Stiska zaradi storjenega splava

Sosedje so pričali, da je histerična in besna Grunas skušala vstopiti v hišo, potem ko jo je Peat očitno zaklenil ven med ostrim prepirom. Peat je poklical prijatelja Rotha, ki je prav tako gasilec. Ko je prišel, je Grunas rekla Peatu: »Moraš mu povedati, da si ubil mojega otroka.« Kmalu zatem si je s strelom utrla pot v hišo skozi steklena vrata ter nato ustrelila Peata in sebe.

Roth je povedal policiji, da mu je Peat pred dvema tednoma povedal, da je Grunas noseča in da sta se odločila splaviti otroka. Roth je dejal, da je bil Peat »zelo vznemirjen glede tega zaradi verskega prepričanja, vendar je čutil, da je to pravilna odločitev«.

Raziskave, izvedene v Evropi in v Severni Ameriki, so pokazale, da je pri ženskah, ki so splavile, veliko večje tveganje, da pride do psihiatričnih problemov in samomora. Raziskava, opravljena pred kratkim in objavljena v European Journal of Public Health (izvedli so jo v Finland’s National Research and Development Center for Welfare and Health (STAKES)), je odkrila, da je med ženskami, ki so splavile, šestkrat več samomorov kot med ženskami, ki so v zadnjem letu rodile, in dvakrat več kot pri ženskah, ki so imele spontan splav.

Kanadska raziskava, finančno podprta s strani College of Physicians and Surgeons of Ontario v letu 2001, je odkrila, da je med 41.000 ženskami, ki so umetno splavile, petkrat višje število sprejemov v bolnišnice zaradi psihiatričnih težav tri mesece po splavu kot pri podobnem številu žensk, ki niso opravile splava.

Vir:Gudrun Schultz, Lifesite News.com

Tumor in nosečnost

To je bil čas, ko smo v družini pričakovali četrtega
otroka, ki je s svojim prihodom nekoliko prehitel najine načrte. Moram
namreč povedati, da sva prve tri otroke s pomočjo Billingsove metode zelo
načrtno »povabila« v najino življenje, četrtega pa je poslal Bog in on je že
vedel zakaj.

V prvi polovici nosečnosti sem bila precej utrujena, vendar, kakšna pa naj
bo mama, ki ima ob sebi ves dan tri male kričače in še enega pod srcem. V
drugi polovici sem v prsih čutila topo bolečino, ki jo je spremljalo oteženo
dihanje in močan kašelj. Zdravnik je postavil diagnozo: atipična pljučnica.
To je bilo obdobje, ko sva z možem hodila vsak svojo pot, oddaljena drug od
drugega. Ni bilo to vprašanje zvestobe ali če bova ostala skupaj, bil pa je
prepad med dušama, ki nista imeli ne volje ne moči poiskati druga drugo.

Zapis iz dnevnika: »Marko, vse na svetu lahko mine, moja ljubezen do tebe
nikdar. Trenutno res nima čustvenega naboja, a vem, da obstaja, saj jo je
nekoč sam Bog blagoslovil…«

Tako je bilo tisti čas moje čustveno razpoloženje, ki sem ga z Božjo pomočjo
držala nad gladino, telesno pa sem bila iz dneva v dan slabotnejša. V prvi
polovici osmega meseca nosečnosti sem spala samo še sede, ker v ležečem
položaju nisem mogla več dihati. Zdravniki v Novem mestu so še vedno
postavljali diagnozo atipične pljučnice, vendar je moja ginekologinja
vztrajala, da brez odlašanja odidem v ljubljansko porodnišnico.

Po temeljiti preiskavi so postavili diagnozo: hitro rastoči tumor v prsnem
košu, premera 18 cm. Postalo je jasno, zakaj nisem mogla dihati. V tistem
trenutku sem izgubila ves pogum, le v srcu je živelo tiho upanje, da bom
lahko dala življenje temu otroku. Mariji sem tudi povedala, da je nisem
prosila za tak križ, ampak za enega majhnega, praktičnega, takega, ki bi ga
nosila jaz, sama, ne pa vsa moja družina.

Z možem sva odšla v porodno sobo in v jutru 23. avgusta 2001 je na svet
prijokal najin Janez-Marija Anej. Takrat mi je Marko dejal: »Poglej , Maja,
kako Bog vse čudovito vodi!«

Nisem ga razumela, sem si pa te besede in ta sveti trenutek vtisnila v srce
za vse življenje.

Če bi namreč zdravniki že v začetku ali na sredini nosečnosti ugotovili
pravo diagnozo, bi gotovo pritiskali na naju, da splavim tega otroka. Jaz ga
verjetno ne bi hotela in do konca bi živeli pod hudim stresom. Tako pa se je
Anej rodil ravno pravi čas, s sedmimi meseci in pol, ko so bila tudi njegova
pljučka toliko razvita, da ni potreboval niti inkubatorja, zame pa je bil še
čas, da sem se borila za svoje življenje. Takoj po porodu, sem spet lahko
normalno dihala in zdravnik je predvideval, da me je nosečnost obvarovala
pred tem, da bi raka odkrili prepozno. Tumor je namreč pritiskal na pljuča
od zgoraj, otrok pa od spodaj, ko pa sem rodila, je pritisk od spodaj
popustil in tako praktično nisem imela več nobenih težav.

Moje zdravljenje je potekalo po običajni poti kemoterapije z vsemi
nevšečnostmi, ki spadajo zraven, pomembneje pa se mi zdi to obdobje za rast
najinega odnosa. Ko se namreč tako od blizu srečaš z možnostjo, da se bo
treba ločiti, se stvari v trenutku postavijo na svoje mesto, v trenutku je
jasno, kaj je tisto bistveno, kaj pa je za naše življenje zares čisto
nepomembno, postavi se nova lestvica vrednot in vrednost časa, ki ga imaš še
na razpolago, je neprecenljiva.

Sedaj tudi vem, da bi bilo takrat na Žežlju veliko bolj modro, če bi molila
zase, za svojo spreobrnitev, a Gospod na srečo ve, kaj v resnici
potrebujemo. Sedaj imam z Jezusom zelo živ odnos.

Zapis iz dnevnika: »Gospod, danes sem bila žalostna. Od Marka sem
pričakovala čisto ljubezen.« Potem pa si mi dejal: »Maja, JAZ sem ljubezen.
JAZ te velikokrat ljubim preko Marka. Vendar, ker on sedaj ni odprt za
Ljubezen, te preko njega ne morem ljubiti. Zato te ljubim *direktno.* Obrni
se k meni in se sonči v moji ljubezni…«

Ko sem zdravnico na onkološkem oddelku vprašala, če lahko imava še otroke,
me je nejevoljno pogledala: » Gospa, saj imate že štiri!« Jaz pa v srcu
čutim hrepenenje, da bi zopet postala mamica. Nimava poguma, vendar sedaj
veva, da lahko Bog, če je taka njegova volja, to stori tudi »mimo naju«.

Včasih rečem v šali, mislim pa tudi zares, da nama je Bog poslal »duhovne
vaje na dom«, v prsnem košu pa mi je pustil še ostanek tumorja, ki me
večkrat spomni na to, kaj je bistveno.

Konca zgodbe ne vem. Mogoče še kdaj postanem mamica, mogoče bo ostanek
tumorja zopet začel rasti, eno pa je gotovo: »POMEMBNO JE, DA DOBRO ŽIVIM
SEDANJI TRENUTEK!«

Maja

Stvari niso nikoli črno bele

Odločila sva se za splav. Še zdaj se spomnim strašnih muk v času odločitve. Peljala sem se z avtobusom proti bolnici in na vsaki postaji skoraj izstopila. Sedela sem pred operacijsko in jokala in še kar razmišljala, kaj naj naredim. Otročka se spomnim vsak dan, spomnim se na dan, ko naj bi imel rojstni dan.

Čez dve leti sem načrtno zanosila in imela spontani splav oz. odmrtje ploda.

Čez pol leta sem spet zanosila, bila sem presrečna, veselila sem se novega otročka… nakar so ugotovili hudo okvaro na možganih in otročiček je bil takoj po rojstvu 4x operiran. Vse to so hude življenjske preizkušnje. Še zdaj obžalujem svoj splav, ampak mislim, da ljudje za svoje napake moramo plačati tako ali drugače in da stvari enostavno niso nikoli črno bele in da je potrebno razumeti stisko soljudi, ki naredijo kako usodno napako.

Maša

Nikar se ne jezite

V letu 2004 smo preživljali pasje leto – mož je ostal brez službe, jaz sem po treh letih končno dobila službo, med drugim naj povem še to, da je bil mož zaradi izgube dela tako apatičen, oz. če se malo grše izrazim, postal čisto pasji – nesramen, len, zadirčen,… In v enem takih trenutkov (zame) neprostovoljnega sexa se je spočelo novo življenje. Ko sem to ugotovila, sem si sama pri sebi obljubila, da če bo šlo vse v redu, bom še nekako potrpela, če pa se bodo začele krvavitve, bom premislila o drugi možnosti, ker enostavno nisem imela več poguma se v to podajat, zlasti v takih razmerah, kot so vladale doma. Žal se je zgodilo slednje in v juliju 2004 sem se odločila za dejanje, ki je spremenilo moje življenje.

Časa ne morem obrnit nazaj, žal mi je, ne morem ti povedat kolikokrat, ampak vem, da mi je bila takrat to ‘rešitev’. In ko mi kdo reče, kdaj bom deklicam pridružila še bratca, se spomnim… In nimam ne korajže ne volje, da bi se spet podala v to, čeprav so zdaj razmere pri nas super – od zaposlitev do razumevanja – korajže pa nimam zato, ker se bojim, da bom bila za to moje dejanje kaznovana in bo posledice nosil otrok!

Zato, jarem in kazen smo si zadale same, ampak je treba včasih tudi razumet, zakaj smo se za to odločile.

Alja

Zakaj je uničevanje zarodkov slabše od splava

Nekateri se s tem ne bi strinjali in bi zatrjevali, da raziskave na zarodkih ne morejo biti ne boljše ne slabše od splava zaradi nepretrgane identitete razvijajočega se bitja. Narobe je, da politiki trdijo, da to ni tako slabo, kot splav, prav tako pa je narobe trditi, da je to slabše od splava. »Vse stopnje življenja so stopnje istega bitja. Vsakdo izmed nas je bil nekoč človeški zarodek. Vsakdo izmed nas je le zarodek, ki je zrasel. In živi smo bili in smo ves čas, ko rastemo in se razvijamo, to je od oploditve. Če bi kogarkoli izmed nas ubili kadarkoli pred rojstvom, bi bilo izgubljeno človeško življenje. Zato so splav in raziskave na zarodkih enako slaba stvar.«

Drugi bi lahko trdili, da če že obstaja kakšna razlika, potem je izmed obeh možnosti splav slabša, kajti splav ne pomeni le uboj, ampak tudi izdajo. Pri splavu starši uničijo nerojenega otroka, ki jim je bil zaupan, ki je od njih odvisen, do katerega imajo moralno dolžnost, da ga vzgajajo. Po drugi strani pa znanstvenik, ki secira zarodek, ne škoduje svojemu potomcu. Škodi sicer življenju, vendar ne nujno tudi družini. Kako torej lahko nekdo trdi, da so raziskave na zarodkih slabše?

Dehumanizacija

Ženska, ki se odloči za splav, ni nujno povsem naravnana proti življenju. Ponavadi si splava ne želi z vsem svojim srcem. Polna je obupa in panike. Pogosto so jo, ali pa se boji, da jo bodo zapustili ali ranili ljudje, ki jim je zaupala. Ona ni v celoti sovražna svojemu nerojenemu otroku. Lahko globoko obžaluje to, kar se ji zdi, da mora storiti. Če bi le razmere bile drugačne, če bi bile boljše, če bi le imela dovolj podpore, bi svojega otroka pustila živeti.
Tisti, ki izvaja splav, seveda ni pod takšnim pritiskom. Nanj ne pritiskajo okoliščine. In vendarle je tudi on v nekem smislu le pogojno proti novemu življenju. Splave izvaja le zato, ker ga za to prosijo njegove stranke. Nasprotno pa znanstvenik, ki išče finančna sredstva za raziskave na zarodkih, želi uničiti življenje – in prepričati javnost, da naj za to plača. Njegov smrtonosni cilj ni pogójen niti v smislu, da se ubijanje zarodkov ne bi zgodilo, »če bi le bila druga možna pot za zdravljenje«. V resnici obstaja krajša pot – s pomočjo odraslih izvornih celic. Bodoči raziskovalci zarodkov zahtevajo, da jih javnost popelje po daljši in bolj negotovi poti.

Še več, cilj skoraj vseh splavov je odpraviti »neželenega otroka«. Seveda je to globoko v nasprotju s skrbjo, ki jo imajo starši, kar smo že omenili. Toda splav paradoksalno potrjuje in ponovno zagotavlja ravno to vez med staršem in otrokom, ki jo izdaja. Zarodek je nezaželen ravno kot otrok, za katerega bi morali skrbeti njegovi starši. Ti se bojijo in ga zavračajo, ker je njihov potomec. Ker je to njihov otrok, čutijo, da morajo skrbeti zanj, če bo živel. Da bi ubežali tej dolžnosti, mora otrok umreti. Dejanje splava priznava tako starševski odnos kot starševsko dolžnost. In v tem leži njegova tragedija.

Na drugi strani je raziskovanje celic zarodka povsem dehumanizirajoče. Kadar starši žive človeške zarodke, ki so jih spočeli, prepustijo znanosti, ne le pozabijo na njih kot na otroke, ampak jih tudi spremenijo v blago, jih podarijo za možne človeške dele. Zarodki postanejo orodje, viri za preračunavanje in potrošnjo. Pred uničenjem so degradirani. Tako kot človeški zarodki, ki se jih pridobi s kloniranjem, ne umrejo kot nezaželeni otroci, niti ne kot človeška bitja, ampak kot stvari, ki se jih rabi in porabi. Večja negacija človeškega dostojanstva ni možna.

Konec izbire

Raziskovanje celic zarodka, financirano z denarjem davkoplačevalcev, je za našo javnost, našo skupnost, slabše kot legalen splav. Legalizirati splav ni povsem enako, kot želeti si splav. Logično je možno, čeprav nepravično, da je neka zakonodaja hkrati proti splavu in za svobodno izbiro, tako kot so nekoč ljudje lahko bili proti apartheidu ter se vendar uklonili suverenosti in oblasti Južnoafriške republike.

Nasprotno pa nihče, ki podpira financiranje raziskav celic zarodkov, ne more reči: »Jaz nisem za ubijanje zarodkov. Jaz sem le za svobodno izbiro.« Ti zakonodajalci želijo, da se človeški zarodki secirajo. Matične celice je potrebno izločiti.
Tudi tam, kjer je splav financiran iz javnih sredstev, vlada ne vztraja na smrti. Noben uradnik ni jezen, če se ne porabi denarja, namenjenega subvencioniranju splavov, ker so se žene svobodno odločile za življenje. Pri splavu bi bil ekvivalent financiranju raziskav na celicah zarodka, kadar bi z davki ženskam plačevali, da splavijo svoje otroke kot del znanstvenih eksperimentov z namenom dolgoročne in negotove izdelave zdravil.

Richard Stith, J.D. , Ph.D.
Valparaiso University
School of Law
Indiana

Ta prispevek je bil prvotno objavljen v Ethics & Medics, volume 39, no. 9 (September 2006).