Festival družin v Postojni

Festival je bil razdeljen na zabavo na velikem odru, delavnice za otroke in lutkovno predstavo ter izobraževanja za starše. Slednjih se je udeležila tudi ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman.

Več starejših oseb kot otrok

Kot je povedal Vovk, slika prihodnosti Evrope ni najbolj spodbudna. Po rezultatih raziskave razvoja družin v Evropi je namreč danes več starejših kot otrok, medtem ko je bilo leta 1980 kar 36 milijonov več otrok kot starejših. Prav tako se vsakih 30 sekund loči ena evropska družina, kar je v zadnjih 15 letih prizadelo 21 milijonov otrok.

Odnos družina – delodajalci

V Vivariju pa je potekala tudi okrogla miza na temo kariera in družina. Svoja mnenja so predstavili evropska poslanka Ljudmila Novak, direktor KD Group Matjaž Gantar, televizijski in radijski voditelj Boštjan Romih ter direktorica direktorata za družino Majdo Erzar.

Na okrogli mizi so opozorili tudi na odnos družina – delodajalci. Po besedah Majde Erzar je pomembno, da se na tem področju premika, da tudi delodajalci dobijo drugačen odnos do družin, da vedo, da so zadovoljni delavci, tudi boljši delavci, in da tudi delodajalci pokažejo razumevanje do usklajevanja poklicnega in družinskega življenja.

Pol milijona slovenskih družin

V Sloveniji imamo po zadnjih podatkih iz popisnega leta 2002 555.945 družin. V primerjavi s podatki popisa iz leta 1991 se je v Sloveniji število družin do leta 2002 povečalo za 12.000, v primerjavi s popisom 1981 pa za 33.000. Število članov v družinah se je znižalo. Leta 2002 je bila v Sloveniji povprečna velikost družine 3,06 člana, pri družinah z otroki pa 3,38 člana.

Po številu članov so bile na prvem mestu družine zakonskih parov z otroki (3,7 člana), sledile so družine zunajzakonskih partnerjev z otroki (3,5 člana), v enostarševskih družinah pa sta živela v povprečju 2,3 člana.

Pari se kasneje odločajo za naraščaj

Tudi v Sloveniji je opazen trend, da se mladi odločajo za otroke vedno kasneje. Tako je bila leta 2005 povprečna starost žensk ob prvi poroki 28,2 leti, moških pa 30,6 let. V drugi polovici 90. let so se poročali dobri dve leti prej.Ob popisu 2002 je bil v Sloveniji najpogostejši tip družine zakonski par z otroki (53 odstotkov). Sledili so zakonski par brez otrok (21 odstotkov), mati z otroki, zunajzakonska partnerja z otroki, oče z otroki in zunajzakonska partnerja brez otrok, so zapisali na spletnih straneh Statističnega urada Republike Slovenije.

Vir: www.24ur.com

Irska najstnica ne bo splavila anencefaličnega otroka

Gospodična D je v pogovoru dejala, da bo v tem otroku vedno gledala svojega prvega otroka in je zanj že izbrala ime. Za njegov pogreb bo kupila oblekice za punčke.

Mediji so se že večkrat razpisali, da lahko anencefaličen otrok preživi zunaj maternice le malo časa. Gospodična D je dejala:”Najbrž večina ljudi misli, da sem zelo neumna, in da ta otrok pač ni nič. Meni pa ta otrok pomeni ves svet.”

Kot razlog za spremenjeno odločitev navaja gospodična D spletne strani, ki se zavzemajo za življenje. “Tam so slike splavljenih otrok,” je dejala. “Tega nisem hotela, moj otrok si je zaslužil, da živi, zaslužil si je več kot to.”

Ko je test pokazal, da ima njen otrok anencefalijo, pri kateri se možgani ne razvijejo popolnoma, se je gospodična D odločila, da ga bo splavila.

Čeprav Irska v ustavi brani pravice nerojenih, so bili v preteklosti primeri, ko so mladoletnice pod pokroviteljstvom vršilca zdravstvenih služb (HSE – Health Services Executive) napotili v Veliko Britanijo na splav. V Angliji za splav hudo prizadetega otroka ni legalne časovne omejitve.

HSE je skušala dekletu preprečiti, da bi odšla in naredila splav, vendar je sodnik Liam McKechnie nepreklicno odločil , da ni nobenega zakona ali ustavnega zadržka, ki bi ji preprečili potovanje v Anglijo. Po odločitvi sodišča se je HSE dekletu opravičila, da ji je skušala preprečiti splaviti otroka in ji ponudila povrnitev potnih stroškov.

“HSE obžaluje vsakršno stisko, ki jo je povzročila gospodični D ali njeni družini.Zadeve niso bile tako očitne ali preproste, da bi potrjevale dekletove interese. HSE bo še naprej dajala gospodični D vso razpoložljivo skrb in podporo.” HSE zdaj naznanja, da se bodo njeni višji uradniki sestali z državnimi odvetniki in višjimi policisti ter se pogovorili o spremembah statutarnih pristojnosti organizacije v luči odločitev gospodične D.

Vir:LifeSiteNews.com

Etične dileme v ginekologiji in porodništvu

To je privedlo tako daleč, da so pričeli nekateri strokovnjaki opozarjati, da rojevanje prvega otroka pri povprečni starosti 27 let, ki se odmika še bolj proti 30- im, le ni brez neugodnih posledic in da bi morala družba kot celota pričeti z določenimi ukrepi.Po drugi strani pa je svoboda, ki jo ženske doživljamo na intelektualnem, čustvenem in delovnem področju razširjena še na svobodo spolnosti. Vse našteto privede do tega, da se zdravstveni delavci pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati ali delujejo v skladu s svojo vestjo in etičnimi normami. Ali smo res zaščitniki in zagovorniki življenja ali pa v težavnih časih prilagajamo definicije življenja družbenim zahtevam. Prispevek želi pretehtati vlogo zdravstvenih delavcev pri skrbi za žensko in njeno zdravje v današnjih okoliščinah.

UVOD

Sodobna ženska se z vlogo materinstva in partnerstva sooča v povsem drugih okoliščinah, kot se je še dve generaciji nazaj. Odraščanje, poroka in družinsko življenje se je v kratkem času korenito spremenilo. Obvezno šolanje, možnosti zaposlovanja, nadzor nad zanositvijo in odločanje o rojstvu otrok so temeljito preoblikovale vlogo sodobne ženske. Danes se leta šolanja podaljšujejo, pomembnost kariere in možnost priti na vodilna mesta povečujejo, tako da se ženska za družinsko življenje in potomstvo odločajo mnogo pozneje, kot še pred desetletji. To je privedlo tako daleč, da so pričeli nekateri strokovnjaki opozarjati, da rojevanje prvega otroka pri povprečni starosti 27 let, ki se odmika še bolj proti 30- im, le ni brez neugodnih posledic in da bi morala družba kot celota pričeti z določenimi ukrepi. Po drugi strani pa je svoboda, ki jo ženske doživljamo na intelektualnem, čustvenem in delovnem področju razširjena še na svobodo spolnosti. Vse našteto privede do tega, da se zdravstveni delavci pogosto znajdejo v situaciji, ko morajo pretehtati ali delujejo v skladu s svojo vestjo in etičnimi normami. Ali smo res zaščitniki in zagovorniki življenja ali pa v težavnih časih prilagajamo definicije življenja družbenim zahtevam. Prispevek želi pretehtati vlogo zdravstvenih delavcev pri skrbi za žensko in njeno zdravje v današnjih okoliščinah.

ETIČNE DILEME V SKRBI ZA ZDRAVJE ŽENSK

Mnogo raziskav je narejenih v želji, da bi razumeli delovanje človeškega telesa ter si pridobili nadzor nad njegovim delovanjem. V veliki meri je to človeku uspelo, tako da z intenzivno medicino, farmacevtskimi sredstvi in tehničnimi zmožnostmi zamegljuje mejo med življenjem in smrtjo. Možnosti pridobivanja znanja in posledično vpliva na življenje in zdravje ljudi se zdijo neskončne. Žal pa se včasih dogaja, da se prevelika želja po znanju in vplivanju ne ustavi pred etiko. Avtorica si je postavila nekaj vprašanj na katera skuša odgovoriti: Ali je res, da so nekatere metode kontracepcije abortivne? Ali je res, da je splav le izjema in da je to razmeroma varen poseg? Ali je res splav prekinitev življenja nerazvitemu zarodku? Ali pri svojem delu zdravstveni delavci zagotavljamo pogoje za informiran pristanek ali pa z napačnim informiranjem zapeljujemo v odločitev, ki se nam zdi prava?

KONTRACEPCIJA

Namen kontracepcije je lahko:
– preprečevanje rojstev, kjer se reproduktivni vidik spolnosti povsem loči od zadovoljstva
– omejevanje rojstev, kjer se število otrok določa glede na sprejeta prepričanja, kulturo, status, politične razmere ipd. ter
– uravnavanje rojstev, kjer se želi zaradi zdravstvenih, socialnih in drugih vidikov preložiti rojstvo na kasnejši čas (bolezni matere, šolanje, nedavni porod ipd.)
Ženske morajo biti seznanjene ne samo s stranskimi učinki in tveganji, temveč tudi z mehanizmi delovanja kontracepcije, še preden se odločijo za določeno metodo.

Mehanizmi kontracepcije se delijo na:
– preprečevanje ovulacije (hormonska kontracepcija (HK), postkoitalna kontracepcija (PK)),
– preprečevanje oploditve (mehanska kontracepcija, sterilizacija, HK, naravne metode, kemična sredstva, sterilizacija)
– preprečevanje vgnezditve (HK, PK, maternični vložek, sterilizacija),
– odstranitev vgnezdenega zarodka (HK, PK)

Zadnja dva mehanizma posegata že v področje umetne prekinitve nosečnosti, kljub temu, da jih uvrščamo med metode kontracepcije; saj velja, da se nosečnost prične z oploditvijo jajčne celice. Zaradi etične vprašljivosti abortivne kontracepcije nekateri strokovnjaki zagovarjajo mnenje, da se nosečnost prične z vgnezditvijo in ne oploditvijo. Podobno mnenje imajo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z raziskavami na zarodkih. Tako so pričeli uporabljati izraz »predzarodek« za neimplantiran zarodek. Tu lahko opažamo pojav prilagajanja definicije življenja glede na trenutne potrebe »lobijev« ali pa celotne družbe.

Nekateri zdravstveni delavci dajejo enostranske informacije o kontracepciji, ko posredujejo le pozitivne učinke le teh, zamolčijo/podcenjujejo pa negativne. Tovrstno informiranje se kaže tako v pomanjkljivem/enostranskem izobraževanju zdravstvenih delavcev, kot tudi v zdravstveni vzgoji mladostnikov in širše populacije. V izobraževalnem materialu o spolnosti (brošuri za srednješolce) Inštituta za varovanje zdravja na primer ni omenjen niti en stranski učinek kontracepcije. To pa se ne dogaja samo na zdravstveno-vzgojnem področju ampak tudi v praksi. Nekateri ginekologi namreč predpisujejo hormonsko kontracepcijo (HK) tudi mladoletnicam/ženskam, ki imajo v družinski anamnezi trombozo, sladkorno bolezen, rakava obolenja ipd ter zatrjujejo, da stranskih učinkov praktično ni! Tako delujejo skoraj kot predstavniki farmacevtskih podjetij ali pa kot ponudniki storitev in ne kot odgovorni in strokovni zdravstveni delavci. Po drugi strani pa se nekateri ginekologi počutijo nemočne pri predpisovanju kontracepcije, saj doživljajo zahteve po HK ne glede na to, da sami menijo, da metoda ni ustrezna za žensko. Kljub temu, da nas prepričujejo v varnost kontracepcije, farmacevtske firme vedno znova raziskujejo nove metode kontracepcije in jih oglašujejo kot varnejše metode od dosedanjih. V deklaracijah HK lahko beremo celo vrsto stranskih učinkov in pa odsvetovanje uporabe ženskam, ki sodijo v eno izmed rizičnih skupin. Nekatere raziskave kažejo, da več kot 25% žensk opaža prisotnost stranskih učinkov HK, med katerimi najpogosteje naštevajo: krvavitve, spremembe razpoloženja, pridobivanje telesne teže, slabost, zmanjšanje libida in glavobol. V isti raziskavi, so ugotovili, da je skorajda polovica žensk že zamenjala vrsto HK zaradi stranskih učinkov (Tyde, Bingefors, Odlind, 1999). V raziskavi ni bil opisan noben primer hujših posledic jemanja HK kot so: tromboza, infarkt, rakavo obolenje ipd. Zaradi nepravilne informiranosti se ženske izpostavljajo ne samo negativnim stranskim učinkom (fizičnim in psihičnim) ampak tudi možnost ponavljajočih se UPN. Tu prihaja do paradoksa, saj ponavadi ženske jemljejo HK ravno zato, da ne bi bilo potrebno nosečnost prekinjati.

UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI

V Sloveniji se soočamo z velikim številom umetnih prekinitev nosečnosti (UPN). Do leta 2004 so bile UPN prvi vzrok po številu smrtnosti v Sloveniji, zdaj so na drugem mestu. Skoraj vsaka tretja nosečnost se konča z UPN (http://www.stat.si, 2006). Odločitev o UPN je do 10 tedna nosečnosti izključno v domeni matere. Zdravstveni delavci nimamo pravice posegati v to pravico. Imamo pa dolžnost, da jo objektivno seznanimo z vsemi informacijami o posegu. 2. člen ZZUUP pravi, da: »Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok obsega tudi pravico do pouka, svetovanja in seznanjanja s postopkom, potekom in posledicami uporabe sodobnih načinov in sredstev za uravnavanje rojstev. Zdravstvene organizacije ter zdravstveni, socialni in drugi strokovni delavci, ki sodelujejo pri uresničevanju pravice iz prejšnjega odstavka, so dolžni storiti vse potrebno, da lahko ženska in moški to pravico uresničujeta,« (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, 1977).

Prevladujoče ocene posledic UPN so, da je danes UPN varen poseg, v kolikor je opravljena s strani usposobljenega zdravstvenega osebja. Tako na primer ena izmed študij navaja, da je UPN v lokalni anesteziji varna in učinkovita metoda UPN, saj je v povprečju do komplikacij prišlo v 3.4% primerov. Komplikacije so razdelili v skupine: takojšnja nepopolna UPN, takojšnja hujša krvavitev po UPN, takojšnji sum na perforacijo uterusa, kasneje ugotovljeni ostanki »produkta nosečnosti« ter kasnejša infekcija (Thonneau, Fougeyrollas, Ducot, Boubilley, Dif et al. , 1998). Iz naštetega je razvidno, da so se raziskovalci omejili zgolj na fizične komplikacije UPN. Če skušamo gledati na človeka celovito in vključiti tudi duševne in duhovne posledice UPN, naletimo na težave. V strokovni literaturi najdemo zanimiv pojav nasprotujočih si dognanj. Raziskovalci namreč ugotavljajo negativne psihične posledice UPN, jih naštevajo, nato pa na podlagi istih dognanj eni povzamejo, da te posledice niso hude (Osler, David, Morgall, 1997; Tolin, 1997), medtem, ko drugi povzamejo, da so te posledice hude in da spremenijo kvaliteto življenja žensk (Kero, Högberg, Lalos,2004; Sodarberg, Janzon, Sioberg, 1998; Emužiene, 2005). Naj naštejem samo nekaj negativnih posledic UPN, ki jih literatura uvršča pod skupno ime »Post abortion syndrome«: motnje hranjenja, jokavost, nespečnost, spolna hladnost, menjava razpoloženja, obžalovanje, nočne more, anksioznost, občutek krivde, promiskuiteta idr (Osler David, Morgall, 1997). Simptomi, ki jih navaja literatura so podobni tistim, ki jih doživljajo udeleženci v prometnih nesrečah ali vojnah, ki jih poznamo pod skupnim imenom- Post travmatski sindrom. In vendar v teh primerih stroka ne ocenjuje trpeče kot čustveno labilne, ambivalentne ali versko prepričane ipd., kot se to zgodi ženskam s omenjenimi simptomi po UPN. Drugo pomembno dejstvo, ki ga ne upoštevajo vsi raziskovalci je, da je ženska v času odločanja o UPN v hudem stresu in da ne ocenjuje svoje stanje enako, kot čez čas, ko je že sposobna refleksije in procesa žalovanja za izgubo. Tako nekateri raziskovalci opravljajo intervjuje z ženskami v kratkem času po UPN, ko se vse psihične in duhovne posledice splava sploh še ne morejo pokazati. Veliko žensk namreč sprva z zadovoljstvom gleda na UPN, nato pa ugotavlja, da so naredile napako in jo obžalujejo, ali pa obžalujejo okoliščine, ki so privedle do tega, da so bile »prisiljene« v UPN.

Etična dilema, ki izhaja iz UPN (definicija UPN po Inštitutu za varovanje zdravja RS, vključuje tudi odmrle zarodke v postopkih umetne oploditve) je tudi nadaljnja uporaba fetusa. Tkiva in celice fetusov po UPN je namreč uporabljala kozmetična in farmacevtska industrija (izdelava cepiv) s podporo zdravnikov, ki so argumentirali etičnost tovrstne uporabe (Zimmerman, 2004).

PRENATALNA DIAGNOSTIKA

Današnje vodenje nosečnosti zahteva veliko zdravstvenih pregledov nosečnice. Iz svojih lastnih izkušenj in iz izkušenj kolegic lahko rečem, da je koristnost števila in pa podrobnosti pregledov v normalni nosečnosti skorajda vprašljiva. Presejalni testi, morfologije, nuhalne svetline idr, v ženski nehote zbujajo določeno tesnobo. Morda je to samo težava stanovskih kolegic, ki preveč vemo in preveč razmišljamo o možnostih, da gre kaj narobe. Sprašujem pa se, kako populacija žensk, ki ne izhajajo iz zdravstva ali sorodnih poklicev doživlja svojo nosečnost. Ali pri vseh pregledih (ter strahu ginekologov pred boleznimi in nepravilnostmi ploda) še lahko sproščeno uživajo svojo nosečnost? Tesnoba ki je prisotna pred vsakim večjim pregledom, se še poveča, v kolikor naš otrok ne ustreza vsem normativom in pade izven krivulje normale. Temu sledijo pregledi specialistov, branje literature o možnih težavah in zapletih. Poznam primere, ko je bila postavljena diagnoze (zastoj rasti, srčna napaka plodu, odsotnost ledvic, pritlikavost ipd) napačna. Toda to da je bila diagnoza napačna, se je pokazalo šele po rojstvu otroka. Kakšen vpliv ima to na nosečnico in na njenega otroka, lahko samo domnevamo. Pa vendar ne gre le za tesnobo. Nekaterim nosečnicam so v prejšnjih primerih svetovali UPN. Določeni diagnostični postopki so tudi nevarni. Pri amniocentezi obstaja možnost splava v 0.8% in vendar v zahodnih državah opažajo porast števila opravljenih tovrstne diagnostike.

UMETNA OPLODITEV

Umetna oploditev je v zadnjih letih dobila velik razmah. Če je bilo še pred nekaj leti pri ugotovljeni neplodnosti para potrebno preizkusiti vse druge metode umetne oploditve, je danes par sorazmerno hitro napoten na postopek IVF (in vitro fertilizacije). Prispevek želi izpostaviti naslednje etične dileme, ki izhajajo iz samega postopka IVF:
– številčnost zarodkov, ki nimajo možnosti življenja: ženski navadno s hormoni spodbudijo rast jajčnih celic, jih odvzamejo in jih oplodijo. Dobljene zarodke nato vstavijo v maternico (največkrat dva zarodka), ostale pa zamrznejo. Zmrznjeni zarodki se hranijo v banki do 5 let (ta doba se lahko podaljša še za 5 let), nato pa jih zavržejo (Zakon o neplodnosti in oploditvi z BMP, 2000) ali pa na njih opravljajo raziskave. Posamezni ženski lahko odvzamejo pri enem postopku IVF (pravico ima do 6 brezplačnih poskusov) tudi več deset jajčnih celic in jasno je, da večina tako pridobljenih zarodkov ne bo preživela.
– vprašljiva uspešnost metode Po svetu in v Sloveniji je metoda IVF uspešna v približno 20-30% pri bolnicah pod 35 let starosti. Uspešnost se meri v številu živorojenih otrok na število zarodkov, ki so bili vstavljeni v maternično votlino. Število zarodkov, ki sploh niso bili primerni za transfer v tej statistiki ni upoštevano.

To pomeni, da najprej umrejo neprimerni zarodki, nato neuspešni zarodki in nazadnje še odvečni (nezaželjeni) zarodki. Nadaljnja etična dilema je uzakonitev pravice do opravljanja raziskav na zarodkih, ki so neprimerni ali pa odvečni. Ali imamo pravico do opravljanja medicinskih poskusov na zarodkih, ki so dokončno zapisani smrti, vendar lahko pred tem še dajo svoj doprinos znanosti in morda pripomorejo k reševanju življenj (natanko te argumente so podajali zdravniki na Nürenberškem procesu)? Izkušnja druge svetovne vojne, kjer so medicinski poskusi dobili neslutene razsežnosti, bi morala v ljudeh zapustiti vsaj kritični dvom v medicinske poskuse, ki se opravljajo brez dovoljenja osebka na katerem se naj bi poskus izvajal. Saj smo se iz preteklosti naučili, da se definicije kdo je (nad)človek/rasa, katero življenje je (ne)vredno, kdo je ogrožen in kdo ogroža, prilagajajo zgolj trenutni ideologiji in ne kot morda mislimo tehtnim znanstvenim dokazom. Želim si, da bi se motila, ko se bojim, da je izvajanje raziskav na zarodkih na las podobno raziskavam nacističnih zdravnikov, ne samo v argumentaciji potrebe po raziskavah ampak tudi v nekaterih metodah raziskav.

POKOP ZARODKOV

Ena izmed najšibkejših točk etične drže v zdravstvu je, poleg nekaterih metod kontracepcije, UPN in raziskav na zarodkih tudi spoštovanje dostojanstva človeka po smrti povzročene z UPN. Po opravljeni UPN so namreč zarodki obravnavani kot biološki material in ne kot človeška bitja, kljub temu da jim zakonodaja ne odreka človeškosti (list fetalne smrti). Tako jim po izgubi življenja ni priznana pravica do dostojanstvenega pokopa. Zarodki, ki niso primerni za raziskave so namreč sežgani in pokopani skupaj s tumorji, vnetnimi ostanki tkiv, amputiranimi udi in podobnimi ostanki človeških tkiv in organov.

INFORMIRAN PRISTANEK

Informiran pristanek pomeni, da se oseba strinja s predlaganim zdravljenjem/posegom na podlagi vseh podatkov o pozitivnih in negativnih učinkih tega zdravljena/posega ter ciljih, ki jih z njim želimo doseči. Toda informiran pristanek je lahko ogrožen zaradi različnih dejavnikov kot so politični, socialno kulturni in ekonomski dejavniki. Zdravnik, ki ne podaja objektivno vseh podatkov zaradi svoje pristranskosti ali zaradi pomanjkanja časa, slabe organizacije dela ali preprosto zaradi svojega pokroviteljskega odnosa, bolniku ne posreduje vseh podatkov, ki so potrebni za avtonomno odločanje. Tudi bolniki so lahko vzrok za slabo informiranost, saj je še vedno pogosto prepričanje, da zdravnik najbolje ve, kaj je dobro za bolnika. Tak bolnik ima visoko stopnjo zaupanja in tako tudi če je sam v dvomih, sledi nasvetu zdravnika, ker je prepričan v njegovo dobronamernost in njegovo znanje. Toda na žalost obstajajo primeri prakse, ki spodbujajo nevednost bolnika in ne želijo njegovega odločanja. Tako Bengiano in Cottingham navajata tovrstne primere, ko je vlada v Indiji zaradi politike omejevanja rojstev sprejela odlok, da vsakemu zdravniku, ki opravi določeno število sterilizacij izplača denarno nagrado ter primere implantacije Norplanta brez informacij o stranskih učinkih in brez možnosti predčasne odstranitve v Indoneziji (Bengiano, Cottingham, 1997). Najhujši primer prisilnega posega na področju ginekologije in porodništva je praksa na Kitajskem, ko so ženskam po prvem porodu brez vednosti in privolitve opravili še sterilizacijo (Emulziene, 2005). Tovrstni primeri kažejo na to, da kljub deklarativnem varovanju človekovih pravic s strani zakonodaje vpletenih držav, še vedno prihaja do hudih zlorab položaja.

ZAKLJUČEK

Dejstvo je, da znanost na bistvena vprašanja kdo je človek, kdaj se začne življenje, kdaj se konča in kaj je po smrti, ne more odgovoriti. Tako je le od našega prepričanja in od naših vrednot odvisno, kaj je za nas še sprejemljivo in kaj ne. Zdravstveni delavci nimamo pravice svojih prepričanj in vrednot vsiljevati drugim. Prav tako od zdravstvenega delavca nihče ne more zahtevati posega ali postopka, ki ni v skladu z njegovo vestjo ali s sprejeto doktrino. Zaradi svoje vloge pri zdravstveni vzgoji, zdravstveni negi zdrave in bolne populacije žensk je izredno pomembno, kako je medicinska sestra poučena o medicinskih, socialnih, duševnih, duhovnih in drugih vidikih skrbi za žensko. Preko komunikacije širimo svoja prepričanja in odnos na okolico. Zato je komunikacija za zdravstvenega delavca velika odgovornost in ne bi smela biti naključna, temveč premišljena in terapevtska.

Literatura:

Benagiano, G., Cottingham, J. Contraceptive methods: potential for abuse. International Journal of Gynecology & Obstetrics. 1997; 56: 39-46
Emulžiene, V. The meaning of abortion experience for women. Magistrska naloga. Karlskrona, Švedska, Blekinge Thehniske Hoghskola, 2005
http://www.stat.si, junij 2006 : Demografska statistika.

Kero, A., Högberg, Lalos, A.. Wellbeing and mental growth- long.term effects of legal abortion. Social Science & Medicine 2004; 58: 2559-2569.
Osler,M, David,H.P, Morgall.J.M. Multiple induced abortions: Danish experience. Patient-Educ-Couns. 1997;
31(1): 83-9

Soderberg H, Janzon L, Sjoberg N.O. Emotional distress following induced abortion: a study of its incidence and
determinants among abortees in Malmo, Sweden. Eur-J-Obstet-Gynecol-Reprod-Biol. 1998; 79(2): 173-178

Thonneau, P , Fougeyrollas, B., Ducotb, B., Boubilleya D., Difa, J., Lalande, M. , Soulat, C. Complications of abortion performed under local anesthesia European Journal of Obstetrics & Gynecology and Reproductive Biology, 1998; 81:59–63

Tyde, T., Bingefors, K., Odlind, V. Oral contraceptives and compliance: reaction to cardiovascular alarm
among users. Advances in Contraception. 1999; 15: 133-139.
Tolin, L. The effects of abortion. Psychology Today. 1997, 30(4): 12-12
Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo /ZZNPOB/(Ur.l. RS, št. 70/2000)

Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok /ZZUUP/ (Ur.l. SRS, št. 11/1977
Zimmerman, R.K. Ethical analyses of vaccines grown in human cell strains derived from abortion: arguments and Internet search. Vaccine 2004; 22: 4238–4244

83% staršev pravi, da je pomembna vzdržnost do poroke

Anketo je izvedlo Narodno združenje za vzgojo k vzdržnosti /National Abstinence Education Association (NAEA)/ in kaže, da ko se starši zavedo, kaj pravzaprav uči vzgoja za vzdržnost in kaj obsežna spolna vzgoja, skoči podpora programom vzdržnosti s 40 odstotkov na 60 odstotkov, podpora izčrpni spolni vzgoji pa pade s 50 odstotkov na 30 odstotkov. Ta oster porast v podporo vzgoji k vzdržnosti je videti po vseh političnih in gospodarskih skupinah.

Rezultati so objavljeni prav v času, ko zakonodajalci na zvezni ravni in v posameznih državah ZDA razpravljajo o financiranju spolne vzgoje v javnih šolah.

Glede tega vprašanja je anketa pokazala, da je 59 odstotkov staršev dejalo, da bi morali več denarja nameniti programom za vzgojo k vzdržnosti, 22 odstotkov pa, da za programe obsežne spolne vzgoje.

„Ti rezultati potrjujejo široko podporo vzgoji za vzdržnost skupaj z navajanjem najstnikov k razvijanju zdravih odnosov in povečanemu samovrednotenju in samonadzoru,“ je dejala izvršilna direktorica NAEA Valeri Huber. „Ko so nasprotniki ves čas napačno predstavljali vzgojo k vzdržnosti, smo bili mi prepričani, da bodo starši veliko raje izbrali vzgojo k vzdržnosti kakor tako imenovano obsežno spolno vzgojo, ko bodo dobili celotno in natančno informacijo o smiselnosti vzgojnega pristopa.“

Anketa je tudi pokazala prevladujočo podporo staršev temu, kako programi o vzdržnosti dovoljujejo starosti ustrezen pogovor o kontracepciji znotraj konteksta priporočanja vzdržnosti kot najbolj zdravo izbiro. V skladu s pristopom vzgoje k vzdržnosti je večina staršev (93 %) rekla, da hočejo, da so njihovi otroci poučeni o mejah kondomov pri popolni zaščiti pred spolno prenosnimi boleznimi ter da bi se naučili, da kondomi ob tipični rabi pogosto odpovedo pri preprečevanju zanositve.

Večina staršev zavrača tako imenovani pristop obsežne spolne vzgoje, ki se osredotoča na priporočanje in prikaz uporabe kontracepcijskih sredstev. 66 odstotkov staršev meni, da se izgubi pomembnost sporočila „čakaj na spolnost“, če programi pokažejo in spodbujajo uporabo kontracepcijskih sredstev.

Rezultati analize Zogby so na voljo tukaj:

http://www.abstinenceassociation.org/docs/zogby_questionnaire_050207.pdf

Vir: LifeSiteNews.com

Festival slovenskih družin

Zavod Iskreni.net v sodelovanju s Postonjsko jamo d.d. prireja ob mednarodnem tednu družine Festival slovenskih družin. Ob 11. uri bo družinska Sveta maša, nato pa bo stekel prireditveni program. Med glasbenimi nastopi bo potekal izbirni program za odrasle in otroke: okrogla miza na temo kariera in družina, predavanje Bogdana Žorža Razvajenost, predavanje Kako izboljšati odnos mož-žena (Jerebic), Kaj še lahko storim za boljši razvoj otroka (Kordeš-Demšar), … Predstavile se bodo tudi druge organizacije in pobude civilne družbe, ki delujejo na področju družine. Več na spletnem portalu www.iskreni.net oziroma festival.iskreni.net

Večni pro et contra

Kdo naj plača splav?

Najbližje ne le geografsko, temveč tudi tematsko nam je v tem oziru sosednja Avstrija. Sredi aprila je pod predsednica tamkajšnje stranke Zelenih zahtevala prav nasprot no, kar je bilo v Sloveniji predmet žgočih polemik: da bi moralo stroške za izvedbo splava v javnih bolnišnicah kriti zdravstveno zavarova nje. Po veljavni ureditvi – splav do 12. tedna nosečnosti v Avstriji ni več kazniv od leta 1975 – je nam reč »prekinitev nosečnosti« poseg, ki bremeni naročnika, kar pomeni, da so zanj nosečnicam izstavljeni ra čuni v višini od 275 (Dunaj) do 800 (Tirolska) evrov. Takšno plače vanje splava naj bi za ženske, ki se odločijo za splav, predstavljalo previsoko oviro, zato bi jo po mnenju dela avstrijske politike in javnosti morali odpraviti z javnim zdrav stve nim denarjem.

Zahteva je pri marsikom naletela na odklonilno stališče, tudi z argumentom, da otroke, ko jih sprav lja na plačljivost bolniških listov, simbolno spreminja v bolezen ski simptom, ki se ga je treba znebiti. Kritiki Zelenim tudi očitajo dvojna merila: po eni strani se zavzemajo za pravice živali in ohranja nje okolja, nerojeni otroci pa so za nje očitno svojevrstna slepa pega.

Razprava pa na dan ni prinesla le bolj ali manj popularističnih očit kov, usmerjenih v to ali ono smer, temveč tudi številna tehtna opozori la. Iz katoliških krogov so denimo opozarjali, da bi morala politika raje poskrbeti za t. i. spremljevalne ukrepe, ki so bili obljubljeni ob delni dekriminalizaciji splava že pred 32 leti in bi morali biti naravnani k ohranjanju življenja, pa se do danes ni veliko zgodilo. Država bi morala poskrbeti za finančno pod poro svetovalnicam za noseče ženske v stiski, uzakoniti bi morala nekajdnevni rok za razmislek, poskrbeti za dostopnejše otroško varstvo in reševanje stanovanjskega vprašanja … No, tudi to so teme, zna ne iz slovenske razprave.

Mimogrede: evropske primerjalne raziskave kažejo, da Avstrijci izražajo najnižje želje po otrocih, saj je, statistično gledano, zanje ideal no število otrok na žensko le 1,6, več kot tretjina moških med 25 in 39 letom pa si jih sploh ne želi imeti. Avstrija ima že zdaj eno najnižjih stopenj rodnosti v Evrop ski zvezi – 1,4 otroka na žensko v rodni dobi –, kar pa je še vedno več kot v Sloveniji, kjer je ta številka ob tičala pri nekaj več kot 1,2 otroka.

Ustavna zaščita spočetega življenja

Država z zelo nizko rodnostjo, ki se je v zadnjem času prav tako srečala z razpravo za in proti splavu – s tem rodnosti in splava nočemo povezovati – je Poljska. Prav v dneh, ko so se v avstrijskih medijih vrstila stališča o javnem plačevanju spla va, je poljski parlament odločal o predlogih za spremembo ustave, po katerih bi bila zaščita življenja od spočetja dalje zapisana v temeljni dokument države. Nobeden iz med petih predlogov, ki so z različ¬nimi dikcijami uveljavljali takšno pravno zaščito človeškega življenja , ni dobil dvotretjinske večine. Kot je mogoče soditi, je želela sedanja oblast z ustavno zasidranostjo prav nega statusa spočetega življenja pre prečiti liberalizacijo splava v drugačnih političnih okoliščinah. Sicer pa na Poljskem velja ureditev, ki jo večinoma mediji predstavljajo kot eno najbolj »restriktivnih«: splav je dovoljen le v primeru posil stva, ko je ogroženo življenje ali te lesno zdravje matere ali ob hudi deformaciji ploda.

Med države s podobno ureditvi jo je do nedavnega spadala tudi Por tugalska, ki pa je, kot smo v Dru žini že poročali, zakonodajo s pod ročja splava precej liberalizirala. Najbrž z nemalo simbolike je tamkajšnji parlament na mednarodni dan žena, 8. marca, s precejšnjo ve či no glasov sprejel legalizacijo in tako splošno dostopnost splava do desetega tedna nosečnosti, ta poteza pa je bila utemeljena na februarskem zaradi manj kot 50-odstotne udeležbe pravno sicer nezavezujočem referendumu, ko se je oko li 60 odstotkov udeležencev iz reklo za takšno ureditev. Veljati je začela 10. aprila. Zastavlja pa se vprašanje, ali bodo začeli veljati tudi kakšni novi ukrepi v podporo nosečnicam v stiski, da se ne bodo bale sprejeti novega življenja, k čemur so pozvali in zanesljivo še bo do pozivali portugalski škofje.

Prepoved nehumanega postopka

Te dni je vprašanje splava zelo odmevalo še v eni državi, kjer je to »tradicionalna« politična tema, ob kateri se skorajda dobivajo ali izgubljajo volitve – v ZDA. Če gredo v svetu v večini primerov zakonodajne spremembe na tem področju v smeri večje liberalizacije, se je tam zgodilo nasprotno. Vrhovno sodišče je z odločitvijo, objavljeno 18. aprila, z minimalno večino (pet pro ti štiri) potrdilo prepoved enega iz med izrazito spornih načinov spla va – splav ob delnem porodu, ki ga izvajajo v pozni nosečnosti. Pri tem postopku zarodek delno po tegnejo iz maternice, lobanjo, ki se zaradi velikosti zagozdi, predrejo, izsesajo možgane, da se loba nja sesuje, nosečnica pa nato »rodi« mrtvega otroka. Takšen splav je bil v preteklosti že predmet zakonske prepovedi, vendar je tedanji predsednik Bill Clinton na tak zakon, ki ga je sprejela republikanska kongresna večina, dvakrat vložil veto. Leta 2003 je kongres znova sprejel zakon, ki prepoveduje tako prakso, sedanji predsednik George Bush pa ga je tudi podpisal. Ni še začel veljati, saj je pristal v postopku sodne presoje, ki pa se je v njegov prid končala s potrditvijo vrhovnega sodišča.

Odločitev vrhovnih sodnikov so pozdravili tudi v katoliški Cerkvi. Zavedajo se, da sicer ne vpliva na pravni status velike večine splavov, ki jih sicer izvedejo v prvem trimesečju nosečnosti, kljub temu pa pomeni pomembno spremembo miselnosti. Predsednik odbora za življenje pri ameriški škofovski konferenci kardinal Justin Rigali je tako poudaril nekaj dejstev, ki jih očitno priznava tudi vrhovno sodišče: da je splav uničenje človeškega življenja in da ima vlada legi timen interes pri zaščiti in ohranja nju človeškega življenja v vsakem obdobju njegovega razvoja.

Grozlji vi postopki, ki jih mnogi razumejo že kot detomor in mečejo negativno etično luč tudi na njihove izvajalce, naj bi torej izginili iz ameriške zdravniške prakse.

Ugovor vesti

Prav pri izvajanju splavov pa se nekatere miselne spremembe kažejo tudi v Veliki Britaniji. Ena izmed raz iskav, na katero je sredi aprila opozoril britanski tisk, kaže, da ved no večje število zlasti mladih zdravnikov na Otoku zaradi etičnih pomislekov zavrača izvajanje splava. »Prekinitve nosečnosti« se tako iz javnih ustanov vedno bolj selijo v zasebne, kjer danes opravijo okoli 40 odstotkov splavov (pred dese ti mi leti okoli deset odstotkov). To dejstvo sicer ni povezano z zmanj še vanjem števila splavov, ki jih v An gliji in Walesu opravijo oko li 190.000 letno.

Zagovorniki splava pa zaradi zdravniških etičnih pomislekov že svarijo pred položajem, ko naj bi bilo v nekaj letih, če si do volimo ekonomski besednjak, »po v praše vanje« po splavu večje od izva jal ske »ponudbe«. V državi, kjer je splav dovoljen do 24 tedna (me di ci na pa z današnjo tehnologijo že ohranja pri življenju otroke, roje ne v 22. tednu nosečnosti!) oziroma ob su mu, da je plod prizadet ali živ ljenje matere ogroženo, do kon ca nosečnosti, bo takšen raz voj zanes ljivo pripeljal do novih javnih razprav.

Že ta bolj ali manj površen pregled dogajanja zadnjih tednov v ne katerih državah – vsaj omeniti mo ramo tudi liberalizacijo splava v mehiški prestolnici – torej potrjuje, da splav tako rekoč nikjer ni tako samoumevna »pravica« ali pa »prepoved«, da se ne bi o njem ved no zno va kresala mnenja za in proti. Na kateri strani te razprave je Cerkev, pa je jasno. Cerkev je dosledno za – za življenje namreč.

Bogomir Štefanič ml.

Vir: www.družina.si

Padec spolne dejavnosti pri najstnikih v ZDA je posledica programov vzdržnosti

Znatno je upadlo tudi število nosečnosti od vrha leta 1994; po poročilu narodne vitalne statistike je število porodov med neporočenimi dekleti med 15. in 19. letom od leta 1994 upadlo za 25 odstotkov.

Upad števila nosečnosti je vzporeden z dramatičnim zmanjšanjem števila splavov pri najstnicah. Število deklet, ki so naredile splav, se je po poročanju narodnega centra za zdravstveno statistiko od leta 1988 prepolovilo. Na višku je bilo na 1000 deklet 44 splavov, danes jih je na 1000 deklet le 22.

„Očitno veliko najstnic sliši resnico in se vzdrži spolnosti – odločitev, ki je zanje vsekakor najboljša,“ pravi v kolumni v Townhall.com Janice Shaw Crouse z inštituta Beverly LaHaye. „Poleg nižje spolne dejavnosti med najstniki opažamo tudi ustrezno manjše število rojstev in splavov pri najstnicah.“

„Ta simultani upad v trendu kaže na to, da najstniki izbirajo pot, ki je preizkušena in vodi v svetlo in obetavno prihodnost tako v njhovem osebnem življenju in v vseh drugih pogledih njihove blaginje.“

Crouseva pravi, da je povečanje programov za vzdržnost v zadnjem desetletju povezano z upadom spolne dejavnosti. Medtem ko mediji rutinsko obsojajo programe vzdržnosti kot neučinkovite, je dediščina vzgoje za „varno spolnost“ eksplozija nosečnosti med najstnicami in okužbe s spolno prenosljivimi boleznimi.

„V tridesetletnem kraljevanju spolne vzgoje na temelju kondomov se je spolna dejavnost med najstniki povečala, dramatično je naraslo število rojstev med najstnicami in poraslo je število splavov pri najstnicah,“ je poudarila Crouseva. „In kaj je zdaj drugače? Ali so morda najstniki nenadoma spoznali, kako učinkoviteje in dosledneje uporabljati kondome kakor odrasel ženske, ki uporabljajo kontracepcijo, pa jih kljub temu pogosto preseneti nosečnost? O tem nekako dvomim!“

Vir: LifeSiteNews.com

Primati zaščiteni, človek pa ne

„Podobno farmacevtska industrija sili k uporabi človeških zarodkov za raziskovanje, ko je vendar povsem jasno in stroka dobro ve, da je edina prava pot uporaba odraslih matičnih celic – prvič zato, ker so dejansko učinkovite, in drugič, kar je seveda še veliko bolj pomembno, ne gre za ubijanje nedolžnega človeškega življenja.“ je povedal podpredsednik mednarodne organizacije “Pravica do življenja” Jim Hughes.

88 poslancev vseh političnih smeri je podprlo novo deklaracijo, ki zahteva prepoved uporabe velikih opic in ujetih primatov za raziskovanje ter izključevanje vsakršne uporabe primatov znotraj Evropske zveze, poroča organizacija Mednarodnih varuhov živali.

Deklaracijo sta 24. aprila, na dan laboratorijskih živali, predstavili organizaciji Narodna vivisekcijska družba in Mednarodni varuhi živali ob sprejemu v Evropskem parlamentu.

Anketa, ki jo je leta 2006 pripravila Evropska komisija za ankete, je pokazala, da 80 odstotkov vprašanih meni, da uporaba primatov v raziskovalne namene „ni sprejemljiva“.

EZ je julija 2006 izglasovala višje financiranje uničujočega raziskovanja na človeških zarodnih matičnih celicah, čeprav so ugovori 8 držav članic dosegli amandma, ki omejuje financiranje raziskovanja, ko ne gre za neposredno ubijanje zarodkov.

Vir: LifeSiteNews.com