Obdržati otroka ali ne?

Neredko se namreč zgodi, da dekleta ob različnih priložnostih zanosijo. Raziskave kažejo, da so pri najstnikih nosečnosti navadno nenačrtovane. To pa je povsem drugače, kot če se par za nosečnost odloči in si jo želi. Četudi večina najstnikov sebe nekoč vidi v vlogi staršev, je to povezano s prihodnostjo in ne sedanjostjo. V najstniških letih imajo zase povsem druge načrte. Želijo dokončati šolo in se čimbolj zabavati. To je čas, ki je namenjen spoznavanju sebe in drugih. Za otroka tu navadno ni prostora. In kaj če vendarle pride do nosečnosti?

Možne rešitve so pravzaprav le tri. Dekle lahko otroka donosi. Pri tem se odloči, ali bo otroka obdržalo ali ne. Tretja možnost je, da nosečnost prekine s splavom. Ne glede na končno odločitev je nujno, da čimprej ugotovi, ali je resnično noseča. To lahko naredi s testom nosečnosti ali obišče zdravnika. Seveda bo nosečnost možno potrditi šele po izostanku menstruacije. Zato ob izostanku nikar ne odlašajte. Odlašanje je zelo pogosto ravno zaradi strahu pred nosečnostjo. Strah nas je lahko tega, kaj bodo rekli starši; kaj si bodo o nas mislili prijatelji in ostali vrstniki; kaj bodo rekli v šoli; in ne nazadnje: kako bi novico sprejel fant, ki je z vami spočel otroka? Dekleta se ne zavedajo, da si z odlašanjem skrajšujejo čas za odločanje, ki ga bodo ob morebitni potrditvi nosečnosti še kako potrebovale.

V tem obdobju tudi pogosto ni jasno, na koga se obrniti. Iz različnih raziskav lahko sklepamo, da se večina deklet, ki sumijo, da so noseča, najprej obrne na prijateljico. Redkeje na starše. Te navadno obvestijo šele ob potrditvi nosečnosti. In kje so tu fantje? Kadar so odnosi bolj trdni, so vpleteni tudi fantje, kadar pa zveza med njima ni tako močna, dekleta odlašajo z novico o sumu nosečnosti. Pravzaprav je to, ali povedati drugim ali ne, odvisno od veliko dejavnikov. Pomembno je, da se dekle, ki sumi, da je noseče, obrne na osebe, ki bi ji znale pomagati. Čeprav se je navadno najlaže zaupati prijateljicam, je vprašanje, ali so one res tiste, ki bodo lahko dobro svetovale in znale nuditi oporo, ki jo dekle potrebuje. Če je le možno, se ob sumu skušajte pogovoriti z odraslo osebo, ki ji zaupate. To je lahko mama, starejša sestra, zdravnik, kakšna teta, morda tudi oče ali kdo drug. Odrasli so navadno tudi bolj informirani o zdravstvenih storitvah in možnostih, ki so vam na voljo.

Vsekakor skušajte čimprej ugotoviti, ali ste noseči. Če niste, vas lahko neha skrbeti. Če ste, se bo čimprej treba odločiti, kako naprej. Vprašanje je, ali otroka donositi ali ne. Pomembno je razmisliti o vseh možnostih. Če boste želele otroka obdržati, morate vedeti, kaj to za vas pomeni. Ne le v nosečnosti, tudi kasneje boste potrebovale veliko pomoči. Kako bo z nadaljevanjem vašega šolanja? Kdo vam lahko pri nosečnosti in negi otroka pomaga? Kaj o vsem skupaj pravijo starši, kaj vaš fant (če ga imate) in kaj ginekolog?

Morda bo šlo vaše razmišljanje v drugi smeri. Morda boste želele nosečnost prekiniti. Odločitev o tem je lahko zelo težka. Vaši želji bodo mogoče nasprotovali starši ali celo vaš fant. Kaj narediti v takem primeru? Možen je tudi obraten scenarij: vi boste želeli otroka obdržati, okolica pa bo od vas pričakovala, da nosečnost prekinete. Vendar se morate odločiti sami. Pomembno je izbrati odločitev, ki bo za vas najboljša. Pogovorite se z vsemi in o svojih možnostih povprašajte ginekologa. Pomembno je vedeti, kaj bo prinesla posamezna odločitev, poznati vse njene prednosti in pomanjkljivosti. Ob odločitvi za splav se je treba pozanimati o tem, kako poteka, kakšna so tveganja in ali je v vaši situaciji izvedljiv. Dobro se je tudi pripraviti na posledice splava. Čeprav je odločitev za splav zelo stresna, psihološke posledice, kadar je ženska nanj dobro pripravljena, navadno niso tako zelo hude, kot bi pričakovali. Ženske se nanj odzovejo različno. Mnoge z žalostjo, tudi občutki krivde, neredko pa se pojavi olajšanje. Seveda je le-to lahko prekinjeno z občasnimi občutji obžalovanja. Vse to je povsem normalno.

Kakorkoli že, če boste kdaj v podobni situaciji, se morate zavedati, da odločitev mora biti vaša. Pri tem pa si skušajte poiskati čim več opore. Kako preprosto bi bilo, če bi se v takšnih situacijah nekdo odločil namesto nas. Tako kot pri starogrških dramah, ko se v trenutku največje zmešnjave na zemljo spusti božanstvo in vse razreši. A v življenju smo za odločitve sami, zato se moramo še toliko bolj potruditi.

Vir:vecer.si, Urška Žugelj

S kloniranjem bi se lahko izognili genskim boleznim

Profesor Wilmut, ki je zaposlen pri inštutu Roslin Institute v bližini Edinburgha, meni, da bi bilo “nemoralno”, če možnosti, ki jih ponuja nova tehnologija, ne bi izrabili za pomoč družinam.

Na drugi strani pa nasprotniki njegovo namero označujejo kot “neetično” in “popolnoma sprevrženo”.

Profesor Wilmut opisuje način, kako bi bilo mogoče zarodku, obremenjenemu z dedno boleznijo, izločiti njegove zarodne celice ter tako odstraniti genetsko pomanjkljivost, ki bi sicer povzročila na primer Huntingtonovo bolezen ali cistično fibrozo. Te zdrave celice bi nato klonirali in jih uporabili za pripravo novega zarodka, ki ne bi bil obremenjen z boleznijo.
Tega bi nato vsadili, da bi se razvil v dojenčka.

Potegniti črto

Profesor Wilmut je v preteklosti izjavljal, da je “odločen nasprotnik” kloniranja človeka. V svoji knjigi z naslovom After Dolly pa trdi, da pri predlaganem postopku ne gre za to. “Zarodek v svoji zgodnji fazi razvoja še ni oseba in uporaba kloniranja za preprečevanje strašnih genskih bolezni se mi zdi precej manj sporna. V uporabi teh metod z namenom preprečevanja bolezni in trpljenja preprosto ne vidim ničesar nemoralnega.”

Professor Wilmut meni, da bi uporaba teh tehnik sprožila številna moralna in praktična vprašanja ter tudi debate o tem, “kje naj bi potekala meja med zatiranjem bolezni in spreminjanjem otroka”. Meni, da ni težko razumeti želje, da bi preprečili, da bi se otrok rodil s hudo gensko boleznijo, kakršna je na primer Huntingtonova bolezen, ali da bi dovajali sintetični rastni hormon in s tem zakrnelemu otroku omogočili normalno rast”.

Vendar pa se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi si pari na primer zaželeli visokoraslega otroka, ker naj bi se visoki ljudje pač bolje znašli v življenju.
Profesor Wilmut piše: “Ne glede na sivo polje med spreminjanjem in terapijo verjamem, da je družba dolžna ukrepati v dobro zarodka, ko tehtamo tveganja in koristi genskega spreminjanja.”

Znanost brez občutka

Vendar pa po njegovem mnenju omenjene tehnike odpirajo nova vprašanja.
Vsaka tovrstna manipulacija namreč ne vpliva le na genetsko zasnovo zadevnega otroka, temveč tudi na genetsko zasnovo njegovih potomcev.
Poleg tega bi bila tehnologija vsaj na začetku zelo draga. Profesor Wilmut meni, da bi se tako pokazale razlike med ljudmi, ki bi si tak poseg v genetsko zasnovo lahko privoščili, in tistimi, ki tega ne bi zmogli.

Urad za človeško fertilizacijo in embriologijo (The Human Fertilisation and Embryology Authority), ki ureja vse znanstvene dejavnosti v zvezi z zarodki, je izrazil mnenje, da je vsaditev kloniranega zarodka v telo ženske v nasprotju z zakonom o reproduktivnem kloniranju iz leta 2001.

Predsednica združenja ProLife Julia Millington je izjavila: “Iskanje popolnosti nima meja:” “Izločanje zdravih celic iz zarodka z genetskimi okvarami z namenom njihovega kloniranja, torej z namenom priprave zdravega identičnega dvojčka, ni le neetično, temveč naravnost sprevrženo dejanje.”

Matthew O’Gorman, predstavnik skupine LIFE, meni: “Profesor Wilmut ne omenja dejstva, da bodo klonirane zarodke namerno uničili takoj po tem, ko bodo iz njih izločili uporabni genetski material.

“Tovrsten predlog je povsem nesprejemljiv, saj zarodek obravnava kot sredstvo in ne kot posameznika. Zarodki bodo ustvarjeni zgolj z namenom priprave novega zarodka, kar je sramoten primer znanosti brez vsakega občutka.”

Vir: http://news.bbc.co.uk

Ko menstruacija zamuja

Predstavljajte si naslednje scenarije. Ena zgodba gre takole: Ana in Tim sta zaljubljena že dalj časa, zadnje mesece tudi hodita. Dobro se razumeta in si zaupata. Pri spolnih odnosih navadno uporabljata zaščito, najpogosteje kondome. Včasih ju zanese in zaščito izpustita. To si sicer dovolita le v t. i. varnih dneh, torej takrat, ko naj ne bi bilo nevarnosti zanositve. Tako delata že dalj časa in do sedaj nikoli ni bilo težav. Dokler Ani nekoč ne izostane menstruacija. Rdeči madež se ne pojavi.

Ali pa takole: Mina in Peter se spoznata na zabavi. Med njima takoj preskoči iskrica. Po malce plesa in flirtanja se nekako sporazumeta in si poiščeta mirno sobico, kjer se stran od trušča in oči drugih posvetita samo telesoma. V navalu strasti gresta do konca in na zaščito niti ne pomislita. Naslednji dan, ko se Mina zbudi doma in se spomni dogodkov prejšnjega večera, jo začne nekje v notranjosti malo skrbeti, vendar strah odrine, češ: saj meni se to ne more zgoditi. Vendar s približevanjem dneva pričakovane menstruacije postaja vedno bolj nestrpna in napeta. Ne more se skoncentrirati na nič. Pred očmi ima samo eno stvar – bo prišla ali ne? Ko pride pričakovani dan, se rdeči madež ne pojavi. In tudi ne nekaj naslednjih dni. Peter o njenih skrbeh ne ve nič. Po zabavi se nista več videla.

Se lahko vživite v katero od zgodb? V obeh menstruacija postane močno zaželena in misel, da je tokrat ne bi bilo, prav nič prijetna. Njen izostanek namreč najverjetneje kaže na nosečnost. Ta pa v nobeni od zgornjih zgodb ni pričakovana in najverjetneje tudi ne zaželena. Morda ste bili tudi sami kdaj v situaciji, ko ste nestrpno pričakovali, ali bo menstruacija prišla ali ne, morda še boste. Nekateri celo z željo, da je takrat ne bi bilo. Ker boste nosečnost načrtovali in si jo želeli. Vendar pustimo načrtovano nosečnost tokrat ob strani. Poglejmo raje, kaj se zgodi, če se pojavi, ko je ne pričakujemo.

Predvsem se moramo najprej razumeti. Nosečnost se ne zgodi samo drugim in nikakor ne samo odraslim. Še manj pa so vse nosečnosti načrtovane. To velja posebno takrat, ko se zgodijo najstnikom. Resnično – raziskave kažejo, da je večina najstniških nosečnosti nenamerna. Včasih je nepazljivost, včasih kaj drugega.

Že sama negotovost v pričakovanju menstruacije je lahko zelo mučna. Predvsem za dekle, ki ve, da ji menstruacija zamuja. Pojavijo se različna vprašanja in skrbi, ki so tako zelo drugačni od tistih vsakdanjih, na primer šolskih, družinskih ali prijateljskih. Kaj bo, če sem res noseča? Kako bom vedela, da sem noseča? Naj komu povem? Mami, očetu, prijateljici, fantu, sestri, zdravniku – komu? Kaj bodo rekli? In navsezadnje: vprašanje, ali otroka obdržati ali nosečnost prekiniti. Vse to so lahko skrbi, ki se razblinijo ob prvi rdeči kapljici, ki se z zamudo pojavi na hlačkah, ali pa postanejo še večje, če te kapljice ni in ni.

Od vsega, kar lahko naredi najstnica, ki sumi, da je noseča, se mi zdi najbolj skrb vzbujajoče, da odlaša s potrditvijo oz. zavrnitvijo nosečnosti. Zakaj? Ker odlašanje vse le še poslabša. Če ni noseča, si s tem samo podaljšuje nepotrebne skrbi. Če pa je noseča, je čimprejšnja potrditev nosečnosti še posebno nujna. Pred njo so pomembne odločitve, za katere že tako ni veliko časa, je pa pomembno, da so dobro premišljene. Verjamem, da je strah pred nosečnostjo lahko zelo velik, vendar pozno odkritje lahko zmanjša možnosti, ki so ji na voljo.

In kakšne možnosti so pred dekletom, ki je noseče? Pravzaprav se bo morala odločiti med tremi možnostmi: da otroka donosi in ga tudi obdrži, da otroka donosi in ga da v posvojitev ali da nosečnost umetno prekine, torej naredi splav. Žal za odločanje nima veliko časa. Po eni strani je nosečnost, ko dekle namerava donositi otroka, treba čim prej odkriti, da dekle svoj način življenja prilagodi tako, kot je najbolj zdravo zanjo in za otroka. Po drugi strani pa je odločitev za splav po tretjem mesecu nosečnosti lahko zelo tvegana in je po določenem tednu ne bo več možno udejanjiti, razen če bi bilo ogroženo dekletovo življenje.

Če torej dekle odlaša s potrditvijo nosečnosti, si skrajša čas, ki bi ga sicer imela na voljo za odločanje in iskanje opore za svojo odločitev, bodisi pri starših, fantu, prijateljih ali zdravniku. O tem, kako se odločiti in kaj posamezne možnosti prinesejo, pa naslednjič.

Vir:Urška Žugelj, vecer.si

Bioetika – etika življenja

Družinskega življenja ne poznajo,povsem odveč je tudi vsako religiozno čutenje in prepričanje, s pomočjo some (droge) lahko vedno znova zapustijo realni svet in si privoščijo oddih in pri šestdesetih letih gredo v bolnišnico za ostarele, ker se še povsem mladostni v vsem modernem udobju na neboleč način konča njihovo življenje.

Krasni novi svet ne pozna trpljenja, bolečine, starosti, odpovedovanja, zvestobe, prijateljstva, individualnosti; edino vodilo tega sveta je »koristnost«. Naj navedem samo en odlomek iz romana, ko direktor Zavoda za razplojevanje in prilagajanje dijakom razlaga, zakaj je ljubezen do narave škodljiva. »Trobentice in lepe pokrajine imajo neko veliko hibo: nič ne stanejo. Ljubezen do narave ne more zaposliti nobene tovarne. Zato smo sklenili zatreti ljubezen do narave vsaj med nižjimi razredi; zatreti ljubezen do narave, vendar pa ne do trošenja prevoznih sredstev. Zakaj treba je bilo poskrbeti, da bodo ljudje še dalje obiskovali deželo, čeprav jo bodo sovražili. Treba je bilo najti gospodarsko bolj zdrav nagib za potrošnjo prevoznih sredstev, kakor je ljubezen do trobentic in lepih pokrajin.«

Namen Huxleyevega dela je vzbuditi v bralcu gnus in odpor do takega nehumanega sveta, v katerem ni prostora za svobodo, za čustva, nevarnost, ljubezen in sovraštvo, veselje in trpljenje, dobro in slabo, moralno in grešno.
Današnji bralec se ob prebiranju knjige nikakor ne more znebiti vtisa, da je že kar precej te utilitaristične miselnosti pricurljalo v naš vsakdanjik. Udobje, ki ga omogoča razvoj tehnike, vse bolj zaznamuje življenjski prostor sodobnega človeka. Tehnika vstopa z vedno novimi izdelki pravzaprav na vsa področja človekovega življenja od spočetja do smrti, vpliva na človekov način mišljenja in čustvovanja, prevzema vlogo posrednika v odnosih do ljudi in okolja. Lahko rečemo, da tehnika na odločilen način zaznamuje razumevanje in delovanje človeka.

Italijanski filozof Umberto Galimberti je celo prepričan, da je danes dejanski subjekt zgodovine tehnika, človek naj bi bil le upravitelj tehnike. Tehnika naj bi predstavljala zadnji horizont človekovega bivanja. Sodobnemu človeku grozi znotraj tega horizonta nevarnost »razčlovečenja « predvsem na kulturnem in moralnem področju. Notranje gibalo sodobnega življenja je prepričanje o neskončnem napredku: vsaka današnja iznajdba je samo predstopnja jutrišnji, popolnejši iznajdbi. Želja po vedno večjem napredku žene človeka naprej na znanstvenem in tehničnem področju. Vedno več ima tudi moči posegati in spreminjati procese življenja, življenja človeka in celotne biosfere.

Bioetika – kritičen glas znotraj znanstveno-tehnične civilizacije

Razmišljati o bioetiki ali etiki življenja pomeni presoditi vodilna načela zahodne civilizacije. Pojav nove vede z imenom »bioetika« lahko umestimo v kritično razmišljanje o zahodni civilizaciji. Osnovna prepričanja o dobrosti in nujnosti znanstveno-tehničnega napredka so v zahodni misli postopoma postala negotova. Že grozovite izkušnje iz obeh svetovnih vojn, eksplozija atomske bombe, nevarnost hladne vojne in vse bolj naraščajoča zavest uničevalnih posledic človekovega poseganja v naravno okolje je razodevalo ambivalentni značaj znanstveno-tehničnega napredka.

Ni vse, kar je tehnično možno, tudi dobro za človeka, za prihodnost človeštva. Vse bolj so se odpirale dileme tudi na mikroravni – pri tem mislim na nove možnosti na področju medicine in genskega inženiringa. Tehnični razvoj na medicinskem področju je z novimi priložnostmi, ki jih je prinašal človeku, odpiral tudi nove dileme. Enostransko zaupanje v razvoj znanosti in tehnike, v njuno avtonomnost in samozadostnost je bilo močno načeto.

Izraz »bioetika/bioethics« je prvič uporabil ameriški onkolog Van Reasslear Potter leta 1970 in bioetiko opredeli kot vedo »preživetja«, ki naj bi skrbela za povezavo bioloških spoznanj z etičnimi vrednotami. Potter se zaveda, da je znanstveno-tehnični napredek ambivalenten, da vsebuje tako možnost za izboljšanje človeškega življenja na Zemlji, lahko pa vodi v samouničenje človeštva. Povsem dobronamerna uporaba rezultatov raziskav s področja biologije v kmetijstvu in prehrani ali v medicini ima lahko negativne posledice za prihodnje življenje na našem planetu. Poleg tega Potter opozarja tudi na možnost uporabe biološkega, kemičnega in atomskega orožja in na njegove uničevalne posledice za celotno biosfero. Z bioetiko skuša Potter povezati znanost o življenju z etiko življenja, da bi tako zgradili »most, ki bi zagotovil preživetje človeštva«. Človek nosi zaradi nove moči, ki jo je pridobil z znanstveno-tehničnim napredkom, tudi odgovornost – prvič v zgodovini – za preživetje celotnega planeta. Z bioetiko je hotel Potter opozoriti na dejstvo, da ni znanosti brez etike. Leta 1994 Potter
predstavi novo pobudo za globalno bioetiko, ki bi vključevala tako medicinsko kot
tudi ekološko etiko. Temeljila naj bi na petih vrlinah: a) ponižnost; b) odgovornost; c)
interdisciplinarna kompetentnost; č) interkulturna kompetentnost; d) sočutje.

Cilj bioetike je še vedno enak prvotnemu: »sprejemljivo preživetje človeškega rodu«. V novem kontekstu znanstveno-tehnološkega razvoja se to še posebej vidi. V tradicionalnem pojmovanju so veljala sama znanstvena raziskovanja za etično nevtralna, o moralnosti oz. nemoralnosti je odločala uporaba teh teoretičnih dognanj. Na področju genetike pa ni več mogoče potegniti jasne ločnice med raziskavo in aplikacijo, med teoretičnim znanjem in praktičnim izvajanjem, saj samo znanstveno raziskovanje vključuje praktično izvajanje le-tega (npr. kloniranje).

Istega leta, ko Potter uvede neologizem »bioetika«, v ZDA začneta delovati dva inštituta za bioetiko, ki pa se pri uporabi imena ne sklicujeta na Potterja in tudi ne prevzameta njegovega pojmovanja nove discipline. André Hellegers ustanovi leta 1971 na Georgetown University (Washington) »Kennedy Institute« (s polnim imenom »The Joseph and Rose Kennedy Institute for the Study of Human Reproduction and Bioethics«), ki »bioetiko« razume predvsem kot novo medicinsko etiko. Bioetiko pojmuje kot normativno in aplikativno etiko na področju medicine, predvsem za rešitev novih dilem, povezanih z novim in mnogokrat revolucionarnim razvojem biomedicinske znanosti in klinične medicine. Aparati za dializo in umetno dihanje, možnost transplantacije organov omogočajo nadaljnje življenje osebam, ki bi sicer umrle.

Oploditev v epruveti in druge nove reproduktivne tehnike omogočajo nov način spočetja življenja. Različne oblike kontracepcijskih sredstev, razvoj prenatalne diagnostike in legalizacija splava dajejo staršem vedno več avtonomije pri odločanju o številu otrok. Z razvojem na medicinskem področju so zdravniki in znanstveniki pridobili ogromno moč, ki jim omogoča posege v življenje pacientov. Naloga bioetike, kot so jo razvijali na Kennedy Institutu, je etična razrešitev novih konfliktnih situacij, do katerih je prišlo z razvojem medicinske tehnologije. Glavna žarišča nove vede so: a) pravice in dolžnosti pacientov in zdravnikov; b) pravice in dolžnosti oseb, na katerih se izvajajo raziskave, in raziskovalcev; c) oblikovanje vodilnih smernic (guide-lines), s katerimi bi lahko presojali etično delovanje na področju medicine in raziskav.

Zaradi velikega vpliva, ki ga je imel »Kennedy Institute« tako v javnosti (podpora medijev) kot tudi znotraj intelektualnih krogov, se je pod izrazom »bioetika« dejansko uporabljalo izključno njegovo pojmovanje. Potterjevo širše pojmovanje, ki vključuje tudi ekologijo, je bilo postavljeno na stranski tir. Razlogi za prevlado ožjega pojmovanja bioetike so trije: a) ukvarjali so se s konkretnimi primeri, kar je omogočalo takojšnje reševanje konfliktov; b) imeli so podporo v tradicionalni filozofiji in teologiji – na inštitut so privabili ugledne filozofe in teologe (Reich, Mc Cormick, Childress, Beauchamp); c) bili so deležni finančne in institucionalne podpore države. Že leta 1978 izda Warren Reich monumentalno delo Enciklopedija bioetike v 5 zvezkih pri katerem sodelujejo številni ugledni filozofi, teologi, znanstveniki, pravniki in drugi. Gre za izrazito interdisciplinarno delo, ki daje nekakšen epistemološki vzorec bioetiki. O konkretnem problemu razpravljajo strokovnjaki različnih disciplin in skušajo pokazati na možne rešitve.

Najbolj razširjena oblika praktične uporabe bioetike je bila v prvih dveh
desetletjih t.i. »paradigma načel« ali »principizem«. V okviru »Kennedy Instituta« sta filozofa različnih smeri J. F. Childress (deontolog) in T. L. Beauchamp (utilitarist) izdelala metodo štirih temeljnih etičnih načel, s pomočjo katerih bi lahko rešili konflikte na področju bioetike. Ta načela so: spoštovanje avtonomije, delati dobro, ne škodovati, pravičnost. Avtorja ugotavljata, da sodobni pluralistični pristop v etiki ne omogoča več skupne metaetične podlage, obstajajo pa formalna načela, ki so v družbi splošno sprejeta in ki ne potrebujejo teoretične filozofske utemeljitve. Prepričana sta, da lahko njuno metodo etične analize uporablja vsakdo, ne glede na njegovo filozofsko ali versko opredelitev. Na podlagi lastne izkušnje – prihajata namreč iz različnih teoretični pristopov k etiki – sta prepričana, da je konsenz na področju prakse dosti lažji kot na področju teorije. V konkretnem primeru je potrebno upoštevati vsa štiri načela. Gre za t.i. načela prima facie – to pomeni, da so načela sicer univerzalna, niso pa absolutna. Vsa štiri načela so zavezujoča do te mere, ko neko načelo stopi v konflikt z nekim drugim enakovrednim oz. višjim načelom. Če pride do konflikta, pa je potrebno pretehtati posledice in se na podlagi le-teh odločiti. Načelno ne obstaja hierarhija načel, v konkretni situaciji je potrebno presoditi, katero načelo je glavno (overriding). Zaradi odpovedi metafizični in antropološki utemeljitvi principizem ogrožata subjektivizem in etični relativizem. Kateremu od načel dati prednost npr. pri vprašanju evtanazije: svobodni odločitvi pacienta ali zdravniškemu načelu »delati dobro pacientu in ne škodovati njegovemu življenju«? Italijanski filozof Adriano Pessina ugotavlja: »Da bi predlagana metoda obdržala svojo učinkovitost, se zanaša na proceduro tehtanja načel, takih, ki omogočajo stalna prestopanja ali omejevanja nasproti enemu
ali drugemu. Namen je bil ta, da bi našli nekaj kriterijev delovanja, nekaj vodilnih smernic: rezultat, tako teoretičen kot praktičen, pa je zelo negotov, kajti glede na način interpretacije je na podlagi teh načel prihajalo do nasprotujočih si rešitev istega problema.« Nadaljnji razvoj bioetike zaznamuje kritično soočanje različnih avtorjev z metodo, ki sta jo predlagala Beauchamp in Childress, in sicer se ta kritika razvija bodisi v popravljanju paradigme načel ali pa v postavitvi druge paradigme za osnovo bioetike, npr. etika kreposti (Pellegrino, Thomasma), nova kazuistika (Jonsen, Toulmin), utilitarizem (Singer), narativna etika (Reich, Clouser, Hunter), etika skrbi (Gilligan).12 Toliko o zaslugah in vplivih Kennedy Instituta, ki je bistveno zaznamoval zgodovino bioetike.

Drugi pomemben center v ZDA, ki je prav tako prispeval k temu, da so bioetiko nekaj desetletij pojmovali predvsem kot medicinsko etiko, pa je »Hastings Center« (prvotno ime je »Institute of Society, Ethics and the Life Sciences«) v New Yorku, ustanovljen leta 1969. Delovanje Hastings Centra je usmerjeno predvsem v izoblikovanje norm na področju medicinskih raziskav in poskusov. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo v ZDA do nekaterih zlorab na področju medicinskih raziskav, ko so z različnimi virusi okužile določeno skupino ljudi brez njihove vnaprejšnje privolitve. Filozof Daniel Callahan ter psihiater Willard Gaylin sta prevzela pobudo in združila znanstvenike, raziskovalce in filozofe, da bi razpravljali o etičnih problemih v zvezi z raziskavami na medicinskem področju. Eden od ciljev Hastings Centra je tudi vzbujati v širših množicah zanimanje za etične probleme na področju znanstvenih raziskav. S pomočjo publikacije Hastings Center Report je imel inštitut izreden mednarodni vpliv in razširjal obzorja bioetike z novimi dilemami in z novimi področji (npr. AIDS, umetna oploditev, prenatalna diagnostika …).

Bioetika – nova veda ali posodobljena medicinska etika

Vpogled v začetek bioetike nam je že nakazal, da bioetiko že od vsega začetka pojmujejo na različne načine: bodisi kot novo vedo, ki poskuša povezati vede o življenju z etiko, bodisi kot posodobljeno medicinsko etiko. V tem ožjem smislu je bioetika opredeljena v prvi izdaji Encikolopedije bioetike iz leta 1978: »Bioetika je sistematični študij človekovega vedénja na področju znanosti o življenju in zdravju, ki ga presoja v luči vrednot in moralnih načel.«14 Predmet bioetike je »človekovo vedénje na področju znanosti o življenju in zdravju«, metoda je »sistematični študij«, formalni predmet so »vrednote in moralna načela «. Iz definicije ni popolnoma jasno, ali gre za normativno ali za sociološko vedo – torej, kako ljudje dejansko delujejo na področju bioznanosti in medicine ali kako naj bi delovali. Poleg tega pa definicija zelo zoži etično pojmovanje na takrat najbolj razširjeno metodo »principizma « v ZDA.

V začetku devetdesetih let se začne razumevanje »bioetike« vračati k izvornemu pomenu besede, kot da bi se mladostnik po otroških in najstniških letih iskanja spet vrnil domov k očetu. Potterjevo pojmovanje bioetike kot »etike preživetja« začenja dobivati vedno več somišljenikov. Bioetika ni zgolj posodobljena medicinska etika, ampak je poziv k novi drži sodobnega človeka znanstveno-tehnične civilizacije do življenja nasploh: do svojega življenja, do življenja soljudi in do življenja celotne biosfere. Bioetika mora, če noče zaiti v redukcionizem, nujno vsebovati tudi ekološko etiko – torej moralni vidik človekovega odnosa do vseh živih bitij.

Tako je tudi druga izdaja Enciklopedije bioetike iz leta 1995 pri opredelitvi bioetike dosti bolj prožna: »Bioetika je sistematično preučevanje moralnih razsežnosti – kar vključuje moralni pogled, odločitve, obnašanje in politike – ved o življenju in skrbi za zdravje, preko različnih etičnih metodologij v interdisciplinarnem kontekstu.«

Naj še enkrat spomnim na »humus«, iz katerega je vzklila »bioetika «. Gre za znanstveno-tehnično civilizacijo, ki je s svojim bliskovitim napredkom začela spreminjati človekov odnos do življenja. Bolj kot kdaj koli lahko današnji človek izbira med življenjem in smrtjo: svojega življenja, življenja bližnjih, vsega človeštva, vseh živih bitij. Novi dosežki na tehničnem področju omogočajo modernemu človeku, da odločilno posega v človekovo življenje in biosfero ter ju spreminja. Ključno vprašanje je, ali je človek moralno dorasel moči, ki jo je pridobil z izsledki znanstveno-tehničnega razvoja. Zna odgovorno uporabljati pridobitve naše civilizacije? Ima torej dovolj izoblikovano zavest odgovornosti, da se moč, ki jo ima, ne bo na koncu obrnila proti njemu?Zelo preprosto lahko bioetiko definiramo kot etiko življenja. Gre za vedo, ki preučuje etični vidik človekovega poseganja v življenje v vseh njegovih oblikah, posebej še v človekovo življenje. Bioetiko lahko razumemo kot človekovo odgovornost do vsega, kar živi.

Med kvaliteto življenja in svetostjo življenja

Najbolj osnovno lahko bioetiko danes delimo v dva tokova. Prva smer se imenuje »bioetika kvalitete življenja«, ki ima za podlago pragmatično oz. utilitaristično etiko. Druga smer je »bioetika nedotakljivosti življenja«, ki sledi tradicionalnemu pojmovanju o svetosti in nedotakljivosti človekovega življenja. Smeri se ločita glede odgovora na
osnovno vprašanjea bioetike, do kje lahko človek posega v življenje, svoje lastno in življenje sočloveka. Je človekovo življenje nedotakljivo od spočetja do smrti ali je dostojanstvo njegove osebe odvisno od kvalitete njegovega življenja?

Posvetimo se najprej Petru Singerju, ki je eden od vodilnih bioetikov danes v svetu. Singer ugotavlja, da tradicionalna etika ne more odgovoriti na nova vprašanja, ki jih prinaša razvoj biomedicine. Različni mejni primeri iz sodobne medicine zelo nazorno kažejo, da načela tradicionalne etike nedotakljivosti življenja ne služijo več za razrešitev novih konfliktov, zato jih je potrebno zamenjati z novimi načeli etike kvalitete življenja. Nove razmere kličejo po novi etiki. »Potem ko je tradicionalna zahodna etika skoraj dva tisoč let usmerjala naše misli in naše odločitve o življenju in smrti, je ta etika danes v krizi.« Tradicionalna etika nedotakljivosti življenja je po Singerju protislovna in nedosledna. »Oslabljena zaradi zatona religiozne avtoritete in zaradi vedno boljšega poznavanja izvora in narave naše vrste, je tradicionalna etika na tem, da jo bodo zrušile spremembe na področju medicinske tehnologije, s katero se njene neprilagodljive kritike niso sposobne soočiti.«
Singer na novo definira pojem osebe. Dostojanstvo osebe ni nekaj, kar je lastno vsakemu človeku, ampak je dostojanstvo odvisno od tega, ali neko življenje izpolnjuje določena merila. Ta merila so naslednja: razumnost, samozavest, zavedanje, sposobnost čutenja, sposobnost načrtovanja prihodnosti. Kdor nima teh sposobnosti, tudi nima dostojanstva
človeške osebe. Nimajo jih niti novorojeni otroci niti težko prizadeti, pa tudi ne bolni v zadnjem stadiju bolezni. Imajo pa jo lahko nekatere živali. Tako Singer zagovarja evtanazijo za težko prizadete, na drugi strani pa zagovarja pravice živali. Človeka, ki daje prednost človeškemu bitju pred drugim življenjem, obtožuje specizma, ki je gotovo najbolj originalna obtožba zahodnega antropocentrizma. »Dati prednost življenju nekega bitja samo zato, ker to živo bitje pripada naši vrsti, bi nas pripeljalo na raven rasistov, ki dajejo prednost tistim, ki pripadajo njihovi vrsti.« Torej to, da pripada nekdo vrsti homo sapiens, nima odločilne etične vrednosti, ampak je odločilna njegova kvaliteta življenja. Tako Singer poziva bralca, naj ne pripisuje življenju zarodka večje vrednosti kot življenju nekega nečloveškega živega bitja na podobni stopnji razumnosti, samozavesti, zavedanja, sposobnosti čutenja. Avtor gre še korak dalje in pravi, da tudi novorojeni še nima pravice osebe. Takole zapiše: »Če zarodek nima iste pravice kot oseba, potem te pravice tudi novorojeni nima; življenje novorojenega ima torej manjšo vrednost kot življenje prašiča, psa ali opice.«

Singer je prepričan, da bo prišlo do preobrata v etični miselnosti. Premike ponazori z na novo napisanimi zapovedmi, ki nadomeščajo stare, tradicionalne zapovedi. Vzame pet starih zapovedi, ki po njegovem mnenju ne odgovarjajo več sodobnim razmeram, jih oblikuje na novo in želi s tem postaviti temelje novemu pogledu na življenje in smrt. Poglejmo si zelo shematsko primerjavo med »staro« in »novo« etiko.

»Stara« etika nedotakljivosti življenja »Nova« etika kvalitete življenja
1. Ravnaj z vsemi človeškimi življenji,
kot da so obdarjena z enako vrednostjo!
1. Priznaj, da je vrednost človeškega življenja
spremenljiva!
2. Nikoli namerno ne umori nedolžnega
človeškega življenja!
2. Sprejmi odgovornost za posledice
svojih odločitev!
3. Ne vzemi si življenja in vedno skušaj
preprečiti, da bi si to storili drugi!
3. Spoštuj željo oseb do življenja in
smrti!
4. Bodite rodovitni in množite se!

4. Rojevaj otroke samo, če so zaželeni!
5. Ravnaj z vsakim človeškim življenjem
kot z neprimerljivo bolj dragocenim
od vsakega nečloveškega življenja!
5. Ne delaj diskriminacije na osnovi
pripadnosti vrsti!

Singerjevo razmišljanje predstavlja skrajno pozicijo utilitaristične in pragmatične bioetike. Zaradi njegovih skrajnih stališč glede odobravanja evtanazije za težko prizadete mu je nemški notranji minister celo prepovedal vstop v Nemčijo. Sicer ni prav veliko bioetikov, ki bi zvesto sledili Singerju, kljub temu pa njegovega vpliva ne gre podcenjevati. Blizu je sodobni potrošniški logiki, da je vse, kar obstaja, na razpolago
človeku. Zakaj ne bi izvedli določenih poskusov, če nam tehnične možnosti to omogočajo? Bioetika kvalitete življenja razume človekovo dostojanstvo kot nekaj relativnega. Človeku samemu je zaupana presoja o tem, katero življenje je vredno živeti in katero ne. Tak način razmišljanja odpira vrata neskončnim možnostim manipulacije in
zlorab. Kdo bo konec koncev zadnji razsodnik, ali me moje življenje še vredno živeti ali ne? Jaz sam, zdravniki, moji bližnji? Po zrušenju teološkega temelja etike je razsvetljenstvo postavilo kot temelj človeško osebo, ki ne sme biti nikoli sredstvo, ampak vedno le cilj človekovega delovanja. Spodmakniti ta temelj nedotakljivosti in svetosti človeške osebe pomeni pravzaprav konec etike in predaja goli pragmatičnosti.

Druga glavna smer sodobne bioetike pa temelji na spoštovanju nedotakljivosti in svetosti človeškega življenja. Človek ni absoluten gospodar svojega življenja, toliko manj življenja drugih ljudi. Življenje sprejema kot dar, kot nekaj svetega. Sprejemanje življenja kot dar pa vsebuje tudi zahtevo, da prevzame odgovornost za svoje lastno življenje, za življenje drugih ljudi in življenje nasploh. Že sama beseda odgovornost
nakazuje, da posameznik daje za svoja dejanja odgovor nekomu (Nekomu), da ne sme svojih dejanj izvrševati poljubno. Bioetika nedotakljivosti življenja dosledno zagotavlja enakopravnost vseh ljudi in se upira skušnjavi, da bi privilegirali močnejše, koristnejše, vplivnejše, bogatejše.
Krščanski pogled na življenje podpira to smer bioetike. Vera v Boga Stvarnika in v Jezusa Kristusa, ki je Odrešenik vsakega človeka, zavezuje kristjana, da sprejema življenje kot dar in priznava enakovrednost in enakopravnost vseh ljudi. Izhodišče krščanskega pogleda na bioetična vprašanja je naslednje: človekovo življenje je najprej Božji dar. Zato človek nima absolutne oblasti nad svojim življenjem, ampak ga sprejema kot nekaj podarjenega, kot veliko priložnost, ki jo Bog polaga v njegove roke, in kot odlično nalogo, da iz svojega življenja naredi nekaj velikega in lepega.

Življenje je temeljna vrednota, je osnova vseh vrednot, interesov, potreb in pravic. Svet je ustvarjen od Boga in človeško življenje predstavlja vrhunec Božjega stvariteljskega načrta. Biblično sporočilo je, da je človek ustvarjen po »Božji podobi«. Na tem dejstvu temeljita »svetost in nedotakljivost« vsakega človeškega življenja, ki prepovedujeta, da bi lahko človekovo življenje podredili različnim interesom. Bog sam je tisti, ki zagotavlja človekovo dostojanstvo. Ker je človek ustvarjen po Božji podobi, je vsak napad na človeka tudi napad na Boga. Nemški moralni teolog Schockenhoff je zapisal: »Kdor dvigne roko proti človeku, se spozabi nad Božjim delom in s tem pravzaprav nad samim Bogom, ki drži svojo roko nad vsem življenjem in ga varuje.«Tudi izjave cerkvenega učiteljstva vseskozi branijo nedotakljivost človeškega življenja. Okrožnica Evangelij življenja, ki jo je papež Janez Pavel II. napisal leta 1995 kot odgovor na različna bioetična vprašanja sodobne družbe, predstavlja temelj krščanske etike z naslednjimi
besedami: »Človeško življenje je sveto, ker že od vsega začetka potrebuje stvariteljsko božje delovanje in ostane za zmeraj v posebnem razmerju do svojega Stvarnika, svojega edinega cilja. Samo Bog je Gospod življenja od njegovega začetka do njegovega konca: nihče in v nobenih okoliščinah si ne sme lastiti pravice, da bi neposredno uničil nedolžno
človeško bitje.« Nobena stvar nikoli ne more opravičiti zatiranja, uničevanja ali manipuliranja s človeškim življenjem. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v Konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu, ki obravnava etična vprašanja, zapisal: »Vse, kar nasprotuje življenju, kakor raznovrstni uboji, genocidi, splavi, evtanazija in radovoljni samoumor;
vse, kar rani neokrnjenost človeške osebe, kakor pohabljanje, telesno ali duševno mučenje, psihično prisiljevanje; vse, kar ponižuje človeško dostojanstvo, kakor npr. življenje v človeka nevrednih razmerah, samovoljno zapiranje, nasilno preseljevanje, suženjstvo, prostitucija, trgovina z ženskami in mladoletniki; tudi sramotne delovne razmere, ko z delavci ravnajo, kakor da so le orodje za dobiček in ne svobodne
ter odgovorne osebe – vse to in drugo, kar je še temu podobno, je v resnici sramota; in ko okužuje človeško kulturo, omadežuje bolj tiste, ki se tako vedejo, kakor tiste, ki trpe krivico; hkrati pa kar najhuje nasprotuje Stvarnikovi časti« (CS 27). S teološkega stališča pa obstaja še dodatni razlog za zagovarjanje načela svetosti življenja: Kristusovo odrešenje. Jezus Kristus je namreč umrl za vsakega človeka in daroval samega sebe na križu za vsakogar. Človek je Božja stvaritev. To dostojanstvo deli z vsemi ustvarjenimi
bitji in z vsem vesoljnim svetom. Krščanstvo pa človeku pripisuje še novo dostojanstvo, da je »odrešen«. Človek je nekdo, ki je vreden toliko, da je Bog dal zanj celo svojega lastnega Sina. To novo dostojanstvo odrešenih je za kristjane lastno vsaki osebi, ne glede na to, ali je moški ali ženska, otrok ali starček, zdrav ali bolan, bogat ali
reven, rojen ali še nerojen, kristjan ali nekristjan.

Sklep

Argumenti krščanske bioetike so v osnovi obramba proti vsakemu totalitarizmu razuma, tehnike in dobička, in opominjanje, da človek ni gospodar vesoljstva, ampak njegov oskrbnik, da ima življenje drugega človeka prednost pred lastnim užitkom in lastnimi interesi, da življenje samo prihaja od »neskončno Drugega«, h komur se bo nekoč tudi vrnilo. Bioetika kliče človeka k etični odgovornosti v njegovem odnosu do
sveta in do življenja, tako do življenja njegovih sodobnikov kot tudi do
življenja prihodnjih rodov.
Vera v Boga, stvarnika vesolja, ki bo privedel svoje delo k eshatološki izpolnitvi, vodi vernika v temeljno držo sprejemanja in veselja nad življenjem. Stvarstvo razume kot dar ljubečega Boga, ki je »Gospodar, ljubitelj življenja« (Mdr 11,26) in človeka kliče k sodelovanju pri stvarjenjskem načrtu. V horizontu Božjega gospostva je tudi sodobni človek znanstveno-tehnične civilizacije lahko obvarovan pred obupom in malodušjem, kamor bi lahko zapadel zaradi izkušnje dvoumnega značaja svoje svobode in nevarnosti, ki ju prinaša s seboj moderni napredek. Prepričanje, da je Bog stvarnik sveta in da mu stalno pritrjuje, osvobaja vernika zadnjega strahu, da bi svet zapadel v kaos.27 Ta
vera pa seveda kristjana ne odvezuje osebne odgovornosti za prihodnost življenja na našem planetu, ampak mu daje pogum za svobodo, za ustvarjanje razmer, kjer bo vladal spoštljiv odnos do življenja in spoštovanje nedotakljivosti človeškega življenja.

Povzetek: Roman Globokar, Bioetika – etika življenja

Bioetika je razmeroma mlada veda. Pojavila se je v sedemdesetih
letih prejšnjega stoletja v ZDA. Izraz »bioetika« je skoval V. R. Potter
in v njej videl most med biološkimi vedami in etiko. Napredek
znanosti in tehnike na področju medicine in biologije potrebuje etično
presojo. Bioetika je po Potterju »veda preživetja«, z njeno pomočjo naj
bi omogočili tudi prihodnji obstoj življenja na našem planetu. Vpliv
dveh pomembnih institutov – Kennedy Instituta in Hastings Centra –
pa je pojmovanje bioetike za nekaj časa zožil na novo medicinsko etiko.
Najbolj razširjena metoda bioetike je bila v začetku t.i. »paradigma
načel«, ki sta jo razvila Beauchamp in Childress. Prepričana sta, da
lahko s pomočjo štirih splošno sprejetih načel v družbi (spoštovanje
avtonomije, delati dobro, ne škodovati, načelo pravičnosti) rešimo konkretne
primere na področju medicine in raziskav, in to ne glede na posameznikovo
svetovnonazorsko oz. religiozno opredelitev. Izredna
praktičnost in uporabnost njune metode vendarle pušča odprta vrata
subjektivizmu in etičnemu relativizmu.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa se začne bioetiko spet
dojemati širše: poleg medicinske etike vključuje širše razumljena bioetika
tudi ekološko etiko – torej držo do življenja nasploh. Avtor razume
bioetiko kot človekovo odgovornost do vsega, kar živi. Bioetika
preučuje etični vidik človekovega poseganja v življenje v vseh njegovih
oblikah, posebej še v človekovo življenje.
V zadnjem delu sta predstavljena dva osnovna tokova v bioetiki:
bioetika kvalitete življenja in bioetika nedotakljivosti življenja. Radikalni
predstavnik prve smeri je avstralski filozof Peter Singer, pri katerem
je osrednje njegovo pojmovanje osebe. Po njegovem ni vsak
človek oseba in osebe niso samo ljudje, ampak so to lahko tudi živali.
Krščanska bioetika podpira etiko nedotakljivosti in svetosti človeškega
življenja. Na koncu je nakazan prispevek vere v Boga Stvarnika in Jezusa
Kristusa Odrešenika za bioetično razmišljanje. Kristjan sprejema
življenje kot dar in odgovornost.

Kubanke kot metodo za kontrolo rojstev izbirajo splav

govorila z več kot 4.000 ženskami po vsej državi. Vključenih je bilo 1.806 žensk, ki so imele že vsaj en splav, in 2.442, ki so donosile svoje otroke.
Izmed žensk, ki so že imele splav, jih je 52,2 odstotka dejalo, da so opustile kontracepcijo, in 7,3 odstotka, to je 132 žensk, da splavu dajejo prednost pred kontracepcijo.

Patricia Garcia je 21-letna študentka, ki je imela v zadnjih štirih letih dva splava in sedaj čaka na rezultate testa nosečnosti, da se prijavi za tretji splav.

»Saj ne, da mi je to všeč, je pa rešitev,« je dejala. »Nekaj gre vedno narobe, ali pozabiš vzeti tabletko ali poči kondom.« Pravi, da ne razmišlja o fizičnih tveganjih kirurškega posega, čeprav priznava, da se boji »neprijetnega postopka«, bolečine in posledične slabosti.

Razlogi, ki so jih druge ženske navedle v prid splava, so podobni: »To je varna metoda.«, »Saj ni nič takšnega.«, »Hitro je urejeno.«. Kontracepcijske metode »povzročajo neugodje ter niso ne učinkovite ne prijetne«, so dejale nekatere ženske.

Po poročanju IPS News strokovnjaki verjamejo, da je imelo več kot 70 % Kubank, ki so prijavile težave z rodnostjo, v mladosti enega ali več splavov.
Splav je na Kubi postal legalen leta 1965. Podatki kažejo, da je bilo leta 2004 67.277 splavov.

Vendar pa ta številka ne vključuje splavov v najzgodnejšem obdobju nosečnosti, t.i. »regulacije menstruacije«, kjer je otrok abortiran v prvih tednih nosečnosti. Pri teh splavih gre za izsesavanje iz maternice, kadar menstruacija zamuja, pogosto ne da bi bil prej opravljen test nosečnosti. Če je torej ženska noseča, bo splavila. Glede na znane podatke je takšnih ekstrakcij 36 na 1.000 žensk. Če to dodamo trenutnemu odstotku splavov v državi, to pomeni, da se 59 odstotkov vseh nosečnosti konča s splavom.

Statistika je sicer bolj zapletena, ker splav ni vedno posledica »regulacij menstruacije«, kajti zamujanje menstruacije se včasih pojavi tudi zaradi drugih razlogov. Če torej teh podatkov ne upoštevamo, je po statističnih podatkih 52,5 splavov na vsakih 100 rojstev.

V zadnjih letih se je število zabeleženih splavov zmanjšalo, vendar pa gre ta padec vsaj delno pripisati izključevanju »regulacije menstruacije« iz podatkov o splavu. Delno pa je ta padec tudi posledica zmanjševanja števila prebivalstva. Rodnost je na Kubi že padla pod nivo ohranjanja populacije, saj se rodi le 0,75 deklic na žensko.

Kljub tem podatkom fundacija ZN UNFPA še naprej sodeluje pri reproduktivnih »zdravstvenih« ukrepih Kube in prispeva 3,3 milijone dolarjev za njihove projekte v obdobju 2004–2007.

Vir Gudrun Schultz, LifeSiteNews.com

Rusija skuša spodbuditi rodnost, žensk to ne zanima

Vendar se zdi, da žensk to ne zanima, čeprav so ponudbe ruske vlade nedvomno vabljive.

Putin je namreč ruskemu parlamentu ukazal, naj več kot podvoji mesečni otroški dodatek – trenutno znaša približno 55 ameriških dolarjev mesečno. Ženske, ki se odločijo za drugega otroka, naj bi po novem lahko dobile celo neverjetnih $9.200 – ogromno količino denarja v državi, kjer povprečna mesečna plača znaša $330.

Vendar pa ženske v lokalnem centru za načrtovanje družine pravijo, da denar za njih ni spodbuda za to, da bi imele več otrok.

Svetlana Romanicheva, študentka, ki je rekla, da še vsaj pet let ne misli imeti otrok, pravi, da ta odločitev kaže na to, da ruska vlada sploh ne razume, kako živijo mlade ženske: »Otrok ni enostaven projekt. V današnjem svetu se od ženske pričakuje, da študira, dobi službo in naredi kariero. Imeti več denarja tega ne bo spremenilo.«

»Ta problem je nastal že dolgo nazaj, in tudi če bi imeli veliko otrok, to še ne pomeni, da bi se stanje izboljšalo,« je dejala Irina Isayeva, študentka medicine, ki dela kot prostovoljka na centru za načrtovanje družine. »Ženske si morda želijo manj otrok, ki pa bi jim lahko omogočili boljše življenje.«

Druge ženske, na primer študentka Istomina, so časopisu zaupale, da danes postaja problem najti dobrega moža, zato se mnoge ženske odločijo ostati same ali pa odidejo v kakšno drugo državo iskat razmerje.

Število rojstev se v Rusiji zmanjšuje že desetletja – leta 2004 je bilo le 1,17 otroka na eno žensko. Še leta 1990 je bilo to število dvakrat večje. Demografi pravijo, da je za ohranjanje naroda potrebnih vsaj 2,4 otroka na žensko.

Te številke še poslabšujeta izredno visoko število splavov, saj se splav smatra kot glavno sredstvo za kontroliranje rojstev, in staranje prebivalstva.

V nedavnem poročilu ZN kot posledico vsega tega skupaj napovedujejo, da se bo do leta 2050 prebivalstvo Rusije zmanjšalo za tretjino. Zaradi tega država ne bo sposobna ohranjati vojske za lastno obrambo, poskrbeti za delovno silo v tovarnah in drugih podjetjih ter skrbeti za starejše prebivalce v pokoju.

Vir Steven Ertelt, LifeNews.com

Harvard bo kloniral človeka

Znanstveniki so že pred časom izgubili upanje, da bodo lahko uporabili človeške celice za “terapevtsko kloniranje”, ker so se tovrstne raziskave spotaknile ob etična in moralna vprašanja kloniranja. Poleg tega so znanstveniki bili soočeni s prepovedjo kloniranja s strani posameznih držav in uradne politike.

S pomočjo zasebnega denarja in v sodelovanju z mednarodnimi strokovnjaki bodo skušali nadaljevati raziskave na področju kloniranja v terapevtske namene. Harvardski profesor Steven Hyman je poudaril, da raziskave na področju kloniranja celic veliko obetajo. Harvard je druga ameriška univerza, ki je naznanila nadaljevanje raziskav nakljub etičnim pomislekom.

Vir 24ur.com

Jaz sem očka

Lahko bi si našel žensko samo zato, da bi imel otroka z njo, a se mu to ni zdelo etično ali moralno opravičljivo. Poleg tega bi mati dobila skrbništvo, če bi njun odnos razpadel.

Tako je s pomočjo interneta našel ameriško darovalko jajčec, dal v Kaliforniji oploditi njena jajčeca s svojo spermo in plačal nadomestni materi, da je donosila njegove otroke. Tega v Veliki Britaniji ne bi mogel storiti legalno.

Enostarševska družina

Celotni stroški so znesli £50,000. Rezultat vsega skupaj pa so bili trojčki Piers, Lars and Ian. Šest tednov po njihovem rojstvu je gospod Mucklejohn odletel v ZDA ponje in jih pripeljal domov. Pet let kasneje je njegova družina vesela in zdrava.

Čeprav je sam tesno povezan s svojo materjo, se mu ne zdi, da bi njegovim otrokom kaj manjkalo, saj koncept “matere” ne igra nobene vloge v njihovem vsakdanjem življenju.

“Jaz sem sidro v njihovih življenjih,” pravi. “To ne pomeni, da imeti mamo ni čudovita stvar, toda vse, dokler se trudim z njimi najbolje, kakor zmorem, se mi zdi, da jim nič ne manjka. Vedel sem, da lahko združim oba spola, in to s fanti vseskozi počnem. Najprej se crkljamo in objemamo, nato pa z njimi na vrtu igram nogomet.

Moji otroci so produkt enostarševske družine tako kot veliko njihovih prijateljev in veliko ljudi v današnji družbi.”

Toda verjetnost, da bodo v prihodnosti verjetno želeli izvedeti več o svoji materi, je odigrala veliko vlogo pri odločitvi, da jih odpelje v ZDA, da bi videli, kako in kje so bili ustvarjeni, ter da bi se srečali s svojo biološko materjo Melisso Valdovinos in s svojo nadomestno materjo Tino Price.

“Ne vem, če bodo moji otroci kdajkoli potrebovali svojo mamo,” pravi gospod Mucklejohn. “Mislim, da ne, saj ona nikoli ni bila del njihovega vsakdanjika, vendar menim, da je pomembno ostati v dobrih odnosih tako z Melisso kot s Tino, da jih bodo nekoč lahko našli in govorili z njima, če bodo tako želeli.”

Za Melisso, biološko mater je bil nenavaden trenutek, ko je prvič srečala svoje tri sinove, lepa izkušnja, vendar nič več kot to.
“Čutila sem se povezane z njimi, vendar ne tako, kot da mi pripadajo,” je dejala. “V sebi ne vidim njihove mamice, saj ne opravljam vloge matere. Zavedam se, da so Ianova odgovornost in ne moja.”

Melisso je njena lastna mati zapustila, ko je bila stara le dve leti. Ne zdi se ji, da je zaradi tega trpela, kar bi lahko razložilo njeno sposobnost, da se ni navezala.

Dogodek je bil bolj čustven za nadomestno mamo Tino, ki je jokala, ko je videla fante.”Še vedno se čutim povezano z njimi, čeprav jih ne poznam,” je rekla. “Moje srce je bilo polno že, ko sem jih gledala, kako se igrajo in kako so skupaj z očetom. Bilo je lepo biti del tega in videti, da so družina.”

Polno življenje

Njuni reakciji sta gospodu Mucklejohnu pokazali, da je izbral pravi ženski.

“Melissa je čutila zadovoljstvo zaradi tega, kar je storila, za Tino pa je bilo malce bolj čustveno,” je dejal.

“Toda že, ko sem ju izbral, se mi je zdelo, da to delata iz pravih namigov in da ne bo težav, ko se bodo otroci rodili.”

Kaj pa fantje? Še vedno so premladi, da bi v polnosti razumeli vlogi, ki sta ju obe ženski odigrali pri njihovem spočetju, in so se obnašali kot tipični petletniki – bolj jih je zanimala igra kot pa srečanje z obema ženskama.

“Prej niso nikoli nič spraševali in tudi potem, ko so srečali obe ženski, niso pokazali nič več zanimanja za katerokoli izmed svojih mater,” pravi gospod Mucklejohn.

Zaveda se, da njegove odločitve o tem, kako ustvariti družino, ne razumejo vsi. Zato je izdal knjigo And Then There Were Three (In potem so bili trije), da bi stvari jasno povedal.

Od takrat je bil odziv večinoma pozitiven, še posebno s strani ljudi, ki sami ne morejo imeti otrok.

“Videl sem žalost, ki jo prinaša življenje brez otrok, in ta država tako otežuje premagovanje te žalosti,” pravi. “A vendar je to možno.”

Vir: http://news.bbc.co.uk

Splav in rak dojke sta povezana, je poudarila kirurginja na tiskovni konferenci v Ottawi

je po poročanju časopisov Globe in Mail izjavila dr. Lanfranchijeva.
Dr. Angela Lanfranchi,izredna profesorica kirurgije na Robert Wood Johnson Medical School v New Jerseyu in soustanoviteljica Instituta za preprečevanje raka na dojki, je predstavila prepričljive dokaze o povezanosti raka na dojki s splavom, na tiskovni konferenci, ki so jo prejšnji četrtek organizirali člani parlamentarnega odbora za življenje v Ottawi.

Od leta 1957 je več kot 40 raziskav po vsem svetu pokazalo na povezavo med umetnim splavom in rakom na dojki. Raziskava dr. Joela Brinda, profesorja endokrinologije na Baruch College, City University of New York, iz leta 1996 je dokazala, da je splav pomemben neodvisen faktor tveganja za nastanek raka na dojki. (Več v dr. Brindovem pregledu raziskav v zadnjih devetih letih na strani: http://www.jpands.org/vol10no4/brind.pdf )

»Ženskam ne delamo usluge, če se ne menimo za epidemiološke in biološke dokaze, ki kažejo na to, da je pri ženskah, ki so imele splav, večje tveganje za razvoj raka na dojki.«
»To je pomembno zdravstveno vprašanje žensk,« je še nadaljeval poslanec Paul Steckle.

Kljub kopičenju dobro podkrepljenih dokazov pa vodilni raziskovalni centri za raka v svetu,ne želijo potrditi povezave med učinki splava na žensko telo in posledičnim razvojem raka na dojki.

Vir: Gudrun Schultz, LifeSiteNews.com

Nevarnosti heterologne umetne oploditve – pet otrok trpi zaradi dedne bolezni darovalca sperme

Družine so imele sedem otrok, od tega tri pare dvojčkov, vse od istega darovalca. Vsi razen dveh otrok so imeli identične bolezenske znake.
Posledica resne kongenitalne nevtropenije je pomanjkanje belih krvničk, zaradi česar so otroci bolj dovzetni za infekcije in levkemijo. Vsakodnevno dajanje injekcij z zdravilom neupogen lahko otrokom pomaga, da se upirajo infekcijam, vendar pa jih ne zaščiti pred levkemijo. To zdravilo stane $200 dnevno, vendar pa ga po besedah dr. Boxerja veliko družin dobiva zastonj, če sodelujejo v raziskavi.

V zelo redkih primerih se bolezen pri nosilcu gena ne razvije. Zdravniki predvidevajo, da je bil darovalec eden izmed takšnih nosilcev gena, saj bi bil drugače preveč bolan, da bi ga sprejeli kot darovalca sperme.
Verjetnost, da bodo ti otroci gen in bolezen prenesli na svoje otroke, je 50 %.

Medtem ko darovalce sperme že povsem rutinsko testirajo glede splošnih genetskih napak, kot sta cistična fibroza in anemija srpastih celic, pa jih ne testirajo glede redkih bolezni, ki prizadenejo le manjše število populacije, pravi dr. Joe Leigh Simpson iz Baylor College of Medicine.
Dr. Boxer zato, da bi zavaroval anonimnost družin in darovalca, ni želel povedati imena semenske banke.Prav tako ni znano, ali je moški oče še katerim drugim otrokom in ali mu je znano, da prenaša to bolezen.

Gudrun Schultz, LifeSiteNews.com