Ženska v komi rodila

Giulia je medicinski fenomen. Njena 36-letna mamica je namreč že petnajst tednov v komi. Deklica zdaj leži v isti sobi kot njena mamica, zdravniki pa upajo, da bo na žensko to delovalo pozitivno.

»Težko je reči, ali se zaveda, da je postala mama. Ko smo jo dobili v oskrbo, je bila v globoki komi, zdaj pa ni več tako. Diha sama, oči ima odprte, pa tudi roke premika,« je dejala neka zdravnica.

Rojstvo deklice je za osebe bolnišnice velika zmaga, oddahnil pa si je tudi njen očka, ki je bil ves čas ob svoji nesrečni ženi.

»Deklica je močna in polna želje po življenju,« je povedala zdravnica, ki jo je dobila v oskrbo, in dodala, da je že naredila nekaj požirkov mleka.

Vir: 24ur.com

Bilo mi je 18 let

Pod prisilo sem odšla od doma in nisem bila v stiku z njimi 5. mesecev. Po tem času so me le obiskali in sprejeli mojo odločitev. Med tem sem hodila na redne ginekološke preglede in opazovala rast otroka in mojega trebuha.

Končala sem tudi drugi letnik srednje šole in pričela s tretjim. Po prvi konferenci tretjega letnika sem zapustila šolo in šla na porodniški dopust. V tem času sem se pripravljala na porod in na poslanstvo mame. Porod je bil zelo dolg in boleč, trajal je 18 ur. Toda na vse bolečine pozabiš takrat, ko dobiš v roke otroka.

Postati mama je nekaj najlepšega in tega ne moreš opisati. Moja punčka je napolnila 5. mesecev in se z dneva v dan zelo spreminja. Ob njej mi nič ne manjka, ne nočno življenje in ne zabave. Otrok me je spremenil, postala sem bolj odgovorna . Sem srečna mlada mama.

Skupaj z otrokom živim pri fantu in kmalu se bom poročila. Lepo nam je.

Srečna mamica

Spolne navade slovenskih otrok

Seks je za nas družabna rutina

Nekatere stvari v življenju so zelo natančno določene. V šolo gremo s šestimi oziroma sedmimi leti, polnoletnost, denimo, v Sloveniji dosežemo z osemnajstimi, ko lahko pridobimo tudi vozniški izpit, največ mladih začne takrat študirati. O tem, katera leta naj bi bila pravšnja za izgubo nedolžnosti in začetek spolnega življenja, pa je težko reči karkoli.

»Kdaj je najpametneje izgubiti devištvo? Kaj vem, pri trinajstih, štirinajstih. Nekateri to naredijo prej, drugi pozneje, vsi pa verjetno preveč pričakujejo«, pove šestnajstletna gimnazijka Tadeja. Prvi spolni odnos je okusila pred dvema letoma in pol. Priznava, da pravzaprav ni bilo nič posebnega. »Zvabila me je radovednost. Če dva hodita, potem se pač domneva, da bosta šla do konca in prej ali slej imela spolne odnose. Povrh tega še vsi govorijo, kako je seks pomemben in da to tako ali tako vsi počnejo, zato si kar prisiljen poskusiti, če hočeš delovati normalen. Seveda pa nikomur ne poveš, kako je bilo in da morda le nisi bil čisto pripravljen. Ali pa se zlažeš, da je bilo krasno. Skratka nekakšna družabna rutina.«

Prvič pri trinajstih

Proces spolnega dozorevanja, kakor tudi osebnosti in socialne zrelosti je postopen in odvisen od številnih dejavnikov, zato se vstopanje mladih v spolno življenje razlikuje in njihove izkušnje na koncu obveznega šolanja so zelo različne. Ne glede na to pa večje raziskave o spolnem vedenju Slovencev kažejo, da mladi o prvi spolni izkušnji poročajo med 15. in 19. letom. Toda sodeč po generaciji, mlajši od 18. let, naj bi se meja pomikala proti 13. letu ali morda celo nižje, vendar dejansko zelo počasi. Dovolj močno svarilo pred epidemijo zgodnjih spolnih odnosov?

»Govoric o spolnosti, ne samo mladostniški, je veliko tudi nepreverjenih. Iz reprezentativnih podatkov raziskave, opravljene med učenci osmih razr4edov leta 1997, je razvidno, da se je ob koncu rednega šolanja v spolne odnose spustilo kar7 odstotkov deklet in 21 odstotkov fantov, 20 odstotkov jih je že izkusilo spolnost brez spolnega odnosa. Slovenski mladostniki so se za prvi spolni odnos odločili iz ljubezni, redkeje iz radovednosti in iskanja spolnega zadovoljstva, zelo malo pa jih je bilo zaradi potrjevanja odraslosti ali pripadnosti vrstnikom. Od kontracepcijskih sredstev so največkrat izbrali kondom, sledili so tabletke in nezaščiteni odnosi,« razloži avtorica raziskave, prim. asist. Mag. Polona Brcar, dr. med. z Inštituta za varovanje zdravja.

Spolnost se kar zgodi

Na deklarativni ravni je seksualnost otrok očitno videti povsem urejena in neproblematična: vrednote naj bi bile prave, nedolžnost naj bi izgubili v pravih razmerah, za spolni odnos naj bi se odločili po daljšem poznanstvu s partnerjem., z njim naj bi se o izkušnji pogovarjali, kontracepcijska sredstva pa naj bi redno uporabljali. Mar torej posebna skrb za spolno življenje mlajših otrok ni potrebna? Pa kaj še!

V praksi idila ne deluje, iz nekaterih neodvisnih delov najnovejših raziskav se da namreč razbrati, da slovenski mladostniki vstopajo v svet spolnosti nepremišljeno, preprosto se jim pač zgodi. Nemalokrat se, denimo, zabava, kjer uživajo alkohol in tudi različne droge, konča s prvo spolno izkušnjo. Dekleta in fantje nanjo niso pripravljeni, zato so pogosto brez ustrezne zaščite. Kondome, čeprav mislijo, da jih je potrebno imeti vedno ss seboj, ravno takrat pozabijo doma ali pa jih je strah, da bi s teženjem o zaščiti pokvarili atmosfero. Partnerju si niti ne upajo povedati, da je bilo čisto drugače, kot so si zamišljali. Celo tako drugače, da večina nebi ponovila, čeprav sicer menijo, da mora biti prva izkušnja pozitivna, osrečujoča. Pri dekletih je stopnja nezadovoljstva izrazitejša kakor pri dečkih, vrstnike dohitijo šele pozneje.

»Seveda je lažje spoznati dekle. Če prej popiješ pivo. Klasično zapeljevanje se ne dogaja več. Punca že z izzivalnim oblačenjem izžareva spolno energijo. In ko nekoga začutiš, je od kratke uverture le še kratek korak do spolnosti. Samo enkrat si mlad, zakaj se ne bi izživel?Nekateri pravijo, da je spolnost dopolnitev ljubezni, jaz pa menim, da imamo dve možnosti: lahko damo prednost hormonom ali čustvom. Zame uje oboje normalno!« razmišlja štirinajstletni Jan.

Tvegajo zaradi površnega znanja

Mladost seveda ne bi bila mladost, če ne bi navdušenje za nekatere stvari zažarelo naglo, morda nepremišljeno, in se prav tako hitro tudi poleglo. Spoznavanje vrstnikov je v tem obdobju na vrhuncu in ko hormoni zaigrajo na vse strune, s želja po spolnosti pojavi spontano. Seveda številni izgubijo srce, na žalost nekateri tudi glavo!

»Vsekakor otroci danes hitreje dozorevajo, kot so denimo pred stoletjem. Nekdaj je bila povprečna starost deklet ob prvi menstruaciji 14 let, danes je 12,8 leta. Starost, ko mladi postanejo spolno aktivni, ne bi bila tako zelo pomembna, če ne bi bilo tako izrazite časovne razlike med vse bolj zgodno telesno in pozno psihično oziroma odloženo socialno zrelostjo. To pomeni, da so mladi pripravljeni na spolno življenje le telesno, psihično pa v zgodnjem najstniškem življenju nikakor ne. Pred nekaj dnevi sem v ambulanto sprejela dekle z znaki hude dehidracije. Tri dni ni zaužila niti kapljice tekočine in nobene hrane, ker jo je zapustil prvi fant. Psihična zrelost je lahko namreč veliko poznejše kot prvi spolni odnos, zato bi mladim svetovala, naj si obdobja odraščanja ne skrajšujejo zaradi nepremišljenosti,« opozarja dr. Sonja Levak Hozjan, specialistka ginekologije in porodništva.

Razlogi za paniko

Tudi na inštitut za varovanje zdravja povezujejo tvegano spolno življenje mlajših adolescentov in posledično razmeroma visoko stopnjo nezadovoljstva – večinoma že kar grenak priokus ob prvih spolnih izkušnjah – predvsem s površnim znanjem o spolnem dozorevanju, možnostih spočetja, kontracepcijskih sredstvih in zaščiti pred spolno prenosljivimi boleznimi, pomanjkanjem veščin in izkušenj v odnosih med spoloma ter ne dojemanjem resnosti posledic. Mlade sicer ta tematike zelo zanima, vendar je ključno sporočilo takšno: prostata je slabo poznan spolni organ; znaki spolnega dozorevanja pri dekletu so za večino menstruacija in rast prsi, vse druge znake polovica osnovnošolcev pripisuje samo fantom; večini je povsem nejasen menstrualni cikel; prve znake nosečnosti pozna največ tri četrtine mladih.

In če že govorimo o katastrofalnosti, potem je treba na prvo mesto postaviti pomanjkljivo znanje o kontracepcijskih sredstvih in metodah. Vse mlajši, skoraj še otroci, se odločajo za spolne odnose, izmenjavajo več partnerjev – v povprečju imajo fantje do 18. lata trei, dekleta pa dva – kar poveča izpostavljenost okužbam s spolno prenosljivimi boleznimi. Resnici na ljubo le ena četrtina uporablja ustrezno zaščito.

»Vsi vemo, da so resne zveze v tem obdobju silno redke, menjavanje spolnega partnerja pa seveda pomeni porast prenosljivih bolezni. Zgodnejše spolno življenje je nevarno zaradi številnih infekcij, saj danes vemo, da je okužba s humanim papiloma virusom HPV tveganje za rakavo obolenje materničnega vratu, da neozdravljena okužba s Chlamidio trachomatis vodi v sterilnost in nezmožnost zanositve po naravni poti. Mladih s takšno spolno prenosljivo infekcijo in spolno prenosljivimi bradavicami kondilomi je zelo veliko. Poleg tega je nezrela sluznica nožnice in materničnega vratu pri mladih dekletih mnogo bolj dovzetna za okužbe kot v poznejših letih. Morali bi se zavedati, da lahko že en nezaščiten spolni odnos privede do nezaželene nosečnosti in spolne okužbe, zato poleg predpisane hormonske kontracepcije svetujem mladim dekletom naj partner uporablja kondom,« pove Sonja Levak Hozjan.

Kdo naj pouči mlade?

Vse torej kaže, da slovenska mladina vstopa v svet spolnosti bolj samozavestno in sproščeno kot generacije pred njo, porazno pa je njeno osnovno znanje o zdravi spolnosti, partnerstvu in nenazadnje starševstvu. Kje tiči razlog, saj so v šolskih predmetnikih in v sklopu sistematičnih pregledov vsebine vzgoje za zdravo spolnost predvidene? So morda podane prepozno in neprimerno? So izobraževalci – učitelji in starši – nepripravljeni na nalogo, morda niso sproščeni ali pa je mladim v šoli oziroma doma nelagodno in bi bilo za takšne razprave primernejše drugo okolje?

»Odprtosti do sebe in drugih se po mojem naučiš že v zgodnjem otroštvu, prav tako je pomembno, v kakšni družini si rasel, kako si bil sprejet,« razmišlja 15-letna Barbara. »Meni, denimo, nista starša ničesar povedala. Prepričana sta, da pogovori o spolnosti kvarijo mladino in jo zavajajo v nemoralno vedenje. Če sem iskrena , zdaj niti ne čutim več posebne želje, da bi kramljala z mamo in očetom o tem in onem. Vse, kar je treba, sem izvedela že iz knjig in interneta. Najbolj pa so mi seveda v pomoč prijateljice. Z njimi se lahko odkrito pogovarjamo o čemerkoli; od tega, kako naj očaram tistega, ki mi je všeč, do tega, kako naj se zaščitim, kako poteka ginekološki pregled in drugo.«

Pogovor namesto pridige

Vse kaže, da smo Slovenci še vedno bolj zadrti, kadar pogovor nanese na spolnost. Tako so mladi bolj ali manj prepuščeni svoji iznajdljivosti, kar je seveda najslabša rešitev in potuha tistim, ki naj bi se s tem najbolj ukvarjali. Komunikacija s starši ima dokazano pozitiven učinek na otroke, ki še niso imeli spolnih odnosov, vendar pa se staršem največkrat sploh ne sanja, v kakšnih stiskah so njihovi potomci. Res pa je tudi, da večinoma ne odobravajo spolnosti v zgodnji adolescenci. Mladim je zato toliko težje priznati, da so spolno aktivni, kaj šele, da bi se s starši odkrito pogovorili o tem.

»Mladi potrebujejo nekaj drugega namesto pridige, namreč odkrit pogovor! To pa je nam odraslim oziroma staršem navadno težko, saj se jih precej še s svojimi partnerji ne zna pogovarjati o spolnosti in ima polno podedovanih zavor. Mlade zato o spolnosti večinoma poučijo prijatelji, desetina pa se jih posvetuje s strokovnjaki. Prav zato smo zanje zasnovali spletno stran www.tosemjaz.net, ki jim prinaša hitro in všečno možnost stika s svetovalci in jim pomaga pogledati na spolnost kot na del odnosa med dvema človekoma, ki pa ga je treba strpna in pogumno gojiti,« razloži mag. Damjana Podkrajšek, dr. med., z Zavoda za zdravstveno varstvo Celje.

Klic na pomoč

Pomanjkanje obveščenosti in ozaveščenosti mladih o spolnosti in njenih posledicah ter velikokrat zaprta vrata za pogovor so nedvomno stanje, s kakršnim ne smemo biti zadovoljni. Dejstvo, da vse mlajši adolescenti nezadržno vstopajo v aktivno spolno življenje, zahteva ukrepanje, ki ga narekujejo prav sami.

»Seveda bi otroke morali o spolnosti najprej poučiti starši, a ne samo s posredovanjem podatkov, ampak tudi z zgledom, to je zdravimi odnosi med materjo in očetom ter drugimi družinskimi člani, z odprtim dialogom tudi o drugih vsebinah, kot sta delitev vlog v družini in vključevanje vseh družinskih članov v skupno dobro in še bi naštevala, saj je človekova spolost ne le spolni odnos, temveč življenje, ki ga živimo. Zato še enkrat poudarjam: otroci potrebujejo čim bolj natančne informacije. Dobiti jih morajo dovolj zgoda, da bi lahko ozaveščeni svoj prvi spolni odnos vendar preložili na pozneje, ko bodo bolje pripravljeni,« pove Polona Brcar.

Ukrepati je treba hitro, sploh, ker nekateri podatki kažejo, da je med mladimi Slovenci v primerjavi z Evropejci in tudi Američani več tistih, ki imajo po prvem poskusu spolne odnose še naprej. Za primerjavo: spolno aktivnih je pri nas 36,9 odstotka vseh, ki so že okusili intimnosti, v ZDA je takšnih le 32 odstotkov. To torej pomeni, da je spolno vedenje mladih kar vihravo, in da bi bilo zaradi lukenj v znanju čim manj kratkotrajnih in dolgotrajnih posledic, se bo treba o spolnosti, kot vse kaže, še več pogovarjati.

Vir: Klavdija Miko, objavljeno v prilogi Ona, 5/26

V Italiji je možgansko mrtva ženska pred smrtjo rodila deklico

Deklica, ki so ji dali ime Cristina po materi, je drugi dan po rojstvunaslednji danv nedeljo že sama dihala, so poročali zdravniki. Rojena je bila s carskim rezom dva meseca prezgodaj in je tehtala le 70 dekagramov. Zdravniki so se odločili, da pohitijo z rojstvom, po tem, ko je imela mati težave s krvnim tlakom in je otrokov utrip poskočil.

Zdravniki so dejali, da Cristina vsaj še en mesec ne bo izven nevarnosti.
»Dekličino klinično stanje je stabilno. To je dober znak,« je dejal dr. Stefano Martinelli, vodja neonatalnega oddelka v bolnišnici. »Vendar bo potreben še vsaj en mesec, da bomo lahko z gotovostjo rekli, ali ji bo uspelo.«

»Diha dobro in ne potrebuje kisika,« je še dejal Martinelli in nakazal, da bi lahko šla domov v dveh ali treh mesecih, če bo vse potekalo v redu. Dodal je še, da tudi otrokovo srce in ožilje delujeta dobro. »Kot da bi želela upravičiti vse, kar je bilo narejenega, da je lahko prišla na ta svet.«

Njena mati je bila hospitalizirana marca, potem ko je utrpela počenje anevrizme v možganih. Kmalu zatem so zdravniki razglasili, da je možgansko mrtva. Možgansko mrtva je bila 78 dni. Po smrti so njene ledvice, jetra in roženici pa so darovali pacientom, ki so čakali na transplantacijo.

Vir: Steven Ertelt, LifeNews.com

V Veliki Britaniji težko zanosijo ženske, ki so splavile

Ledger je časopisu London Daily Mail povedal o 39-letni ženski, ki je prišla na njegovo kliniko z željo imeti otroka, pa ni mogla zanositi.
V svojih dvajsetih je imela splav, zato je dr. Ledgerja vprašala, če je to kaj prispevalo k njenim problemom. Vprašala je, ali je splav razlog, da sedaj ne more imeti otrok, in ali je bila to njena edina priložnost imeti otroka.
Dr. Ledger to vprašanje sliši pogosto, vendar še vedno zanika, da obstaja povezava med splavom in neplodnostjo.

»To je zelo žalostna situacija. Medicinsko sta ti dve stvari nepovezani, toda v glavah teh žensk sta še kako povezani,« je povedal londonskemu časopisu. »Neplodnost nima nobene zveze s predhodnim splavom. Če se prekinitev nosečnosti izvede v pravi bolnišnici, potem ne bi smela nikakor vplivati na plodnost v prihodnosti.« Vendar pa v Inštitutu Deveber v Kanadi pravijo, »da za žensko, ki še ni rodila, splav pomeni večji riziko komplikacij, ki lahko vodijo do neplodnosti.«

Poročilo iz leta 1986 (»Post-Abortal Endometritis and Isolation of Chlamydia Trachomatis« v medicinski reviji Obstetrics and Gynecology) pravi, da obstaja pri najstnicah 2,5-krat večja verjetnost, da po splavu pride do endometrioz, kot pri ženskah med 20. in 29. letom starosti.
V prospektu »Splav: vprašanja in odgovori«, ki ga je pripravilo podjetje Planned Parenthood of Edmonton iz Kanade za možne pacientke, priznavajo tveganje za endometriozo.

»Splav lahko povzroči infekcije,« piše v prospektu. »V najslabšem primeru se infekcija lahko razvije v endometriozo (vnetje v mali medenici) in potrebno je operativno odstraniti maternico.«

Raziskava tudi kaže na to, da splav lahko vodi v neplodnost, saj se poveča tveganje, da pride do spontanega splava. Poročilo iz leta 1986 v medicinski reviji Epidemiology razkriva, da je pri ženskah, ki so imele splav, večje tveganje izgube zarodka kot pri ženskah, ki niso imele splava. Najnižje je tveganje pri ženskah, ki so že donosile dva otroka in niso imele splava, medtem ko je najvišje tveganje pri ženskah, ki so že imele dva splava.
Tudi profesor Ledger pričenja spoznavati bolečino, ki jo nosijo ženske, ki obžalujejo svoj splav ali ne morejo več imeti otrok. »Toda, moj bog, kako obžalujejo splav, še posebej, če kasneje izvejo, da ne morejo imeti otrok. Včasih so to najbolj žalostna posvetovanja, ko lahko v teku 15 ali 20 minut nekomu povsem spremeniš celotno sliko o življenju.«

Vir: Steven Ertelt, LifeNews.com

Bushev veto ostaja v veljavi

Bush meni, da bi z zakonom prestopili moralno mejo. (Foto: Reuters) Oba domova kongresa sta podprla predlog zakona, ki bi omogočil zvezno financiranje raziskav izvornih celic človeških zarodkov, ki bi jih pridobili le iz tistih zarodkov, ki so predvideni za uničenje. Senat je predlog zakona potrdil v torek s 63 glasovi proti 37, predstavniški dom pa že lani z 238 proti 194, vendar pa v nobenem od domov ni bilo potrebne dvotretjinske večine za preprečitev veta. Bush je vztrajal pri moralni ločnici in v sredo prvič uporabil pravico veta.

‘Bush uničuje upanje ljudi’Republikanci, ki so zakon podprli, sicer niso pretiravali s kritikami na račun predsednika, zato pa so si dali duška demokrati. Vodja senatne manjšine Harry Reid je Busha obtožil, da kljubuje volji Američanov in uničuje upanje milijonov ljudi, ki trpijo za hudimi boleznimi. Obljubil je nadaljevanje boja, vendar je veto vzdržal.

Znanstveniki pravijo, da imajo izvorne celice človeških zarodkov potencial, da se razvijejo v vsako celico, tkivo ali organ človeškega telesa, tako da bi lahko z njihovo pomočjo v prihodnosti zdravili danes neozdravljive bolezni, kot so Alzheimerjeva in Parkinsonova bolezen, diabetes, poškodbe hrbtenice in druge. Bush je v sredo ob napovedi veta v Beli hiši pred kamerami zbral starše in otroke, ki so bili posvojeni kot zarodki v klinikah za zdravljenje neplodnosti, in dejal, da ti otroci “niso rezervni deli”. Kot je poudaril, zakon presega moralno črto med etiko in znanostjo in s tem škoduje obema. “S tem zakonom bi prestopili moralno mejo, ki jo moramo kot spodobna družba spoštovati,” je pojasnil Bush svojo odločitev.

Vir: 24ur.com

EU podprl raziskave izvornih celic

Izvorne celice raziskovalci izločijo iz človeških zarodkov, ki ostanejo po končanem zdravljenju neplodnosti. Zarodke v postopku raziskave uničijo.

Slovenska vlada se je odločila podpreti okvirni program za področji znanosti in raziskav. Slovenijo na srečanju zastopa državni sekretar z ministrstva za visoko šolstvo in znanost, Dušan Lesjak. Okvirni program bo v obdobju med letoma 2007 in 2013 stal kar 54 milijard evrov, kar je 75 odstotkov več kot v zdajšnji finančni perspektivi.

Ključno za dogovor je bilo dopolnilo Evropske komisije. Gre za deklaracijo, ki bo služila kot dodatna varovalka pravilom za sofinanciranje takih raziskav, ki sicer veljajo že zdaj in upoštevajo tako nacionalno zakonodajo kot najvišje etične standarde.

Politični dogovor mora zdaj potrditi še evropski parlament, ki naj bi to storil jeseni, to pa bi omogočilo dokončno potrditev pred koncem leta. Zamika med šestim in sedmim programom tako ne bo.

Zaradi izvornih celic vroče tudi v ZDA

Zaradi izvornih celic pa je bilo vroče tudi v ZDA. Ameriški predsednik George Bush je prvič uporabil pravico veta pri zakonu o izvornih celicah, ki so ga predtem sprejeli v senatu in bi tudi zagotovil dodatna sredstva za raziskave. Uporabo veta je Bush obrazložil s tem, da je zakon prekoračil mejo morale.

Za predlog zakona se je po dveh dneh žolčnih razprav izreklo 63 senatorjev, proti jih je bilo 37. Le nekaj glasov je tako zmanjkalo, da bi z dvotretjinsko večino preprečili vložitev veta, ki ga je Bush napovedal že predtem.

Vir: rtvslo.si

Biti lep, pomemben, znan in bogat

“V človeški naravi je,” pojasnjuje” Heliodor Cvetko, �psiholog iz mariborskega svetovanega centra, “da za svoje delovanje in obstoj potrebujemo motivacijo in idoli predstavljajo njeno zunanjo obliko. Postati podoben nekomu oziroma biti lep, pomemben, uspešen, bogat kakor nekdo drug, to je oblika zunanje motivacije, ki deluje predvsem pri najstnikih. Majhni otroci praviloma izbirajo idole, ki so vezani na njihove izkušnje. Kot so mamica, atek, striček pa pomembni poklici, kot so zdravnik, pa gasilec, policist… Izberejo si nekoga, ki mu nekaj pomeni, oziroma nekaj, kar je vezano na določeno njegovo doživetje. Ko so otroci malo večji, začnejo spoznavati dejanskost življenja. Prejšnji idoli jih ali razočarajo ali jim več ne zadoščajo. Hočejo več, tako od življenja kakor tudi od svojih idolov. Tako pridejo do faze, ko starši kot idoli odpadejo in so na njihovi lestvici vzornikov daleč v ozadju. Šele kasneje, v zreli dobi, zna človek reči, da bi bil srečen, če bi dosegel to, kar so dosegli njegovi starši, ali če bi bil tako spoštovan, kot je njegov oče ali mama. Šele kasneje, ko mladostnik dozori in odraste, lahko pridejo starši spet med njegove vzornike.”

Tudi najstniki so, kakor vsi ostali, usmerjeni v življenje v skladu s potrebami in vrednotami, ki jih čutijo v sebi, in te so drugačne od potreb in vrednot majhnega otroka pa tudi od potreb in vrednot odraslega človeka, meni Cvetko. Dodaja, da dvanajst- ali petnajstletnik želi v glavnem zadovoljiti biološke potrebe in potrebe po uveljavitvi, medtem ko duhovne potrebe v tem času niso tako izrazite ali atraktivne. Zato najstniku toliko pomeni zunanji videz, imidž, da ga vsi vidijo in opazijo, da je v družbi glavni. V dobi odraščanja mlade privlači predvsem to, kar je medijsko izpostavljeno, kar se večinsko ceni, kar se pojavlja na televiziji, v časopisu, čemur se množice čudijo ali vzklikajo. V tej dobi je zelo pomemben videz, pravi Cvetko, prav tako slava, denar, bogastvo, znamka avtomobila ali motorja. Vse to pa si v glavnem lahko privoščiš le z denarjem, z veliko denarja. In če (ko) imaš veliko denarja, ti ni treba (več) delati. To so želje oziroma ideali večine današnjih najstnikov.

Drugi časi, drugi idoli

Glavni vzrok za spremembo miselnosti in idolov oziroma vzornikov pri mladih vidi Heliodor Cvetko v spremembi sistema oziroma času, v katerem živimo. Pred 40, 50 leti potrošniška miselnost in medijska izpostavljenost nista bila tako izpostavljeni. V redkokateri hiši so imeli vsak dan časopis, televizije ni bilo, računalnika z internetom tudi ne. Svet ni bil tako globalen, kot je danes. “Danes je lahko za mariborskega oziroma slovenskega najstnika idol nekdo iz Avstralije ali Nove Zelandije, v času moje mladosti smo za te dežele slišali v sedmem ali osmem razredu osnovne šole pri zemljepisu ali prebrali kakšno novičko. Pa tudi potrošništvo ni bilo tako izrazito, saj si ga večina ni mogla privoščiti, pa še v drugem sistemu smo živeli. Vrednote v današnji družbi so drugačne. Takrat smo govorili o bratstvu, enotnosti, o tem kako bi drug drugemu pomagali, da bi vsi bolje živeli… Danes je čislan individualizem. Pomembno je to, kar si sposoben narediti in doseči sam. Če pa nisi uspešen ali se ne znajdeš, kdo ti je kriv, to je tvoja šibkost. In s tako večinsko miselnostjo današnji otroci živijo in odraščajo,” ocenjuje Cvetko.

Pomembni so pogovori

Idoli sami po sebi niso negativni in so za razvoj mladostnikove osebnosti celo potrebni, starši in vzgojitelji pa se vendarle lahko znajdejo v dilemi, kako reagirati, če najstnikov idol simbolizira negativna stališča, nekaj, kar ni dobro in prav.

“V takem primeru lahko kot starši napravimo zgolj to, da otroku posredujemo informacije o tem, kaj pravzaprav ta idol, ta človek (še) predstavlja, kako živi. Mladostnika moramo informirati tudi o temnih plateh idolovega pomena, kar pa je včasih zelo težko. V tej dobi nas otrok pogosto noče poslušati ali pa sliši samo to, kar mu ustreza. To, kar ne gre v njegov kontekst, presliši. Ampak druge poti ni. Splošne izkušnje kažejo, da otroci, čeprav so v tem obdobju gluhi in slepi za to, kar starši govorimo, nas torej ne slišijo, in delajo nasprotno temu, niso tako nedovzetni za naše besede. Kasneje namreč praviloma ugotovimo, da so nas vendarle slišali, da so od tega kaj odnesli.

Mislim da bi bila največja katastrofa za mladostnika, če bi starši izgubili upanje oziroma zaupanje in bi se umaknili ter ga prepustili samemu sebi. Zato ne smemo nikoli obupati, moramo se ukvarjati z njim in mu ponuditi druge možnosti, popolne informacije, druge idole.” A, dodaja Heliodor Cvetko, tega ne smemo početi preveč nasilno. Bolj ko otroku nekaj vsiljujemo, z večjo silo se temu upira. Vztrajanje oziroma prisila včasih rodi takšen odpor, da se otrok tega ne more rešiti, čeprav že sam vidi, da nima prav.

Pri izbiri idolov pa so pomembni tudi prijatelji oziroma družba mladostnika. “V dobi adolescence oziroma odraščanja so po pomembnosti prijatelji zagotovo na prvem mestu. Na drugem idoli in potem dolgo nič. Najstniki si želijo biti v trendu. Večina ne teži k ekskluzivnosti, malokdo se počuti dobro v tem, da ima za idola nekoga, ki ga drugi ne cenijo, ki drugim ni všeč. Večina teži k temu, da nosi oblačila znamk, ki jih večina ceni, da posluša glasbo, ki je večini všeč, da malikuje športnika, igralca, pevca, ki je večini všeč, in je zato v trendu. Trendovstvo ima pri mladih veliko vlogo. Najstnik se počuti dobro v sebi in s sabo, če je v skupini, če je v trendu, in k temu tudi teži,” pravi Heliodor Cvetko. “Starši so zato velikokrat razočarani nad svojim mladostnikom, ko se znajde v družbi vrstnikov, kjer funkcionira povsem drugače kot takrat, ko je sam z očetom ali mamo. Takrat mu starši lahko zaupajo, ko je v družbi vrstnikov, pa ne več, ker se vede po pravilih skupine. Hoče ugajati, hoče biti v trendu. Pa čeprav je to v nasprotju z njegovim siceršnjim prepričanjem. ”

Vir: vecer.si, Asja Matjaž