Oklahoma sprejela zakon, ki zahteva soglasje staršev in financiranje svetovanja za življenje

Novi zakon omogoča javno financiranje svetovanja za življenje in drugo podporo ženskam, ki so nepričakovano noseče. Določbe o informirani odločitvi omogočajo informiranje žensk tudi o bolečinah, ki jih doživlja otrok med splavom.

Novi zakon omogoča ločeni obtožbi, ko je noseča ženska napadena in je otrok poškodovan ali umorjen.

»To je velika zmaga nerojenih,« je dejal senator Don Barrington, R-Lawton, avtor zakona. »Ta novi zakon je odgovor na molitve mnogih let in kaže na pomembnost izvolitve zakonodajalcev naklonjenih življenju.«

Državni senat je sprejel predlog z glasovi 38:8 in governor Brad Henry je podpisal novi zakon, ki je stopil v veljavo v torek 23. maja 2006.

Hilary White, LifeSiteNews.com

Očetovski dopust tudi za samozaposlene in kmete

Družina s štirimi ali več otroki bo po noveli prejela večji dodatek za veliko družino, in sicer 100.000 tolarjev, medtem ko za družino s tremi otroki ta dodatek znaša 82.000 tolarjev. Spremembe pa so tudi pri očetovskem dopustu.
Oče mora po noveli izrabiti očetovski dopust do dopolnjenega šestega meseca otrokove starosti v trajanju najmanj 15 dni v obliki polne odsotnosti z dela. Očetovski dopust v trajanju 75 dni v obliki polne odsotnosti z dela pa lahko izrabi najdalj do tretjega leta starosti otroka in ne do osmega leta kot doslej.Pri dopustu za nego in varstvo otroka v trajanju največ 75 dni pa ostaja ureditev po starem, kar pomeni, da del dopusta za nego in varstvo otroka lahko eden od staršev prenese in izrabi najdlje do osmega leta starosti otroka. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve poudarjajo, da je treba ločevati med 75 dnevi plačanega prenesenega dopusta za nego in varstvo otroka, ki ga lahko izrabi eden od staršev, in 75 dnevi neplačanega očetovskega dopusta, ki ga lahko izrabi le oče. Gre za dve različni pravici, ki sta urejeni v istem zakonu.

Odpravlja se možnost nastopa porodniškega dopusta 42 dni pred predvidenim datumom poroda in določa le rok 28 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog.Eden od staršev, ki si na podlagi svoje dejavnosti plačuje prispevke za socialno varnost za najmanj 20 ur tedensko ter neguje in varuje otroka do tretjega leta starosti, ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače. Eden od staršev, ki neguje in varuje dva otroka, pa ima po noveli pravico, da to podaljša do dopolnjenega šestega leta starosti mlajšega otroka.

Eden od staršev, ki si na podlagi svoje dejavnosti plačuje prispevke za socialno varnost za najmanj 20 ur tedensko ter neguje in varuje težje gibalno oviranega otroka ali zmerno ali težje duševno prizadetega otroka, ima pravico do plačila prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače tudi po tretjem letu starosti otroka, vendar ne dlje kot do 18. leta starosti otroka.

Po dosedanjem zakonu ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek eden od staršev, kadar prekine delovno razmerje ali začne delati krajši delovni čas zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka. V skladu z zadnjo novelo pa ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek tudi eden od staršev, ki neguje in varuje dva ali več otrok z zmerno oz. težjo motnjo v duševnem razvoju ali zmerno oz. težjo gibalno oviranostjo.

Po noveli ima eden od staršev, ki zapusti trg dela zaradi nege in varstva štirih ali več otrok, po novem pravico do plačila prispevkov za socialno varnost do dopolnjenega desetega leta starosti najmlajšega otroka.

Vir: dnevnik.si

Podpora neomejeni pravici do splava med Američani pada

V raziskavi, izvedeni med 4. in 10. aprilom 2006, je sodelovalo 1.016 odraslih Američanov. 47% vprašanih je odgovorilo, da nasprotujejo odločitvi Vrhovnega sodišča o legalizaciji splava.

Velika večina, 53%, je dejala, da bi moral biti dostop do splava omejen. 20% pa jih je reklo, da nikoli niso podpirali splava. Samo 24% vprašanih je menilo, da bi morala imeti ženska pravico do splava ne glede na okoliščine.
40% vprašanih bi podprlo zakone, ki bi splav naredili težje dosegljiv. Prav tako jih je 40% mnenja, da zakonov ne bi smeli spreminjati.

Anketna vprašanja so bila zavajajoča, saj so namigovala, da je bila odločitev Vrhovnega sodišča o legalizaciji splava omejena le na prve tri mesece nosečnosti, čeprav je ta odločitev v resnici na široko odprla vrata splavu na zahtevo nosečnice v vseh devetih mesecih nosečnosti.

Udeležence so vprašali: »Leta 1973 se je ameriško Vrhovno sodišče odločilo, da so državni zakoni, ki so prepovedovali splav vse do tretjega meseca nosečnosti, neustavni, ter da bi morala biti odločitev o tem, ali naj ženska do tretjega meseca nosečnosti naredi splav, prepuščena ženski in njenemu zdravniku. Ali na splošno podpirate ali ste proti temu delu odločitve ameriškega Vrhovnega sodišča, ki legalizira splav do treh mesecev nosečnosti?«

Kljub netočnostim v besedilu rezultati ankete kažejo, da so Američani vedno bolj nezadovoljni z neomejenim dostopom do splava.

Vir: Gudrun Schultz, LifeSite.com

Celotne rezultate lahko preberete tukaj.

Ali imajo možnost, da izberejo življenje?

Splavnost

Splavnost na Slovenskem je previsoka v primerjavi z drugimi evropskimi državami (Rodnostno vedenje Slovencev: nacionalno poročilo. Ur. Vojislav Likar, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Založba ZRC, Ljubljana 1998, 9-10, 68-70). Uvrščamo se predaleč od Nizozemske, ki ima v Evropi najnižjo splavnost.

Kontracepcija je pomemben dejavnik pri splavu: večji je delež žensk, ki uporabljajo kontracepcijo, manjše je število splavov. Splavnost v Sloveniji, čeprav visoka v Evropi, je sicer bistveno nižja od splavnosti v Turčiji, kjer splavi nadomeščajo kontracepcijo (Bojana Pinter, Medico-legal aspects of abortion in Europe. Eur. J. Contracept. Reprod. Health Care. 2002, 7, 15-9.). V Tabeli 1 vidimo razporeditev splavnosti in uporabe kontracepcije v treh evropskih državah, med katerimi je tudi Slovenija.

Tabela 1. Splavnost in odstotek žensk, ki uporabljajo kontracepcijo, v treh evropskih državah

Država Splavnost * Kontracepcija (%)**
Nizozemska 8 79
Slovenija 16 66
Turčija 25 38
*Število žensk, ki splavijo, na 1000 žensk, starih od 15 do 44 let.
**Odstotek žensk, ki uporabljajo kontracepcijo

Z leti se tudi v Sloveniji število splavov znižuje. Specialisti to pripisujejo manjšemu številu žensk, sposobnih zanositve, v starajoči se populaciji.
Poleg visoke splavnosti pa je pri nas problematično zlasti razmerje med rojenimi in splavljenimi.

V ljubljanski porodnišnici se je leta 2003 rodilo 4968 otrok, medtem ko je bilo na Ginekološki kliniki v Ljubljani 1995 splavov. Razmerje med splavljenimi in rojenimi otroki je skoraj 1 proti 2,5 (na eno prekinitev nosečnosti sta 2,4 poroda) (Tabela 2). V Franciji je tako razmerje ena proti štiri, kar pomeni, da ženske v tej deželi naredijo enkrat manj splavov kot pri nas oz. pri nas naredimo letno 2500 splavov več (ob upoštevanju razmerja v tej evropski državi).

Tabela 2. Razmerje med rojenimi in splavljenimi na Nizozemskem, v Franciji, Veliki Britaniji in Sloveniji

Država Razmerje splavi/nosečnosti*
Nizozemska 14
Francija 18
Velika Britanija 21
Slovenija 29
* Število žensk, ki umetno splavijo, na 100 nosečnic.

Pred odločitvijo za splav so zelo pomembni štirje dejavniki: socialno-ekonomski in psihološki položaj ženske, splošno gledanje na družino in otroka v družbi, svetovanje pred splavom in čas za premislek pred splavom.

Nizek socialno-ekonomski status je pomemben dejavnik, zaradi katerega se ženske odločijo za splav. Na splošno je splavnost bistveno manjša v zahodnoevropskih državah (v povprečju: 10/1000, med 5 in 18) v primerjavi z vzhodnimi državami (37/1000, med 13 in 78). Pričakovali smo, da se bo z izboljšanimi socialnimi razmerami prebivalstva splavnost tudi pri nas znižala. Čeprav se je pri nas bruto družbeni proizvod na prebivalca po letu 1990 bistveno dvignil, sprememb v splavnosti nismo še zaznali. Dosedanje vlade se hvalijo, da se trudijo za boljšo ureditev porodniškega dopusta in zvišanje otroških dodatkov, za zaposlovanje mladih in za mladim parom naklonjeno stanovanjsko politiko.

Tudi najbolj zagnani politiki pa so nesposobni spremeniti splošno mnenje o življenju, družini in otroku. Družine ne prikazujejo pozitivno, njeno jedro ni več otrok.

Vse kaže, da se ljudje niso pripravljeni odločiti za otroke predvsem zato, ker se človeško bitje ne spoštuje več. To je posledica zelo razširjenega načina življenja in tudi izobraževanja, ki je danes usmerjeno v materialne dobrine.

Odpravljanje socialnih razlogov za splav zahteva velike in čim prejšnje spremembe v naši družbi.

Svetovanje in čas za razmislek, ki sta drugod dobro urejena, sta danes za Slovenijo narodna prioriteta

Dva dejavnika sta takoj uresničljiva. To sta svetovanje in čas za premislek. Da je to res pomembno, razberemo iz podatkov. Z enako stopnjo kontracepcije je namreč splavnost v Veliki Britaniji dvakrat večja kot na Nizozemskem, toda na Nizozemskem imajo svetovanje pred splavom, v Veliki Britaniji pa ne. V Turčiji, kjer splav naredijo takoj, je splavnost 25/1000, medtem ko je splavnost v Franciji, kjer imajo še en teden časa za premislek, 12/1000 (tabela 3).

Tabela 3. Splavnost odvisna od svetovanja in časa za premislek pred splavom

  Svetovanje Čas za premislek Splavnost (1000)
Nizozemska da   8
Francija mladoletnice 7 12
Velika Britanija ne 0 16
Turčija ne 0 25
Slovenija Ni obvezno 0 16

Zakon, ki ureja prekinitev nosečnosti v Sloveniji, je star 27 let (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Uradni List socialistične republike Slovenije, št. 11, 1977, 43-47; Navodilo za izvrševanje zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Uradni List socialistične republike Slovenije, št. 15, 1977, 901-903.). Svetovanje pred splavom in čas za premislek nista predpisana. Bili smo sicer zelo napredni. Medtem ko je bil sočasni zakon v Franciji (potrjen le 2 leti prej) sorazmerno konservativen, je bil zakon v Sloveniji zelo naklonjen ženskam, ki so se odločile za splav: časovne omejitve niso dosledno upoštevali, mladoletnice so lahko splavile brez dovoljenja staršev, časa za premislek in svetovanje pred splavom pa ni bilo.

V Sloveniji se je sicer svetovalna služba začela že leta 1960, ko je Uredba o pogojih in postopku za dovolitev splava v komisiji za umetno prekinitev nosečnosti zdravstvenemu osebju pridružila socialne delavce. S to uredbo so poleg medicinske indikacije za splav začeli dovoljevati tudi splav zaradi socialnih razlogov. Služba socialnih delavcev je takrat naredila splav dostopnejši, saj je skušala ugoditi različnim zahtevam upravnega postopka, ki je bil zapleten zaradi tedanjih strožjih meril in bolj odklonilnega odnosa družbe do splava (Maca Maček, Svetovalno delo pri umetni prekinitvi nosečnosti, kot ga opravljamo na Ginekološki kliniki v Ljubljani. V: Kako smo dosegli, da nam dojenčki ne umirajo več. Simpozij v počastitev 70-letnice akad. prof. dr. Lidije Andolšek Jeras. Ljubljana, 8. september 1999, 21-23. ). Naloga socialnih delavcev je, da skupaj z zdravstvenimi delavci in zdravstvenimi organizacijami seznanjajo nosečnice s postopkom, potekom in posledicami umetne prekinitve nosečnosti (30. člen zakona leta 1977). Nasvet pri socialnih delavcih pa nikakor ne vpliva na nadaljevanje postopka za splav. V 55. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava republike Slovenije. Uradni List republike Slovenije, št. 33, 1991.) je opredeljena človekova pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Način obravnave žensk, ki želijo opraviti splav, pa je zelo podoben zakonu iz prejšnjih let. V primerjavi z drugimi evropskimi državami slovenski zakon ne pozna ne svetovanja ne časa za premislek. Svetovanje in čas za premislek niso zahteve iz preteklosti. Francoski zakon je bil spremenjen l. 2001. V novem zakonu je svetovanje sicer obvezno le pri mladoletnicah, čas za premislek pa ostaja nespremenjen.

Velikemu številu splavov bi se lahko izognili s pravilno zastavljeno svetovalno službo z dvema prioritetama: socialno in moralno. V Nemčiji se 25% žensk po svetovanju odreče splavu. Pri nas smo trenutno veliko manj uspešni: po svetovanju se manj kot 10% žensk odloči za otroka (Maca Maček, Svetovalno delo pri umetni prekinitvi nosečnosti. kot ga opravljamo na Ginekološki kliniki v Ljubljani. V: Kako smo dosegli, da nam dojenčki ne umirajo več. Simpozij v počastitev 70-letnice akad. prof. dr. Lidije Andolšek Jeras. Ljubljana, 8. september 1999, 21-23.).

Po uzakonitvi naj se svetovalno delo organizira na vseh ginekološko-porodniških oddelkih slovenskih bolnišnic, kjer opravljajo umetno prekinitev nosečnosti; svetovalno delo naj bi zaupali usposobljenim svetovalcem in v svetovanje vključili vse nosečnice.

Svetovanje ni le nasvet, kot so si ga izmislili v 6. členu zakonu (Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Uradni List socialistične republike Slovenije, št. 11, 1977, 43-47). Svetovanje naj bi bil poseben pogovor med žensko, ki razmišlja o tem, da bi naredila splav, in svetovalko, ki ji je pripravljena pomagati. Ženska v stiski ne želi slišati samo tega, kako bo splav potekal, na kakšne zaplete lahko naleti in katero kontracepcijo potrebuje (informacije najbolje poda zdravnik), ampak hoče slišati tudi, kaj bo, če ostane noseča. Svetovanje je intimni pogovor med ženskama. Svetovalka pozna zakonodajo o materinstvu, zato jo bo znala pojasniti ženski. Znala bo tudi razlikovati med krvno kepico v maternici in potencialnim otrokom. Iz svetovalke mora izžarevati tudi humanost. Pri psiholoških problemih bo svetovalka poskrbela za pravo pomoč. Študije kažejo, da imajo pri odločanju za otroka ali za splav poleg socialno-ekonomskih vzrokov pomembno vlogo neurejeni ali napeti odnosi med zakoncema ali partnerjema ali še širše, v družini.

V tej situaciji lahko pomembno pomaga tudi socialna delavka, ki nosečo žensko seznani s pravicami, ki jih bo pridobila kot mati, in s tem, kakšen pomen ima otrok za njeno življenje. Ona bo tudi vzpostavila stik z ženskami s socialnimi, z izobraževalnimi in relacijskimi težavami in tudi z ženskami brez zdravstvenega zavarovanja. Namen svetovanja je doseči, da ženska odkloni splav (Information and counselling. V: Safe abortion: technical and policy guidance for health systems. World Health Organization, Genčve 2003, 26-27.). Čas za premislek omogoča, da tudi država naredi svoje: ženski dopušča pravico do splava, a ji obenem z uvedbo časa za premislek želi povedati, da ji ni vseeno, če splavi.

Sedanji zakon pomeni tudi vsiljen poseg pri ženski in ima škodljive posledice za naš narod. Čas je, da naš zakon o splavu postane bolj prijazen človeku oz. ženski in primerljiv s tistimi v drugih evropskih državah. S tem bi samo popravili krivico, ki jo delamo že več kot 27 let. Sedanji zakon je bil za čas, ko smo po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije spadali med razvijajoče se države, napreden. Danes pa ga je treba posodobiti in mu vdahniti več humanosti. Svetovanje in čas za premislek, ki sta drugod dobro urejena, bi morala biti danes za Slovenijo na prednostni lestvici.
Sprememba zakona torej zahteva tudi bistvene spremembe zdravstvenega in izobraževalnega sistema.

Uvedba svetovanja predpostavlja, da se izobrazijo ljudje, ki bodo to delo opravljali. Na visoki šoli za zdravstvo bi za to bil potreben poseben pouk, ki bi svetovalce opozarjal na etična življenjska načela in poudarjal dostojanstvo človeškega bitja. V 38. členu slovenskega Kodeksa medicinske deontologije iz leta 1998 je jasno napisano: »Zdravnik spoštuje človeško bitje od samega spočetja.« in »Zdravnik si zavestno prizadeva, da bi bila resnična humana pravica do materinstva nad pravico do splava. Zato zavrača splav kot sredstvo za načrtovanje družine zaradi slabih socialnih razmer in ga ocenjuje kot zlo«. Dopolnilo zakona z dodatkom o svetovanju in času za premislek bi bila naravna posledica trditve iz zakona.

Zakonu bi morali slediti bistveni socialno-ekonomski ukrepi, ki bi konkretno pomagali mladi ženski oz. mlademu paru v ekonomski stiski. Od odgovornih in humanističnih politikov zahtevamo poleg finančnih podpor bolj naklonjeno davčno politiko, manj težav pri najemanju kreditov, predvsem pa moralno okrepitev mladih ljudi, katerih naravno poslanstvo je tudi ustvariti si družino. Moralna spodbuda je individualnega in narodnega značaja, kar je povedal tudi predsednik republike: braniti človeško življenje je prioriteta slovenske države. Obračamo se na politične stranke, ki jim spoštovanje življenja in človekovih pravic ni le prazna beseda, da se zavzamejo za ta zakonski korak naprej. V Ljubljani je letni primanjkljaj za prvi vpis v osnovne šole nad 600 otrok. To število je prav tisto, ki bi ga lahko rešili iz neopravljenih splavov, če bi bila uspešnost svetovanja 25%.

Članek je objavljen v reviji "Ampak" 1/2004

Je starševstvo res vrednota?

ki ga na pobudo Generalne skupščine Združenih narodov 15. maja praznujemo od leta 1994. Rezultati raziskave Razvojnega partnerstva mladim materam/družinam so pokazali, da je z vidika odnosa do starševstva na delovnem mestu situacija v Sloveniji zaskrbljujoča, in da starševstvo v očeh delodajalcev ne postaja vrednota, ampak vedno bolj moteč dejavnik v delovnem procesu. V tem času v Sloveniji poteka Teden družin, v sklopu katerega Zveza družin pri Zvezi prijateljev mladine Slovenija (ZPMS) pripravlja akcijo Za družine brezplačno. Družine si bodo lahko brezplačno ogledale razstave, muzejske zbirke in posebne prireditve, namenjene celi družini.

"Vesel sem, da mladi kažejo veliko zanimanje za ustvarjanje lastne družine, čeprav starševstvo ni več tako samoumeven del življenjskega cikla, temveč je odločitev, ki je rezultat "pogajanj" v odnosih. Mladi danes preverjajo trdnost odnosov, preden se zavežejo starševstvu. Zato ni nepomembno, kakšna sporočila posredujemo odrasli svojim otrokom," je v poslanici zapisal minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drobnič. Kot drugje po Evropi, tudi v Sloveniji prihaja do novih trendov; zamikajo se prehodi v odraslost, osamosvajanje mladih poteka počasi, povečuje se starost žensk ob rojstvu prvega otroka, v ospredje vstopata ekonomska varnost in avtonomija posameznika, poudarja Drobnič.

Mladi danes preverjajo trdnost odnosov, preden se zavežejo starševstvu, pravi minister Drobnič. Tem spremembam se prilagaja tudi družina, iz katere posameznik črpa vzorce vedenja in vrednote za vse življenje. Družinska razmerja se spreminjajo. Družina je tista, ki svetuje, varuje in mladim pomaga, da se bodo čim bolje znašli v "zunanjem" svetu, ki je sicer poln priložnosti, a tudi različnih vrst tveganja.

Minister se zaveda, da naporen življenjski vsakdanjik terja od nas številna odrekanja, vendar si moramo vsi skupaj prizadevati, da naši otroci odraščajo v zdravem in varnem družinskem okolju. Tem ciljem sledi tudi politika vlade. Že v mesecu maju bodo začele veljati novosti zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.
Novosti prinašajo višji dodatek za veliko družino, širi se pravica do krajšega delovnega časa zaradi starševstva, eden od staršev s štirimi ali več otroki pa bo po novem upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost do desetega leta starosti najmlajšega otroka.

Prav tako je vlada že sprejela ukrepe, ki bodo vzpodbudili in olajšali zaposlovanje mladih, in zagotovila sredstva za nadomeščanje staršev, ki bodo koristili porodniški dopust in dopust za nego in varstvo otroka. Pripravili so nacionalni program za izboljšanje položaja otrok in mladine, pripravljajo strategijo za višjo rodnost, strategijo za preprečevanja nasilja in družinski zakonik.

Vir: 24ur.com

Otrok si ne moremo kot brisačo puliti iz rok

"Otroci so najsrečnejši in najbolj varni, ko vidijo in čutijo, da se imata starša rada. Ko si pomagata, se spoštujeta in drug za drugega tudi kaj žrtvujeta. Žal pa je to danes vse manj priljubljeno" je v pogovoru povedal Heliodor Cvetko. "Bil sem star dvanajst let, ko sta se oče in mati sklenila ločiti. Ko se je oče odselil iz hiše, v kateri smo živeli, se mi je podrl svet. Življenje z materjo ni bilo isto. Močno sem pogrešal očeta," se spominja danes dvajsetletni Jan prelomnice v otroštvu, ki mu je, kot zatrjuje, spremenila življenje. Po ločitvi staršev se je zaprl vase, izogibal se je vrstnikov, v šoli mu ni šlo najbolje, tudi z njegovim vedenjem učitelji niso bili najbolj zadovoljni. Jan še pove: "Potreboval sem kar nekaj časa, da sem dojel, zakaj je moja družina razpadla takrat, ko sem jo najbolj potreboval, zakaj sta se starša odločila, da ne moremo živeti več skupaj. Ko sem se nekako sprijaznil s tem, da sem sin ločenih staršev, me je zmeraj in povsod spremljala misel, ali sem bil sam kriv, da je moja družina razpadla."

Podobnih zgodb, kot je Janova, je v Sloveniji veliko, morebiti celo preveč. Družine razpadajo, iz takšnih ali drugačnih razlogov se starši odločajo za ločeno življenje, ne glede na to, ali si tega otroci želijo ali ne. So pa prav otroci tisti, ki se jih ločitev staršev najbolj dotakne, jih najbolj prizadene. Manjši kot so, manj razumejo, zakaj njihova družina nenadoma ni več popolna. Z razpadajočimi družinami in pogosto tudi s tragičnimi usodami otrok iz teh družin ima opravka Heliodor Cvetko, psiholog Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Mariboru in sodni izvedenec. Prav zaradi tega ima na družino, v kateri se partnerja odločita za ločitev, svoj pogled in mnenje.

"Razpadajoče družine in usode posameznikov iz teh družin, še posebej seveda otrok, predstavljajo velik, tako osebno njihov, kot tudi družbeni problem. Ne samo v naših učbenikih iz socialističnih časov, na splošno velja, da je osnovna celica vsake družbe družina. Pri tej trditvi običajno mislimo vsaj dvoje: da se človeški rod ohranja s potrebno skrbjo družine za tako zelo nebogljene človeške vrednote, hkrati pa družina v sodelovanju z drugimi družbenimi institucijami izvaja socializacijo svojih potomcev vse do stopnje, ko se lahko kot koristni odrasli posamezniki vključijo v družbena dogajanja," opozarja Cvetko in nadaljuje: "Preprosto rečeno, družina naj zagotavlja reprodukcijo otrok in njihovo izoblikovanje v zasebno srečne in družbeno koristne ljudi. Seveda naj bi imela družina tudi druge funkcije, vendar je ta močno v ospredju."

Ne družina, ampak posameznik

Tovrstna opredelitev družine in njenih osnovnih nalog je dokaj tradicionalistična, za marsikoga celo zastarela. Za moderno in postmoderno družbo postaja strateško izhodišče vse bolj posameznik. V ospredje pa stopajo njegove individualne pravice in težnje. Heliodor Cvetko: "Pomen družine postaja vse manjši. Kar pa ima, to že lahko trdimo, svoje zelo temne strani in negativne posledice. Družine so postale zelo nestabilen način skupnega življenja. Že osnovni dogovor za to vrsto sobivanja, kot je poroka, pogosto ostaja v zraku. S poroko sklenjenih zakonskih zvez je vse manj, izvenzakonskih skupnosti pa čedalje več. Strinjam se s pogostim odgovorom na moje vprašanje, češ, kaj pa poroka, da ta še ni zagotovilo za trden zakon in družino. Ima pa poroka, torej sklenitev zakonske zveze pred tretjo osebo, državo in bogom za trdnost zveze velik moralni in simbolni pomen. Vendar ne želim izpostavljati izvenzakonske skupnosti kot problem." Največji problem na tem področju po psihologovih besedah predstavljajo razpadajoče družine, pa najsi gre za poročene partnerje ali katero drugo obliko modernega sobivanja. "Kot psiholog in psihoterapevt spoznavam bolečine zapuščenih, prevaranih, prizadetih, osamljenih, staršev in tudi otrok. Vsi trpijo, vsak po svoje, najbolj pa me prizadenejo usode otrok iz teh družin. Še posebej zato, ker so otroci člen verige, ker pogosto, sploh najmlajši, ne razumejo, za kaj sploh gre, ker trpijo zaradi travm svojih staršev in večkrat pravzaprav izgubijo naklonjenost oziroma ljubezen posameznega starša. Da ne omenjam čisto praktičnih posledic razpada družine, kot so: preselitev in s tem izguba prijateljev, novo okolje, nov šolski okoliš, novi družinski člani ali odselitev dela družine – sam v sobi, problem z varstvom, znižanje življenjskega standarda, nadležno zanimanje okolice za dogajanje, neprijetna vprašanja, (za)sramovanje. In ob vsem tem nekdanja partnerja največkrat ne zmoreta več tako sodelovati, da bi se še lahko ustrezno dogovarjala za skupne projekte," opozarja Cvetko. Kot še dodaja, se običajno zalomi pri premoženju in otrocih. "Kar pogosto namreč naletim na besede: za otroka skrbim, ker sem ga rodila. Kakor da gre pri otrocih za lastnino, za katero se lahko borimo, dokažemo, da je (samo) naša in da lahko z njo počnemo, kar hočemo. Lahko jo tudi uničimo, da ne bo ne moja in ne tvoja. In če tega ne morem imeti jaz, ga tudi druga oseba ne bo imela."

Otroci niso pohištvo

Cvetko opozarja, da otroci niso stvar, ki bi jo lahko začasno postavili na stranski tir ali celo od nje odstopili, če nam zmanjka volje, denarja, interesa ali ljubezni. "Vsekakor ne smemo dopustiti, da bi otroke obravnavali kakor brezčutne stvari ali predmete. Jih prestavljali kot dele pohištva ali si jih podajali kot na deževni dan dežnik; češ, naj ga vzame, kdor ga potrebuje. Da bi si jih podajali kot žogo in čakali, komu bo padla na tla, ali si jih kot brisačo pulili iz rok, čeprav se raztrga. Tega ne smemo dopustiti, kljub morebitnemu poskusu utemeljevanja, da gre za otrokovo dobro. Pogosto me nekdanja partnerja prepričujeta, da to počneta iz ljubezni do otroka. Nasprotno, zelo rahločutno moramo prisluhniti njihovim potrebam in interesom. Za ugoden razvoj otroci poleg zadovoljenih osnovnih bioloških potreb in ljubezni potrebujejo mir in ustaljeni okvir funkcioniranja. In to jim moramo zagotoviti, pa čeprav je treba za določeno obdobje kateremu od staršev na ta račun omejiti pravice," je prepričan naš sogovornik.

Največ dobrega lahko starši naredimo za svoje otroke s tem, še pravi Heliodor Cvetko, da jim zagotavljamo čim bolj varen in prijeten dom. "Pri tem pa so materialne dobrine sekundarnega pomena, na prvem mestu sta naklonjenost in ljubezen. Otroci so najsrečnejši in najbolj varni, ko vidijo in čutijo, da se imata starša rada. Ko si pomagata, se spoštujeta in drug za drugega tudi kaj žrtvujeta. Žal pa je to danes vse manj priljubljeno," je še sklenil Cvetko.

Vir: Sanja Verovnik, Večer

Po Južni Dakoti še Louisiana

Zakon predvideva 10 let zaporne kazni in 100.000 USD denarne kazni za zdravnike, ki bodo kršili zakon. Predlog zakona vsebuje klavzulo, da kazen ne bo doletela ženske, ki bi bile iskalke ali udeleženke splava. Predvideva tudi prepoved uporabe abortivne tablete, kot je RU-486, hormonske kontracepcije in post-koitalne kontracepcije.

Predlog zakona zavrača tudi trenutno miselnost v medicinski etiki, ki trdi, da ženska ni noseča že od oploditve dalje, temveč šele po ugnezditvi zarodka v maternici. Namesto tega definira nosečnost kot "imeti v telesu matere nerojeno človeško bitje v vseh embrionalnih in fetalnih stopnjah od oploditve do polne gestacije in rojstva otroka". Nerojeno človeško bitje definira kot otroka od prvega trenutka penetracije semenčice v jajčece.

Senator Ben Nevers, demokratski predagatelj tega osnutka, pravi, da zločin, ki ga stori posiljevalec, ne sme povzročiti tudi smrti nerojenega otroka, in da splav po posilstvu le še poveča stisko matere.

Predlog zakona si lahko ogledate tukaj.

Vir: Hilary White, LifeSite.com

Novi dve žrtvi abortivne tablete

Ameriški zvezni urad za odobritev prometa s hrano in zdravili (Food and Drug Administration) je pozval zdravnike, naj bodo pozorni na sicer redko, toda smrtno okužbo, ki je morda povzročila smrt pri štirih kalifornijskih ženskah, ki so vzele RU 486. Dokazov, da je smrt povzročila kombinacija zdravila, imenovanega tudi mifepriston, še ni. Prav tako FDA ni potrdila vzroka zadnjih dveh smrti. Ena od žensk je sicer kazala znake, ki so bili podobni tistim, ki so se pojavili pri umrlih kalifornijskih ženskah. Te so umrle zaradi zastrupitve krvi. Po navodilih FDA je potrebno za sprožitev splava najprej pogoltniti tri tablete enega zdravila, nato pa po dveh dneh še dve tableti drugega. Štiri umrle ženske v Kaliforniji so drugi sklop tablet aplicirale vaginalno, kar je način uporabe, ki ga FDA ni odobril, pa čeprav naj bi imel manj stranskih učinkov kot oralna uporaba. Priporočajo ga na večini ameriških klinik, kjer opravljajo splave.

Za dve zadnji žrtvi še ni jasno, ali sta zdravilo vzeli oralno ali vaginalno.

RU-486 je dovoljen za prekinitev nosečnosti do 49 dni po začetku zadnjega menstrualnega cikla. Blokira izločanje hormona, ki je potreben za vzdrževanje nosečnosti. Drugo zdravilo, misoprostol, pa sproži popadke, kar povzroči prekinitev nosečnosti.

Ameriška senatorja Jim DeMint in Tom Coburn, ki sta odločna nasprotnika splava, sta zahtevala zakonsko ustavitev prodaje RU 486, dokler ne bi pristojni organi preučili, na kakšni podlagi ga je FDA odobrila.

»RU 486 je smrtonosni pripravek, ki ubija nosečnice, » je povedal DeMint. »Nikoli ne bi smel biti odobren in treba ga je nemudoma prepovedati.«

Monty Patterson iz Kalifornije, katerega hči Holly je leta 2003 umrla po zaužitju RU 486, je prav tako mnenja, da bi morali zdravilo umakniti s trga.

»Ne gre za razpravo o splavu. Gre za varnost, zdravje in dobrobit žensk,« meni Patterson.

Ameriška zveza za načrtovanje starševstva (Planned Parenthood Federation of America) je sporočila, da ne bo več priporočala vaginalnega vstavljanja drugega odmerka tablet. Omenjene ženske iz Kalifornije in tudi zadnji dve žrtvi so tablete prejele na eni od klinik, ki deluje v okviru tega združenja. Ocenjujejo, da so bile tablete od odobritve uporabe v letu 2000 pa do danes v ZDA uporabljene 560.000-krat.

FDA meni, da so abortivne tablete dovolj varne in jih ni potrebno umakniti s trga. Sepsa se pojavi pri približno eni ženski na sto tisoč uporabnic, kar je primerljivo s tveganjem okužbe pri kirurškem splavu in pri porodu.

Od odobritve uporabe v letu 2000 je v ZDA umrlo najmanj sedem žensk. Poleg tega je z uporabo mifepristona povezana tudi smrt neke ženske z jajcevodno nosečnostjo leta 2001. V primeru, ko se oplojeno jajčece vgnezdi izven maternice, tablet ni dovoljeno jemati.

Vir: CNN.com

Vztrajam, čeprav sama

Jaz sem, kljub mojim letom, takoj zanosila, moj partner pa je kar naenkrat ugotovil, da se ne more ‘ločiti’ od svojih dveh otrok, ki sta se rodila v teh vmesnih letih v zakonu z drugo partnerko, čeprav stanujemo zelo blizu in mu nikoli nisem branila vsakodnevnega ukvarjanja z otrokoma. Sama še predobro vem, kako je hudo, če se oče ne briga za svoje otroke!
Lahko vam povem, kako veliko je bilo moje razočaranje in žalost! Vse skupaj še povezano s hormoni, me je skoraj pokončalo. Ko pa je še rekel, da bi bilo bolje, da splavim, se mi je ‘utrgalo’. Da bi bilo še huje, sem se še selila, ker v prejšnjem stanovanju ne bi mogla niti otroške posteljice postaviti. Kar naenkrat pa sem bila SAMA, z dvema mladoletnima hčerama, enim ‘trebuhom’ in velikimi dolgovi oz. krediti! Solze bi zadostovale za en velik ocean, edino kar me je držalo pokonci, je bila moja tretja hčerka, za katero ob vsakem pregledu dobim zagotovilo, da je primerno velika in brca nepretrgoma vse dneve v mojem trebuhu. Vem, da mi bo hudo zopet sami čez vse skupaj in moja starost mi ne bo ravno v pomoč, a če malo bitje vztraja tako vzpodbudno, bom tudi jaz zdržala. Verjetno sva si usojeni… Zagotovo pa vem, da bi mi bilo danes 100x huje, če bi šla delat splav, tudi zato, ker so se težave začele počasi reševati. Pa tudi ‘gospod’ se pojavi vsake toliko. Lahko bi se reklo, da mi na svoj način stoji ob strani (tudi grozen občutek krivde ima, ker mi je takrat v paniki predlagal splav!), vem pa, da bo kljub temu v glavnem vse moja skrb. Pa naj bo, zame ni lepšega trenutka v življenju, kot ko pogledaš svojemu otroku prvič v oči, to je največja ljubezen tega sveta!

Julči

Moja zgodba, Ines

Sam ali pod pritiskom okolice… Dejstvo pa je, da ti nihče ne more odvzeti te izbire, ker je telo tvoje in ker samo ti čutiš, kaj v resnici pomeni ta izguba… Zato pa smo potem včasih jezne na cel svet… Ker vnaprej vemo, da bomo same v prebolevanju, ker ne zadostuje, če ti nekdo samo reče, da boš že pozabila in ker smo bile konec koncev tudi same, ko smo se dokončno odločile… Svoboda izbire je včasih tudi neizmerna bolečina ampak sem pa kljub temu vesela, da imam to možnost in da ga ni človeka na tem svetu, ki bi namesto mene sprejemal odločitve o mojem telesu in moji bolečini… Jaz sem se tolažila, da to moram narediti, ker nimam izbire in zagotovila, da bo z otrokov vse v redu… In sem bila pri tem nekako čustveno hladna… Ti jo pa včasih telo samo zagode… Saj vse ženske vemo, da nosečnost ni samo sprememba v velikosti trebuha in nekaj kilogramov več… Zaradi velike količine hormonov postanemo srečne, nekatere bolezni se za določen čas umirijo in narava že poskrbi, da smo pozitivno naravnane in tudi s tem ščitimo plod… Ko pa to veliko hormonsko dogajanje nenadoma prekineš, se telo sesuje… Normalno je, da smo zaradi šoka nekaj časa bolj čustveno izpostavljene… Ne boli nas nekaj, kar je ampk nekaj, česar ni več….nikoli ni čisto preprosto… Proti naravi pač ne moreš… Čeprav si s tem rešiš življenje…vedno pa ostane nekje misel… Kaj bi bilo, če bi bilo…..in zaradi tega se mi zdi, da je to izključno ženska zadeva… Moški je sicer lahko tudi prizadet zaradi izgube potomca, ampak čustveno in samo nekaj časa… Me pa čutimo tudi telesno izgubo, ki sproži vse procese, zaradi katerih prebolevamo izgubo… Zato mislim, da nas nihče ne more potolažiti ampak lahko samo prebolimo…

Ines