Zaradi medijev zgodaj potisnjeni v spolne odnose

Jane Brown z univerze v Južni Karolini (ZDA) v reviji Pediatrics poroča, da so "zdaj prvič pokazali, da bolj ko so otroci izpostavljeni seksu v medijih, prej imajo spolne odnose".

Prejšnje raziskave so bile omejene na TV, tokrat pa so raziskovalci preučili 1017 otrok, ko so bili stari od 12 do 14 let, potem pa spet čez dve leti, in sicer z vidika njihove dveletne izpostavljenosti 264 stvarem: filmom, TVoddajam, glasbi in revijam, pri katerih so analizirali prisotnost spolnosti v vsebini. Na splošno so ugotovili, da so najvišje stopnje izpostavljenosti zbudile večjo spolno aktivnost. Belopolti najstniki so bili pri starosti 14 in 16 let 2,2-krat bolj nagnjeni k spolnemu občevanju kot podobni mladostniki, ki so bili tovrstnemu gradivu manj izpostavljeni. Pri temnopoltih rezultat ni bil tako izrazit, nemara zato, ker so imeli ti testiranci že več spolnih izkušenj kot belopolti, ko se je raziskava začela, torej je izpostavljenost medijem nanje manj vplivala.

Stopnja nosečnosti pri najstnicah je v ZDA tri- do desetkrat višja kot v drugih industrijskih državah in skupaj z izpostavljenostjo spolno prenosljivim okužbam pomeni hud problem javnega zdravstva v tej državi, opozarjajo v študiji. Hkrati starši z mladimi o spolnosti ne govorijo pravočasno in celovito, s tem pa nastaja vakuum, v katerem postanejo mediji vpliven spolni vzgojitelj: "pogoste in očarljive spolne odnose prikazujejo kot zabavne in nenevarne".

Vir: večer.si 

Kot bi kopičili jedrsko orožje

“Sicer smo lahko srečni, da živimo v državi in delu sveta, kjer vlada precejšnja blaginja, vendar naravnanost k posedovanju vedno več dobrin, k tekmovalnosti in individualizmu vodijo k medsebojnemu odtujevanju, izgubljanju pristnih medčloveških odnosov in “tovarištva”, ki smo ga v našem okolju poznali še pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Se še spomnite, kako so se gradile hiše, ceste, vodovodi, kako so se opravljala večja in sezonska kmečka opravila, kako so si ljudje pomagali pri raznih opravilih, otroci v šoli in za šolo? Danes pa velja – znajdi se sam, če pa ne zmoreš, kdo ti je kriv!”

Ne bodo samostojni, ko odrastejo “

Našim otrokom je samo po sebi umevno, da imajo svoje sobe, v njih pa računalnik in druge dobrine tega časa, da imajo na razpolago avtomobile, da lahko izbirajo med oblačili znanih blagovnih znamk, da je domači hladilnik zmeraj poln, našteva Cvetko. “Izgubil se je občutek, da se je za določene stvari vendarle treba potruditi, kdaj tudi kaj postoriti, skratka, dati nekaj od sebe in kdaj tudi kaj prispevati. Veliko otrok nima pojma, koliko morajo njihovi starši delati za en nakup v trgovini, koliko kaj stane, koliko denarja je potrebnega za mesečno plačilo položnic. Ne vedo, čemu vse se mnogi starši odpovedo, samo da bi njihov otrok imel vse, kar imajo drugi, in vse to, česar sami niso imeli, ko so bili otroci. To je lahko usodna zanka v razmišljanju in ravnanju staršev,” je prepričan Cvetko. Lahko se namreč zgodi, da otroci staršev s takšnim razmišljanjem ne bodo samostojni, ko odrastejo. To pa zato, ker ne spoznajo in ne razvijejo svojih sposobnosti do tiste stopnje, kot bi jih sicer morali. Mnogi mladostniki pred izbiro srednje šole, poklica ali zaposlitve sploh ne vedo, kaj jih veseli. Zakaj? “Zato ker se niso preizkusili v vsakodnevnih opravilih niti v obliki skupinske igre, sodelovanja ali dela, posledica tega pa je, da ne spoznajo, kaj jim je v veselje, niti ne razvijejo prepotrebnih delovnih navad,” opozarja Heliodor Cvetko.

Zamenjal tri šole

“Nedavno sem govoril z učencem srednje lesarske šole, ki sedaj, pred zaključkom prvega letnika, ugotavlja, da mu “les ne diši”. Seveda je pri večini predmetov negativno ocenjen. Pred lesarsko šolo je bil vpisan v ekonomsko šolo, pa tudi prometno srednjo šolo je že obiskoval, a mu tudi tam ni šlo najbolje. Skratka, mladenič zdaj ne ve, kaj bi rad počel v življenju, razmišlja, kaj bi mu šlo dobro od rok. Ker je očitno, da je šolsko leto zanj že izgubljeno, so starši naposled sklenili, naj si poišče delo. A kaj, ko mladenič tudi delal ne bi. Kako tudi bi, če pa ni razvil delovnih navad,” ugotavlja Cvetko. “Prav šokiran sem, ko ob kakem mladem človeku spoznam, da ne pozna osnovnih dejstev bivanja, da nima potrebnih znanj in izkušenj in da se mu zdi živeti na tem svetu popolnoma nesmiselno. Preveč skrbni starši (“vse za otroka, naj mu gre boljše, kot je šlo meni”), družine z enim otrokom (“ker dvema ali več ne bi mogli dati vsega, kar lahko enemu”), zaposlitev z virtualnim svetom (televizija, internet, računalniške igrice), individualizem (“brigaj se zase”), konkurenca in tekmovalnost (“samo zmaga šteje”) in potrošništvo (“imeti in ne biti”) so prav tako resne grožnje človeštvu kot kopičenje jedrskega orožja.”

Heliodor Cvetko je prepričan, da “je danes v svetu, kjer živimo, preveč demokracije, svobode in premalo odgovornosti”.

“Tako kot vsaka demokracija tudi v najbolj demokratičnih državah in družbah sveta pozna meje, pravila, zakone in sankcije, ker bi sicer prišlo do kaosa – ki na koncu ne bi nikomur koristil, niti tistim ne, ki bi ga izkoriščali sebi v prid – tako morajo v zaščito posameznika in skupnosti imeti meje tudi pravice in svoboščine otrok in mladine. Predvsem zaradi zagotavljanja njihovih koristi. Upam si trditi, da ob nekritičnem poveličevanju demokratične vzgoje, pravic in svobode, brez hkratnega negovanja in zahtevanja odgovornosti otrokom in mladini, predvsem pa prihodnjim rodovom in človeštvu nasploh dolgoročno škodujemo. Oboje pa seveda mora biti v skladu z razvojno dobo in z zmožnostmi posameznika ter njegove družine in širše družbe.”

“Če si bomo prizadevali poiskati ravnovesje vsega naštetega, lahko računamo na to, da bodo naši otroci odrasli v samozavestne, razmišljajoče, hkrati pa odgovorne in srečne posameznike. Da se nam ne bo treba bati njihove prihodnosti in prihodnosti planeta, na katerem bivamo. Jasno začrtane meje in stabilna struktura na eni strani ter primerno “doziranje” zahtev in pričakovanj na drugi omogočajo sproščeno odraščanje, igrivost, uspešnost, nasploh pa pozitiven razvoj in doseganje zadovoljstva,” je še sklenil Heliodor Cvetko. ”

Vir: Sanja Verovnik, vecer.si