Povratnic je kar štirideset odstotkov

Število umetnih prekinitev nosečnosti(splavov) v Sloveniji v zadnjih desetih letih postopno upada. Čemu pripisujete to dejstvo?

Zanesljivo pogostejši uporabi kontracepcije (predvsem tablet in materničnih vložkov), ki se je od 90. let v Sloveniji povečala za 30 odstotkov. Za umetno prekintev nosečnosti se zdaj odloči 17 Slovenk v starosti od 15 do 44 let, na tisoč prebivalk, glede na izkušnje nekaterih drugih evropskih držav (najmanj splavov opravijo v Belgiji in na Nizozemskem – pet do šest na tisoč prebivalk) pa bi delež lahko zmanjšali še za dva – do trikrat.

Kakšne so okoliščine, ki žensko najpogosteje pripeljejo do odločitve za umetno prekinitev nosečnosti?

Vedno gre za veliko stisko pa tudi za nepravi trenutek zanositve. Opažamo, da polovica žensk z neželeno nosečnostjo ni uporabilo kontracepcije, pri polovici pa je odpovedala. Za najbolj nezanesljivi sta se doslej izkazali metoda prekinjenega odnosa in metoda varnih dni.

Kakšen je profil povprečne Slovenke, ki se odloči za UPN?

Ne moremo ga določiti. Ženske se odločajo za splave približno enako pogosto, ne glede na starost in število otrok. Pričakovali bi, da bo pri manj izkušenih mladostnicah več UPN in manj pri zrelih in izkušenih ženskah, a ni tako. Največjo rast uporabe zanesljive zaščite opažamo ravno pri mladostnicah. Na odločitve za splav pri posameznicah gotovo vpliva tudi socialni dejavnik. Kaže se tudi pri uporabi kontracepcije. Slovenija je majhen trg, zato ni na voljo vseh oblik zaščite kot v zahodnih državah, problem pa je tudi, da je treba marsikatero doplačevati ali plačati v celoti. Še vedno so ženske, ki si tega ne morejo privoščiti. Pomembno je tudi dejstvo, da veliko mladih nima zaposlitve za nedoločen čas, pri starejših pa gre za vprašanje, ali je družina sposobna preživeti še enega otroka ali ne. Več različnih raziskv v zadnjem času je pokazalo, da je socialno-ekonomski dejavnik pri odločitvah za UPN zelo pomemben. Pomemben vidik se pokaže tudi pri ženskah, ki so že imele splav. V prvem letu po njem obstaja pri njih kar 4,7-krat večja verjetnost, da bodo znova prišle na umetno prekinitev nosečnosti, v drugem letu 3,7-krat, v tretjem pa 2,2-krat. Za ženske po porodu pa je verjetnost odločitve za splav v prvem letu 2,7-krat, v drugem pa 2,6-krat večja. Skratka, prvi dve leti po splavu in po porodu sta nevarni za neželeno nosečnost.

Kakšen je postopek od odločitve posameznice za UPN do izvedbe?

Po zakonu, ki v Sloveniji velja od leta 1977, je prekinitev nosečnosti na zahtevo dovoljena do desetega tedna nosečnosti (trajanje se računa od prvega dne zadnje menstruacije). Podobno ureditev ima večina evropskih držav. Ko ženska sumi ali ugotovi nosečnost z urinskim testom, se mora oglasiti pri svojem ginekologu, da bo z ultrazvočno preiskavo ugotovil, ali gre za znotrajmaternično nosečnost, in določil starost ploda. Če se ženska odloči za UPN, je treba določiti tudi krvno skupino. Ginekolog nato izda napotnico za pooblaščeno ustanovo, običajno najbližjo regijsko bolnišnico. Večino prekinitev nosečnosti opravijo v splošni narkozi, tako da mora ženska na poseg priti tešča. Sicer pa se UPN do 10. tedna izvede na željo nosečnice, pozneje pa o njeni prošnji odloča komisija 1. stopnje (imajo jo vsi ginekološko-porodniški oddelki), o ugovorih zoper zavrnilne odločbe pa komisija 2. stopnje (republiška s sedežem na Ginekološki kliniki v Ljubljani). Po desetem tednu se v Sloveniji opravi le pet odstotkov vseh prekinitev nosečnosti, zraven pa spadajo tudi prekinitve zaradi medicinskih indikacij oziroma ugotovljenih genskih napak na plodu.

Katere oblike umetne prekinite nosečnosti poznamo?

Klasična je v splošni narkozi z vakuumsko metodo. Približno pet ur po posegu lahko ženska zapusti bolnišnico. Drugi, novejši postopek (rečemo mu abortivna tabletka) je bil prvič izveden leta 1988 v Franciji. Ženska vzame posebno tableto, ki deluje proti hormonu, ki vzdržuje nosečnost. Plod tako odmre. Čez dva dni se mora oglasiti v bolnišnici, kjer dobi posebno učinkovino za spodbujanje krčenje maternice, da plod izloči. Te učinkovine pri nas še niso registrirane, jih pa lahko zdravstvene ustanove neposredno uvozijo. Trenutno je ta metoda na voljo le na Ginekološki kliniki. Če je nosečnost še zelo na začetku, je mogoče uporabiti tudi metodo endometrijske aspiracije, ki poteka brez narkoze.

Na podlagi česa se ginekolog odloča pri izbiri metode?

Če gre za zgodnjo nosečnost in če je ženska sicer zdrava, ji predstavi vse mogoče oblike prekinitve nosečnosti, potem pa se sama odloči. Pozneje skupaj izbereta metodo, ki je najprimernejša glede na trajanje nosečnosti.

Kateri so mogoči zapleti pri posegu? Ali so pogosti?

Zapleti pri umetni prekinitvi nosečnosti so zelo redki in se pojavljajo pri enem do dveh odstotkih žensk, denimo krvavitve, infekcije ali poškodbe tkiva. Če se pojavijo močna krvavitev, močnejše bolečine v spodnjem delu trebuha, nenadna izguba zavesti ali če krvavitev traja več kot deset dni po splavu, je treba nemudoma obiskati ginekologa. Bistveno je, da ga ženske opravijo varno s strokovno pomočjo. Umrljivosti se v takih okoliščinah ne gre bati. Zadnji smrtni primer zaradi splava v Sloveniji smo imeli pred dvajsetimi leti.

S kakšnimi psihičnimi posledicami se morajo spopasti po opravljenem splavu?

Raziskave kažejo, da jih večina po posegu čuti olajšanje; zlasti pri ženskah, ki so že rodile, smo opazili tudi znake obžalovanja. Sicer pa ni vse tako enostavno: tudi, če je sprva videti, da se splav ženske ni dotaknil, se nanj lahko spomni čez pet deset ali dvajset let. Tu ne moremo posloševati. Splav je izrazito intimno dejanje, zadnji izhod v sili, odzivi nanj pa so izjemno specifični.

Kako poteka okrevanje? Kakšno ravnanje priporočate?

Čim dlje je trajala nosečnost, tem daljše bo okrevanje. Nekaj dni po splavu se lahko pojavljajo krvavitve in krči, ki so posledica zmanjševanja maternice. Približno en teden je treba počivati, spolni odnosi in kopanje med krvavitvami pa so prepovedani vsaj še dva teda. Po dveh do treh tednih je treba na kontrolni pregled h ginekologu; načel oziroma nadaljeval bo tudi pogovor o primerni kontracepciji, o kateri se je modro pogovarjati že ob odločitvi za umetno prekinitev nosečnosti.

Kako je s povratnicami? Kakšne so dolgoročne posledice pogostih splavov?

Povratnic, torej žensk, ki pridejo naredit splav in so opravile že vsaj eno umetno prekinitev nosečnosti, je v Sloveniji kar 40 odstotkov. To ni malo. Za primerjavo naj navedem, da je v zahodnoevropskih državah takšnih le 20 do 25 odstotkov. Kljub temu je žensk, ki bi jim bil splav namesto kontracepcije in bi jih zato imele veliko, iz leta v leto manj. Če ste pri dolgoročnih posledicah mislili na sterilnost, je splavi ne povzročajo. Dejstva kažejo, da teh nekaj žensk vedno znova zanosi, torej gre pri njih za veliko plodnost. Seveda, neplodnost pa je lahko vedno posledica spolno prenosljivih okužb zaradi menjavanja partnerjev.

Vir: Objavljeno v prilogi Dela ONA št. 29, 26. julija 2005

Najstnik težje prenaša sebe kot mi njega

Kako večina najstnikov premišljuje o spolnosti, spolno preenosljivih boleznih, zanositvi?

Otroci in najstniki so sicer poučeni o spolno prenosljivih boleznih, ker o njih izvejo v šoli, pri zdravnikih. Če spolni odnos načrtujejo, se navadno zaščitijo in ga imajo s partnerjem, s katerim sta se otem že nekaj časa pogovarjala. Veliko mladih pa splni odnosi presenetijo. Takrat ne poskrbijo za zaščito, mislijo si, da se jim tako in tako ne more nič zgoditi, ter se spustijo tudi v naključni spolni odnos – bodisi iz radovednosti ali ker jih razvoj dogodkov pelje v to smer in ga ne znajo zaustaviti. Veliko deklet ima recimo v zgodnjem najstniškem obdobju enega ali več spolnih odnosov, potem pa nekaj let počakajo in začnejo pozneje spolno živeti. Prvi spolni odnos velikokrat ni načrtovan in prepogosto nezaščiten.

Ali takšni odnosi pogosto prinašajo nezaželene rezultate?

Na srečo največkrat ne. Zanositev pri prvem spolnem odnosu vseeno ni veliko, prepreči jih tudi postkoitalna tabletka, ki jo gredo lahko iskat v naslednjih dneh. Običajno imajo spolne odnose vrstniki, ki so enako stari, morda je za oba prvič. Tako tudi prenos spolnih bolezni ni verjeten. Vendar pa so mladi premalo ozaveščeni. Ne gre samo za prenos spolnh bolezni kot HIV, temveč tudi za prenos drugih okužb. Če dekleta niso zaščitena, si lahko nakopljejo pelvične okužbe, ki jih povzročajo različne druge bakterije, ki jih dobijo pri spolnem odnosu. Posledice so lahko hude tudi za poznejše reproduktivno obdobje, lahko povzročijo celo nezmožnost zanositve. V zadnjem času smo z različnimi akcijami testiranja na klamidijo ugotovili, da so mladi precej bolj obveščeni o tem, kaj jih lahko doleti. Vseeno je premalo poudarka na zaščiti. Poudarjamo trojno zaščito: s kondomom – zaščita pred prenosom spolnih bolezni, tabletkami – zaščita pred zanositvijo – in abstinenco.

Teorija je torej dobro pokrita, a v praksi ne deluje.

Tako je. Pogosto pa ne deluje zato, ker so mladi nepremišljeni. Mladost je norost. Mislijo, da se jim nič ne more zgoditi.

Dekleta se danes zdijo veliko bolj spolno zrela kot včasih.

Spolno da, čustveno ne.

Se jim bolj mudi v spolnost?

Prva dekleta, ki imajo spolne odnose, so že osnovnošolke, čeprav jih večina začne spolno živeti nekje v srednji šoli. Praviloma se zaljubljajo v nekaj let starejše fante, a ni nujno. Tako imajo tudi fantje že v osnovni šoli lahko prve spolne odnose. Telesno so zreli, čustveno pa ne. Dekleta nimajo močnega spolnega nagona, ampak si želijo dobiti predvsem nežnost, ljubezen, ljubkovanje, a to zaradi močnega spolnega nagona pri fantih preide v spolne odnose, čeprav dekleta ne čutijo močne potrebe po njih. Spolnost se zagotovo prej izraža kot pred leti. Starost najstnikov ob prvem intimnem stiku se niža, prej spolno dozorijo in so bolj poučeni, se znajo postaviti zase, ker so bolj samozavestni, pa tudi iz radovednosti prej poskusijo. To pa ne pomeni, da redno spolno živijo. Fantje so najbolj potentni do osemnajstega leta, ženske pa se naučijo spolno živeti šele pozneje. Pri petintridesetih imajo najlepše spolno življenje.

Otroci so za starše samo otroci. čeprav so že odrasli. Pogosto se zdi, da noben čas ni najprimernejši za pogovor o spolnosti, po drugi strani pa že triletniki sprašujejo o erekciji.

Štiriletniki sprašujejo o spolnosti in takrat jih zanima na zelo lep način in so izjemno dovzetni za razlago staršev. Silno so radovedni kako sem nastal, kako potekajo spolni odnosi, kako raste otrok v trebuhu. Lepo razumejo, a jim je treba primerno povedati. Ko vidijo kondom, lahko razumejo, čemu je namenjen, če jim razložimo. Ko so stari dvanajst let in več, je prepozno. Takrat že imajo informacijo od sošolcev in je pogosto nepravilna, razlage staršev pa ne sprejemajo več. Veliko staršev meni, da so pet-, šest-, sedemletniki, ki sprašujejo premajhni, a takrat je idealen čas, da jim razložimo vse o spolnosti z besedami, ki jih uporabljajo v svojem življenju. Pogosto je dobro uporabiti kakšno knjigo, da si predstavljajo besede skupaj s slikami. Starši prepogosto rečejo, češ, saj se še ne razvija, zakaj bi ji povedala za menstruacijo. Ko otrok sprašuje, mu je treba odgovoriti, da bo vedel kaj so spolni odnosi, da jih imaš s človekom, ki ga imaš rad, čemu so namenjeni, da so del ljubezni med moškim in žensko. Pa saj se je temu težko iogniti. Že majhni otroci gledajo oddaje o živalih in pogosto vidijo prizore parjenja, tako jih seveda zanima, kako to poteka pri ljudeh.

Naj starši razložijo vse podrobnosti o spolnosti? Prikažejo denimo tudi, kako se natika kondom?

Da, a ne pri trinajstih letih, temveč pri osmih ali že prej, ko otrok vpraša. Dečku je treba pred obdobjem mutiranja povedati, kaj se bo zgodilo z njegovim glasom, tudi ko bo doživel prvo polucijo, razložiti vse o sekundarnih spolnih znakih (dlakavost, večanje spolnega uda, testisov), preden se zgodijo. Tako mora imeti veliko prej tudi vse informacije o spolnem življenju. Ko je star petnajst let, je sredi procesa, takrat je že prepozno. Enako seveda velja za dekleta.

Kdo so zaupniki najstnikov, ki se srečujejo s spolnostjo?

Veliko najstnikov je prepuščenih samih sebi in se znajdejo, kot se. Izjemno pomembni so prijatelji, včasih še kdo od bližnjih. Denimo teta, s katero se odlično razumenjo, sestrična. Torej kdo starejši, ki ni iz družine. Morda trener, trenerka.

Na spletu je veliko klepetalnic, na katerih mladi postavljajo vprašanja o spolnostih oziroma o njej debatirajo. Sicer sodelujejo tudi dekleta, a vendar najbolj zaskrbljeno sprašujejo fantje od enajstega leta, denimo: ali je moj spolni ud dovolj velik v erekciji glede na mojo starost, zakj ob orgazmu ni izliva. Postavljajo predvsem vprašanja, ki kažejo na njihovo negotovost vase.
Vsi mladostniki se gledajo, vsak mozolj se jim zdi pomemben. Dvanajstletnice si brijejo noge, da bi se čutile lepše in kr to vidijo pri mami in v reklamah. Najstniki pretirano skrbijo za svoje telo in jih vsaka napakica moti. To je pač tipično za to obdobje. Nobeden od njih pa se v svojih stiskah ne bo obrnil na starše. Otroci so izjemno izpostavljeni medijem. Če že majhnemu razložiš, da je potrebno imeti človeka, s katerim imaš spolne odnose, rad ter da velikost penia ni pomembna, bo mogoče to lažje prenesel. Vendar fantje ravno tako kot merijo svoje mišice, merijo tudi penis, saj gotovo prej ali slej dobijo takšne inforacije; temu se je težko izogniti.

Če že malčku zdravo govorimo o spolnosti, je to zagotovilo, da nam bo tudi v najstniškem obdobju zaupal?

Zelo verjetno. O podvigih nam gotovo ne bo, morda o težavah. Nekatera dekleta zaupajo staršem, predvsem mami, preden začnejo spolno živeti. Velika večina pa ne. Verjetno je malo odvisno tudi od značaja, ali otroci zaupajo staršem, koliko blizu so si z njimi ter kako se starši navadno odzovejo ob tej temi. Če se v družini niso nkoli pogovarjali o ljubezni in spolnosti, se otrok tudi v najstniškem obdobju nikoli ne bo.

Kako ste se vi spoprijemali s prvimi vprašanji o spolnosti svojega zdaj štirinajstletnega sina?

V otroštvu sem mu vedno zvečer brala. Nekje pri štirih, petih letih je bila tri četrtine leta na sporedu knjiga o človeškem telesu. Brala sva o mišicah, kosteh, srcu in krvi, a vsak večer sva na njegovo željo končala s poglavjem o spolnosti in nastanku otrok. To je bila tudi zame zelo poučna izkušnja. Ko je bil star pet let, sva se na morju prvič srečala s kondomom. Povedala sem mu, da si ga da gospod na penis, če spi pri gospe in noče, da bi zanosila, in je razlago lepo sprejel. Pozneje, ko je bil star deset let, sem prebrala knjigo, ki je govorila tudi o razvoju dečkov in deklic. Ko sem prišla do poglavja, kaj mora deklica vedeti o sebi do devetega leta, sem si rekla, da moja dekleta v ambulanti vse to že zdavnaj vedo. Ko pa sem prišla do poglavja, kaj vse morajo dečki vedeti o sebi do devetega leta, sem ugotovila, da moj sin marsičesa ne ve. Tisto popoldne je bil na obisku pri sosedu. Še jaz sem se odpravila tja in oda posedla ter ju izprašala. Ničsar nista vedela o odraščanju fantov. Sin je vedel vse o odraščanju deklet, o razvoju dečkov, o poluciji, muaciji pa ne. Očeta jima nista ničesar povedala. Tako smo sedeli in se pogovorili. Takrat je bilo vse popolnoma normalno. Tudi ko se pogovarjam s prijatelji in drugimi ljudmi, ugotavljam, da je spolna vzgoja v družini večinoma prepuščena materam, mogoče zato, ker se na splošno več ukvarjamo z otroki. Pol leta pozneje sem mu pokazala kondome, a se je že zafrkaval, da bo delal balončke. Vzel je napol resno. Kondome sva dala na prste, potem jih je napihnil in počil. To je bil najin zadnji načrtovan pogovor. Zdaj, pri štirinajtih, slišim samo: Da no, mama! Ne upošteva me več. Ne upam si ga več vprašati, ker so to zdaj že njegove zasebne stvari. Če me bo kaj sam vprašal, pa mu bom z veseljem odgovorila.

Kaj najpogosteje sprašujejo vaši mladi pacienti?

O zaščiti, ter kako naj se dekleta izognejo nosečnosti, če nočejo jemati tabletk. Pri starejših najstnikih, nad 17 let, ki imajo redne spolne odnose in za sabo že nekaj zvez, poleg tega najpogosteje sprašujejo o zaščiti pred spolnimi boleznimi.

Kateri so strahovi najstnikov, povezani s spolnostjo?

Fantje in dekleta so negotovi tako pri spolnih odnosih kot poljubih. Prvim je lahko že poljub predmet intenzivnega razmišljanja. Najstniki imajo veliko strahov. Fante skrbi, ali se bojo znali izkazati, ali bo punca zadovoljna. Učijo se. Nezavedno pobirajo vzorce, ki jih pobirajo doma. Če vidijo med starši ljubeč odnos, se učijo vsak dan izražati ljubezen. Če vidijo očeta, ki poljubi mamo, vedo, da je tako prav.

Starši opazujejo otroke in se včasih prav neumno vedejo, ko zbadajo svoje zaljubljene in negotove najstnike. A njihove stiske so hude.
Bistveno hujše kot v otroštvu in bistveno hujše kot v odrasli dobi. Mislim, da se moramotega lotevati z veliko potrpežljivosti in starevske ljubezni. Pač moramo malo potrpeti in prenašati njihove muhe. Zavedati se moramo, da starši težko prenašamo nasnika, a najstnik toliko težje prenaša sebe. So veliko bolj nesrečni zaradi samih sebe kot mi zaradi njih. Mi vemo, da bo prešlo, najstniki pa so zapolsleni z vsemi svojimi stiskami ves dan.

Vir: Objavljeno v prilogi Dela ONA št. 29, 26. julija 2005

Sporočilo iz Bruslja ne zveni dobro

Akademik prof. dr. Jože Trontelj, predsednik komisije za medicinsko etiko (KME), pravi, da je to stališče povsem jasno:

“Predmet razprave o financiranju raziskav na embrionalnih matičnih celicah naj bi bila uporaba nadštevilnih zarodkov iz postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki so tako in tako namenjeni uničenju. Ustvarjanje zarodkov za namene raziskav je namreč skoraj povsod z zakonom prepovedano,” pravi dr. Trontelj. “Po zagotovilih komisarja Potočnika nikakor ne bodo financirane raziskave, ki bi vzbujale najmanjši sum, da so bila kršena etična načela. To naj bi preverjale zelo stroge etične komisije.”

Pa vendar je zanimivo, da je bilo kot formalno stališče Slovenije sprejeto mnenje, češ da “ni primerno, da bi Slovenija za sedmi okvirni program EU predlagala strožje etične standarde, kot jih sama uveljavlja v svojem zakonu”.

“To mnenje, ki je bilo predstavljeno tudi na portalu EU, je bilo KME pripisano po pomoti,” odgovarja dr. Trontelj. “Komisija je v resnici poudarila, da obstajajo alternative raziskovanju na embrionalnih matičnih celicah, za katere ni treba žrtvovati novih človeških zarodkov. Mnoge raziskave je mogoče in treba opraviti na obstoječih linijah embrionalnih matičnih celic, na živalskih modelih in posebno na matičnih celicah, pridobljenih na etično neoporečne načine iz popkovnične krvi in iz tkiv rojenih človeških bitij. Pomembno etično načelo veleva, da se znanje najprej poskusi pridobiti na etično manj problematične načine. Poleg tega so projekti te vrste po mnenju nekaterih uglednih znanstvenikov celo bolj obetavni, tako za znanost kot za pričakovano terapevtsko uporabo. Zrelejše matične celice iz odraslih ljudi so za rabo pri bolnikih varnejše kot embrionalne matične celice, ki so pluripotentne in se lahko razvijajo v nezaželenih smereh. KME tudi sodi, da odvečni zarodki iz postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo niso etično nevtralen vir, kajti njihova uporaba lahko vpliva na našo predstavo o moralnem statusu človeškega zarodka in na naše poglede na sprejemljivost instrumentalizacije, popredmetenja človeškega življenja,” poudarja dr. Jože Trontelj. “Odločitev o glasovanju glede 7. okvirnega programa je politična in v pristojnosti vlad. Kot argument pa vlade res lahko uporabijo svojo zakonsko ureditev.”

Ključno za dogovor, ki ga je torej podprla tudi Slovenija, je bilo sicer dopolnilo Evropske komisije o spoštovanju najvišjih etičnih standardov, pa vendar se mnogi sprašujejo, ali ne gre zgolj za metanje peska v oči. Zanimivo je, da so Avstrija, Malta, Slovaška, Litva in Poljska temu dogovoru do konca nasprotovale. “Najbrž zaradi strahu, da bo tako sprejeta odločitev vodila v zlorabe. Možnost zlorabe seveda kot vedno obstaja. Najpomembnejše pa je sporočilo, ki ga je iz Bruslja dobila Evropa. To sporočilo ne zveni dobro. Že raba odvečnih zarodkov pomeni instrumentalizacijo človeških bitij. Še slabše bi bilo, če bi človeške zarodke pridobivali kot potrošni raziskovalni material. Tudi tisti, ki skušajo brati med vrsticami, ne najdejo zagotovil, da se to ne bi zgodilo. To pa bi bilo slabo za naš odnos do človeškega življenja kot vrednote.”

Vir:Miša Vugrinec, večer.si

Cerkev in NSi nasprotujeta raziskavam na izvornih celicah

Predsednik SŠK, celjski škof Anton Stres, je v izjavi za javnost opozoril, da obstaja nevarnost širjenja mnenja, da je človeško življenje zgolj biološki material, ki nima moralne vrednosti in se ga sme uničevati.

Slovenska vlada, ki je skupaj z Nemčijo, Avstrijo, Poljsko, Malto, Slovaško, Litvo in Italijo omenjenemu programu sprva nasprotovala, si je po pridobitvi mnenja slovenske komisije za medicinsko etiko premislila in s preglasovanjem program podprla.

Po naših neuradnih podatkih so proti predlogu glasovali samo ministri iz vrst NSi.
SŠK pravi, da je “izstop Slovenije iz skupine zadoščal, da ta ni mogla več preprečiti sprejetja kompromisne rešitve, ki z obljubo financiranja raziskav na embrionalnih matičnih celicah države spodbuja, da omogočijo ustvarjanje in nato uničevanje človeških zarodkov, na drugi strani pa priznava, da je to moralno nedopustno”.

Evropska komisija in minister za znanost in raziskave Janez Potočnik sta se obvezala, da komisija v potrditev ne bo predložila nobenega projekta raziskav na človeških izvornih celicah, ki vključujejo uničenje zarodkov. Potočnik je poudaril, da so v deklaraciji med drugim izrecno prepovedane raziskave, katerih cilj je kloniranje človeka v reproduktivne namene ali sprememba genskega zapisa, prav tako pa je prepovedano ustvarjanje človeških zarodkov le v raziskovalne namene.

Komisija Pravičnost in mir odgovarja, da pridobivanje embrionalnih matičnih celic brez uničenja človeških zarodkov sploh ni mogoče, zato je spremljajoča resolucija pesek v oči.

Stres vladi očita tudi, da je javnosti napačno predstavila stališče komisije za medicinsko etiko, ki so ga ministri razumeli kot zeleno luč za podporo spornemu programu. Kot pravi Stres, je komisija le ugotovila, da bi morali znanje najprej poskusiti pridobiti na etično manj problematične načine. Cerkev pričakuje, da bodo slovenski poslanci v evropskem parlamentu konec novembra letošnjega leta glasovali proti spornemu programu.

Vir: Marjeta Kralj, dnevnik.si