Prevlada demokracije nad nedotakljivostjo nerojenega življenja

Dejstvo, da se življenje začne s spočetjem, po združitvi moške in ženske spolne celice, iz znanstvenega vidika ni sporno. Večje probleme povzroča znanosti utemeljevanje v vsakem primeru arbitrarnih (poljubnih) mej, na takorekoč zvezni črti razvoja zarodka oziroma ploda, s pomočjo katerih se odloča o usodi nerojenega življenja. V Sloveniji zakon dovoljuje splav na zahtevo nosečnice do 10. tedna nosečnosti. V praksi to pomeni skoraj neomejen dostop do splava do te prvo postavljene meje. Po 10. tednu je splav dovoljen samo ob pozitivnem mnenju dvostopenjske Komisije za umetno prekinitev nosečnosti.

Kaj je tisto, kar plod zavoljo nedotakljivosti življenja pridobi med 10. tednom, ko je splav še dosegljiv na precej lahek način, in recimo 11. tednom, ko ga zakon ne dovoljuje več?

Ali v izjemnih primerih – kolikšna je razlika med plodom, ko je splav po odločitvi omenjene komisije še dovoljen, in prezgodaj rojenimi nedonošenčki skoraj iste starosti, o katerih sodobna medicinska znanost poroča, da imajo po zaslugi najsodobnejše terapije možnost postati normalni ljudje? Ob tem se je treba zavedati dejstva, da Komisija za umetno prekinitev nosečnosti v veliki večini primerov dovoli opravljanje splava tudi po 10. tednu nosečnosti (leta 2000 je bilo na prvi stopnji zavrnjenih 16,4 % zahtevkov, na drugi pa 45,4 %, kar pomeni, da je bilo skupaj pozitivno rešenih čez 90 % vseh zahtevkov).

Poseganje v temeljne naravne zakone

Meje na enakomerni poti, ki jo človeško življenje prehodi od spočetja do rojstva, so torej v vsakem primeru umetne, utemeljene predvsem iz potrebe družbe, ki jih terja od znanosti. Družba si namreč lasti pravico poseganja v najbolj temeljne naravne (ali Božje) zakone, kot je nedotakljivost (svetost) človeškega življenja od spočetja dalje. Splav je najočitnejši in daleč najpogostejši primer takega početja, saj letno po vsem svetu prepreči rojstvo okoli 50 miljonom človeških življenj in ob svoji specifiki dosega bistveno večji družbeni konsenz kot recimo smrtna kazen ali evtanazija. Javnost dojema splav kot poseben, ker gre za poseg v življenje, ki je še nerojeno, v svojih najzgodnejših oblikah, v katerih mnogi sploh ne vidijo človeškega življenja. Splav je tudi bližje ljudem, pri nas se z njim sreča kar slaba polovica žensk v rodni dobi, ki ga zahtevajo kot možnost izbire ter ga (vsaj sprva) občutijo kot nekakšno rešitev, čeprav slabo. Za naklonjen odnos družbe do problema splava je bilo dovolj, da so pragmatični vidiki in koristi na ravni posameznikov pretehtali nad bioetičnimi vidiki. Stroka (predvsem ginekološka) je imela za razliko od družbe pri odločitvi za naklonjen odnos do splava pred očmi bolj skrb za zdravje žensk, ki splavijo, saj je bilo to pred legalizacijo splava veliko pogosteje in resneje ogroženo. Naklonjen odnos družbe do splava je ženskam omogočil čim lažji (kot ga vidi družba) in čimvarnejši (kot ga vidi ginekološka stroka) dostop do splava. Ob tem pa sta tako družba kot stroka povsem pozabili na kakršnokoli zaščito nezaželenega nerojenega življenja (ki ga sicer nemočno terja bioetični del stroke).

Demokratična večina proti neželenim življenjem – nepreklicno izbrisani

Totalitarni režimi se ob poseganju v nedotakljivost človeškega življenja niso nikoli spraševali o bioetičnih vidikih takega početja, pri odločanju o tem so jih vedno vodili izključno pragmatični vidiki. Tudi če je (bil) v totalitarnih režimih splav prepovedan (npr. Romunija), je (bilo) to utemeljeno izključno s koristjo družbe. Nedotakljivost človeškega življenja je v teh režimih tako ali tako ogrožena na vsakem koraku. V demokracijah pa smo pri nekaterih bioetičnih vprašanjih priča »diktaturi« večine. Večina se namreč odloča, kaj je sprejemljivo in etično, kljub temu, da ta večina pogosto pozna nek etični problem površno in premalo vsestransko. Najbolj značilen in neposreden, vendar še zdaleč ne edini primer takega odločanja so referendumi o bioetičnih temah. Vendar se tudi pogled stroke (bioetiki in drugi strokovnjaki), ki je edina merodajna za odločanje o bioetiki, sčasoma vsaj nekoliko prilagaja zahtevam in predvsem praksam družbe, pogosto sicer na drugačnih predpostavkah kot veljajo v družbi. Tako recimo javnost vidi opravljanje splavov po tekočem traku, brez bolečin in hujših posledic kot pravico, ki jim priročno olajša, največkrat sicer zelo hudo, stisko. Pogled (vsaj bioetične, če že ne ginekološke) stroke pa je, da naj bi pri splavu šlo za izjemo v skrajni sili in pogosto tudi za nujno zlo, ob največjem možnem spoštovanju življenja od spočetja dalje (glej deontološki kodeks spodaj). Če soočimo predpostavke, na katerih gradi stroka, s tistimi, ki veljajo v družbi se zdi, kot da ne bi bilo govora o istem problemu – stroka se je tudi na ta način prisiljena prilagajati družbenim zahtevam in praksam, nekako v smislu da je »volk sit in koza cela«. Družbena večina mejo sprejemljivega sproti prilagaja napredku znanosti in potrebam družbe, čedalje manj pa se sprašuje o nedotakljivosti (svetosti) človeškega življenja oziroma jo celo izriva iz (ali na rob) družbenega diskurza. Nedotakljivo sme ostati življenje le v tistih pogledih, kjer kot tako v praksi ne ogroža interesov družbe oziroma demokratične večine znotraj nje. Velik problem lahko postane tudi dejstvo, da pravila vedno pišejo močnejši, z njimi pa odločajo tudi o življenju najšibkejših, kajti slednji niso vedno dovolj učinkovito zaščiteni ali pozitivno diskriminirani, ali pa se nanje celo (namenoma) pozablja. Nezaželeni del nerojenenih človeških življenj spada med namenoma pozabljene in je tako povsem izrinjen iz vseh družbenih centrov odločanja. Domnevno najšibkejše skupine ljudi imajo pogosto vzvode, na katere lahko pritisnejo v demokratični družbi in zahtevajo pripadajoče jim pravice. Pogosto so te družbene skupine zelo glasne in prav je, če so. Po drugi strani pa absolutno najšibkejši, nezaželeni človeški zarodki in plodovi, ki jih je v dveh letih toliko kot je v Sloveniji »izbrisanih«, ne zmorejo nikakršnega krika na pomoč, s čimer si ne zmorejo niti priboriti družbeno priznanega statusa ene od šibkih skupin. Ali vendar niso prav nikoli rojeni zarodki in plodovi tisti res in za zmeraj izbrisani!? Šele če bi temu delu nerojenih človeških življenj priborili družbeno priznani status šibke skupine, bi se morda družba začela spraševati o učinkovitih rešitvah, ki bi čim večim med njimi omogočile rojstvo in človeka vredno življenje. Mar nima vendar zaželeni del nerojenih človeških življenj že status skupine, ki zaradi svoje šibkosti upravičeno potrebuje najboljšo možno pomoč in oskrbo, saj jih demokratična večina (upravičeno) smatra kot eno od prednostnih skupin pri razporejanju družbenih sredstev?

Duševne stiske žensk po splavu

Pretirano pragmatičen odnos družbe do vprašanja splava dobro ponazarja tudi zatiskanje oči pred duševnimi problemi žensk, ki so splavile. V želji, da bi bil splav hitra, neboleča in učinkovita rešitev, ki ženski omogoča enostavno (instant) rešitev svoje težave, družba ne uvidi (ali noče uvideti), da ima splav veliko širše razsežnosti in dolgoročnejši vpliv. Ta vpliv v samem bistvu ne more biti pozitiven, saj gre pri splavu za napad na najtemeljitejšo človeško vrednoto – nedotakljivost življenja. Nedavno sem poslušal predavanje uradnega ekzorcista mariborske škofije, pri čemer je treba ne glede na mnenje o njegovem poslanstvu (večinoma sicer ne gre za filmske primere izganjanja hudiča temveč za psihološko pomoč ljudem v stiski) priznati vsaj dejstvo, da je med množico ljudmi, ki iščejo njegovo pomoč največ žensk, ki jih teži(jo) opravljeni splav(i) v preteklosti. Bolj po tihem se govori tudi o ostalih, bolj telesnih možnih posledicah splava. Mednje spadajo neplodnost ali zmanjšana plodnost, poznejši spontani splavi, porodni zapleti (E. Borko, Ginekologija). Obstajajo številna pričevanja žensk, ki jih neizmerno teži opravljen splav v preteklosti, težko bi bilo pa verjeti, da obstajajo ženske, ki jim je žal, da so donosile otroka ali da bi imele zgolj zaradi tega duševne probleme. Menim, da imajo ženske, ki se odločajo za splav vsa ta dejstva pravico (in tudi dolžnost) vedeti in o njih trezno premisliti.

Abortivno delovanje kontracepcije

Kontracepcijo vidi večina ljudi v primerjavi s splavom kot manjše zlo v boju proti nezaželenim otrokom. Znano je namreč, da je uporaba kontracepcije v neki populaciji v grobem obratno sorazmerna številu splavov. Vendar se malo ljudi zaveda, da je znaten del kontracepcije tudi splav, naj si gre za spirale, ki preprečujejo ugnezditev zarodka ali pa za tabletke znane kot »dan po tem«, ki so namenjene uporabi po nezaščitenem spolnem odnosu. Malo žensk, ki uporabljajo te vrste kontracepcije, razmišlja o tem, da je splav spremljevalec njihove spolnosti.

Kodeks medicinske deontologije (KMD) (1997), ki je zavezujoč za vse zdravnike, vsebuje tudi določbe o splavu. 38. člen Zdravnik spoštuje človeško življenje od samega spočetja dalje v največji možni meri. Zdravnik si zavestno prizadeva, da bi bila resnična humana pravica do materinstva nad pravico do splava. Zato zavrača splav kot sredstvo za načrtovanje družine zaradi slabih socialnih razmer in ga ocenjuje kot zlo39. člen V vsakem posameznem primeru se zdravnik prizadeva za tisto vrsto strokovne pomoči, ki bo olajšala položaj ženske in družine, hkrati pa za take odnose med ljudmi in razmere v družbi ter družbeni zakonodaji, da bi postal splav le izjema v skrajni sili. 42. člen Zdravnik lahko izvršitev splava ali sterilizacije odkloni, če ni v skladu z njegovim prepričanjem in vestjo in če ne gre za nujno medicinsko pomoč… KMD je napisan z globokim premislekom o nedotakljivosti nerojenega človeškega življenja, zdravnikom nudi dobro podlago za odločanje o splavu. Človeško življenje priznava od spočetja dalje, kar je dober prikaz nesmiselnosti in arbitrarnosti postavljenih mej v nosečnosti. Splav ob socialni indikaciji ocenjuje kot zlo in zahteva, da bi splav postal izjema v skrajni sili. Priznava tudi zdravnikovo vest ali prepričanje, ki bi lahko ne dopuščala opravljanja splava. Dopuščanje določenih splavov je v tem primeru zgolj skrajno težka in izjemna odločitev za manjše zlo. Predstavljati si je potrebno žensko ali dekle v skrajni stiski (npr. po posilstvu), ki bi jo prisilila v opravljanje splava, tudi če bi bil ta prepovedan, le da bi v tem primeru šla k mazaču, kar bi lahko resno ogrozilo njeno življenje, zdravje in plodnost. Ampak KMD v praksi trči ob družbeno dojemanje splava, ki v splavu čedalje manj vidi izjemo v skrajni sili in čedalje bolj sredstvo za načrtovanje družine. To zdravnika postavlja v nelahek položaj, ko ga družba sili v kršenje KMD, ki mu je sicer vsak zdravnik zavezan v večji meri kot pritiskom družbe.

Kaj pomeni svobodno odločanje za rojstva svojih otrok?

Pri vprašanju splava dodobra odpove tudi država, ki ne naredi dovolj za zmanjšanje števila splavov. Ustava Republike Slovenije v 55. členu govori o svobodnem odločanju o rojstvu otrok. Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok. V praksi državljani naletimo na razmere, ko se lahko svobodno odločamo, da se otrok ne rodi in to skoraj v vsakem primeru, če smo le dovolj pazljivi in zgodni, svobodno odločitev nam v tem primeru država tudi velikodušno plača. Manj svobodni pa smo državljani pri odločanju za rojstvo otrok, saj država očitno ne zagotavlja dovolj dobrih razmer, da bi se ljudje lažje odločali za življenje nerojenih otrok in za več otrok, posebej za drugega in tretjega, ki sta življenjsko pomembna za obnavljanje populacije. Za tak odnos države do otrok je precej simptomatski Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok iz leta 1977, ki ureja vprašanje splava pri nas. Ta zakon je bil za tiste čase precej napreden in je dobro poskrbel za možnost žensk, da »same odločajo o svojem telesu«, in hkrati precej zaščitil njihovo zdravje, ob tem pa povsem pozablja na zaščito (vsaj posredno) nerojenega človeškega življenja. Zato omenjeni zakon kar kliče po posodobitvi, ki pa mora biti premišljena in taka, da bosta z njo pridobila tako ženska kot tudi zarodek oziroma plod. Verjetno ženski, ki je zares odločena splaviti tega ne bo nihče uspel preprečiti, mogoče je zgolj zaščititi njeno zdravje ali življenje, za kar je v Sloveniji dobro poskrbljeno. Vendar to še ne pomeni, da ni potrebno aktivno iskati in spodbujati za življenje tistih žensk, ki so neodločene ali morda pod določenimi pogoji pripravljene donositi nerojeno življenje. Slednjim obstoječi zakon, ki ne zagotavlja ustreznega svetovanja in časa za premislek pred splavom, ni v čisto nikakršno pomoč v njihovi hudi stiski. Omogoči jim le na prvi pogled lažjo odločitev za splav, ki se prepogosto izkaže kot napačna.

Kaj vpliva na odločitev za splav?

Pred odločitvijo za splav so zelo po­membni štirje dejavniki: socialnoeko­nomski in psihološki položaj ženske, splošno gledanje na družino in otroka v družbi, svetovanje pred splavom in čas razmišljanja pred splavom (B. Zorn, Ampak, november 2004). Na prva dva dejavnika bi morala država in družba vplivati s široko zasnovanim premislekom in ukrepi, pri katerih je vsaj toliko, kot so družbeno-ekonomski ukrepi (omogočanje porodniškega dopusta, zaposlovanje žensk za nedoločen čas, stanovanja za mlade družine, otroški dodatki itd.), pomembno gledanje družbe na otroka in človeško življenje kot vrednoto. Za to bi bila nujna življenju naklonjena vzgoja od otroštva dalje, ter predvsem bolj naklonjen odnos medijev in mnenjskih voditeljev do življenja in do odločanja za življenje.

Precej lažje bi se bilo splava lotiti pri drugih dveh dejavnikih – svetovanjem pred splavom in uvedbo časa za razmislek pred splavom, kot ju poznajo v nekaterih drugih evropskih državah (npr. Nemčija). V to smer bi morali posodobiti omenjeni zakon, ki ureja področje splava. Z uvedbo svetovanja nosečnicam in časa za premislek bi novi zakon ostal vsaj toliko naklonjen nosečnicam v stiski kot jim je sedanji zakon, in hkrati postal bistveno bolj naklonjen nerojenemu življenju. Nosečnicam bi ponudil dragoceno, predvsem pa vsestransko in obvezno svetovanje in jim omogočil čas za soočenje z nasveti in s svojimi strahovi. V Nemčiji si ob uzakonjenem svetovanju namreč pred splavom premisli kar 25 % nosečnic, pri nas je zaenkrat takih zgolj 10 %. Če bi nam z zakonskimi popravki uspelo nadoknaditi razliko bi to pomenilo več kot 1000 rojenih otrok več letno (prim. Zorn). Z boljšo zakonsko rešitvijo bi zato največ pridobila velika množica otrok in s tem njihovih mater, na neki drugi, manj pomembni ravni pa tudi država in družba.

Skrajni čas je torej za prevetritev odnosa družbe in stroke do splava in življenju bolj naklonjene predpise, ki splav regulirajo. Vlogo stroke (zdravnika) pri tem, definira 39. člen KMD kot pomoč, ki bo olajšala položaj ženske in družine, hkrati pa prizadevanje za take odnose med ljudmi in razmere v družbi ter družbeni zakonodaji, da bi postal splav le izjema v skrajni sili. Tu pa že trčimo ob nemoč bioetike v današnji (demokratični) družbi, ki jo je zelo dobro opisal akad. Trontelj, najbolj ugleden slovenski bioetik »Bioetika ni ošabna, oblastiželjna gospa. Nasprotno, je plaho dekle, ki se navadno oglasi šele, ko je vprašano, ki se zaveda, da njeni odgovori ne bodo vsem všeč. Da bo zato izpostavljena tudi ciničnemu zasmehovanju.«

Članek je objavljen v reviji "Ampak" 1/2006

Rodnost po trinajstih letih prvič poskočila

Tako meni raziskovalka na Inštitutu za medicinske vede ZRC SAZU Majda Černič Istenič. Kljub temu pa po njenem mnenju »ta podatek še ni razlog za zadovoljstvo, saj rodnost sicer pada, nizka pa je zlasti v Ljubljani in Mariboru Socialne mreže v mestu delujejo drugače kot na podeželju, kjer so potrebe posameznika bolj pokrite, je povedala Majda Černič Istenič. To pomeni, da se tisti, ki se odločajo za otroka v Ljubljani, lahko zanašajo na institucije, ki pa pri spodbujanju rodnosti očitno niso najbolj učinkovite. Tako le predvideva, dokazati pa zaradi pomanjkanja ustreznih raziskav tega ne more. Sogovornica meni, da bi morala država določiti skupine, ki imajo v mestu slabo izdelano socialno mrežo, in ugotoviti, kako institucije zapolnjujejo njihove potrebe. Naloga mesta pa je po njenih besedah, da postane bolj prijazno mladim družinam. »Ko stopimo iz stanovanja, se takoj znajdemo na pločniku. Prostorov srečevanja zanje ni, še mladi se lahko družijo le v lokalih, je sodila Černičeva. V MOL odločanje za otroke spodbujajo tudi tako, da socialno šibkim občanom od 1. januarja letos dodeljujejo denarno pomoč ob rojstvu otroka v višini 62 tisoč tolarjev. Odločili smo se, da bomo tej skupini občanov pomagali ob materialni ogroženosti, na začetku novega šolskega leta, za šolo v naravi, kosila ipd. O upravičenosti teh pomoči odloča pristojni center za socialno delo, je povedala načelnica oddelka za zdravstvo in socialno varstvo Tilka Klančar. Dodala je, da lokalne skupnosti poskrbijo le za nekaj ukrepov pri zviševanju rodnosti, za večino pa je odgovorna država. Na ministrstvu za delo družino in socialne zadeve menijo, da se mladi za otroka odločijo zlasti, če imajo urejeno zaposlovanje in stanovanjske razmere ter socialno varnost. Kot enega izmed ukrepov za izboljšanje rodnosti je vlada včeraj sprejela predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. To prav tako pomeni, da bodo imeli pravico do krajšega delovnega časa zaradi starševstva tudi tisti, ki so samozaposleni, je povedala tiskovna predstavnica ministrstva Aleksandra Klinar Blaznik. Sprejeti zakon bi omogočil še, da bi starši uveljavljali pravico do dodatka za veliko družino. Ob teh spremembah pa je cilj ministrstva celovit pristop pri pripravi ukrepov za dvig rodnosti, tako da bodo denimo skušali obveščati mlade o možnosti vključitve v različne dejavne politike zaposlovanja.

 

vir: DELO.si 

Rodnost v EU nižja zaradi skrbi za prihodnost

Tako slovenske ženske kot moški si namreč želijo v povprečju dva otroka, z 2,01 oziroma 2,02 še celo nekaj več. A, kot so v raziskavi odkrile Slovenke, se za večje število med drugim ne odločajo zaradi prevelike skrbi za prihodnost otrok, neprimernega zdravja in ker želijo ohraniti trenutni življenjski standard.

Politika bi morala oblikovati boljše pogoje za družine z več otroki

Podobna so stališča tudi v drugih 13 državah, zato bi željo po večjem številu otrok države morale izkoristiti za oblikovanje takšne družinske politike, ki bo parom omogočala imeti več otrok. Po prepričanju Slovencev bi ta politika morala družinam ponujati boljše bivalne pogoje, boljšo dnevno oskrbo za otroke do tretjega leta starosti in izboljšane pogoje porodniškega dopusta.

Rešitev so finančne spodbude in ugodnejši delovnik

V povprečju je v evropskih državah sicer v Sloveniji tretje navedeni razlog prvi, sledijo pa mu finančne spodbude v podobi nižjih davčnih obremenitev, na tretjem mestu pa je izboljšanje pogojev za delo s polovičnim delovnim časom ter ugodnejše delovne ure za starše z majhnimi otroki, izhaja iz raziskave. Najboljša rešitev je tako kombinacija finančnih spodbud in lažjega povezovanja delovnika z družinskim življenjem.

Ponekod upada tudi želja po vsaj dveh otrocih

Raziskava sicer ugotavlja, da ponekod upada tudi že želja po vsaj dveh otrocih, npr. v Nemčiji in Avstriji, v Italiji, Belgiji in na Češkem. Načrtovalci družinske politike morajo to vzeti za resno svarilo in se vprašati, ali njihov pristop v resnici sploh še spodbuja rojevanje otrok, izhaja iz raziskave.

Povečuje se število neporočenih mater

Na vzorcu 30 tisoč ljudi v 14 državah, in sicer 13 članicah EU in pristopnici Romuniji, izvedena raziskava je nadalje tudi pokazala, da pomen institucije zakona upada, število ločitev pa se povečuje. To sicer neposredno na število rojstev nima vpliva – v večini držav ostaja stabilno z 1,2 do 1,4 otroka. Povečuje pa se število neporočenih mater, čeprav paradoksalno imeti otroke v zakonu ostaja najbolj zaželena kombinacija.

Ob objavi raziskave je Evropska komisija danes sporočila, da namerava v marcu predstaviti okvirne načrte za spopadanje z demografskimi spremembami v EU.

vir: SIOL.net