Pogovor z neonatologom prof. dr. Carlom Bellienijem

Gospod Bellieni, pozdravljeni na Radiu Ognjišče. Prosim, da se na kratko predstavite. Ste zdravnik neonatolog. Kaj je Vaše področje dela?

Zdravim zelo zelo majhne otročičke, zdravim “plodove”, kot v njihovi starosti človeka imenuje medicina. Včasih pride do predčasnega poroda in tako se mali plodovi lahko rodijo, ko še niso stari 40 tednov, kakor je to pri večini nosečnosti, ampak že pri 24 ali 25 tednih. V maminem trebuhu bi morali ostati še tri ali štiri mesece. Njihova teža je zelo nizka. So zelo zelo majhni in v mnogih primerih zelo bolni in zelo krhki. In to je moje področje dela.

Kakšne vrste je bolnišnica, v kateri delate?

Bolnišnica je univerzitetna, tretje stopnje, v Sieni, ki je v osrednji Italiji.

Ali je veliko takšnih bolnišnic, recimo v Italiji ali po svetu nasploh? Ali imajo vse bolnišnice, kjer se rojevajo otroci, takšne oddelke za zdravljenje majhnih otročičkov, kakor jih zdravite Vi?

Ne, ni veliko takih bolnišnic v Italiji. V moji pokrajini, ki se imenuje Toskana, so tri, štiri takšne bolnišnice. Kadar je nevarnost, da se otrok rodi v takšnih razmerah, druge bolnišnice raje prepeljejo žene v našo bolnišnico, kjer lahko rodijo v navzočnosti specializiranega osebja.

In Vaše delovno okolje, Vaši kolegi … Gotovo sodelujete z drugimi specialisti. Ali ste ekipa z enakimi pogledi, ki si prizadevate v isto smer, ali pride včasih do razhajanj?

Včasih pride do razhajanj, toda v glavnem je veliko sodelovanja z namenom reševati življenja in skrbeti za te majhne otročičke.

V Slovenijo ste prišli kot vabljeni predavatelj ob Tednu za življenje. Kako vidite pomen takšnega tedna v današnji družbi?

Mislim, da lahko spomni na pomembnost pravilne rabe našega razuma, da obravnavamo otročičke kot popolne osebe, in da ni pomembno, ali je človek starejša oseba ali je odrasel ali otročiček, otrok, plod ali zarodek. Pomembno je upoštevati znanstvene podatke, upoštevati stvarnost in ti tedni so pomembni, ker govorjenje o življenju ni le filozofsko obravnavanje, marveč je predvsem soočanje s stvarnostjo.

Ali imate takšne tedne ali takšno gibanje, kakor je naše Gibanje za življenje, tudi v Italiji?

Da, v Italiji imamo nekaj gibanj, tudi Gibanje za življenje in od pomembnega dogodka, ki je bil lani – priprava referenduma v prid ohranjanja državnega prava, ki jamči varovanje življenja od oploditve – je tudi neka druga organizacija Znanost in življenje, ki je referenca za vse za življenje, za vse katoliške in nekatoliške organizacije, tudi na primer za feministe, ali ekologe in tako dalje, ki želijo gledati na življenje ne kot neko mnenje ampak stvarno …

Kaj mislite z besedo “mnenje”? Kaj hočete reči?

Mnenje zato, ker je v teh primerih ogromno predsodkov. In mi se hočemo bojevati proti tem predsodkom. V vsakem primeru, ker jih lahko izzove sentimentalizem, ali cinizem. In oboje je napačno. Mi želimo gledati na življenje, kakršno je.

In kakor ste rekli, so v teh gibanjih katoličani in nekatoličani.

Seveda.

Kako lahko pridete do skupnih pogledov, kajti včasih je lahko to precej težko?

Res je, vendar pridemo na skupno točko, ki je spoštovanje človeške osebe. Veliko feministk si na primer prizadeva proti množičnim posilstvom, do katerih prihaja v mnogih deželah. Ženske so plačane, da prodajo svoje jajčne celice v revnih deželah, da priskrbijo jajčeca za bogate ženske v bogatih deželah, na primer. Ali pa npr. ekologi se borijo skupaj z nami, ker uvidijo, da so vse te manipulacije okrog človeških zarodkov v nasprotju s pogledi okoljevarstvenikov na človeka.

V današnji družbi smo zelo dobro obveščeni, dobivamo vsakovrstne informacije o različnih temah, kot na primer o bioetiki, raziskovanju matičnih celic, predrojstevni diagnostiki, umetnem oplojevanju, skrbi za nedonošenčke in zdravljenju nedonošenčkov, o evtanaziji. Občutek imamo, da imamo zares lahko informirano mnenje o vseh teh pojavih. Ali je res tako? Ali zares dobivamo pravilne informacije? Kdo nam pravzaprav daje te informacije? Kdo naroča, kaj naj povedo?

To je velik problem, saj je na primer v Italiji malo informacij o teh temah in je veliko manipuliranja glede na to, kdo daje informacije. Vendar mislim, da sta dve glavni smeri, ki jima moramo slediti, da bomo dobili pravilne informacije. Najprej, možen vir informacij na medmrežju, kjer lahko s pomočjo iskalnikov najdemo izvirne znanstvene dokumente o teh temah.Toda prva ovira je, da so skoraj vsi v angleščini. Drugič, napisani so v strokovnem jeziku, ki ni razumljiv vsem. Zato ima tisti, ki mu ti viri niso dostopni, pač možnost, da pridobi podatke od nekoga, ki je strokovno pristojen in mu zaupa. In izvirni dokumenti, prevodi izvirnih dokumentov. Moja izkušnja je: Če pravilno beremo tekoče študije in tekoče raziskovanje o teh temah, vidimo, da so vsi v prid človeškemu življenju. Kajti na primer vsi dokumenti kažejo na nevarnosti oplojevanja in vitro, vsi dokumenti kažejo na nevarnost splava za mentalno zdravje žene, vsi dokumenti kažejo na nevarnost predrojstvene invazivne diagnostike za žene in plodove. V mnogih primerih so informacije o teh raziskavah namerno napačne in imajo neetične posledice.

Kakšne neetične posledice?

Informacije so namerno napačno predstavljene, da bi se podprla npr. uvedba splava in podobno.

Torej mislite, da te raziskave, o katerih pravite, da predstavljajo velika tveganja, včasih napačno razlagajo?

Ne mislim, da jih napačno razlagajo, pač pa je predvsem nekakšna cenzura teh tem. In celo med zdravniki je malo poznavanja teh nevarnosti in to je treba izboljšati.Kar opažam pri mnogih ginekologih, je nekakšna izguba sposobnosti presojanja; izvajajo etično vprašljiva dejanja, kot je splav, kot nekakšni “ponudniki storitev”. Več znanja o teh zadevah je treba razširjati tudi med zdravniki.

Omenjate etične odločitve in bioetika je beseda, ki jo v tem času pogosto slišimo. Kaj naj pravzaprav razumemo pod tem izrazom?

To je zelo zavajajoča beseda, saj obstaja nekaj tipov bioetike. In ko uporabimo to besedo, se moramo zavedati, da jo npr. jaz uporabljam v pomenu, ki ni nujno enak, kakor ga uporabljajo drugi filozofi. Obstaja na primer personalistična bioetika, ki jo podpira katoliška Cerkev, ki gleda na človeka kot središče vseh odločitev. In gleda na osebo v njeni celovitosti od spočetja do smrti. Toda obstajajo tudi nekateri drugi tipi bioetike, na primer konsekventna bioetika, ki pravi, da lahko o moralnosti in etičnosti dejanj presojamo samo po posledicah. Na primer, če je moj namen zmanjšati bolečino na svetu, če ubijem vse ljudi, ki občutijo bolečino, sem dosegel svoj cilj. In to je ena šola. Druga šola je principalistična bioetika, ki pravi, da je treba vse odločitve sprejemati po štirih načelih, ki so: blagor, normalnost, pravičnost in avtonomija. In najpomembnejša je predvsem avtonomija. Po tej etiki, ko je avtonomija najpomembenjše načelo, lahko rečemo, da če človek noče transfuzije, tudi če je njegovo življenje v nevarnosti, bolnika nihče ne sme prisiliti. Ali če na primer mati noče otroka, je ona edina, ki sme o tem presojati. Pri tej bioetiki nerojen otrok ni oseba, in ga ne moremo obravnavati na isti ravni kakor mater. Mati je zadnja razsodnica. In je lahko kakor vsak bolnik edina razsodnica o njenem zdravju. Njeno odločitev je treba spoštovati, tudi če je v nasprotju z odločitvijo medicine.

In tudi če je njena odločitev v konfliktu z interesom otroka?

V mnogih primerih je. Kajti mati lahko na primer odkloni uporabo carskega reza, četudi je to morda v interesu otroka. In tudi če mati noče carskega reza npr. iz estetskih razlogov, je treba to spoštovati, tudi če to lahko povzroči okvaro možganov pri otroku.

In ko ste razložili vse te različne tipe bioetike, različne poglede, ali se potem dogaja, da tudi zdravniki in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s tem področjem, lahko imajo različne poglede? In potem seveda predstavljajo in priporočajo različne poglede pacientom in drugim ljudem?

Da. Imajo različne poglede. Toda najhuje je, da so mnogi med njimi brez etičnih pogledov. V mnogih primerih se zdravniki ali drugi strokovnjaki odločajo samo po sentimentalizmu in cinizmu. To sta točki, po katerih se skoraj vsakdo odloča. Uporaba razuma v 21. stoletju je v mnogih primerih neverjetno majhna. Obstaja sentimentalizem, kot na primer pri new ageu in drugje, ki je glavni dejavnik, ki izzove odločitve.

Ali nam lahko navedete primer odločanja pod vplivom sentimentalizma in pod vplivom cinizma?

Na primer na področju sentimentalizma lahko obravnavamo evtanazijo. Ko na primer vidimo, da ima nekdo bolečine, lahko rečemo: “Oh, revež, takšne bolečine ima, zanj je najbolje, da umre. In ga rešimo … z evtanazijo!” In to je sentimentalizem. Sentimentalizem ni razumski, saj je namreč veliko drugih načinov za obvladovanje bolečine. Je veliko zdravil, ki lahko pomagajo ljudem z bolečinami. Primer cinizma pa je, ko ne upoštevamo staršev otroka, ki je bolan, in z njimi grdo ravnamo. Nočemo jih upoštevati pri zdravljenju otroka. Cinizem je, kadar mislimo: jaz sem zdravnik in vi morate storiti, kar jaz rečem. Dal vam bom le malo informacij in jaz sem gospodar vašega zdravja.

In kakšna je potem vaša izkušnja ali način dela, zlasti s starši? Vi zdravite zelo majhne otročičke v začetku njihovega življenja in starši takega otroka so pod stresom. Se bojijo in iščejo pomoč. Kako se Vi z njimi pogovarjate, kako predstavite položaj? Ali opišete položaj?

To je težko, saj starši takrat, ko pride do rojstva nedonošenčka, niso pripravljeni. Mislili so, da se bo njihov otrok rodil pri 40 tednih. In sredi nosečnosti se rodi otrok, ki je lahko zelo bolan, lahko celo umre. Težko je obravnavati te starše in se pogovarjati z njimi. In tu sta ta dva sovražnika, cinizem in sentimentalizem. Vendar pa je pomembno, da si resničen spremljevalec teh staršev, da ostaneš z njimi, da jih ne zapustiš, da se z njimi pogovarjaš, da odgovarjaš na vsa njihova vprašanja, tudi če ne vedo, kaj smejo vprašati. Pomembno je, da jih ne pustiš samih. In da vidijo, da mi zdravimo njihovega otročička kakor osebo in ne kakor številko ali kakor bolezen. Na primer: ni številka 24 niti ni odpisani tisti tam spodaj. Je Marko, Lucija, Štefan in tako dalje. Ima ime. Lahko ga ljubkujemo, lahko ga potolažimo. Zato, ker sprejemanje otroka s strani staršev gre skozi naše oči,oči tistih, ki zanj skrbijo, in tako, če vidijo, da se ga ne dotikamo, da se ga izogibamo, da smo do njega hladni, bodo z veliko težavo sprejeli otroka. Če pa vidijo, da ga pobožamo, da mu prigovarjamo, se ga bodo začeli dotikati, ga bodo pobožali, mu govorili in tako bodo postali starši. Zares.

Ali mislite, da ta toplina vpliva tudi na tega majhnega otroka, mu pomaga?

Seveda mu pomaga.

Ali ima v tej zgodnji starosti že sposobnost, da to sprejema?

Imamo mnoge študije, ki dokazujejo pozitiven učinek navzočnosti staršev in dotika in dajanja malce sladkorja , z namenom premagati bolečino. Dokazali smo, da te spodbude, ki jih dajo starši ali tisti, ki skrbi za otroka, niso pozitivne le za otrokovo rast, temveč lahko tudi odvrnejo bolečino. Otroci, ki jih ljubkujemo, ki jih pestujemo, ki jih imamo za osebe, med bolečino, na primer pri vročini ali odvzemu krvi, ne čutijo bolečine. In to je zelo zelo pomembno. Na primer profesor Ralph iz Avstralije je dokazal, da otroci, ki so v popolni oskrbi kot novorojenčki in obdani z družino, imajo manj poškodovane možgane kakor drugi otročički.

In kako majhni so lahko ti otroci, ki so prekmalu rojeni, ali koliko so lahko stari, da so še sposobni preživeti?

Od 23. tedna starosti so možnosti za preživetje. Kajti od te starosti dalje se razvijejo v pljučih pljučni mešički (alveole). Z drugimi besedami, pred to starostjo jih ni mogoče oživljati s kisikom, ker kisik ne more prehajati v kri. Po tej starosti pa je vedno več možnosti. Seveda, ko so stari 23, 24 tednov nosečnosti, je ta možnost majhna, saj jih veliko umre. Skoraj polovica jih lahko umre, in mnogi izmed tistih, ki preživijo, bodo imeli kakšne manjše ali večje poškodbe možganov. Pri višji starosti pa, recimo od 25 ali 26 tednov dalje, je vedno več možnosti za preživetje in manj okvar možganov.

Ali vsi starši, ki imajo otroke nedonošenčke, vedo za to možnost, da njihov otrok zares lahko preživi, da ga je mogoče rešiti?

Ne vem, ali vedo. Mislim, da bi bilo prav, da jih s tem seznanimo.

Vi to seveda naredite v vaši bolnišnici?

Seveda, saj jih moramo seznaniti celo pred rojstvom o možnosti preživetja, ki jo ima lahko otrok. Tudi če teh možnosti ni.

V veliko primerih, kakor sem brala, se zgodi, da medicina ali zdravnik presoja o tem, kdo bo preživel ali kdo ima premalo možnosti in je bolje, da ga ne oživljajo, ker bi bil preveč prikrajšan v nadaljnjem življenju.

Razlikovati moramo med tem, kaj je možno, zdravljenje ali pretiravanje v zdravljenju in kaj je evtanazija.

Mislite na pretiravanje v zdravljenju?

Lahko je pretiravanje v zdravljenju, saj v nekaterih primerih, ko se srečujemo z ljudmi, ki umirajo, ne vztrajamo pri zdravljenju, če smo prepričani, da človek umira. Moramo ga spremljati do smrti, ne pa mu pomagati umreti. Ampak ga spremljati brez pretiranega zdravljenja, kakšnega pretiranega, nasilnega zdravljenja, če umira. V mnogih primerih pa je drugačen pojav. V primeru, ko vidimo, da bo človek prizadet, nekdo lahko odloči, da je v njegovem najboljšem interesu, da umre. Kajti po gledanju teh ljudi je pohabljenost stanje, ki ni vredno življenja. In zato obstaja možnost, da izzovemo smrt ali da umaknemo zdravljenje z namenom, da jih pustimo umreti. Predvsem v primeru novorojenčkov, to nima smisla, ker v prvih nekaj dneh življenja nikakor ne moremo imeti absolutno zanesljive prognostične zanesljivosti glede prihodnosti otroka. V prvih nekaj dneh življenja ne moremo biti prepričani, ali bo otrok imel kakšno okvaro možganov ali ne. Predvsem pa sem prepričan, da je to življenje vredno življenja tudi v primeru okvare možganov. Sicer bi morali ubiti vsakega prizadetega človeka, če življenje ni vredno življenja, in če je prav, da pustimo prizadete novorojenčke umreti v prvih dneh življenja.

In to bi dejansko lahko imenovali evtanazija novorojenčkov?

Lahko bi temu rekli evtanazija. In na primer v nekaterih deželah je to zakonito, na primer na Nizozemskem. In v nekaterih drugih deželah je živahno razpravljanje, na primer v Evropi je bila velika študija, ki preiskuje odnos pediatrov v desetih državah, med katerimi je, mislim, tudi Slovenija, glede odnosa do oživljanja teh otročičkov. In je tudi nekaj zdravnikov, ki na primer pravijo, da do nekega določenega časa nosečnosti ne bodo oživljali otrok, pa ne samo zato, ker bi umrli, marveč tudi zato ne, ker je velika možnost prizadetosti.

Toda ali niste rekli, da izida pravzaprav sploh ni mogoče dobro napovedovati?

Ne, ni mogoče. To je splošno znano, da ni prognostičnih sredstev v prvih dneh življenja. Na primer pred dvema mesecema so v pomembni zdravstveni reviji objavili študijo o možnosti z računalniško analizo napovedati izid pri 18 mesecih starosti. In so videli, da je zanesljivost te računalniške metode samo 68-odstotna. Tako ni kakšen drug odstotek, ni v celoti. V tem primeru to ni popolnoma zanesljiv sistem.

In kakšno mesto imajo starši pri teh odločitvah? Ali jih sploh kaj vprašajo?

Težko je reči. V Združenih državah, na primer, morajo vedno upoštevati starše, odnos, ideje staršev, v Franciji pa nočejo upoštevati tega odnosa in zamisli, ker pravijo, da je to pretežka odločitev za starše in mora biti samo zdravnikova odločitev. Po mojem mnenju pa smemo prekiniti zdravljenje samo v primeru, ko smo prepričani, da otrok umira. Sicer pa ne. Toda sodelovanje staršev je zelo težko, saj ne moremo na primer ob rojstvu, ko se je otrok komaj rodil, ne moremo kar navsem lepem vprašati staršev: Kaj hočete, da storimo? Tu ni možnosti za razmišljanje o tem, ker je to prvič stresno, drugič ni možnosti, da bi imeli vse podatke. In tretjič, zdaj ima zdravnik lahko neko mnnenje, čez pet minut pa si premisli, ker ima več podatkov ali več znanja o stvareh. Najpomembneje pa je presojanje in odločanje po objektivnih podatkih. Če je sprejeta odločitev možnosti rešitve življenja ali pustiti otroka umreti pod subjektivnimi pogoji, kot na primer v odnosu staršev ali mnenju strašev, je strašno, saj našega življenja ne moremo rešiti ali ubiti glede na mnenje nekoga drugega. Celo ne glede na mnenje staršev, ker starši imajo lahko v nekaterih primerih interese, ki so drugačni od otrokovih. V večini primerov ne, v nekaterih primerih pa se to lahko zgodi, da starši nočejo rešiti otroka in želijo, da umre, čeprav pa vemo, da so mnogi prizadeti ljudje veseli, da lahko živijo.

In to stališče, ki ga vi zastopate, bi moralo biti pravzaprav etični standard, ki ga bi ga bil dolžan izpolnjevati vsak človek.

Ne vem, ali bi moral biti vsak dolžan. Upam, da lahko to mnenje upoštevamo. Imam majhno upanje.

Kajti pogosto so zdravi ljudje prepričani, da bodo ti prizadeti ljudje, recimo novorojenčki, nedonošenčki, ki bodo nekoč pozneje imeli kašno hibo breme za družbo.

Saj so breme za družbo. Vednar družba, ki ne skrbi za te prizadete ljudi, ni demokratična ne moderna ne svobodna družba. Najprej, ker ima vsak izmed nas kakšno veliko ali majhno hibo, pohabljenost. Nobeden izmed nas ni popoln človek. Drugič, če se moramo ukvarjati s prizadetimi ljudmi je naša glavna naloga solidarnost.Uničenje, uboj in pozabljanje na te ljudi ali pošiljanje v geto ni moderna izbira. Je predzgodovinska izbira.

Pogosto je izražen vidik trpljenja ali strah pred trpljenjem, ki ga imamo vsi. Starši imajo ta strah in vsi okrog njih. Ali je to mogoče razlog, zakaj včasih umaknejo zdravljenje?

V mnogih primerih je to strah oz. še bolje bo če uporabimo besedo handifobija , ker pomeni strah,fobijo pred prizadetostjo. In fobija ni razumen odziv na neko stvar. Je patološki odziv. Ko ima mati otroka na rokah je morda njeno prvo čustvo do njega strah,da mu ne more dati vsega dobrega, kar bi mu rada dala. Druga reakcija te žene pa za strahom in jezo, za žalostjo bi morala biti pravilna uporaba razuma , da sreča vsakega človeka in tudi /celo njenega otroka ni v njenih rokah. Saj naše dostojanstvo in naša sreča nista odvisna popoplnoma od drugih ljudi. Če se omejimo na prvo reakcijo ugotovimo, da je tako obnašanje napačno.Pravo obnašanje upšteva, da mi ne moremo biti sreča za drugega. Za srečo drugega pa jamči ta skrivnost, ki je hotela njega ,da se je rodil, da je ustvarjen, ki ga je ustvaril in ki ga imenujemo Bog.

V nekem vašem intervjuju, sem prebrala da je osvobajajoče sprejeti otroka tudi, če je deformiran. Običajno pa to vidimo kot breme in ne kot osvoboditev zase. Kako nas lahko spodbudite, da bi razmišljali drugače?

Mislim,da je to pomembno, ker če lahko priznamo človeško osebo tudi v takšnih oblikah, ki niso videti človeške, na primer pri zarodku, ali na primer pri deformiranem otroku, pri zelo bolnem otroku ali pri starem možu, lahko naredimo pomemben korak. Potem lahko razumemo, da moja vrednost ni odvisna od mojih razmer. Moja vrednost ni odvisna od tega, ali me žena, ki jo ljubim, ljubi ali ne. Moja vrednost ni odvisna od mojega zdravja ali mojega bogastva, od tega, kar lahko proizvedem, čeprav so v naši družbi prav to standardi, po katerih merimo vrednost človeka. Mojo vrednost v naši družbi vrednotijo po teh parametrih. Človek je vreden, če je lep, če je bogat in tako dalje. Ali lahko pomislimo, da ima tudi prizadet otrok veliko vrednost, da ima celo življenje zarodka veliko vrednost? Lahko si mislim, da moje življenje, čeprav nima tistih lastnosti, za katere bi rad, da bi jih imelo, ima moje življenje vrednost in ga je vredno živeti. In zato pravim, da je osvoboditev, ker je naše življenje žalostno, če menimo, da je vredno le pod nekaterimi pogoji. Naše življenje je vredno pod katerimkoli pogojem, ker je bilo ustvarjeno, želeno z dobrim načrtom glede njega. In ta načrt se lahko razvija na veliko načinov. Vendar ni res, da je nekaj načinov, ki so boljši za moje dostojanstvo, kakor drugi. Moje dostojanstvo je odvisno samo do mojih odločitev, ni odvisno od tega, ali sem bolan ali ne. In to je osvoboditev, ker sem jaz jaz, tudi če nisem sprejet. V teku zgodovine je bilo veliko diskrimninacije na temelju tega pojmovanja, na primer na osnovi rase, vere, spola, na drugih osnovah, ki jih vsi poznamo, zdaj pa smo prepričani, moramo se zavedati, da naše dostojanstvo ni odvisno od tega,če nas drugi sprejemajo. In to je zelo moderen in zelo pomemben korak k osvoboditvi.

Podobna zgodba, ki se dogaja z novorojenčki ali nedonošenčki, se včasih začenja tudi v času nosečnosti. Zdi se, da je danes nosečnost projekt, ki mora biti zelo uspešen in izid mora biti popoln. S tem ciljem opravljajo vsakršno diagnostiko, in ljudje se srečujejo z odločitvijo, ali naj ta otrok, še kot plod, živi ali umre, celo še preden se konča nosečnost.

To je velik problem, kajti predrojstne preiskave so razširjene po vsem svetu. In sicer so te preiskave pojmovane kot dobre, pozitivne, ker se izvajajo v interesu tako matere kot otroka. V drugih primerih pa lahko rečemo, da obstaja “terapevtska podivjanost”, gre za “preiskovalno mrzlico” na področju predrojstne diagnostike, z namenom, da bi odkrili in izbrali popolnega dojenčka. To je strašno iz več razlogov. Najprej, ker to pomeni, da je naša družba sposobna sprejeti le popolne osebe. Ker pa nihče od nas ni popoln, ne bi bil nihče sprejet. Če lahko nekdo določi neka merila, po katerih bo nekdo sprejet ali ne; na primer nekdo lahko izbira na osnovi spola, in veste, da se v nekaterih državah ta predrojstna diagnostika uporablja zato, da se odstranijo ženski zarodki. Torej najprej te preiskave odražajo družbeno diskriminacijo do tistih, ki niso popolni, ali do tistih, ki ne ustrezajo tipu osebe, ki jo družba zahteva. Je pa še ena posledica tega početja, in sicer posledica na mladih. Gre za to, kaj mladi te generacije čutijo sami do sebe. Francoski psiholog Benoit Bell pravi, da ta generacija sebe vidi kot generacijo tistih, ki so preživeli (“survivors”). Podzavestno ali zavestno namreč vedo, da so prestali preizkus popolnosti pred rojstvom. Njihovi starši so jih sprejeli in rodili so se le zato, ker so uspešno opravili ta izpit. Tako se bodo vse življenje spraševali: sem točno takšen, kakršnega so me želeli? Moderni sociologi to generacijo imenujejo generacijo odmeva, ker so cilji in upanja te generacije le odsev upanja in potreb njihovih staršev. Ne vem, kako je v Sloveniji, ampak v Združenih državah je tako. Sedanja generacija nima več svojih idealov, upanja, ampak le odsev upov svojih staršev. Mogoče je zraven še priokus, da starši lahko sprejmejo le popolne otroke. Celo v primerih, ko družina ne sprejema splava in predrojstne diskriminacije, otroci, ko odrastejo, to čutijo v družbi. Čutijo, da ta družba lahko sprejme le določen tip ljudi.

Torej, predrojstne preiskave so lahko koristne in so lahko dobra stvar, če so opravljene v interesu obeh, matere in otroka. Lahko pa imajo negativen učinek, in to najprej za prizadete, kajti lahko se uporabijo zato, da se ubije prizadete zarodke. Drugič, prizadeti, ki so se rodili, na primer ljudje z Downovim sindromom, ali ljudje, ki morajo živeti na invalidskem vozičku, čutijo, da njihovega življenja ni vredno živeti v očeh današnje družbe. Na primer v Franciji je leta 2000 veljal zakon, ki je omogočal ljudem z zdravstveno težavo, da tožijo zdravnika, ki je izvajal ultrazvočni pregled in ni odkril zdravstvenega problema pred rojstvom. Trdijo lahko, da bi bilo v njihovem najboljšem interesu, da se ne bi rodili. Tako bi lahko tožili zdravnika in mislim, da bi lahko posledično tožili tudi svoje starše, ki jih niso splavili in so dopustili, da so se rodili s to anomalijo. Tako odrasli prizadeti čutijo, da so diskriminirani, ker jim naša družba sporoča, da se predrojstne preiskave opravljajo zato, da bi lahko naredili selekcijo in izločili prizadete ljudi pred rojstvom. Ampak mi smo se rodili, pravijo ti ljudje. Smo prizadeti in smo se rodili, srečni smo, da živimo. Na primer, poznam predsednika italijanskega združenja ljudi s talasemijo, to je zelo resna krvna bolezen. Vendar je on srečen človek, ima družino. Odrasel je, ima delo, srečen je. Medtem pa je talasemija ena od bolezni, zaradi katere je lahko človeški zarodek ubit.

Predimplantacijsko preiskavo lahko izvedejo tudi v primeru oploditve v epruveti. Tako so prizadeti zarodki izločeni pred rojstvom. Tisti pa, ki niso bili izločeni in so odrasli, lahko čutijo to diskriminacijo. Mladi ljudje pa, ki so zdravi, vidijo, da družba sprejema ljudi le na osnovi popolnosti, zato čutijo, da morajo biti popolni. Francoski psiholog Benoit Bell, ki sem ga prej omenil, pravi, da je v tej generaciji preživelih prisoten sindrom preživetja, ki ga označujeta dva dejavnika: prvič, občutek krivde. Občutek krivde, ki pravi: jaz sem preživel, ampak ti si umrl, da sem jaz lahko preživel. Tu gre za to, da je pri epruvetni oploditvi le en zarodek vsajen v maternico, drugi so zavrženi. Tako lahko tako rojeni odrasel človek čuti, da so bili drugi zarodki uničeni zato, da je bilo njemu omogočeno preživetje. Drugi občutek, ki ga pa lahko ima takšen človek, je občutek vsemogočnosti. Ker sem preživel, sem vsemogočen. Mogoče bo vse življenje iskal tveganje, šel do skrajne meje. Iskal bo tvegana dela, tvegane športe in tako naprej, kajenje, droge, da bi dokazal, da je preživel, da je najboljši, boljši od drugih.

V katerih primerih so predrojstne preiskave lahko pozitivne? Ali se dajo nekatere nepravilnosti, ki jih odkrijejo, ozdraviti?

Ja, seveda, seveda. Kar nekaj nepravilnosti je, ki jih je mogoče odkriti pred rojstvom in v nekaterih primerih tudi pozdraviti. Včasih je celo pred rojstvom možno opraviti operacijo. V nekaterih primerih otroke vzamejo iz maternice, jih operirajo in dajo nazaj v maternico. Če vemo za zdravstveni problem pred rojstvom, lahko tudi sprožimo predčasen porod in potem zdravimo otroka. Včasih lahko pripravimo stvari tako, da bodo v pomoč otroku. Lahko tudi ocenimo otrokov srčni utrip in ugotovimo, ali je otrok zdrav ali ne. Če trpi, lahko pospešimo porod. Veliko primerov je, ko so predrojstne preiskave lahko koristne. V zadnjih nekaj letih pa je na voljo tudi operacija. To je še v razvoju, ampak prinaša veliko dobrih novic.

Katere vrste preiskav pa so zajete v pojmu predrojstne preiskave? Ultrazvok, amniocinteza, druge?

Ti dve sta najbolj pomembni. Obstaja tudi možnost placentocinteze, odvzema krvi iz popkovnice…Lahko pa tudi odvzamemo kri materi in na osnovi zarodnih celic, ki so prešle v materino kri , ugotovimo težave pri zarodku. Pri spremembi hormonov v materini krvi lahko ocenimo tveganje, da bo imela otroka z Downovim sindromom.

Najbrž pa ni smiselno, da bi se vse te preiskave opravljale rutinsko? Običajno je ultrazvok tista preiskava , ki jo opravi vsaka nosečnica.

No, veste, da je zanesljivost teh preiskav zelo različna. Pa ne le občutljivost, tudi tveganje, povezano s preiskavo. Ultrazvok ni tvegan niti za mater niti za otroka. Medtem ko je amniocinteza tvegana in vemo, da pri enem od 100-200 otrok povzroči smrt zarodka. V Italiji opravijo skoraj sto tisoč amniocintez letno in pri tem je veliko število normalnih nosečnosti, ki so izgubljene kot posledica tega postopka. Prvi problem je torej nizka raven občutljivosti nekaterih preiskav , na primer trojni test nima velike stopnje občutljivosti. Amniocinteza pa ima visoko stopnjo občutljivosti , ampak tudi zelo visoko tveganje. Pomembno je, da ženska ve, zakaj je nekaj treba ali ni potrebno opraviti.

Kdo pa poišče optimalno rešitev, kdaj opraviti preiskavo in kdaj ne? Je treba dati na tehtnico koristi, ki jih prinaša preiskava in tveganja na drugi strani? V Sloveniji na primer je vsaki nosečnici po 35. letu ponujen presejalni test, po 37. letu pa amniocinteza.

Ampak ne vem, ali veste, zakaj je po 35., 36. letu nosečnici ponujena amniocinteza. Ker je pri tej starosti ravnotežje med tveganjem izgube otroka zaradi amniocinteze in tveganjem, da bo otrok prizadet. Z drugimi besedami, lahko dam ta primer: nekdo je razdelil ljudi na prijatelje in sovražnike. Sprejeta je bila odločitev, da so prizadeti ljudje sovražniki. Mi, ki smo zdravi, pa smo prijatelji. Tako je sprejeta tudi izguba enega prijatelja, da bi se izognili rojstvu enega sovražnika. Najprej je to narobe zaradi enačbe med sovražniki in prizadetimi ljudmi. To je zelo zelo napačna in grozna enačba. In drugič, tudi če bi sprejeli to enačbo in s tem predpostavko, da prizadeti niso vredni, da bi bili rojeni in bi živeli, je to narobe, ker smo s tem pripravljeni žrtvovati zdrave ljudi, tiste, ki jih imenujemo prijatelje, zato, da bi se izognili rojstvu sovražnika. Mislim, da gre pri tem za neetično razmišljanje. Upoštevati je treba, da ti diagnostični postopki, ki so namenjeni odkrivanju otrok z Downovim sindromom pred rojstvom, niso razviti z namenom, da bi zdravili, prav ničesar ne zdravijo. Služijo le temu, da se prepreči rojstvo teh ljudi. Ženske, ki zanosijo, morajo to vedeti. Najprej se morajo zavedati, da so nekatere od teh preiskav tvegane. Drugič, da niso uporabne zato, da bi pozdravile njihovega otroka, če je ta bolan, prizadet, če ima kakšno težavo. Služijo le kot sredstvo za izbor. Isto je s preiskavami pred implantacijo. Tudi te ne služijo zdravljenju, ampak le zato, da lahko izberejo zarodek in uničijo bolne zarodke. In ker se zavedamo, da so zarodki osebe – v zarodku je namreč prisoten naš spol, naša DNA, prstni odtisi, celo barva naših oči in las – se moramo vsi zavedati, da pomeni uničiti zarodek uničiti osebo. Ne gre za zdravljenje, gre za to, da bi omogočili le implantacijo zdravih zarodkov. Z drugimi besedami, preiskave pred implantacijo niso namenjenje zdravljenju, ampak le selekciji.

Tega dejstva bi se torej morala zavedati vsaka ženska, ki se odloči za preiskave. Zavedati se bi morala tudi možnosti, da bo lahko izvid pokazal, da je z njenim otrokom nekaj narobe. In če ni možno otroka pozdraviti, se mora mati zavedati, da je to oseba?

Mora se zavedati, da je to oseba. Mislim, da moramo narediti vse, da matere izvedo resnico. Potem se lahko, kot dovoljuje zakon, odloči. Toda, mora se zavedati. Gre za vprašanje svobodne izbire. Izbira je svobodna le, če je človek informiran. Če bo nekdo rekel materi, da v maternici nima otroka, ampak krompir, se bo odločala o krompirju. Ampak to ni resnica! Resnica je, da ima otroka in da je razvoj tega otroka čudovit. Razvoj življenja pred rojstvom je poln občutkov, spominov, otrok ima sposobnost slišati materin glas, lahko okuša, kar mati poje, ker hrana prehaja v kri, iz krvi pa v amniotično tekočino. Skozi vso nosečnost otrok okuša in duha vse stvari, ki jih mama poje. Zdaj vemo, da se občutek za okus in za to, kaj je za nas dobrega okusa in kaj ni, razvijeta pred rojstvom. Leta 2001 je bila v Splošni pediatriji objavljena obsežna raziskava, v kateri so eni skupini žensk dajali veliko hrane na osnovi korenja. Po šestih mesecih po rojstvu, ko so dojenčke odstavljali, so ti otroci imeli rajši hrano, ki je imela okus po korenčku, kot otroci iz splošne populacije. Zdaj vemo, da si bodo zarodki tisto, kar občutijo pred rojstvom, zapomnili po rojstvu. Leta 1988 je bila objavljena raziskava, ki je pokazala, da so se dojenčki drugače obnašali, če so jim predvajali glasbo iz materine najljubše limonade, ki jo je gledala med nosečnostjo. Veliko raziskav dokazuje, da lahko otroci takoj po rojstvu razločijo glas svoje matere od glasov drugih žensk. Raziskovali smo skupino žensk, ki so med nosečnostjo plesale, in ugotovili, da so se njihovi otroci po rojstvu radi pestovali in so potrebovali zelo močno zibanje, da so zaspali, ker so si zapomnili občutek gibanja, ki jih je spremljalo pred rojstvom. Zato se morajo matere zavedati, da imajo otroka, ki jim je družba, član družine že pred rojstvom. Veliko žensk se pogovarja z nerojenim otrokom, ker čutijo, da niso več same. Celo takrat, ko oče otroka ni več prisoten, ali, če jih njihova družina zapusti, imajo v sebi novo družbo. To je velika osvoboditev.

Mogoče še dve stvari:
V sodobni družbi obstaja ideja, da ta nerojeni otrok, ki je že družba materi, nima pravic. Kajti starši niso njegovi skrbniki, ampak njegovi lastniki, dokler zrak ne vstopi v otrokova pljuča. Od tega trenutka naprej pa je oseba. Zato pravim, da se v tej dobi rojeva nova religija, religija zraka, mistika zraka. Kot da bi zrak zagotavljal nekomu status osebnosti.
Drug pomemben pogled pa je skrito dobro v trpljenju. Že v prvih letih službe smo s sodelavci videli, da starši bolnih otrok zelo zelo trpijo. Veliko teh otrok je tudi umrlo in to trpljenje nas je povsem potrlo. Potem mi je enkrat sodelavec rekel: “Pa kaj ti misliš? Misliš, da si Bog, da sreča teh otrok prehaja le skozi to, kar ti lahko narediš zanje? Si pomislil, da za vsakega od teh otrok obstaja dober načrt, za vsakega od nas obstaja dober načrt, ki gre v veliko primerih skozi bolečino in trpljenje.” Sodelavec mi je predstavil naslednjo hipotezo: v teh težavah in trpljenju lahko poiščemo nekaj dobrega, to je treba raziskati. Mislim, da je to odgovor na to temo. Kajti najtežje je najti odgovor na vprašanje zakaj moram zdraviti tega otroka. Zakaj ne smem sprejeti tega, da ga ubijemo. Menim, da moramo potrditi to hipotezo, da je v vsaki stvari skrito dobro, ki ga je treba poiskati. Poiskati ga mora tisti, ki trpi in tisti, ki skrbi za trpečega.

Pred kratkim sem napisal knjigo o Downovem sindromu z naslovom Downov vir. K pisanju sem povabil veliko negovalcev, zdravnikov, vzgojiteljev, ki so pričevali, da je bilo delo z ljudmi z Downovim sindromom zanje dar. Starši so povedali, da jim je rojstvo otroka z Downovim sindromom prineslo veselje, čeprav je bilo težko, čeprav je bilo tudi trpljenje. Ne moremo sprejeti tega, da bi invalide ali drugačne ljudi zgolj sprejemali. Veliki korak je to, da se zavemo, da so tudi ti ljudje, kot vsi drugi, za človeštvo vir. Če tega ne storimo, jih bomo vedno obravnavali kot “podosebe”. Na primer, spominjam se, kaj je napisal trener juda, ki poučuje judo ljudi z Downovim sindromom. Pravi, da se je od njih naučil veliko več kot od drugih fantov, ker se je naučil potrpežljivosti. To je pomembno pri tem športu. Nato je zdravim ljudem predlagal, naj igrajo s temi prizadetimi. Najprej je bilo nekaj težav, nato pa so bili vsi veseli sodelovanja in postali so prijatelji. Vsi so šli skupaj na kosilo, v disko. Čutili so, da ne morejo biti človeški, če ne prepoznajo človeškosti v prizadetih.

Je ta vidik za nas izziv, da razmišljamo na ta način in tako postanemo bolj humana družba?

Ja, to je velik izziv. V prvi vrsti zato, ker se moramo boriti proti difuzni miselnosti. Toda to je edina bitka, ki jo je vredno biti. Ponavljam: ne moremo sprejeti zgolj sprejemanja teh ne-zdravih ljudih. Ali jih obravnavamo kot popolne osebe, ali pa jih na nek način diskriminiramo. In sam ne želim nikogar diskriminirati. V zgodovini so bila številna diskriminiranja in mislim, da v 21. stoletju ne moremo več diskriminirati. Ne na osnovi spolne usmerjenosti, spola, vere, in ne na osnovi nove kategorije za diskriminacijo, ki je zdravje. Sedaj je namreč naša družba zgrajena in organizirana le za zdrave ljudi. Ne-zdravi ljudje pa so v smislu največje možne stopnje sprejetosti zaprti v razne gete, mentalne gete, socialne… mi pa bi morali z njimi ravnati kot z osebami in jih obravnavati take kot so. To je veliki izziv današnje družbe: najprej, obravnavati prizadete kot ljudi, drugič, obravnavati kot osebo tudi tisto stopnjo človeškega razvoja, ki se nam še ne zdi človeška. Celica se ne zdi človeška, ampak čemu je potem znanost, če nam ne pomaga spoznati tistega, kar oko ne more videti: oko ne more prepoznati človeka v celici, znanost pa to zmore. Torej to ni stvar vere, je stvar razuma in znanosti. Gre za sprejemanje spoznanj, ki nam jih da znanost. Nek italijanski politik pravi, da zarodek ni človek, ker je majhen kot bucikina glavica. Res je tako majhen, ampak to ni razlog, da tega zarodka ne bi sprejeli in ga ne bi imeli za človeka. Kajti znanost pravi, da je ta zarodek prav takšen kot ti in jaz. Ne iz verskih razlogov, ampak zato, ker ima zarodek že DNA človeškega bitja in ne DNA opice ali piščanca. Ima DNA človeka. Je človek. DNA je naša osebna izkaznica, naš prstni odtis, naša identiteta. Ta identiteta je že poosebljena. Če tega zarodka ne diskriminiramo, izbrišemo, odstranimo, se bo razvil, postal deček, mladenič, odrasel, star človek, umrl bo, kot bova ti in jaz morala umreti.

Gospod Belieni, najlepša hvala za pogovor. Želim vam, da bi vam uspelo narediti še veliko dobrega.

Intervju je bil narejen in objavljen na RO v rubriki Naš gost, 18.11.2006; pogovarjala se je Erna Urbanc.

Na pragu novega suženjstva?

Pomagati bolnim je ena temeljnih etičnih, ne nazadnje tudi evangeljskih zahtev. Toda ali nesporna etičnost te zahteve hkrati pomeni, da smemo pri njenem uresničevanju uporabiti vse, tudi etično sporne poti?
Ker pa je jasno, da po sedanji metodologiji linij zarodkovnih matičnih celic ni mogoče ustvariti brez uničenja zarodkov, je bila takšna deklarativna drža za marsikoga dvolična, češ, ne bomo financirali uničevanja zarodkov, bomo pa raziskave, ki temu uničenju sledijo. Na to protislovnost je opozorila tudi komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Njeni člani so evroposlance zato pozvali, naj glasujejo proti raziskovalni usmeritvi, v kateri človeško življenje postaja zgolj biološki material, in podprejo le etično nesporne biomedicinske projekte. Kaj pa bi poslancem Evropskega parlamenta svetoval dr. TADEJ STREHOVEC, strokovnjak za bioetiko in asistent na katedri za moralno teologijo na ljubljanski teološki fakulteti?

“S stališča katoliške Cerkve je pomoč bolnim ljudem eno izmed njenih temeljnih poslanstev, namreč bolnim stati ob strani, lajšati njihovo trpljenje in podpirati ustrezni znanstveni razvoj. Jezus je Cerkvi pri tem, kako pristopati k bolnikom, velik vzor. Jezus ni bežal od njih, nasprotno, spremljal jih je, jim stal ob strani in jih ozdravljal. Vendar je potrebno vedeti, da zavezanost Cerkve, da pomaga trpečim, ni absolutna, ni je potrebno udejanjiti za vsako ceno. Pri njenem uresničevanju je Cerkev vedno zavezana temeljnim etičnim okvirjem. Zgodovina človeštva, posebej zgodovina znanosti, na številnih mestih govori o tem, kako so ljudje v imenu iskanja novih oblik zdravljenja in raziskav izvajali moralno sporne poskuse na ljudeh, kjer so pozabili na temeljno človeško vrednoto, kot je svetost življenja. Spomnimo se samo na poskuse na ljudeh za časa nacizma, ki so za dosego znanstvenih odkritij in novih zdravil pobijali celo ujetnike. Podobne primere imamo na področju evgenike; v želji, da bi »izboljšali« človeški rod, so v prvi polovici dvajsetega stoletja politiki skupaj z zdravniki v ZDA in Skandinaviji prisilno sterilizirali na sto tisoče ljudi. Ti in še mnogi drugi primeri nam govorijo o tem, kaj se zgodi, če znanost in medicina pozabita na etiko in zlorabita svoje temeljno poslanstvo.”

Ali se z istim vprašanjem srečujemo tudi pri raziskavah zarodkovnih matičnih celic?

Tudi za te raziskave velja temeljno načelo: znanost in z njo celotna družba mora podpirati etično nesporne oblike zdravljenja.

Zakaj so za Cerkev raziskave teh celic nesprejemljive?

Obstajajo trije temeljni razlogi. Prvi je v tem, da zarodkovnih matičnih celic ni mogoče pridobivati drugače kot iz človeških zarodkov, ki tovrstnega odvzema ne preživijo.

Toda nedavno je svet obšla vest, da je nekemu znanstveniku to uspelo …

…vendar se je izkazalo, da to ni res, vsi zarodki so v tej raziskavi umrli. Dr. Robert Lanza je v svojem članku v reviji Nature res trdil, da mu je uspelo zarodkom tako odvzeti matične celice, da so vsi preživeli. Toda le nekaj tednov kasneje je priznal, da je lagal in da nobeden od šestnajstih zarodkov tega odvzema ni preživel! Res pa to njegovo raziskovanje odpira novo vprašanje za bioetike, namreč, če bi raziskovalci v prihodnosti razvili možnost takšnega odvzema matičnih celic, ali bi bilo takšno pridobivanje etično sprejemljivo?

Ampak ta trenutek …

… takih možnosti ni. Pridobivanje teh celic je vedno povezano z uničenjem človeških zarodkov. Človeško življenje se biološko in tudi po katoliški teologiji začne s trenutkom spočetja. Zato velja načelo: za še tako dobre namene ni nikoli dovoljeno ustvarjati, instrumentalizirati in uničevati človeškega življenja. To je torej prvi razlog, zakaj so tovrstne raziskave za Cerkev nesprejemljive. Drugi je v tem, da je za bolnike, po danes dostopni znanstveni literaturi, uporaba zarodkovnih matičnih celic zelo nevarna. Te celice se ob vnosu v človeško telo spremenijo v zelo nevarne rakaste celice in izzovejo hudo imunsko reakcijo. Po približno dvajsetih letih raziskovanja na zarodkovnih matičnih celicah danes še vedno nimamo niti ene varne oblike zdravljenja. Znanstveniki še vedno ne morejo nadzirati razmnoževanja teh celic in usmerjati njihovega notranjega razvoja. Prav tako pa še vedno ne morejo javnosti posredovati niti enega dokaza, da je uporaba tovrstnih celic za ljudi varna. Tretji razlog, zakaj Cerkev nasprotuje tem raziskavam, pa je v tem, da že danes poznamo odličen in etično nesporen vir matičnih celic. To so t. i. odrasle matične celice, ki jih najdemo v krvi popkovine novorojenega otroka in na različnih mestih v telesu odraslega človeka, npr. v kostnem mozgu, možganih, jetrih, koži itd. Na teh celicah že danes temeljijo številne zelo uspešne oblike zdravljenja. Zato ni čudno, da je večina raziskovalcev prepričanih, da se v odraslih matičnih celicah skriva največ obljub.

Toda v javnosti prevladuje glas tistih, ki isti obet pripisujejo izključno zarodkovnim matičnim celicam, odrasle pa so v medijski »tišini«!

To je res! Mislim pa, da se to dogaja iz čisto ideoloških razlogov. Danes namreč vprašanje raziskav na zarodkovnih matičnih celicah ni več samo biološko, temveč tudi politično in ideološko.

Zakaj?

Ker te raziskave v javnosti odpirajo vprašanja in dileme, povezane s statusom nerojenega človeškega življenja. Če bi prepovedali raziskave na zarodkovnih matičnih celicah, potem bi zarodku posredno priznali poseben status. S tem pa bi pod vprašaj ne postavili samo te raziskave, temveč tudi postopke, kot so splav in zdravljenje z biomedicinsko pomočjo. Oba sta namreč povezana z uničevanjem človeških zarodkov. Prepoved splava in postopkov umetne oploditve pa je za mnoge velik problem in »nočna mora«. Zato ni čudno, da je v tem kontekstu vprašanje zarodkovnih matičnih celic postalo občutljivo križišče različnih ideologij.

V jedru sedanjega raziskovalno-etičnega spora je torej »večno« vprašanje o začetku človeškega življenja. Ali je mogoče pričakovati, da bomo sploh kdaj prišli do splošnega soglasja o tem, kdaj se začne človeško življenje, in od kdaj naprej ga je treba brezpogojno zaščititi?

Vprašanje, kdaj se začne človeško življenje in kdaj lahko govorimo o človeški osebi, ima že dolgo zgodovino. Že Aristotel je trdil, da zarodek moškega spola prejme dušo 40. dan, ženskega pa med 80. in 90. dnem. Pred tem dnevom pa naj človeški zarodek še ne bi bil človeška oseba. Bolj ali manj je bilo to tudi stališče katoliške Cerkve vse do konca 19. stoletja. Šele pod vplivom medicine, genetike in biologije ga je spremenila in začetek človeške osebe pomaknila v čas spočetja. Danes je znano, da se, biološko gledano, človeško življenje začne s samim spočetjem in nastankom človeškega dednega zapisa. Z biološkega stališča tu ni nobenega problema. Nastane pa, ko govorimo o tem, ali je človeško bitje že od začetka človeška oseba z dostojanstvom in temeljnimi pravicami. To pa so pojmi, ki jih je znanstveno nemogoče dokazati. Papež Janez Pavel II. je zato v okrožnici Evangelij življenja biologom, zdravnikom in naravoslovcem odrekel pravico odločati o tem, katero človeško bitje je človeška oseba in katero to ni. Osebno mislim, da je vprašanje teh konceptov – dostojanstva, pravic in osebe – vprašanje, ki predpostavlja določeno vero. Zahodni koncept družbe namreč temelji na sekularnem dokumentu, tj. na Splošni deklaraciji o človekovih pravicah Združenih narodov. V njeni preambuli piše, da so: »ljudstva potrdila vero v temeljne človekove pravice in dostojanstvo in vrednost človekove osebnosti«. Sklicevanje na vero v te koncepte je tukaj bistvena stvar. Ta nas namreč povezuje in omogoča, da živimo v miru. Zato je sleherna odpoved tej veri nevarna. In odsotnost te vere lahko danes opazimo pri nekaterih raziskovalcih in politikih, ki se želijo izključiti iz takšne družbe ter z besedami in dejanji govorijo, da nekateri ljudje kot npr. nerojeni nimajo človekovih pravic in dostojanstva. Zato menim, da gre v teh raziskavah predvsem za problem temeljnih prepričanj, vrednot in ne nazadnje tudi za krizo te t. i. sekularne vere v človekove pravice in v človekovo dostojanstvo. Vprašanje, kako uskladiti takšna različna mnenja, je v današnji družbi velikokrat zelo težavno in predpostavlja argumentiran in strpen dialog.

Ali Cerkev znanstvenikom, ki se ukvarjajo z raziskavami na zarodnih matičnih celicah, res grozi z izobčenjem?

Na osnovi Zakonika cerkvenega prava je mogoče predpise, ki veljajo za udeležence v postopkih splava aplicirati tudi na znanstvenike in politike, ki podpirajo in opravljajo tovrstne raziskave. Ti predpisi govorijo, da so z vsakim ubojem nerojenega človeškega življenja – pa naj bo to v primeru splava ali raziskav – povezane določene posledice. Med njimi obstaja tudi ta, da se takšen raziskovalec s samim dejanjem izobči iz Cerkve. To velja tudi za politike, ki takšne stvari legalizirajo in s svojimi glasovi podprejo tovrstne raziskave. Vendar tu ne gre za grožnje. Gre za to, da se preko takšne zakonodaje katoliška Cerkev zavzema za vsakega človeka, tudi za nerojenega, obenem pa sredi tega sveta vernim in nevernim kaže tisto pot, ki vodi h Kristusu. Vsak človek, naj bo raziskovalec ali navadni državljan, lahko hodi po tej poti ali pa jo zapusti. Govoriti tu o ne vem kakšnih sankcijah in grožnjah, ki jih Cerkev pripravlja za raziskovalce, je težko govoriti. Cerkev namreč nima policije in mehanizmov, da bi ljudi v nekaj silila in jih kaznovala. Na duhovni ravni pa je jasno, da morajo raziskovalci in politiki za svoja dejanja prevzeti odgovornost in posledice, ki iz tega izhajajo. Ena izmed takšnih posledic je tudi ta, da se katoličani s takšnim dejanji sami izobčijo iz katoliške Cerkve.

Toda dileme vseeno ostajajo. Večino zarodkovnih matičnih celic raziskovalci namreč pridobijo iz t. i. nadštevilnih ali odvečnih zarodkov iz postopkov umetne oploditve, ki so sicer praviloma že obsojeni na uničenje.

To je pogosto uporabljen argument. Znanstveniki pravijo: na voljo imamo zamrznjene zarodke, ki jih starši ne želijo uporabiti, prav tako pa jih je potrebno po petih oziroma desetih letih uničiti. Zakaj jih torej ne bi uporabili za kaj koristnega? Ko skuša Cerkev te stvari moralno presojati, ne more mimo dejstva, da so ti zamrznjeni zarodki še vedno živa človeška bitja. Znanost že dolga leta odmrzuje tovrstne zarodke in mnogi so se po dolgih letih zamrzovanja razvili in se rodili. Ko je ameriški predsednik nedavno podpisoval veto na zakon, ki bi omogočil javno financiranja raziskav na zarodkovnih matičnih celicah, je bil obdan s takšnimi otroki. Ob njem je bilo nekaj deset otrok, ki so nastali v postopkih umetne oploditve, bili več let zamrznjeni, njihovi biološki starši so se jim odpovedali, kasneje pa so postali t. i. »odvečni« zarodki, ki so jih znanstveniki hoteli uničiti za svoje raziskave. Vendar so jih ljudje, ki imajo težave z neplodnostjo ali iz altruističnih razlogov, posvojili in tako rešili njihova življenja. Zato Cerkev skuša, ko presoja ta problem, gledati predvsem s stališča človeškega zarodka in njegove želje po življenju. Zato se velja vprašati, ali ne bi bilo bolje, da bi v takšnih moralno zelo občutljivih primerih imeli neplodni starši možnost, da posvojijo te t. i. odvečne zarodke. Namesto da bi jih uničili za znanstveno zelo dvomljive raziskave na zarodkovnih matičnih celicah, bi na ta način vsaj nekaterim zarodkom rešili življenje in s tem pomagali neplodnim staršem.

Slovenska zakonodaja česa takega ne dovoljuje.

Treba bi bilo premisliti, ali ne bi bilo smiselno zakona glede tega vprašanja vendarle razširiti. Zakaj bi bila v Sloveniji za zamrznjene zarodke edina opcija njihove uničenje, četudi v raziskovalne namene?

Cerkev sicer raziskavam na »odvečnih« zarodkih nasprotuje še iz drugih razlogov. Uporaba zamrznjenih zarodkov je samo prvi korak k nečemu drugemu. Že sami raziskovalci so si edini, da so ti zarodki običajno slabe kakovosti, zaradi česar tudi niso bili takoj vneseni v maternico. Drugič, samo 60 odstotkov zarodkov preživi odmrznitev, od teh pa se jih samo 8 do 10 odstotkov razvije do takšne stopnje, ki lahko pripelje do rojstva otroka. Ti zarodki torej niso »najboljše kvalitete«, zato je jasno, da za uspešen razvoj terapij, ki bi temeljile na zarodkovnih matičnih celicah, število »odvečnih« zarodkov nikoli ne bo zadoščalo. Nujen bo – to trdijo sami raziskovalci! – tudi drugi korak: legalizacija postopkov, v katerih bodo ustvarjali človeške zarodke izključno v raziskovalne namene, kar je pa zaenkrat še prepovedano. Ko legaliziramo in financiramo takšno uporabo »odvečnih« zarodkov, obenem že odpiramo vrata kasnejšemu namenskemu ustvarjanju zarodkov za raziskave. V prihodnosti bomo tako lahko priče nastanku »embrionalnih farm«, kjer bodo gojili človeške zarodke izključno za znanstvene namene. Sledi pa še tretji korak: kloniranje človeka v terapevtske namene. Težava zarodkovnih matičnih celic je v tem, da v telesu prejemnika sprožajo imunski odziv. Da bi to presegli, bi nekateri radi posegli po terapevtskem kloniranju. Vprašanje je, ali si to želimo, ali je to dobro in ali je družba pripravljena na takšno »raziskovanje«.

Raziskovalci sicer trdijo, da je kloniranje najmanj sporna pot: vzamete žensko spolno celico, ji zamenjate jedro z dednim zapisom darovalca in – stvar je rešena.

To ni res. Tudi v primeru terapevtskega kloniranja gre vedno za nastanek človeškega življenja, ki je v postopkih odvzema zarodkovnih matičnih celic uničeno. Vendar pa je vprašanje uporabe »odvečnih« zarodkov, ustvarjanja zarodkov zgolj v znanstvene namene in tudi terapevtskega kloniranja tesno povezano še z eno nevarnostjo: s komercializacijo zarodkov, na kar Cerkev tudi jasno opozarja. Če bi začeli ustvarjati zarodke izključno v takšne namene, bi prihajalo celo do tako grobih napadov na človeško dostojanstvo, kot je trgovanje s človeškimi živimi bitji. Ali ni to suženjstvo? To je sicer od rojstva naprej prepovedano, se bo pa pojavilo v predrojstvenem obdobju. Opozorila pred takim scenarijem pa ne prihajajo samo s cerkvene strani. Tudi večina zagovornic t. i. feministične bioetike nasprotuje raziskavam na zarodkovnih matičnih celicah prav zaradi domnev, da bo treba v prihodnosti zaradi povečanega povpraševanja ustvarjati veliko število zarodkov za raziskave in za zdravljenje ljudi. Za kaj takega pa so potrebna ženska jajčeca, ki jih bo treba kupovati. Ženske, ki so že tako revne, deprivilegirane in neizobražene, bodo v imenu znanosti in tehnologij še dodatno izkoriščane in se bodo morale podvreči hudim in za zdravje škodljivim postopkom odvzema jajčnih celic. Takšne raziskave zato lahko pripeljejo do novih oblik znanstvenega izkoriščanja ženskega telesa.

Zadnji razlog, zakaj Cerkev nasprotuje raziskavam na »odvečnih« zarodkih, pa je ta, da se bodo zdravniki znašli pod pritiskom, da v postopkih umetne oploditve proizvedejo še več zarodkov, kot jih je potrebno, pač po načelu: več jih bo ostajalo, več bo možnosti, da tako podpremo znanost in raziskovalce. Tu pa so lahko hitro v ozadju razne finančne obljube, trgovina, dogovori in takšne ali drugačne zlorabe.

Predstavili ste številne stvarne nevarnosti, do katerih lahko pripelje široko odpiranje vrat raziskovanju zarodkovnih matičnih celic. Toda v razpravi o 7. okvirnem raziskovalnem programu, o katerem bo glasoval evropski parlament, smo večkrat slišali, da ga vendarle spremlja dovolj varovalk, saj prepoveduje ustvarjanje zarodkov zgolj v raziskovalne namene, t. i. terapevtsko kloniranje, genetsko modifikacijo ljudi. Odreka tudi javno financiranje raziskav, ki bi neposredno vodile v uničenje človeških zarodkov. Ali to ne zadošča?

Kompromis, ki so ga julija letos dosegli na svetu ministrov Evropske zveze, res pravi, da ne bodo neposredno financirali takšnih raziskav, ki bodo vključevale uničevanje človeških zarodkov. Vendar pa bodo takšne raziskave financirali posredno. Kako? EZ bo financirala raziskave na zarodkovnih matičnih celicah, ne pa njihovega pridobivanja. Toda vsak ve, da bodo morali znanstveniki te celice od nekod dobiti. Dobili pa jih bodo iz postopkov, v katerih bodo uničevali na tisoče ali sto tisoče človeških zarodkov. Takšne odvzeme bodo financirale posamezne države članice EZ oz. zasebne institucije. Vsaka podpora raziskovanju zarodkovnih matičnih celic je tako posredno ali neposredno podpora uničevanju človeških zarodkov. Zato upravičeno lahko pričakujemo, da bo Evropa tudi s takim posrednim načinom financiranja spodbudila še večje uničevanje zarodkov.

Govorili ste o etičnih varovalkah. Res obstajajo takšne varovalke – recimo revizija raziskav po petih letih, toda osebno menim, da bi morali še kakšno dodati. Poslanci Evropskega parlamenta in Evropska komisija bi morali sprejeti dopolnilo, po katerem bi EZ financirala samo raziskave, ki bi temeljile na celičnih linijah, ki so bile ustvarjene do določenega datuma v preteklosti, recimo do 1. januarja 2005. S tem bi se z nastopom novega raziskovalnega programa izognili množičnemu uničevanju človeških zarodkov. Cerkev si za takšno etično dopolnilo zelo prizadeva.

Omenila sva že etično nesporno pot do matičnih celic – odrasle matične celice. Kaj si lahko od njih obetamo?

Cerkev raziskave na teh celicah odločno podpira, pri čemer poudarja njihovo etično sprejemljivost in uspešnost. Ljudje danes večinoma iz medijev res ne izvejo, da obstajata dva vira matičnih celic, zarodkovne in tiste, ki jih najdemo v odraslem človeku oz. v krvi iz popkovine novorojenega otroka. Tem celicam je bil posvečen septembrski kongres v Vatikanu. Sveti sedež je namreč želel, da bi naredili prerez sedanjega stanja pri raziskovanju matičnih celic in pokazali na vrednost raziskav na odraslih matičnih celicah. Dejstvo je, da danes ne razpolagamo z nobeno uspešno obliko zdravljenja, ki bi temeljila na zarodkovnih matičnih celicah, na drugi strani pa imamo ogromno poročil, ki govorijo o tem, da so raziskave na odraslih matičnih celicah zelo koristne, varne in imajo že danes zelo dobre terapevtske učinke.

Na katerih področjih?

Na kongresu so posebej omenili zdravljenje po miokardnem infarktu, ko del srca odmre. V tem primeru iz kostnega mozga bolnika odvzamejo odrasle matične celice, jih specializirajo v srčne celice, in jih vstavijo v bližino srca. Te celice se namesto bolnih integrirajo v srce in začnejo biti. Drugo področje je zdravljenje hudih poškodb hrbtenjače pri para- in tetraplegikih. Tako so predstavili raziskavo na Portugalskem. V bolnišnici Egas Moniz v Lizboni zdravniki zdravijo poškodbe hrbtenjače z matičnimi celicami, pridobljenimi iz nosnega tkiva. Te matične celice specializirajo v živčne celice in jih vnesejo v mesto poškodbe. Na kongresu smo tako gledali videoposnetke mladih bolnikov, ki niso mogli premikati okončin. Po vnosu nekaj sto tisoč odraslih matičnih celic na mesta poškodbe pa so začeli premikati roke, noge; s pomočjo različnih pripomočkov so začeli celo hoditi. Podobnih znanih terapij, ki temeljijo na teh odraslih matičnih celicah, je danes že več kot 70. To je velik obet, ki si ga na ravni zarodkovnih matičnih celic ne moremo zamisliti.

Ali so evroposlanci, ki bodo konec novembra odločali o 7. okvirnem raziskovalnem programu, s temi ugotovitvami dovolj seznanjeni?

Danes obstaja dovolj gradiva – tudi Cerkev je izdala več dokumentov s tega področja – da se poslanci lahko ustrezno objektivno informirajo. Tudi slovenski evroposlanci so bili pisno obveščeni o stališču katoliške Cerkve do teh raziskav. Kot sami dobro vemo, so poslanci dolžni, da podprejo vse raziskave, ki bi vodile do nastanka etično nespornih oblik zdravljenja. To se sklada z njihovim poslanstvom, da delajo v blagor vseh ljudi, tako bolnikov kot tudi nerojenih. Zaradi dogodkov, ki so se na ravni EZ zgodile junija in julija letos, pa je skoraj nemogoče pričakovati, da bo parlament naredil velik preobrat in ne bi izglasoval predlaganega raziskovalnega programa. To bi bilo zelo veliko presenečenje. Vendar pa osebno še vedno mislim, da bi ob glasovanju poslanci lahko podprli nekatere amandmaje k t. i. Specifičnemu raziskovalnemu programu in omejili raziskave na človeških zarodkih. To bi storili s tem, da bi se raziskave izvajale samo na celičnih linijah, ki bi bile ustvarjene pred določenim datumom v preteklosti. S to varovalko bi se izognili vsesplošnemu uničevanju t. i. odvečnih človeških zarodkov.

Kmalu bomo videli, ali bodo poslanci, tudi slovenski, takšen nasvet upoštevali.

Vir: Bogomir Štefanič ml., Družina, št. 47, 2006

Danski poziv za enotni zakon o splavu v EU

V tajni preiskavi je španski “splavar” Carlos Morin, ki vodi kliniko M. C. v Barceloni. danski novinarki, ki je bila že v 8. mesecu nosečnosti, za ceno 4.000 evrov ponudil splav zdravega nerojenega otroka. Morin ji je razložil, da ji bo vbrizgal strup, ki bo ubil otroka, tako da bo rodila mrtvorojenca. Po televizijskem poročilu sodeč v barcelonski kliniki na teden opravijo pozni splav pri 50 do 70 Portugalkah in Francozinjah.

Namestnik direktorja katalonskega ministrstva za zdravje Lluis Torralba je za časnik Portugal News povedal, da njegov pokrajinski oddelek za zdravje zbira podatke o poslovanju klinike za splave M. C. in raziskuje, ali kinika s tem krši špansko zakonodajo.

Danski politiki so zaradi televizijskega poročila zgroženi. Voditeljica danskega parlamentarnega odbora in članica ljudske stranke Birthe Skaarup je pozne splave označila za škandal. “Ne moremo odobravati tako poznega splava plodov, ki so sicer popolnoma zdravi,” je povedala za AFP. “To je umor.”
Obrnila se je na dansko vlado z zahtevo, naj pritisne na Španijo, da bodo tam prenehali opravljati pozne splave. Prav tako je zahtevala, naj se Španiji onemogoči oglaševanje takšnih splavov po drugih evropskih državah.

Po pisanju časnika Portugal News je predstavnik danske vladajoče liberalne stranke Joergen Winther dejal, naj Evropska unija razmisli o novi zakonski ureditvi splava, ki bo obvezujoča za vse države članice. Winther ni govoril o podrobnostih, ki bi jih za seboj potegnil njegov predlog. Vsekakor pa bodo države, ki se zavzemajo za varovanje življenja, budno pazile, da EU nobeni svoji članici ne bo poskušala vsiliti uzakonitve splava. Malta, Poljska, Irska in Portugalska splav prepovedujejo.

Decembra je bila neka britanska zdravnica obdolžena neupoštevanja britanskega zakona, ki omejuje pozni splav, saj je neko nosečnico poslala v center za pozne splave. 59-letna Saroj Adlaka je bila obtožena, da je poskrbela za splav Shilpe Abrol, ki je bila takrat noseča 31 tednov. Abrolova, zdaj stara 20 let, in Adlakhova sta bili obdolženi tajnega dogovora za prestopek proti osebi zunaj Združenega kraljestva. Adlakhova je priznala, da se je dogovorila za splav za ženo upoštevajoč nasvet uradnikov iz britanske svetovalne službe za nosečnice. Tajnim novinarjem londonskega časnika Telegraph je povedala, da bo pomagala urediti podoben splav za ženo v 9. mesecu nosečnosti, ki nosi zdravega otroka. Adlakha je dejala, da bo poskrbela tudi za pregled pred splavom in oskrbo po splavu.

Na tajnem video posnetku Telegrapha je videti Adlakho, ki po telefonu laže bolnišničnemu osebju in trdi, da je pacientka v hudih bolečinah samo zato, da bi lahko dobila informacije, ki jih potrebuje od britanske vlade, da bi lahko ženo poslala v Španijo.

Britanski tisk poroča, da španske klinike približno 80 odstotkov splavov opravijo pri Britankah.

Tudi neko drugo špansko kliniko za splave v Valenciji so napadli, da ponuja britanskim ženam in zdravstvenim klinikam finančno spodbudo, da bi prišle v Španijo zaradi poznih splavov, ki bi bili v Veliki Britaniji ilegalni. Tako na primer klinika za splav Mediterania Medica ponuja Britankam popust pri poznem splavu in ponuja plačilo letalske vozovnice za Španijo. Center za splave ponuja tudi del zaslužka britanskim telefonskim linijam za svetovanje nosečnicam, da bi žene napotile v Španijo.

Leonardo Llorente, eden izmed zdravnikov za opravljanje splavov v španskem centru, je tajnemu novinarju londonskega Telegrapha povedal, da center kljub španski zakonodaji nikoli ne bo odklonil poznega splava po 26. tednu nosečnosti, saj “so verjetno vse ženske, ki zahtevajo splav na tej stopnji, psihično prizadete. Vedno lahko dokažemo, da ima pacientka v tem trenutku resne duševne težave, čeprav je lahko pozneje popolnoma normalna,” je povedal za Telegraph in s tem opravičeval pozni splav. Na vprašanje, ali to pomeni, da lahko žena doseže, da se opravi splav “v kateremkoli obdobju nosečnosti”, je dejal: “Vsekakor.”

V Španiji je sicer dovoljeno opravljati splav po 22. tednu nosečnosti le, ko je v nevarnosti materino telesno ali duševno zdravje. Danski predlog je vzniknil takoj potem, ko je portugalski parlament odobril državni referendum o splavu, s katerim naj bi dosegli razveljavitev portugalske prepovedi splava. Referendum je določen za začetek prihodnjega leta.

Vir: Steven Ertlet, LifeNews.com, 10. 11. 2006

Maskirani vojak

Dekle je prosil, naj ne naredi splava, zdravnikom pa zagrozil, naj jo izpustijo. Varnostniki so fanta prijeli in ga odpeljali na policijo. Izkazalo se je, da je njegova granata iz mavca, orožje pa je bila zračna pištola. Mladenič je v svojo obrambo povedal, da ni nameraval ničesar zakriviti. Samo Tatjano ljubi in se hoče z njo poročiti in skrbeti za otroka. Izpustili so ga brez obtožnice. Par se je poročil, otrok se jima bo rodil spomladi.

Vir: LifeSitenews.com

Minister Drobnič je predstavil strategijo za dvig rodnosti

Od leta 1982 rodnost upada, čeprav v zadnjih letih Slovenija beleži rahel dvig, je povedal. V Sloveniji so v letu 2005 sicer zabeležili 18.157 živorojenih otrok, kar je za dobro tretjino manj kot 25 let nazaj. Celotna stopnja rodnosti, torej povprečno število otrok na žensko, se je iz 2,11 zmanjšalo na 1,26. Po drugi strani pa se je povečala povprečna starost žensk ob rojstvu prvega otroka iz 22,9 na 27,8 let.

Med cilji strategije so tudi povečanje preventive in zdravja otrok, mladih in staršev ter vračanje družbe k osnovnim vrednotam kot so življenje, družina in otroci, je še pojasnil minister. V zvezi s slednjim ciljem načrtovani ukrepi predvidevajo vzpodbujanje družinam prijazne družbe ter organiziranje kampanje za promocijo omenjenih vrednot in uvedbo predmeta, ki bi obravnaval etične norme in splošne civilizacijske vrednote.

V Sloveniji so v letu 2005 zabeležili 18.157 živorojenih otrok. V zvezi z ukrepi za zmanjšanje umrljivosti in števila splavov strategija med drugim predvideva uvedbo nacionalnega programa za preprečevanje samomorov, vzpodbujanje humanega in pozitivnega odnosa ginekologov do nosečih in še nerojenega življenja ter vzpostavitev učinkovitega sistema pomoči nosečnicam in mladim materam v stiski, ki razmišljajo o prekinitvi nosečnosti.

Strategija v zvezi s plačilom splava predvideva, da bi pristojni organ poostril standarde zdravniške komisije, ki obravnavajo predlagane splave. Država bi krila stroške splava samo v primeru, če je ta po oceni zdravniške komisije nujen za zdravje nosečnice. V nasprotnem primeru se prekinitev nosečnosti izvede na stroške nosečnice.

Direktorica direktorata za družino Majda Erzar je predstavila ukrepe, ki se nanašajo na izboljšanje razmer za mlade družine in družine z več otroci. Strategija ob tem navaja uvedbo premij za zgodnejše odločanje za otroka. Ob tem je Erzarjeva opozorila na probleme visokih cen vrtcev, šolskih knjig in potrebščin ter prevozov otrok. Strategija ob tem med drugim predvideva reformo sistema financiranja vrtcev, vzpodbujanje delodajalcev za odpiranje internih vrtcev in uvedba prvega družinskega stanovanja za določen čas.

Med ukrepe za vzpostavitev lažjega usklajevanja družinskega in poklicnega življenja so predvidene tudi vzpodbude delodajalcem za zaposlovanje staršev s skrajšanim delovnim časom, projekti za vzpodbujanjem staršem naklonjenih podjetij ter odpravljanje stereotipov o delitvi dela v gospodinjstvu.

Smernice dokumenta so, da je življenje vrednota. Kot je zapisano v strategiji, je vlada sprejela temeljno stališče, da je življenje od trenutka spočetja do naravne smrti vrednota. Dokument pa še poudarja, da je vrednota vsako življenje, tudi tisto, za katero se zdi, da ne odgovarja standardom, kriterijem in normam, ki jih je postavila sodobna družba.

Družina je naše upanje, je naslednja smernica, v zvezi s katero vlada zagovarja stališče, da so trdne in trajne družne tiste, ki predstavljajo upanje za preživetje naroda. Po Drobničevih besedah lahko samo v dobrem družinskem okolju računamo na večje število rojstev otrok. Tretja smernica pa poudarja, da so otroci naša prihodnost. Otroci morajo biti vrednota celotne družbe, zato smo vsi odgovorni na vseh področjih, da se to uresniči.

Stroški ukrepov, ki jih navaja strategija za dvig rodnosti, sicer še niso ovrednoteni. Sedaj pa je o dokumentu predvideno medresorsko usklajevanje.

Vir: 24ur.com

Okence za nezaželene otroke

V bolnišnici v Jikei na jugu Japonske nameravajo konec leta, ko naj bi dobili dovoljenje lokalnih oblasti, odpreti prvo anonimno okence v tej državi, kjer bodo lahko starši oddali nezaželenega dojenčka, ne da bi jih kdo videl ali zaradi tega obsojal. Tako želijo pomagati zlasti samskim materam, ki se znajdejo v stiski, in obvarovati otroke pred tem, da bi jih zavrgli ali celo ubili. Ko bo – kdorkoli že – odložil otroka v bolnišnici, bo zvonec opozoril osebje, da bo lahko nemudoma poskrbelo za malčka. Pozneje ga bodo seveda dali v posvojitev. Kot je napovedalo vodstvo bolnišnice, so tako okence videli v Nemčiji.

Staranje prebivalstva – resna grožnja

Najmanj razvite regije, recimo zasavska in pomurska, zaostajajo po najbolj splošnem kazalcu razvitosti blaginje (BDP per capita) za osrednjeslovensko regijo za približno sto odstotkov. Te manj razvite regije pa izkazujejo tudi neugodne osnovne demografske kazalce. Negativni prirast v obdobju zadnjih desetih let je značilen za regije vzhodne polovice države. Po Umarjevih analizah indeks staranja izstopa v obalno-kraški regiji (139,4 za leto 2005), naravni prirast v obdobju 1995–2005 pa najbolj zbuja skrb v Pomurju (-3,01 na 1000 prebivalcev), kjer je poleg koroške regije opazen tudi negativni selitveni prirast. Prebivalstvo, predvsem mladi, se je ob pomanjkanju zaposlitvenih možnosti v domačih regijah prisiljeno seliti drugam. Tako postaja zgodba o skladnem regionalnem razvoju, ki je že dobila tudi zakonodajni epilog, vedno bolj pravljična.

Upadanje stopnje rodnosti

Vzrok ni en in edini, je pa daleč najbolj pomemben – stalno upadanje stopnje rodnosti. Upadanje rodnosti sovpada s spremenjenim tradicionalnim načinom življenja: »Veliko denarja, malo prostega časa.« Obenem je zaslediti v družbi nenehno težnjo po svobodi, subjektivizaciji in samopreseganju posameznikov, ki ni v skladu z ideološko zasnovanim pojmom družinske sreče. Novodobno družinsko življenje zaznamuje upad sklenjenih zakonskih zvez, vse manj otrok v družinah in rast stopnje razvez. Propadanje zakonov je vzrok za nadaljnjo degradacijo družinskega življenja in ne nazadnje tudi celotno makroekonomsko demografsko politiko v državi. Čeravno posamezniki zatrjujejo, da je klasičen model družinskega življenja omejujoč ter prisilen in da je ravno ta tradicionalna institucionalna ureditev vir rodnostnih problemov sodobne družbe, je urejeno zakonsko življenje prvi pogoj za učinkovito družinsko produkcijsko funkcijo v smislu vzgajanja otrok. Žalostno dejstvo je, da je Slovenija v Evropski uniji na zadnjem, 25. mestu glede števila porok. S 3,3 poroke na 1000 prebivalcev krepko zaostaja za vodilnim Ciprom s 7,2 poroke na 1000 prebivalcev (Portrait
of the European Union 2006, Eurostat).

Urejeno družinsko življenje

Državna politika bi morala agresivneje vzpodbujati urejeno družinsko življenje, ki je kot institucionalni model začuda preživel številna zgodovinska obdobja. Ni naključje, da se je družina kot institucija znašla v
krizi. Pa vendar moramo razumeti, da so nove ideje, nove alternative, ki pronicajo na površje in ogrožajo družino, obsojene na kratek rok trajanja. V nasprotju z nadobudnimi, alternativnimi institucijami urejeno družinsko življenje omogoča varnost za člane družine v najširšem pomenu besede. Zagotavljanje varnosti v družbi je v domeni države. Varnost na mikro ravni lahko zagotavlja le država s svojim institucionalnim okvirom, tako da omogoča življenje v urejeni družinski zvezi. Splošen občutek je, da ta prizadevanja niso najbolj učinkovita. Število razvez na 1000 sklenjenih zakonskih zvez je iz leta v leto večje. Statistični urad
navaja za leto 2004 368 razvez na 1000 sklenjenih zakonov. Z upadanjem uspešnih zakonov upada tudi število rojenih otrok. V Sloveniji smo imeli v strukturi prebivalstva konec leta 2004 14,4 odstotka otrok (po
metodologiji Statističnega urada so pod otroke prišteti vsi mlajši od 15 let), Eurostat pa napoveduje, ob nadaljevanju trenda, upad na 13 odstotkov v naslednjih petdesetih letih. V povprečju se pri nas rodi manj kot devet dojenčkov na 1000 prebivalcev. Rodnost v Sloveniji se že dalj časa počasi znižuje. Politične stranke v predvolilnih programih pridno govorijo o ukrepih za spodbujanje natalitete, vendar učinkov, ki bi obrnili smer razvoja, za zdaj ni videti.

»Malthusova past«

Če govorimo o rasti števila prebivalstva s teoretičnim pridihom, ne moremo mimo Thomasa Malthusa (1798), ki je rast števila prebivalstva pogojeval z rastjo ekonomije, kapitalsko opremljenostjo in (zlasti) z možnostmi zadostne proizvodnje hrane. Črnogleda ugibanja o usodi civilizacije so bila morda legitimna v njegovem času, ko je bila stopnja rodnosti večja od stopnje rasti realne ekonomije. Z industrijsko revolucijo in tehnološkim napredkom pa seveda ni bilo več bojazni za nastop tako imenovane »Malthusove pasti«. Pa
vendar je bil Malthus prvi, ki se je zavedal pomembnosti stopnje rodnosti in naravnega prirasta za oblikovanje dinamičnega ravnotežja v modelih ekonomske rasti. Če potegnem paralelo z Malthusovo teorijo v današnjem času, zbuja skrb neskladnost generacijske strukture prebivalstva z medgeneracijskimi računi, ki bi zagotavljali trajnostno sožitje. Dolgoročna stabilnost javnih financ je močno odvisna od generacijske strukture prebivalstva. Ena najbolj očitnih neskladnosti je problem ne-kritja v »pay as you go« pokojninskem sistemu. Evropa je prisiljena k reformiranju nekdaj klasičnih solidarnostnih pokojninskih sistemov, predvsem zaradi vse daljše življenjske dobe ljudi in ne nazadnje zaradi dolgoročnih nesorazmerij med aktivnim in neaktivnim prebivalstvom, ki izhaja iz trajno padajoče stopnje rodnosti. Neskladnost sistemov PAYGO pa izhaja tudi iz politike delovne sile, ki jo zagovarja Evropska unija. Prosto in fleksibilno zaposlovanje v kateri koli izmed držav članic in plačevanje prispevkov v blagajne različnih držav ter upokojevanje v tretji državi bi povzročili pravo zmedo glede porazdeljevanja stroškov med državami.

27-letnik brez dela, 70-letnik za strojem

Realni stroški pokojnin naraščajo iz leta v leto. Podaljševanja ekonomsko aktivne dobe prebivalstva z normativnimi predpisi, kot se je problema lotila večina držav v podobnih težavah, je dvoumen ukrep, katerega slabo stran predstavlja stara struktura delovno aktivnega prebivalstva. Pa vendar se je treba zavedati, da produktivnost sedemdesetletnika gotovo ni enaka produktivnosti delavca v poznih dvajsetih letih. Ta bo ob povečanju starostne meje upokojevanja v svojih najbolj produktivnih letih brezposeln, na njegovem potencialnem delovnem mestu pa bo »intenzivno« delal pokojnino – čakajoči delavec. V Sloveniji za zdaj te bojazni še ni. Med državami EU smo po povprečni starosti izstopa državljanov iz delovnega kontingenta na prvem mestu, in sicer s 56,2 leta, medtem ko se najpozneje v povprečju upokojujejo na Irskem s 64,6 leta (Portrait of the European Union 2006, Eurostat). Priznani ekonomist, harvardski profesor Feldstein, vidi rešitev pokojninskih sistemov razvitih držav v kreiranju osebnih pokojninskih računov, ki bodo delavca spremljali ne glede na to, v kateri državi bo delal. Sredstva na
računih bi se varčevala na investicijskih skladih z določenim razmerjem manj in bolj tveganih naložb. Tako država kot zasebni trg pa bi z garancijami zagotavljala minimalni donos teh naložb. Podobne rešitve so uvedle že Avstralija, Velika Britanija, Švedska, Kitajska, Čile in še nekatere države. Reforme pokojninskega sistema pa ne odpravljajo ključnega ali izvornega problema – problema padanja stopnje rodnosti.

Problematika mladih družin

Če gremo korak naprej in iščem o vzroke padanja rodnosti, naletimo na širšo družinsko problematiko mladih družin. Zakaj se torej pari tako pozno poročajo in imajo tako pozno otroke, ko pa poznamo iz življenja naših staršev povsem drugo zgodbo? So se mar življenjske razmere res tako spremenile? Povprečna starost matere ob rojstvu prvega otroka je vse višja in v Sloveniji znaša že 27,5 leta, kar je tudi enako povprečni starosti neveste, ki prvič sklepa zakon, medtem ko povprečna starost ženina v Sloveniji, ki prvič sklepa zakon, presega 30 let. Poglejmo še naslednja dejstva: 18,5 odstotka vseh otrok živi samo z enim staršem; več kot tri četrtine mladih (od 15 do 29 let) živi pri starših; priča smo vse večji vključenosti mladih v izobraževalne procese in podaljševanju dobe izobraževanja; počasen in postopen prehod mladih na trg dela, kjer za Slovenijo v Evropi velja ena največjih stopenj brezposelnosti mladih v obdobju od 20 do 29 let; narašča zaposlovanje mladih za določen čas, kar povzroča občutek negotovosti in s tem ne deluje stimulativno na povečanje rodnosti v Sloveniji; tretjina mladih, ki si je že ustvarila lastno družino, živi v zunajzakonski skupnosti; le 20 odstotkov zakoncev med 25. in 30. letom starosti prebiva v lastnem stanovanju.

Življenje na koruzi se splača

Po analizi teh podatkov je vedno bolj očitno, da sklepanje zakonskih zvez le ni tako enostavno, kot se morda zdi na prvi pogled, in da gre v prvi vrsti bolj za privilegij nekaterih kot pa načelno svobodno vstopanje v zakonsko razmerje. Na podlagi rezultatov, ki jih ponuja ekonomska analiza družinskega
prava v Sloveniji, bi morali že zdavnaj narediti nujne reforme družinsko-socialne, izobraževalne in delovne zakonodaje. Oblikovanje alternativnih bolj fleksibilnih, manj zavezujočih življenjskih skupnosti nasproti tradicionalni zakonski zvezi je moderna praksa, ki ji je zakonodajalec sledil z načelom izenačitve zunajzakonske skupnosti z zakonsko skupnostjo. Res je, da veljavna zunajzakonska skupnost po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ustvarja enake premoženjske posledice kakor tudi osebne pravice in dolžnosti partnerjev v primerjavi z zakonsko zvezo za zakonca, vendar pa se pojavi očitna razlika v obličnosti. Ker pri nas ni uveljavljena registracija zunajzakonske skupnosti, je zloraba tega instituta
v praski zelo pogosta in malokdo se zaveda razsežnosti problema. Čeprav mnogi pari dejansko živijo v zunajzakonski skupnosti, tega formalno ne uveljavljajo, na drugi strani pa zahtevajo socialne subvencije recimo za enostarševsko družino ipd. Zakon o starševskem varstvu in socialnih prejemkih (ZSDP) vsebuje določbo o desetodstotnem povečanju otroškega dodatka v enostarševski družini, kar je pogosto dovolj velik razlog za oblikovanje prikritih zunajzakonskih skupnosti. Stroškovni vidik vzgoje otrok Stroškovni vidik vzgoje otrok je prva ovira za povečanje stopnje rodnosti pri družinah iz najnižjih dohodkovnih skupin. Kot pravi dr. Stropnikova z Inštituta za ekonomska raziskovanja, v razvitih državah otroci nimajo več ekonomske vrednosti za svoje starše niti jim ne zagotavljajo socialnega varstva v njihovi starosti, temveč je otrok dodaten strošek za družino. S subvencioniranje otrokovih stroškov država prevzema nase le del in tako blaži padec življenjske ravni v družini, ki nastaja z rojstvom otroka. V ZDA zvezni zakon določa, da so subvencij za otroško oskrbo deležne družine, ki ne dosegajo 85 odstotkov medianskega dohodka, s tem da lahko posamezne države določijo še nižjo mejo. Subvencije za otroško oskrbo zmanjšujejo stroške
zaposlenih staršev ter učinkujejo na čim manjšo odsotnost staršev z delovnega mesta. Politika subvencij otroške oskrbe je soočena na eni strani z zagotavljanjem kvalitetne otrokove oskrbe ter na drugi z zagotavljanjem ekonomske zadostnosti. Ekonomski razlogi tovrstnih subvencij imajo svoje argumente. Dejstvo neobstoja trga, ki bi uravnaval stopnjo rodnosti, pogojuje nujnost subvencij. Niso pa sprejemljive vse subvencije; te morajo biti učinkovite glede na svoj namen. Pomemben je vpliv subvencij na delovno
aktivnost staršev in ne nazadnje na samo kvaliteto otrokovega življenja. Za subvencioniranje otrok v Sloveniji sta pomembna predvsem dva transfera, in sicer davčni prihranek zaradi otrok (posredni transfer) in otroški dodatek (neposredni denarni transfer). Zakon, ki ureja to področje, je mogoče razumeti kot sklop ukrepov za vzpodbujanje večje rodnosti.
Ali je otroški dodatek kot ekonomsko najpomembnejši družinski prejemek učinkovita subvencija? Leta 2004 je bilo iz naslova starševskega nadomestila po ZSDP izplačanih 37.035 milijonov tolarjev ter iz naslova drugih družinskih prejemkov 63.490 milijonov tolarjev, kar je skupaj predstavljalo 1,61 odstotka BDP. Vendar pa je učinek različnih oblik subvencioniranja rodnosti vprašljiv, posebej po sistemu, kakršnega imamo v Sloveniji danes. Odgovor na vprašanje, kako učinkovita je ta subvencija, je na dlani. Otroški dodatek ni v skladu s svojo osnovno idejo. Starejši je otrok – več stane, na drugi strani pa predstavlja otroški dodatek fiksen priliv, katerega relativna pomembnost torej s starostjo otroka pada.
Zaradi progresivnosti davka na dohodek so družine z višjimi dohodki na boljšem pri davčnih olajšavah zaradi otrok. Davčne olajšave zaradi otrok ne bi smele biti odvisne od družinskih zaslužkov, kar bi relativno povečalo pomembnost prihranka pri družinah z nižjimi dohodki.

Bolonjski žarek upanja

Zastavlja se vprašanje, kaj storiti. Prav gotovo bi morali najprej spremeniti situacijo na ženitvenem trgu glede mladih parov; ti po teoriji največ prispevajo k zvišanju rodnostne statistike. Država bi morala vzpostaviti predvsem učinkovit sistem visokega šolstva s hitrejšim prehajanjem mladih na trg dela. V okviru predvidenih ekonomsko-socialnih reform je poudarek tudi na povečanju prilagodljivosti trga dela in olajševanju zaposlovanja predvsem za mlade. Pa vendar je treba opozoriti, da v Sloveniji sicer število študentov na 1000 prebivalcev raste in se približuje najbolj razvitim državam, na drugi strani pa se ubadamo z nizkim številom diplomantov in visokim osipom. Zaradi strukturne neusklajenosti visokošolskih programov s ponudbo na trgu dela je visoka brezposelnost med mladimi diplomanti, kar hkrati upočasnjuje integracijo v družinske procese. Sistem visokega šolstva je neučinkovit tudi z vidika dolge povprečne dobe študija v Sloveniji, medtem ko izkupiček znanja, ki ga mladi diplomanti pridobijo, ni vedno v skladu s potrebami trga. Bližajoče se spremembe, ki jih prinaša uresničevanje bolonjske deklaracije, so dobrodošle in prav zanimiva bo čez čas analiza njenih učinkov na vključevanje mladih v
družinske procese. Nikakor ne moremo spregledati stanovanjskih težav, ki pestijo mlade družine.
Vzrok je v absurdni politiki države na nepremičninskem trgu, zaradi katere vrednost nepremičnin konstantno raste. Slovenci se odločajo za nakup nepremičnin kot varno alternativo naložbenemu varčevanju, stroški lastništva so namreč nizki. Mlade družine so zaradi manjše kupne moči prisiljene
vztrajati pri dolgoročno neracionalni najemniški pogodbi ali pa kar živeti pod streho staršev.

Davek na odrasle brez otrok

Povečati gradnjo neprofitnih stanovanj je eden od ukrepov za normaliziranje trga nepremičnin, kot drugi pa je gotovo davek na nepremičnine, ki se pospešeno pripravlja. Ena od njegovih funkcij je čiščenje trga. Ko se varčevanje v obliki naložb v nepremičnine ne bo več splačalo, bomo dobili normalno ponudbo in povpraševanje. Normaliziran trg nepremičnin bo deloval hkrati vzpodbudno na oblikovanje družin in povečanje rodnosti. Ironijo današnjega časa, da se relativno bogati in izobraženi pari ne odločajo za otroke, bi bilo morda treba odpraviti tudi z uvedbo davka na »odrasle državljane« brez otrok, katerega zavezanci bi bili vsi plodni državljani nad določeno starostjo, ki so seveda brez otrok. Absurden ukrep, vendar vedno
bolj nujen.
Za povečanje rodnostne stopnje v Sloveniji je treba reformirati tudi subvencijsko politiko, ki izhaja iz ZSDP. Razumno bi bilo povečati razliko med otroškim dodatkom za prvega in vsakega nadaljnjega otroka na ustrezno relativno razmerje. Upravičenost do otroškega dodatka po 18. letu ni smiselna – najstniki bolj kot otroški dodatek potrebujejo funkcionalne subvencije, kot so recimo štipendije. Striktna starostna omejitev upravičencev do otroškega dodatka z dopolnjenim 18. letom bi na neki način silila tudi starše k
vzpodbujanju samoiniciativnosti otrok. Za povečanje učinkovitosti bi bilo treba tudi zagotoviti proporcionalno rast mesečnih subvencij z rastjo življenjskih stroškov otrok, vendar tega ni mogoče narediti, dokler ne bomo imeli jasne definicije, kakšni oziroma kolikšni so minimalni življenjski stroški slovenskih otrok. Te stroške bi država morala priznavati in jih tudi v celoti izvzeti iz obdavčitve. Le usklajeni ukrepi različnih politik.
Torej smo se tudi v Sloveniji prisiljeni ubadati s staranjem prebivalstva, kot temu pojavu učeno pravimo. Gre za kompleksni problem, ki iz leta v leto prinaša vse hujše negativne ekonomske posledice. Družba jih lahko ublaži le, če se nanje pripravi. Ekonomske posledice družinskopravne ureditve imajo značilen vpliv na rodnostna gibanja in to je treba upoštevati. Le usklajeni ukrepi različnih politik (sprememba demografskih trendov in sprememba pokojninskega sistema) so pravi odgovor.

Vir: Sobotna priloga dela, 4. 11. 2006

Če imajo pari težave s plodnostjo

Poleg tega obstaja večja verjetnost, da bodo imeli težave z učenjem, težave z vidom in s sluhom. Znanstveniki menijo, da naj bi bilo to povezano s samimi zdravstvenimi težavami, ki otežujejo zanositev. Menijo, da je tveganje večje tudi zaradi postopkov umetne oploditve. Opozorili pa so tudi, da je možnost, da bi se rodil nezdrav otrok, vseeno minimalna. V raziskavi, ki jo je izvedla skupina strokovnjakov z univerze Kalifornija, je sodelovalo 4.000 anketirancev.

Vir: rtvslo.si