Spolnost v adolescenci

Telesni razvoj se povezuje, prepleta in dopolnjuje z zorenjem osebnosti. Psihosocialna dogajanja, ki sestavljajo mladostnikov osebnostni razvoj, so vsa tako ali drugače povezana s spolnostjo in odvisna od nje: osamosvajanje od družine v procesu separacije, ki je mogoče le z rahljanjem primarnih navezav libida (2), oblikovanje identitete, vključno z njeno spolno razsežnostjo, celostna samopodoba, ki je brez spolne identifikacije le nedokončan torzo, odnos do telesa in do vsakršnega ugodja, urjenje sposobnosti obvladovanja in sprostitve, pripravljenost za prevzemanje odgovornosti, za prilagajanje in smiselno vključevanje socialnih norm v lastno vedenje, vse večja sposobnost in želja po navezovanju bližine z drugim bitjem … Ob vseh teh zapletenih razvojnih temah pravzaprav sploh ni čudno, da zahteva proces vključevanja spolnosti v celovitost življenja v adolescenci toliko usklajevanja. Razvoj spolnosti prinaša mladostniku vrsto bojazni, dvomov in začasnih umikov, ki so še dolgo bolj prevladujoči kot vznemirjene želje, zadoščenje in zadovoljstvo, ki izvirajo iz spolnosti. Ta razvoj vodi mladostnika tudi prek poskusov in zmot ter stranpoti, ki pa so skorajda nujne na potovanju k zreli spolnosti.
Tako kot mnoge druge dimenzije osebnosti je tudi razvoj spolnosti pri mladostniku odvisen od vsega, kar se je dogajalo že mnogo pred začetkom adolescence – od prvih emocionalnih navezav in ranih izkušenj iz pomembnih primarnih odnosov, od zgodnjih čutnih zaznav, povezanih z lastnim telesom in dotikih drugega, do kognitivnih spoznanj, učenja in postopnega razumevanja tem, ki se združujejo v celostno pojmovanje spolnosti.

SOCIALNA MERILA IN VPLIVI ODRASLIH

Ob vsej že tako zapleteni dinamiki razvoja je za mladostnika prav spolnost tema, ki je najbolj odločilno povezana z merili sociokulturnega okolja, z vrednostnim sistemom družbe, s sporočili medijev (3). Vsi ti vplivi so izjemno dvosmiselni, ambivalentni in nabiti s silo sočasnih spodbud in zavor, prepovedi in pričakovanj. Tako kot vrednostni sistem se s podobnimi socialnimi in drugimi spremembami življenja postopoma spreminjajo tudi merila, ki se nanašajo na spolnost v splošnem in še posebej na spolnost mladih. Vendar so ti premiki počasni in potrebujejo več generacij, da razumska načela brez zunanje in notranje konfliktnosti spreminjajo tudi doživljanje in vedenje tistih, ki spolnost šele vključujejo v svoje življenje.

Med drugimi spremembami na tem polju se manjša tudi dolgo izrazita velika razlika v merilih za ženske in moške (4). Vendar tudi pri tem, vse manjšem polariziranju meril po spolu ni pričakovati lahkega in takojšnjega prehoda. Ob vse manjši disonanci med zunanjo sprostitvijo in notranjimi, globoko vsajenimi zapovedmi so še vedno možne različne osebne stiske. Če je prej na primer veljalo, da naj fant zahteva in pričakuje kar največ, dekle pa sme pristati na čim manj, pa se – ob bolj sproščenih merilih – stvar prav lahko obrne (3). Ob tem pa so razumljive prehodne intimne travme na strani obeh. Fant ob tem morda doživlja stisko od izgubi imidža dominantnosti, pri dekletu pa se ob tem morda zbujajo občutja krivde, saj je njeno vedenje sicer v skladu z njenimi željami, s pričakovanji drugih in socialnimi merili pa ne povsem.

Pri tem delu svojega razvoja so le redki mladostniki deležni ustrezne pomoči. Namesto varnih usmeritev, podpore smiselnih samostojnih iskanj, empatične opore ob razočaranjih in stiskah, spodbujanja zdrave odgovornosti in potrditev pomena spolnosti v celotnem odnosu do sebe in pomembnega drugega je večina mladih s strani odraslih neredko deležna predvsem svaril, z realnostjo nepovezanih poučevanj, neosebnih predavanj ali zgroženih moralnih obsodb. Med odraslimi današnjega dne je namreč še precej takih, katerih spolno “vzgojo” so sestavljali predvsem zanikanje, izogibanje, prikrivanje in grožnja grešnosti. Zato so na tem polju često sami premalo gotovi, njihov lasten odnos do spolnosti pa ni dovolj jasen, razdelan in zanje udoben. Mladostnikova spolnost jih zato spravlja v stisko in tesnobo, budi v njih stare bojazni in zadrege, ne glede na to, kako sami iskreno na razumski ravni sprejemajo dejstvo spolnosti.

Na vlogo odraslih kot vzgojiteljev na področju spolnosti tako vplivajo njihove lastne izkušnje iz tega dela njihovega razvoja, njihovo lastno pojmovanje in doživljanje spolnosti, partnerski odnos in splošna pristnost ter odprtost v odnosu z mladostnikom.

RAZISKOVANJE SPOLNOSTI PRI MLADOSTNIKIH

Spolnost v adolescenci proučuje veliko študij in raziskav. Te se večinoma usmerjajo na epidemiološke podatke in proučujejo razširjenost različnih oblik spolnega vedenja v posameznih razvojnih obdobjih ali pa iščejo povezave med spolnim vedenjem, stališči, in poučenostjo mladih.

Podatki in ugotovitve teh raziskav so potrebni za boljše poznavanje spolnega vedenja mladih in so nepogrešljiva osnova za načrtovanje ustreznega poučevanja, svetovanja, vzgojnih programov in strokovne pomoči ob zapletih na teh področjih življenja otrok in mladostnikov. Opišejo pa predvsem tisto zunanjo, najbolj konkretno raven pojava, ki pa ima še več globljih ravni. Oči odraslih – bližnjih in strokovnjakov – še zdaleč ne zaznavajo mladostniških iskanj, razmišljanj in doživljanj, ki so povezana s spolnostjo in njihovo vedenje tudi najbolj odločilno usmerjajo.

Sodobne raziskave spolnega vedenja mladih kažejo več razlik v primerjavi s podatki, zbranimi v podobnih študijah, izvedenih pred dvajsetimi, tridesetimi ali še več leti. Najopaznejše razlike so:

  • večanje deleža spolno dejavnih mladostnikov
  • nižanje starosti ob prvih spolnih izkušnjah (1),
  • krajšanje obdobja med začetkom drugih oblik spolnega vedenja in spolnim odnosom in
  • povečanje podobnosti vzorcev spolnega vedenja pri dekletih in fantih.

Ali je ta podoba realna? So na spolno vedenje mladih res tako odločilno vplivale liberalizacija stališč (5), večja možnost zaščite, večja splošna odprtost odnosov.Ali so ti dejavniki mladim le olajšali bolj odkrito spregovoriti o svojem spolnem vedenju, ki se morda ni bistveno spremenilo od vzorcev vedenja, značilnih za njihove starše? Ali je spolno vedenje mladih danes res bolj razširjeno, bolj zgodnje in bolj svobodno ali je le bolj varno, celo bolj zaželeno, o tem spregovoriti na glas?! Pritisk vrstnikov in sprejemanje pričakovanj drugih deluje tudi na to, kaj so mladostniki o svoji spolnosti in spolnosti drugih pripravljeni povedati. Kako zgovorna je v tem smislu na primer ugotovitev Pinerjeve (6), da mladostniki sami v svoji oceni izrazito precenjujejo spolno izkušenost za njimi, ki nedvomno domala kar sili v spolno vedenje, za katerega sami iskreno še ne bi bili pretirano navdušeni. V tako spodbujene spolne dejavnosti gredo marsikdaj tudi iz tega razloga neustrezno motivirani in še ne prav pripravljeni.

Tudi interpretacija zbranih podatkov o spolnem vedenju mladih se mora izogniti prehitrim in preveč premočrtnim razlagam, ki pogosto bolj kot sama dejstva odslikavajo predstave, pričakovanja ali celo predsodke “raziskovalca”. Tako se na primer zastavlja vprašanje, kaj nam pravzaprav govori podatek o številu mladih, ki še nimajo spolnih izkušenj. Ali naj bomo veseli, če je ta podatek visok ali če je nizek? V tej skupini so taki mladostniki, ki spolnost povezujejo z globljimi, trajnejšimi in čustveno pomembnimi navezavami; spolno izkušnjo so pripravljeni in sposobni odložiti, dokler z nekom ne razvijejo takega odnosa. To je gotovo dobro s stališča mladostnikovega postopnega dozorevanja. V isti skupini “neizkušenih” pa so tudi mladostniki, ki imajo spolnost za grdo, slabo in nesprejemljivo. Gojijo odpor do nje in se jih zato v grozi izogibajo. To je slabo s stališča odnosa do spolnosti, ob katerem je mogoče predvideti še mnoge bodoče travme. Ali pa so taki, ki so nekomunikativni, nesocializirani, osamljeni, brez stika z vrstniki in v splošnem brez možnosti za odnose v svoji generaciji, v katerih bi postopoma dobila svoje mesto tudi spolnost. Tudi to je slabo s stališča celovitosti mladostnikove osebnosti.
Spolno vedenje ima v adolescenci – tako kot tudi v vseh drugih obdobjih življenja – veliko dimenzij. Zato tudi podatkov, zbranih z raziskovanjem tega vedenja, ne smemo razumeti poenostavljeno in le v eni, prav lahko tudi zmotni razsežnosti.

TVEGANJA, POVEZANA S SPOLNOSTJO V ADOLESCENCI

Čeprav v povezavi s tveganjem pri spolnosti najprej pomislimo na nezaželeno in prezgodnjo nosečnost in spolno prenosljive bolezni, pa se v adolescenci povezujejo s spolnostjo še mnoga druga, pogosto prav nič manjša tveganja. Glede na velik pomen, ki ga ima spolnost za samopodobo in samospoštovanje ter za oblikovanje drugih pomembnih, tudi “nespolnih” odnosov, so mnoga od teh tveganj lahko prav dolgoročna in odločilna za celotno poznejše življenje posameznika in vseh, ki so mu blizu oziroma mu kdaj še bodo.

Spolno vedenje je v predstavi mnogih, posebno zelo mladih in osebnostno nezrelih predadolescentov povezano z odraslostjo in samostojnostjo. Zato je mogoče, da se mladostnik, ki se na polju osamosvajanja ne znajde in se ne uspeva potrjevati (pred seboj in drugim) z zrelimi oblikami vedenja, promiskuitetno podaja v prezgodnje spolne odnose z vrstniki in tudi precej starejšimi od sebe. Izkušnje iz takih odnosov niso niti lepe niti zadovoljujoče, doživljanje take spolnosti tudi ne spodbuja pravega samospoštovanja. Obojega – tako travmatskih izkušenj kot slabe samopodobe – pa se je često zelo težko otresti. Beg pred tesnobo in nezadovoljstvom, ki sta s tem povezana, še spodbuja nadaljnje neustrezno spolno vedenje. Študije spolnega vedenja to potrjujejo z ugotovitvijo, da se zelo zgodnje spolne izkušnje še kasneje v življenju nadaljujejo v pogosto menjavanje partnerjev, disfunkcionalne partnerske odnose, nezaželene nosečnosti, motene družinske razmere (5). Seveda bi bilo sklepanje o neposredni vzročni povezavi teh značilnosti in zgodnje spolne dejavnosti preveč enostavno. Zgodnje spolne izkušnje so namreč najtesneje povezane z osebnostnimi značilnostmi, kot so impulzivnost, velika potreba po vznemirjenju, zgodnje težnje po potrjevanju z ekspanzivnostjo, težave v obvladovanju afektov in slabe sposobnosti za razreševanje stresov. To pa so hkrati poteze, ki lajšajo vse naštete življenjske težave, tudi tiste v navezovanju trajnih in čustveno pomembnih odnosov.

Mladostniki, ki poizkušajo z zgodnjo spolno dejavnostjo manifestirati stališča, ki jih imajo za liberalna, v resnici pa jih intimno v sebi sploh ne sprejemajo, pogosto ob svojem vedenju doživljajo stisko kot sram, občutje krivde, nizko samospoštovanje in depresivnost (3).

V luči tveganja je pomembna tudi povezava spolnosti v adolescenci z drugimi vzorci tveganega, škodljivega ali kakorkoli ogrožujočega vedenja (7). Spolnost v opitem stanju ali v stanju, spremenjenem zaradi učinkovanja drugih psihoaktivnih snovi, zagotovo ne more prinašati lepih osebnih čutnih in čustvenih izkušenj. Tudi spolna zloraba je pogosto povezana s spodbudo kemičnih učinkov psihoaktivnih snovi, bodisi pri izvajalcih bodisi pri žrtvah spolnega nasilja ali pa kar pri obojih. Prezgodnje in neselektivno spolno vedenje lahko prikriva tudi mladostnikove separacijske težave. Odklanjanje družine, ki je v tem obdobju lahko le naličje odklanjanja lastne odvisnosti (analitiki bi rekli od primarnih objektov libida (8)), se ne kaže le s kršenjem družinskih norm in omejitev. Izraža se tudi z zgovornejšim in še bolj drastičnim zavračanjem vrednot in rušenjem moči staršev: z begi od doma, opuščanjem šole, poseganjem po drogah in/ali promiskuitetnim spolnim vedenjem. Vse to so simbolični in hkrati anksiolitični načini obračuna z nekdaj varnimi, v adolescenci pa namišljeno ali realno ogrožujočimi primarnimi navezavami. V tej dinamiki igra spolnost vlogo sredstva, ki naj bi mladostniku pomagalo otresti se infantilnih odvisnosti v bojazni pred čarom (in možno vrnitvijo v veličino in gratifikacije) otroštva.
Spolnost je nekaterim mladostnikom lahko nadomestilo za izpolnitev povsem drugih potreb, uveljavitve, samopotrditve ali sprostitve v kronični frustraciji (9).
Gotovost vase se v adolescenci gradi tudi s prijateljstvi, ustvarjalnostjo, celostnim naklonjenim odnosom do sebe. To so pomembne, zaželene, a hkrati težko dosegljive teme tega razvojnega obdobja. Če ima mladostnik na katerem od teh področij – ali celo na več od njih – težave, je skok v spolnost možen, navidez lažji poskus pridobivanja te gotovosti vase. To pa ne spodbudi procesov, ki bi vodili v smeri zrelosti na vseh teh poljih. Nasprotno, lahko jih celo zavre, če se poveže z negativno samopodobo, krivdo, sramom in travmatskimi izkušnjami.
Mnogi fantje si poizkušajo s spolnostjo pričarati iluzijo moči in obvladovanja, v njej vidijo zagotovilo možatosti, ki se je ne uspejo razvijati na drug, zanje morda težji način. Dekleta znajo v spolnosti iskati iluzijo sprejetosti, ljubljenosti , vrednosti vsaj bežne bližine. Tako eni kot drugi lahko s tem zaidejo v past, iz katere se ni lahko spet povzpeti k odnosom, v katerih je spolnost le eno od mnogih lepih, vznemirljivih in polnih doživetij prave bližine z drugim bitjem.

SPOLNOST IN BLIŽINA – NAJVEČJA PREIZKUŠNJA ZRELOSTI

Bližina, intimnost, vzajemna, torej zagotovljena povezanost so značilnosti zrelega medosebnega odnosa, v katerem ima tudi spolnost v svojem najširšem pomenu pomembno mesto. Mladostnik mora izpolniti veliko razvojnih nalog, da je sposoben razviti in gojiti tak odnos. Mnogo povsem razumljivih, z zakonitostmi razvoja osebnosti povezanih dejavnikov zadržuje, ovira in otežkoča tak proces. Zrela spolnost je tesno povezana prav s sposobnostjo za bližino.
Bližina je mogoča, če je avtonomija trdna, meje ega jasne, stik z lastnimi čustvi, doživljanji in vrednotami zanesljiv. Gradnja bližine in intimnosti v pomembnem odnosu lahko odkrije vse te in še druge šibke točke v identiteti. Bližina pogojuje tudi sposobnost odpiranja lastnih meja brez občutja izgube osnovne varnosti in lastne avtonomije. Povezava z drugimi v bližini ne sme pomeniti izgube lastne identitete. Identificiranje z drugim ni prava bližina (9).

Adolescenca kot obdobje s svojimi značilnostmi sama po sebi nikakor ne lajša razvoja sposobnosti za bližino. Nasprotno, mnoga dogajanja v sami adolescenci celo motijo ta razvoj.

Mladostniku so odnosi silno pomembna tema. Prek njih pojmuje sebe in svet. Z njimi regulira svoje samospoštovanje in v njih išče potrditve svoje vrednosti in odrešitev pred tesnobo. Rahljanje infantilnih navezav mu odpira poti za njegovi stopnji razvoja primernejše (njemu samemu bolj sprejemljive in tudi socialno bolj spodbujane) odnose izven družine. Prek odnosov z vrstniki se bliža svojemu pomembnemu, bližnjemu odnosu. To je zanj izjemno težko. Kot Hamlet, ki hrepeni po tolažbi spanja in se hkrati boji hudih sanj, ki jih prinaša spanec (10), si tudi mladostnik neskončno želi navezave, a se boji obnovitve infantilnih odvisnosti, ki jih pušča za seboj v procesu separacije. Ne zna še razvijati novih navezav na način, ki ne bi ogrozil njegove identitete in preveč odprl njegovih meja, ki jih je obrambno tako utrdil. Preblizu mu je še grožnja tekmovalnosti z drugimi iz otroštva in latence in premalo gotov je v stiku s samim seboj, da mu nova – sicer tako želena – bližina ne bi bila tudi ogrožujoča. Na poti usposabljanja za bližino odkriva lastne šibkosti in možnosti izgube že doseženega razvojnega napredka v procesu individualizacije (2). Mladostnik je preobremenjen z genitalnim delom sebe (8) – konkretno in še bolj simbolično. Zato lahko zaide v zmoto, da je bližina v odnosu že v celoti zagotovljena z “dobro” spolnostjo. V tej predstavi se nekateri mladostniki rešujejo pred možnostjo regresa s kontrafobičnim podajanjem v pogoste, površne stereotipne odnose. Za marsikoga med njimi ostanejo taki odnosi vse življenje edina varna globina navezave. Po tem ko so se (stežka) odpovedali primarnim objektom, jih lakota po navezavah – ali iluzijah o tem, da jih izbirajo sami – veže v materialne, simbolične, za generacijo značilne objekte. To so lahko glasbeni idoli (9), stereotipni psevdoodrasli odnosi, ki razen spolnosti nimajo veliko druge vsebine.

Drugi pa se v bojazni, da bi jim spolnost ogrozila tako zaželeno avtonomijo in občutje obladovanja svojega življenja (s tem pa varnosti), umikajo v askezo, socialno izolacijo ali vsakovrstne kompenzacije. Ker so med njimi na primer odličnost v šoli, pretirana storilnost ali šport, cenjenje in spodbujanje v bližnjem in širšem socialnem okolju mladostnika, je njihov alibi popoln.
Ko so vse te ovire premagane – če so – je odprta možnost tudi za zrelo vključevanje spolnosti v življenje mladega človeka. Takrat se adolescenca – če se – tudi zares zaključi.

Naj zaključim s primerjavo pojmovanja bližine v adolescenci in odraslosti. V adolescenci se prizadevaš, da bi se zbližal z drugim, da bi našel sebe. V odrasli dobi veš, da se zares lahko zbližaš z drugim, le če si sebe že našel.

LITERATURA

1. Bell R. Changing bodies, changing lives. Random House, New York, 1988.
2. Blos P. Second individuation process in adolescence. V: Perret-Catipovic M., Ladame F (ur) Adolescence and Psychoanalysis. Kernac Books, London, 1998:77-101.
3. Conger J.J., Galambos N.L. Adolescence and Youth. Adolescent sexuality., Longman. New York, 1997.
4. Harvey S.M., Springer C. Factors associated with sexual behavior among adolescents, a multivariate analysis. Adolescence 1995; 30: 253-264.
5. McCabe M.P., Cummins R.A. Sexuality and quality of life among young people. Adolescence 1998; 33: 761-774.
6. Pinter B. Spolno vedenje. V: Tomori M., Stikovič S. (ur) Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. Psih. klinika, Ljubljana, 1998.
7. Tomori M. Tvegano vedenje v adolescence. V: Tomori M., Stikovič S. (ur) Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. Psih. klinika, Ljubljana, 1998.
8. Ladame F., Perret-Catipovic M. Normality and pathology in adolescence. V: Perret-Catipovic M., Ladame F. (ur) Adolescence and Pshychoanalysis. Karnac Books, London 1998: 161-172.
9. Erikson E. Identity and the Life Cycle. W.W.Norton and Comp., New York, 1980.
10. Shakespeare W., Hamlet.

Ko bi me le kdo ustavil

Ginekolog štiridesetih let kaže svoje kosmate roke izza bele uniforme kratkih rokavov. Še pogledal me ni. Povsem običajno se pogovarja s sestro. Nekaj o kreditih in o novem avtu. Pravzaprav se pogovarja tako strastno, kot da mene s tistimi razkrečenimi nogami sploh ni tam in kot da ravnokar pije kavo v lokalu bolnišnice. Zasovražim ga. Pravzaprav oba, predvsem pa samo sebe.
-Kaj naj storim, kaj naj storim, mi z divjo naglico brni po glavi. -Pa ga je ne bom že spet ubila…

“Saj vas ni strah? Nič ne bo bolelo. Kako lepe lase imate, kaj so naravni?”, je končno nekaj pozornosti pokazala sestra.
Nasmehnem se ji. – Zmešana ženska, pomislim, kaj ne vidi v kakšni stiski sem?! Kaj vendar govori! O mojih laseh, kaj pa mali otrok, ki čaka na smrt?
“Zdaj vas bom polila z vodo, ne se ustrašit, nič ne bo bolelo.”

– Bliža se torej. Daj, naredi kaj! Povej jim, da si se premislila! Ali si
prepričana! Saj vendar nočeš imeti otroka z Matevžem! In kje boš stanovala?
Pri njegovih starših? Groza, še huje kot doma! In faksa sploh še nimaš
narejenega. Ampak, moj mali otrok! Saj je vendar samo moj! Saj si vendar želi
živeti! Kako lepo je imeti otroka, skrbeti zanj! Pa saj ga ne morem vendar kar
ubiti! Saj ga nimam pravice ubiti!

“Tole krpo vam bom dala na nos. Ko boste preštela do tri, boste zaspala.”Ne,ne,ne!O,groza, ne! Saj nočem! Moj otrok, moj mali…
Nekdo me udarja po obrazu. Spim, tako lepo je spati. Nočem se zbuditi, spala bi, spala. Čisto nič drugega si ne želim, kot spanja.
“Zbudite se, vsega je konec”, odprem oči in zagledam očala in kosmate roke.
– Ah ne, pa saj ni mogoče! Mojega malega ni več! Želim si spati, izginiti, pozabiti. Prosim, pustite me spati! Nočem biti budna, nočem vedeti, da ga ni več!

Strežnica me odpelje iz operacijske sobe na oddelek. Na hodniku je veliko moških bolnikov. Z zanimanjem si me ogledujejo. Mislijo si, Bog ve, kaj je s to? Pa tako mlada! Sram me je, počutim se zelo ponižano, ko sem tako nemočna, kot bi bila razstavni predmet.

Strežnica odpre vrata v sobo, tam je že pet žensk.
Prekineva jih v glasnem pogovoru. Za trenutek pomolčijo. Malce se me ogledajo, morda so razočarane, ker sem mlada in ne spadam v njihovo družbo. One so vse v poznih srednjih letih. Nič ne rečejo, nič me ne vprašajo. Strežnica takoj odide. Ženske nadaljujejo pogovor o svojih boleznih. Prednjači ena, ki je šla že skozi celo vrsto operacij in do potankosti razlaga, kako so potekale. Ženske glasno vzdihujejo in se obračajo. Postelje pod njihovo težo glasno škripajo. Ko izčrpajo priljubljeno temo o boleznih, se začnejo pogovarjati o naslednjem obroku – “Bog ve, kaj bo za večerjo? Kaj je bilo že včeraj? Kosilo ni bilo prav dobro. Tako sem lačna.” Nato se sprašujejo kakšno bo vreme. Ko to izčrpajo, pa spet o svojih boleznih. To je njihova najljubša, neizčrpna tema.

Ignoriram jih, njihov pogovor mi gre na bruhanje. Zelo mi je žal, da nisem od doma vzela zamaškov za ušesa, da jih sploh ne bi slišala. Nato se spomnim, da imam v torbi knjigo “Slika Doriana Greya”. Poskusila bom brati in pozabiti. Preberem en stavek. Ne gre. To, o čem govori, je tisoč let oddaljeno od moje stiske.

– Kaj sem storila! Ko bom stara petintrideset let, bi jih imel deset! Bog ve, ali
bi bil fantek ali punčka? Kakšen bi bil?
Nekdo potrka. Prepričana sem, da je sestra ali sobarica. Vstopi Matevž. Zelo
sem presenečena.
“Tako hitro?” Kar naenkrat bo mojih muk konec, samo da grem stran od tod.
“Skrbelo me je zate.”

“Oh, samo da si prišel! Tako sem srečna! Prosim te, pomagaj me spraviti stran od tod! Pojdi po sestro! Grozno mi je, grozno!”

Sestra pride in pravi, da lahko odidem le na lastno odgovornost, po vseh pravilih bi morala ostati še dva dni. Zmešalo bi se mi! “Tu podpišite!” Oddahnem si. “Tu je vaša obleka.”

Zelo težko se oblačim. Ker si želim čim prej stran, me gibi mojih rok in nog
ne ubogajo. Drgetam po vsem telesu. Matevž mi pomaga in končno se
oblečem.
“Tako mi je grozno, skoraj sem si premislila…”
“Saj veš, da ga ne bi mogla obdržati, nimava pogojev…”
“Prosim ne govori o tem, lahko je tebi. Izrezali so ga iz mene, Bog ve, kam
so ga vrgli – v stranišče?”
“Blede se ti.”
“Matevž, prosim pokliči taksi in potem me ne sprašuj več, ne morem več
govoriti!”

Čakava pred vhodom, zunaj je siv januarski dan. Na tleh je brozga, vlažno je. Pravzaprav ob takih dnevih ne moreš povedati, koliko je ura.
– Ubila sem ga! Občutek imam, kot da je polovica mojega telesa nekam
izginila. Občutim strahovito žalost, strahovito izgubo.
Prideva domov. Tam so vsi.
Mama reče: “Kakšna pa si, pa ja nisi…delala splav?”
– Le kako je to možno, da ta ženska vedno ugane, ko se ji hočem zlagati??!
Sicer pa je ženska, intuitivno ve, tudi ona je mati.
“Si nora, kaj pa, če te Matevž pusti? Kaj boš pa potem?”
– Najmanj, kar si zdaj želim, je poslušati njene pridige. Nikogar ne morem
prenašati!

Sestra je veliko prijaznejša, pokaže sočutje: “Zakaj pa nisi povedala? Peljala bi
te…”

– Saj je vseeno, tako ali tako je prepozno. Da bi obdržala detece, si pa sploh
ne morem predstavljati. Kje pa bi živel? Tu še sama ne zdržim. Še čudno, da
nisem končala v norišnici!

“Prosim Matevž, naj nihče ne hodi v mojo sobo, prosim pustite me na miru”, so besede, ki jih izdavim.
“Ja, hočeš, da ti prinesem mačka, morda ti bo lažje!” Še nikoli se ni zgodilo, da ne bi hotela božati mačka.
“Ne, nikogar sploh ne morem prenašati. Prosim, odidi tudi ti. Hvala.”

Dajana.blog.siol.net

Zarodki so ljudje

„Zarodki so človeška bitja na najzgodnejši stopnji razvoja. Ne smemo misliti, da bi morali biti človeški zarodki v vseh pogledih takšni, kakršni so starejši ljudje, da bi šele potem verjeli, da so upravičeni do spoštovanja in varovanja. Vsak izmed nas se je začel kot enocelični zarodek, od tistega trenutka dalje pa se je neprekinjeno razvijal ves čas svojega obstoja. Če govorimo o zarodku pomeni, da govorimo o človeku na določeni stopnji razvoja.“

Svet za notranjo politiko, ki usklajuje proces notranje politike v Beli hiši in ga usmerja predsednik George Bush, je te nedvoumne izjave o človeškem zarodku zapisal v poročilu o raziskovanju na matičnih celicah z naslovom “Advancing Stem Cell Science without Destroying Human Life” (Napredna znanost o matičnih celicah brez uničevanja človeškega življenja).

Poročilo obsoja uničevanje človeških zarodkov za raziskovanje zarodnih matičnih celic in zagovarja alternativne vire matičnih celic, med njimi plodovnico in odrasle matične celice.

Raziskave na teh virih, pravi poročilo, so veliko bolj obetavne, kot izgleda na podlagi znanstvenih rezultatov, kakor etičnega obsojanja vredno in znanstveno nezanesljivo raziskovanje zarodnih matičnih celic.

Povzetek: „Vedno bolj se zdi, da značilnosti, ki jih raziskovalci tako zelo cenijo pri zarodnih matičnih celicah, obstajajo tudi v drugih matičnih celicah, ki jih je laže pridobivati, lažje gojiti, so varnejše za uporabo v zdravljenju ter niso obremenjene z etično spornimi kršitvami – uničevanjem zarodkov. Zato ni nobenega razloga za to, da bi se obremenjevali z dolgoletnimi moralnimi skrbmi v kratkovidnem pehanju za terapevtskimi rezultati.
Na jasnem si moramo biti o tem, da se ne smemo siliti v lažno izbiro med znanostjo in etiko, saj v resnici potrebujemo obe. Obstaja tudi dober razlog in vedno več znanstvenih dokazov za to, da lahko združimo oboje.“

V vladnih dokumentih redko naletimo na tako jasno obrambo zarodka kot človeškega bitja, kljub temu pa ima poročilo tudi več pomembnih delov, ki bodo zaskrbela mnogo zagovornikov življenja. Tako na primer navaja, da predsednik ne prepoveduje raziskovanja na zarodnih matičnih celicah. Nasprotno, celo hvali se, da je vlada pod predsednikom Bushem namenila velikanske vsote za raziskovanje na zarodnih matičnih celicah za predobstoječe linije zarodkov. Poleg tega pa poročilo tudi ne nakazuje, kako bo v prihodnosti glede zvezne prepovedi financiranja takšnega raziskovanja, niti glede opravljanja raziskovanja na zarodnih matičnih celicah, tudi tistega, ki se financira zasebno.

Poročilo tako piše, da je raziskovanje na zarodnih matičnih celicah v zasebnem sektorju dovoljeno in tako tudi ostaja. Dejansko bodo nekatere zvezne države v naslednjih letih za to predvidoma namenile več milijard dolarjev.

Poročilo tudi prinaša možnost, da bodo tako imenovane odrasle „pluripotentne“ celice, torej tiste, ki jih je mogoče programirati, da se obnašajo kakor zarodne celice, obetavne kot etično nespornen vir matičnih celic.

Poročilo pa ne navaja resne zaskrbljenosti številnih priznanih etikov in zagovornikov življenja glede tega postopka. Nekateri namreč pravijo, da se uničevanje teh pluripotentnih celic iz odraslih celic ne bo nič razlikovalo od uničevanja zarodkov, saj se te celice ne ločijo bistveno od človeškega zarodka.

Poročilo ob koncu navaja, da bo v prihodnjih letih razvoj napredoval in bo prihajalo do novih poti zdravljenja, ki bodo spoštovale dostojanstvo in svetost nedolžnega življenja.

Več na : http://www.whitehouse.gov/stemcell

Vir: LifeSiteNews.com

Otroci naprodaj

Časnik The Daily Mail poroča, da so zarodki, narejeni po naročilu, na voljo v ekskluzivni zasebni ustanovi za oploditev in vitro Abraham Center življenja v San Antoniu v Teksasu po deset tisoč dolarjev. Pari si lahko kupijo zarodke glede na barvo las in oči ter druge značilnosti in jih dajo vsaditi v maternico.

Ustanova v celoti ustvarja zarodke v laboratoriju z darovano semenčico in jajčecem ter se ponaša s tem, da so vsi “donatorji” doktorji filozofije. Povpraševanje je veliko in čakalni seznami za bele, modrooke in svetlolase otroke so precej dolgi.

Vir: LifeSiteNews.com

Raziskave zarodnih izvornih celic nikakor niso v pomoč bolnikom

Sherley je dejal, da zarodne izvorne celice povzročajo tumorje in rakava obolenja, potem ko jih vbrizgajo v človeško tkivo, in jih zato ne moremo uporabljati za zdravljenje bolnikov z različnimi boleznimi. Po njegovih besedah tumorji nastajajo, ker imajo zarodne izvorne celice sposobnost, da se spremenijo v različna druga tkiva, vštevši napačna oz. škodljiva.

»Ko jih postavimo v okolje, kjer lahko rastejo in se razvijajo, ustvarijo veliko različnih vrst tkiv,« je Sherleyjeve besede povzelo poročilo časopisa Courier Mail.

Sherley je dejal, da je »povzročanje tumorjev svojstvena značilnost teh celic«, in opozoril, da bo verjetno znanost to lahko premagala šele v daljni prihodnosti.

»In čeprav bi lahko kdo rekel, da bomo težave s tumorji nekoč rešili, je to enako, kakor če bi rekli, da bomo morda nekoč našli zdravilo za raka – morda ga bomo res, a to je še daleč,« je pojasnil.

Kot poroča Courier Mail, je profesor z Massachusetts Institute of Technology zatrdil, da so tumorji, ki jih povzročajo zarodne izvorne celice, večinoma benigni, vendar bi lahko iz njih nastali razsevki ali pa bi lahko le-ti začeli izločati snovi, ki bi lahko škodovale določenim delom telesa.

Sherley je dejal tudi, da se številni ameriški znanstveniki strinjajo z njegovim mnenjem, da zarodne izvorne celice povzročajo težave in da so daleč od tega, da bi pomagale bolnikom, vendar neradi spregovorijo na glas zaradi političnega značaja razprave in skrbi, da bi izgubili denarno podporo za svoje raziskave.

Rekel je, da z odraslimi zarodnimi izvornimi celicami uspešno zdravijo, saj te ne povzročajo tumorjev, ko jih vbrizgajo bolniku.

Zaslužni profesor medicine Thomas Martin z Univerze v Melbournu se strinja s Sherleyjivimi skrbmi in je zakonodajalcem povedal, da prejšnja revizija raziskave Lockhartovega odbora ni upoštevala vprašanja o tumorjih.

Martin je dejal, da po njegovem mnenju raziskave zarodnih izvornih celic ne bodo prinesle zdravila za hude bolezni, denimo za sladkorno ali Parkinsonovo bolezen.

Martin, mednarodno priznani član Kraljeve družbe, je še zatrdil, da bi imeli z zarodnimi izvornimi celicami, pridobljenimi s kloniranjem človeka, enake težave.

V Nemčiji z novim letom več denarja novopečenim staršem

Mesečni starševski dodatek bo po novem znašal 67 odstotkov zadnje neto plače, a obenem največ 1800 evrov. Za starše, ki so samohranilci, imajo nizke dohodke ali so prejemniki nadomestila za brezposelne, bo veljal minimalni dodatek v višini 300 evrov. Skupna vrednost državne denarne pomoči, ki jo staršem prinese rojstvo otroka, bo tako lahko dosegla kar 25.200 evrov.

Spremenjena določila prinašajo največ ugodnosti materam, ki se lahko pohvalijo z uspešno kariero in prejemajo visoko plačo, poleg tega pa v preteklosti nikoli niso prejemale državne pomoči. Nasprotno se je nezaposlenim materam bolje godilo pod starimi pravili. Osnovni cilj sprememb je povečati rodnost.

Vir: www.vecer.si