tudi t. i. pravico do splava, s čimer se Cerkev nikakor ne more strinjati, saj je zanjo vsako spočeto življenje sveto.

»Cerkev uči, da ni nikoli upravičeno umoriti nedolžnega človeškega življenja. Splav je tak umor. Tudi če le selektivno upravičujemo splav, celo v primerih posilstev, označimo nedolžnega otroka v maternici kot sovražnika, kot ‘stvar’, ki jo moramo uničiti. Kako vendar moremo reči, da je umor otroka v nekaterih primerih dobro dejanje, v drugih pa zlo?« opozarja kardinal Martino. Če bo AI vztrajala pri takem stališču, morajo po besedah predsednika papeškega sveta Pravičnost in mir katoličani in katoliške organizacije AI odreči svojo podporo. Kar se, kot potrjujejo poročila npr. iz Velike Britanije, ZDA, Avstralije, Kanade in od drugod, dejansko že dogaja.

AI brani spremenjeno stališče do splava z argumentom, da se ne izreka o tem, ali je splav dobro ali slabo dejanje, temveč da želi z njegovo dostopnostjo preprečiti po svetu izredno razširjeno nasilje nad ženskami, ki se kaže tudi v načrtnih množičnih posilstvih v vojnih razmerah (spomnimo se recimo bližnje BiH, Darfurja) in tako v prisilnih nosečnostih, ki ženske tragično travmatizirajo in stigmatizirajo. Zavzemanje za dekriminalizacijo splava utemeljujejo s statistikami Svetovne zdravstvene organizacije, po kateri letno umre skoraj 70.000 žensk zaradi zatekanja k mazaško opravljenemu nezakonitemu splavu. V AI hkrati trdijo, da dekriminalizacija splava – povsod po svetu naj bi odpravili kaznovanje žensk, ki so opravile ali želijo opraviti splav, in tistih, ki ga opravljajo – ne pomeni tudi legalizacije, s čimer pa se v katoliških krogih ne strinjajo, saj dekriminalizacija splava na konkretni ravni vendarle pomeni njegovo tiho legalizacijo.

Čeprav skuša AI svoje spremenjeno stališče prikazati kot ideološko nevtralno, pa se istočasno zaveda, da bo naletelo na kritično stališče pri tistem delu (vernega) članstva, ki v splavu vidi nedopustno kršitev temeljne človekove pravice – pravice do življenja. Pri tem pomisleku se vodstvo AI legalistično nasloni na dejstvo, da mednarodna zakonodaja pač molči o tem, kdaj se začne človeško življenje, in tako tudi AI ne zavzema nikakršnega stališča do tega vprašanja. Ob tem je treba opozoriti, da mednarodna zakonodaja molči tudi o priznanju pravice do splava, nekatere nacionalne sekcije AI pa so to »pravico« že pred časom želele uvrstiti v nabor človekovih pravic, za katere se dosledno zavzema AI. Posledica lobiranja mednarodno vplivnih proabortivnih skupin?

Zgodba o sporu glede (ne)dopustnosti splava v izjemnih, kdaj v prihodnje pa tudi v neizjemnih primerih med AI in Cerkvijo je pravzaprav značilna zgodba našega časa, ko v trku različnih pravic, pravice žensk do zdravja in razpolaganja z lastnim telesom ter pravice nerojenih otrok do življenja, praviloma krajšo potegnejo slednji. Žal se zaradi različnih pogledov na to vprašanje krha zgledno sodelovanje med katoličani in njihovimi ustanovami (npr. katoliškimi šolami) ter z Nobelovo nagrado za mir upravičeno nagrajeno AI.

Bog ve, kako bi se na ta spor odzval ustanovitelj Amnesty International Peter J. H. S. Benenson (1921–2005), Britanec, ki se je spreobrnil v katoliško vero?

Vir: tednik Družina št. 25, rubrika Naš komentar, Bogomir Štefanič ml.

Patent za “sintetično življenje”

Objava vloge za patent pa je razjezila nekatere okoljevarstvenike. Skupina ETC iz Kanade, ki nadzira razvoj na področju biotehnologije, je patentne urade pozvala, naj zavrnejo prošnjo za patent za sintetična živa bitja.

Venterjev institut v svoji prošnji za patent v ZDA zahteva izključne lastniške pravice do seta ključnih genov in s pomočjo njih ustvarjenega “prosto živečega sintetičnega živega bitja, ki se lahko razvija in reproducira”. Podjetje je vložilo tudi prošnjo za patent pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino (WIPO), ki združuje več kot sto držav, kjer si utegne institut nato prizadevati za izključne pravice do svojega izuma.

Skupina znanstvenikov pod vodstvom dr. Venterja namerava ustvariti organizem z “minimalnim genomom”, ki naj bi ga bilo nato mogoče vstaviti pod ovoj bakterije. Potem ko so drugega za drugim odstranili gene iz bakterije Mycoplasma genitalium, so identificirali minimalno število genov, ki so nujni za razmnoževanje ali razplod tega določenega organizma v njegovem kontroliranem okolju. Doslej so lahko odstranili 101 od skupno 482 genov bakterije, ne da bi jo ubili, kar pomeni, da jih je za njeno reprodukcijo nujnih 381. Toda za to, da bi skoraj iz nič ustvarili umeten živi organizem, potrebujemo veliko več kot samo njegov minimalni genom. Da bi denimo dosegli, da geni nekaj storijo, so nujne kemikalije, ki gene pretvorijo v kurirsko ribonukleinsko kislino (RNA) in proteine. Znanstveniki iz vsega sveta si že leta prizadevajo ustvariti tako imenovani prosto živeči sintetični organizem.

Aktivisti okoljevarstvene skupine ETC so napovedali, da bodo dr. Venterja pisno pozvali, naj umakne prošnje svojega instituta za patent. “Nočemo se lotiti dolgotrajne zakonite strategije za zatiranje slabih patentov. Te je treba zatreti, še preden jih odobrijo,” je povedala glasnica skupine Hope Shand. Njen kolega Jim Thomas pa je dodal, da so te “prošnje za odobritev izključnih pravic znak za začetek zelo tvegane komercialne tekme za umetno ustvarjanje in privatiziranje sintetičnih živih bitij”. Po njunem mnenju podjetje vztrajno nadaljuje s svojim delom kljub dejstvu, da javnost še ni imela priložnosti, da bi razpravljala o “daljnosežnih družbenih, etičnih in ekoloških posledicah vsega tega”.

Venter pa vztraja, da bi lahko umetno ustvarjena živa bitja prinesla rešitve za globalna vprašanja, kot so na primer viri zelenega goriva in podnebne spremembe. Rezultat njihovih prizadevanj utegnejo biti “sintetični mikrobi”, ki proizvajajo biogoriva, recimo etanol in vodik. Oblikovali bi jih lahko tudi tako, da bi iz ozračja odstranjevali ogljikov dioksid in druge toplogredne pline. Venter je to, da si znanstveniki prizadevajo ustvariti sintetična živa bitja, prvič objavil na konferenci v Kaliforniji leta 1999.

Vir: večer.si